Sobota, 22. 12. 2018, 20.00
5 let, 12 mesecev
Športni pregled leta 2018 (2.)
Šok, presenečenje, nepričakovano … Kdo in kje? #pregled2018
Po incidentih in škandalih, ki so v iztekajočem se športnem letu 2018 polnili medijski prostor, se zdaj spominjamo tudi dogodkov, ki so nase opozorili na nekoliko drugačen, bolj pozitiven način. Katera presenečenja so se zgodila v svetu športa letos?
⇒ Športni pregled leta 2018
Kavtičnik in njegov senzacionalni pohod s Francozi
Montpellier je presenetljivo prišel do naslova evropskega rokometnega prvaka, drugega v klubski zgodovini in prvega po 15 letih čakanja. Montpellier, ki je bil član spodnjega doma, je presenetljivo preskakoval stopničko za stopničko in preskakoval favorite. V skupinskem delu je bil prvi v svoji skupini, potem pa najprej izločil Barcelono v osmini finala (28:25 in 28:30), v četrtfinalu je bil boljši od Flesnburga, ki ga je po remiju na prvi tekmi (28:28) na povratni tekmi razbil z 29:17. Na zaključnem turnirju v Kölnu pa je naprej premagal Vardar z 28:27 v polfinalu in potem še Nantes v velikem finalu z 32:28.
K temu velikemu podvigu je svoj delež pristavil tudi Vid Kavtičnik. Slovenski rokometni veteran, ki se mu je v letu in pol zgodilo "vse" – bronasta kolajna na svetovnem prvenstvu s Slovenijo, tretja huda poškodba kolen na tekmi za bronasto medaljo, pol leta bolniškega dopusta, razjedajoči dvom o nadaljevanju kariere in potem naslov evropskega prvaka. S tem je postal ikona Montpelliera, za katerega igra že od leta 2009. Štiriintridesetletni zvezdnik slovenskega rokometa je v finalu proti Nantesu zabil pet golov.
Velik podvig Nemcev, ki jih je od čudeža ločila le minuta
Nemški hokejisti, ki jih pred začetkom hokejskega turnirja zimskih iger v Pjongčangu nihče ni jemal resno, so poskrbeli za eno večjih športnih senzacij leta. Nemčije, ki je pred tem sicer že osvojila dve medalji na olimpijskih igrah v hokeju, a daljnega leta 1976 in 1932, ko je bila obakrat bronasta, že pred začetkom turnirja v Južni Koreji preveč resno ni jemal nihče.
Ko so v skupinskem delu najprej izgubili proti Finski (2:5) in potem še Švedski (0:1), pa sploh ne, toda potem se je nemški hokejski čudež začel. Najprej so Nemci v zadnji tekmi skupinskega dela po podaljšku premagali Norvežane z 2:1 in si priborili repasaž za četrtfinale. V njem so, spet po podaljšku, z 2:1 premagali Švico. Ko so potem v četrtfinalu, tudi tokrat po podaljšku, premagali še Švede s 4:3, so že postali senzacija. Ko so z enakim izidom, a tokrat brez podaljšane igre, odpravili še Kanadčane, pa je o njih tako ali tako govoril ves svet.
Kaj bi šele bilo, če bi v finalu premagali še Ruse. Do 56 sekund do konca so namreč vodili s 3:2, a potem prejeli gol in še četrtič v Pjongčangu igrali podaljške. V četrto ni šlo, tako da so izgubili, v zgodovino pa šli kot eno večjih presenečenj hokejskih turnirjev vseh časov in kot fantje, ki jih je manj kot minuta ločila od verjetno največjega čudeža v hokejski zgodovini.
Mlada Čehinja poskrbela za čudež, kot ga še ni bilo
Čehinja Ester Ledecka je bila morda celo prva v Pjongčangu, kjer je poskrbela za nekaj, kar se v skoraj stoletni zgodovini olimpijskih iger še ni zgodilo. Zmagala je namreč v dveh različnih športih. Dve zlati olimpijski medalji v dveh različnih športih je sicer že pred desetletji osvojila Rusinja Anfisa Reztsova, ki ji je to uspelo v biatlonu in smučarskem teku, a ne na istih igrah. Atraktivni Čehinji je uspelo prav to in postala je senzacija, o kateri je govoril ves svet.
Deskarska šampionka, ki se lahko pohvali z dvema naslovoma svetovne prvakinje med članicami, dvakrat pa je bila najboljša tudi med mladinkami, je v paralelnem slalomu potrdila vlogo glavne favoritinje in osvojila zlato. Nihče pa ni pričakoval, da bo najboljša tudi v alpskem smučanju, v katerem prav tako nastopa, a do letos v tem športu še ni dosegla vidnejšega rezultata. Vse do letošnjega olimpijskega superveleslaloma v Pjongčangu, kjer je s štartno številko 26 presenetila številne favoritinje in v cilj prišla kot prva.
V Sloveniji smo vedeli, svet ga je spoznal letos
Resda je nase močno opozoril že na evropskem prvenstvu 2017, na katerem je s Slovenijo poskrbel za morda največji uspeh v zgodovini slovenskega športa, košarkarsko zlato na evropskem prvenstvu, na katerem je bil izbran v najboljšo peterico turnirja, a da bo v letu 2018 med zvezdnike svetovnega športa zakorakal tako odločno, si verjetno ni mislil nihče.
Za Luko Dončićem je sijajno leto, v katerem je v prvi polovici osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Z Realom je bil španski prvak in najboljši posameznik španske lige. Povsem enako je Ljubljančanu pri komaj dopolnjenih 19 letih uspelo tudi v evroligi. Tudi tam se je z Madridčani prebil do lovorike, tudi tam je bil izbran za najkoristnejšega posameznika tekmovanja. Tako v rednem delu sezone kot tudi na zaključnem turnirju.
Poleti je pozornost plenil z udejstvovanjem na naboru lige NBA, na katerem so ga kot tretjega izbrali Dallas Mavericks. Ni jih bilo malo, ki so dvomili o njem, predvsem v ZDA, kjer ga še niso poznali, je bilo takih veliko, a po niti 30 odigranih tekmah v najmočnejši košarkarski ligi na svetu, v kateri je trenutno pri skoraj 19 točkah, petih asistencah in sedmih skokih na tekmo, je takoj prepričal. Danes je tako rekoč edini kandidat za najboljšega novinca leta, ni pa jih malo niti takšnih, ki mislijo, da se bo že v krstni sezoni NBA uvrstil tudi na tekmo All Stars. Ob tem pa je bil izbran tudi za najboljšega slovenskega športnika leta. Pa je še vedno najstnik …
Hrvat(i) poskrbel(i) za konec vladavine, ki je trajala desetletje
Cristiano Ronaldo, Lionel Messi, Lionel Messi, Lionel Messi, Lionel Messi, Cristiano Ronaldo, Cristiano Ronaldo, Lionel Messi, Cristiano Ronaldo, Cristiano Ronaldo. To sta dobitnika nagrad za najboljšega nogometaša leta v zadnjem desetletju. Da bo leta 2018 drugače, si je verjetno pred enim letom upal staviti malokdo. Sploh pa ne, da bo to Luka Modrić. Toda zgodilo se je prav to.
Tudi zaradi novega naslova evropskega prvaka z Real Madridom, a predvsem zaradi pohoda najbolj nadarjenega rodu v zgodovini hrvaškega nogometa, ki je končno upravičil ta naziv, na srebrno medaljo z letošnjega svetovnega prvenstva, je hrvaški vezist, ki med najboljše na svetu spada že dolgo časa, prišel do krone kariere. Postal je najboljši igralec svetovnega prvenstva v Rusiji, za najboljšega so ga izbrali najprej pri Uefi in potem še pri Fifi, za konec pa je dobil še najprestižnejšo nagrado od vseh.
Na njegovi nočni omarici, kot je povedal pred časom, od letos naprej stoji zlata žoga. Nagrada, ki jo od leta 1956 podeljuje priznana francoska nogometna revija France Football in v svetu nogometa velja za najprestižnejšo.
Japonka je pred očmi sveta ustavila slovito Američanko
Takrat 20-letna Japonka Naomi Osaka, ki je bila na začetku letošnjega leta na lestvici WTA šele na 68. mestu, pred tem pa je le enkrat za kratek čas prišla med najboljšo petdeseterico, je bila do letošnjega turnirja za grand slam v ZDA povsem neznana, od 8. septembra (oziroma še kak teden prej) pa za njo vedo vsi, ki vsaj sem in tja pokukajo v teniški svet.
Naomi Osaka je v New Yorku ob koncu letošnjega poletja namreč šokirala. Najprej s tem, da je sploh prišla do finala, potem pa seveda še z zelo suvereno zmago nad ameriško zvezdnico Sereno Williams, ki je pred domačimi navijači lovila rekordno 24. lovoriko za grand slam. Williamsovo je Japonka, ki je poskrbela za največji uspeh azijskega tenisa, premagala s 6:2 in 6:4 po uri in 19 minutah, v katerih ni manjkalo niti zelo dramatičnih prizorov, za katere je z žaljenjem sodnika Carlosa Ramosa poskrbela Williamsova, s tem pa tudi polarizirala teniški svet, ki se je v tednih zatem prepiral o tem, kdo je imel prav in kdo ne. V ozadju pa se je medtem verjetno smejalo Naomi Osaka, ki je letos močno presenetila in se prebila med zvezdnice teniškega sveta.
Francoz pet dni po velikem slavju povsem nepričakovano odšel
Nekoč sijajni, tudi uradno najboljši nogometaš na svetu, Francoz Zinedine Zidane, je nekoliko nepričakovano na klop Reala sedel v januarju 2016. Pred tem prav veliko trenerskih izkušenj ni imel. Pri 43 letih se je lahko pohvalil samo s sezono in pol v drugi ekipi Reala, pri katerem je leta 2006 tudi sklenil bogato nogometno pot, zato v to, da bo na tako zahtevnem nogometnem prizorišču uspešen, ni verjel skorajda nihče.
Toda potem se je zgodilo prav to. Z Realom je poskrbel za eno najuspešnejših zgodb v zgodovini svetovnega nogometa in Madridčanom v treh sezonah prinesel kar tri evropske naslove, vmes pa dvakrat zmagal tudi na klubskem svetovnem prvenstvu, osvojil dva evropska superpokala, španski superpokal in leta 2017 postal tudi španski prvak.
Ko je 26. maja letos na Olimpijskem štadionu v Kijevu premagal Liverpool s 3:1 in Realu prinesel 13. naslov evropskega prvaka, s tem pa še povečal naskok pred najbližjimi zasledovalci na lestvici najuspešnejših klubov na svetu, si nihče ni mislil, da bo pet dni pozneje že nekdanji.
"Po treh letih sem se odločil za spremembo. V prihodnji sezoni ne bom vodil Reala. Vem, da se zdi vsem nenavadno, a mislim, da sem sprejel pravilno odločitev. Po treh letih je težko zadržati tako visok standard," je šokiral na izredni novinarski konferenci 31. maja in se umaknil iz trenerskega posla, v katerega se za zdaj še ni vrnil. Vemo, kaj se je na Santiagu Bernabeuu dogajalo po tem. Še en pretres in odšel je tudi najboljši strelec v zgodovini kluba Cristiano Ronaldo, ki se je srečo odločil poiskati v Juventusu.