Sobotni intervju
Sobota, 16. 5. 2020, 4.00
8 mesecev, 4 tedne
Sobotni intervju – Rajmond Debevec
Kmalu bo 50 let od prvega strela, o upokojitvi pa še ne razmišlja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,09
3
Rajmond Debevec je v Sloveniji sinonim za strelski šport in čeprav je letos praznoval svoj 57. rojstni dan, se tudi danes izmika nedvoumnemu odgovoru na vprašanja o upokojitvi. Še vedno je konkurenčen in dokler bo tako, ne namerava odnehati. V obdobju njegove dolge kariere so odrasle generacije, več kot 30 let je bil slovenska olimpijska stalnica, osemkrat je nastopal na olimpijskih igrah, prvič v Los Angelesu leta 1984, še za reprezentanco Jugoslavije. Že zaradi osupljive dolgoživosti bi si zaslužil poklon, a njegova kariera ni samo dolga, je tudi nadvse uspešna, pravzaprav kar veličastna.
Prihodnje leto bo za najslavnejšega slovenskega strelca jubilejno, meseca maja, preveriti mora še, katerega dne natančno, bo minilo natanko pol stoletja, odkar je prvič ustrelil v tarčo. Že letos bo praznoval 20 let od prve slovenske zlate olimpijske kolajne. "No, v resnici treh, saj sta malo pred mano v Sydneyju pozlatela še Iztok Čop in Luka Špik," pravi športnik, ki je nato v kraljevski strelski disciplini trojni položaj dopolnil veslaški uspeh. "Pred mojo tekmo me je trener vprašal, ali že vem, kaj sta naredila veslača, ki sta v Avstraliji veljala za favorita. Ne, sem mu odgovoril. Pa ti povem, me je vprašal. Seveda, povej mi samo, ali se lahko sprostim. Lahko se, je dejal, in tako mi je z ramen padlo nekaj bremena," se spominja tistega 23. septembra 2000 gost tokratnega sobotnega intervjuja.
"Potrpežljivosti mi ne manjka, tudi težav s koncentracijo in osredotočenostjo na cilje nimam, vidim pa, da preprosto ne zmorem več umirjati puške, se postaviti v položaj, ki bi zagotavljal popolno mirnost."
Zlata olimpijska medalja je krona kariere, ki se, kot kaže, še ne bo prav kmalu končala, sydneyjskemu zlatu pa je dodal še bronasto odličje v Pekingu 2008 (trojni položaj) ter še eno v Londonu 2012 (50 metrov leže), pa dva naslova svetovnega prvaka v Lahtiju 2002 in južnokorejskem Čangvonu 2018. Dolgo je bil lastnik svetovnega rekorda, ki ga je s 1.186 krogi (trojni položaj) dosegel na svetovnem pokalu v Münchnu leta 1992. Evropskih naslovov, državnih in drugih zmag nima smisla naštevati, saj jih je absolutno preveč, po tako dolgi in uspešni karieri pa prav toliko spominov in zanimivih zgodb, v tem pogovoru smo se jih lahko dotaknili le nekaj. Sicer pa svoji športni zgodbi še ni pristavil pike, nabiranje spominov in zgodb nadaljuje. Do kdaj? Tega ne ve nihče, niti sam ne.
Začnimo kar pri vprašanju, ki je v tem obdobju domala obvezno. Kako ste preživeli to koronakrizo?
Zdaj je že malo boljše, kot je bilo. Strelstvo je tako ali tako šport individualcev, navajeni smo biti sami, ne bom rekel izolirani, a vsekakor bolj sami. Kar zadeva družbene stike, živim z ženo, otroci so se sicer že odselili, a smo se srečevali, pri tem torej ni bilo težav. Težava je bila, ker se je šport ustavil, zaprlo se je strelišče, treningi so se ustavili, vsa tekmovanja so odpovedali do najmanj konca avgusta. Torej mi zaradi tega vse skupaj ni preveč všeč, poleg tega moja družina živi od trgovine, ki jo imamo na strelišču, in ta je bila do prejšnjega tedna zaprta.
Bilo pa je veliko prostega časa, ki sem ga porabil za kondicijske priprave. Hodil sem na pohode, moram reči, da se mi je zdela zelo odveč ta omejitev prehajanja občinskih mej. Menim, da je bil to pretiran ukrep ob ostalih, povsem primernih. To je približno tako, kot da virus ve, kje je občinska meja, in bo, če jo prestopiš, skočil nate. Pa glede na to, da lastniki zemljišč lahko potujejo tudi na Hrvaško, to pomeni, da nanje virus ne gre, na vse druge pa? (smeh, op. p.) To je pač eden od takšnih nesmislov, a pustimo to.
Glede na to, da rad hodim v hribe, sem bil malo omejen, sem pa zato spoznal lepote ljubljanskih vzpetin. Na Šmarno goro sem odšel le enkrat, pa je bila tam čisto prevelika možnost okužbe. (smeh, op. p.) Zdaj se stvari spreminjajo, odprlo se je strelišče, začel sem treninge, ne vem pa, kako bo z motivacijo, glede na to, da ni tekmovanj. Tudi program je treba pripraviti, zdaj ko se je vse začelo znova, pa na novo načrtovati formo … Vse je še zelo nejasno.
"Večkrat povem podatek, da smo po številu držav, iz katerih prihajajo nastopajoči na olimpijskih igrah, na tretjem mestu, za atletiko in plavanjem."
Ta prisilna pavza je torej tudi vam prinesla nekatere težave, zaplete …
Zagotovo, ta običajni vsakoletni ritual in rutina, ki sem ju navajen, sta se sesula. Poleg tega mi ne bo uspelo potrditi kategorizacije slovenskega olimpijskega komiteja, to pa seveda s seboj potegne tudi razmerje za zaposlitev. Sem namreč pripadnik športne enote Slovenske vojske, pogoj za to pa je, da imaš kategorizacijo za mednarodni razred. Upam, da se bodo te kategorizacije zamrznile, ker preprosto ne bom imel nobene možnosti, da bi to potrdil.
Skratka, kup nekih zapletov je, a zame sicer niso življenjskega pomena, medtem ko za mlade športnike so. Zanje so pomembne stvari. Jaz sem že bil osemkrat na olimpijskih igrah, tiste v Tokiu pa so še vedno vprašljive. Celo japonski predsednik organizacijskega komiteja je dejal, da če ne bo cepiva, tudi iger ne bo. In če jih ne bo, bo za mladega športnika to velik udarec. Zame niti ne.
Sploh za strelce, saj ta šport nekaj več zanimanja javnosti pritegne prav v obdobju olimpijskih iger …
To je naša izložba. Kljub temu, da smo razmeroma zelo množičen šport. Večkrat povem podatek, da smo po številu držav, iz katerih prihajajo nastopajoči na olimpijskih igrah, na tretjem mestu, za atletiko in plavanjem, kar pove, da smo razširjeni, ampak smo anonimni. Zato so olimpijske igre edini prostor, na katerem se kolikor toliko enakovredno pokažemo na velikem odru.
Strelci veljate za mirne, obvladane športnike. Ali tak značaj izkleše vaš šport ali šport pritegne ljudi s takšnim značajem?
Pravzaprav smo strelci v teh 15 olimpijskih disciplinah zelo različni. Od tistih, ki so ne ravno introvertirane narave, temveč zahtevajo globoko koncentracijo, umirjenost, dolgotrajno sposobnost visoke koncentracije, do discipline streljanja na glinaste golobe, kjer je treba imeti izjemne reflekse, biti hiter, eksploziven … Smo torej precej različni, pri vseh pa je pomembna natančnost.
Strelstvo je tudi obsedenost, kot priča spodnja anekdota:
Kakšne pa so najbolj dramatične razlike v pristopu? Omenili ste dve skrajnosti. Ali je morda celo večja razlika med strelci s puško in tistimi s pištolo?
Med puško in pištolo ni velike razlike. Puška je bolj kompleksna, v trojnem položaju je na primer treba obvladati vse tri položaje, disciplina je daljša, zahtevnejša, bolj tehnična od pištole, a to so manjše razlike. Glinasti golobi so pa nekaj drugega.
Kako ste se sploh znašli v strelstvu?
Doma sem iz Postojne. To je pač manjši kraj in ko sem bil otrok, tam v začetku sedemdesetih let, kakšnih zelo razvitih športnih društev tam ni bilo. Prav tako tudi ne tega, da bi bili širše znani kakšni večji športni dosežki Postojnčanov. Tistega leta pa so slovenski pionirji zmagali na jugoslovanskem državnem prvenstvu, se pravi v 20-milijonski državi. To je bil za Postojno kar velik dosežek, vsi mladi fantje in dekleta so vdrli na strelišče in se želeli v strelstvu poskusiti tudi sami. Poleg tega je bil zanimiv pospešek zame tudi to, da sem za osmi rojstni dan od strica dobil zračno puško, to je nekako sovpadlo in sem šel na strelišče.
Sicer nisem pokazal nobenega talenta, je pa verjetno moj značaj ustrezal, tista mirnost, obvladanost, seveda vztrajnost, vizija in postavljanje ciljev. Takoj sem "padel notri" in začel sanjariti. Zelo hitro sem začel tudi tekmovati, pri devetih letih sem že nastopil na slovenskem prvenstvu. Že to, da se devetletni fantič brez staršev in samo s člani strelskega društva odpelje v Ljubljano na tekmo, je bil dogodek.
"Nekatere krivulje gredo strmo gor in strmo dol, moja pa je nekoliko bolj sploščena."
Pri osmih letih ste torej začeli. To pomeni, da prihodnje leto slavite 50-letnico ukvarjanja s strelstvom?
Da, moram sicer še preveriti, katerega maja natanko se je začelo, kdaj sem se včlanil, ampak da, prihodnje leto bo jubilej.
Pa v tem trenutku že morda razmišljate tudi o koncu dolge kariere?
(smeh, op. p.) Recimo takole, ker so v teh dneh tako priljubljene te krivulje. Nekatere gredo strmo gor in strmo dol, moja pa je nekoliko bolj sploščena. Čeprav je sicer segla zelo visoko, je že dolgo obrnjena navzdol in jaz samo poskušam z ročno zavoro upočasniti to upadanje. Deloma mi uspeva, deloma ne, rezultati niso niti malo več takšni, kot sem jih bil vajen, tu in tam mi pa še vedno kaj uspe. Motivacije mi zlepa ne zmanjka, a so tu dejavniki, na katere nimam nobenega vpliva. Starost pač vpliva na to fino motoriko, na vid sploh …
… potrpežljivost, kot opažamo te dni v trgovinah, na primer?
S tem nimam težav, potrpežljivosti mi ne manjka. Težav nimam niti s koncentracijo in osredotočenostjo na cilje, vidim pa, da preprosto ne zmorem več umirjati puške, se postaviti v položaj, ki bi zagotavljal popolno mirnost. Telo ne sledi več umu in to vpliva na konkurenčnost. Disciplino, v kateri bi bil še lahko konkurenčen, to je 60 strelov leže z malokalibrsko puško, v tej sem nazadnje v Londonu osvojil olimpijsko kolajno, so izbrisali iz programa iger, tako da …
Ampak jaz se pač ne predam, pred dvema letoma sem bil svetovni prvak, sicer v neolimpijski disciplini z velikokalibrsko puško … Izkušnje, ki sem jih nabral v vseh teh letih, še posebej v razmerah, kjer se mlajši zaradi neizkušenosti ne znajdejo, ker nimajo tega taktičnega znanja, četudi tehnika pri njih ni vprašljiva, mi še kdaj pa kdaj omogočijo uspeh.
"Telo ne sledi več umu in to vpliva na konkurenčnost."
Je to dovolj?
Za zdaj je. Prejle sem omenjal športno enoto slovenske vojske. To je moja služba …
Ste tudi eden od pionirjev te enote …
Eden od prvih petih članov, da. Ustvaril jo je sicer Janez Vodičar. Še tri leta in pol imam do upokojitve, takrat bom izpolnjeval pogoje, ampak mislim, da to ne bo tak mejnik, da bi zaradi tega nehal streljati. Mogoče bo do takrat to moja služba, naprej pa hobi (smeh, op. p.).
S temi vprašanji ne želim biti nesramen, toda že leta 2004, na eni od prvih nalog za Sportal, sem se udeležil vaše novinarske konference, leta 2004 v Ljubljani je bilo, pred igrami v Atenah. Že tedaj sem si drznil postaviti po mojem mnenju kar provokativno vprašanje, ali boste vztrajali do Pekinga 2008. Moji izkušenejši novinarski kolegi iz drugih medijev so se le nasmihali, vi pa niste dali jasnega odgovora. Ta vaša športna dolgoživost je resnično fascinantna, a niste fenomen, spadate v skupino teh ultraveteranov, ki še ne kažejo znakov popuščanja, in pljuvate v obraz športni teoriji.
(smeh, op. p.) Morda to komu niti ni všeč, a na to se ne oziram. Šport bi moral biti na dnevnem redu vsakega človeka od mladosti do starosti. Ne vrhunski in tekmovalni, temveč rekreativen. In strelstvo je zagotovo tak šport, s katerim se lahko ukvarjaš tudi v starejših letih, kar mi ne nazadnje dokazujejo ljudje, ki vsak dan prihajajo na strelišče.
Je kakšna skrivnost za tako dolgo kariero, kakšen poseben prijem pri treningu, pripravah, prehrani …?
Pravzaprav skrbim za dobro telesno pripravo, ampak nič ekstremnega. Glavo je treba imeti prečiščeno, se sprijazniti s položajem, razvojem. Cilje si je treba postaviti realno, ne sanjaško. To pa je to.
"Demokracije tako ali tako ni v nobeni mednarodni zvezi, tudi v strelstvu si ne dovolijo prigovarjanja komisije športnikov."
Kako se je v teh letih spremenil ta vaš šport? Doma in po svetu.
Kot se verjetno razvijajo preostali športi, se tudi strelstvo. Jaz sem bolj kritičen, kar zadeva mednarodne zveze, ampak ko se pogovarjam s kolegi iz drugih športov, vidim, da je povsod zelo podobno. Stari ljudje prevzamejo vajeti in težko sprejemajo spremembe, če pa jih, pa so te prilagojene njim samim, njihovemu razmišljanju.
Malo capljamo za preostalimi. Demokracije tako ali tako v nobeni mednarodni zvezi ni, niti v strelstvu si ne pustijo prigovarjati od komisije športnikov, ki je bila sicer ustanovljena samo zato, ker jo je zahteval Mednarodni olimpijski komite. Capljamo za preostalimi, stvari se pri nas dogajajo z zamikom. Meni to ni všeč, a mladi se bodo morali boriti za svoje ideje, če se bodo hoteli.
Mladih strelcev in strelk je tudi pri nas kar nekaj.
Strelstvo je izjemno množičen šport, skoraj ves svet strelja. Športno strelja. In tudi v Sloveniji smo razmeroma množični, a s kadrom precej skromni, Imamo nekaj sposobnih, uspešnih ljudi, ki so v vodstvu, a tudi tam se stvari razvijajo prepočasi.
Predstavljam si, da je tudi pri vas težava predvsem denar.
Zagotovo, in po tej krizi bo še slabše, denarja bo še manj. Ampak po manjših krajih se dela razmeroma dobro, vsaj pri osnovni vzgoji talentov, potem pa malo zmanjka pri razvoju vrhunskih strelcev, ki bi posegali po odličjih na največjih tekmovanjih. Prvič, Slovenija je zelo majhna. Če jo primerjamo z Wuhanom, ki ga zdaj pogosto omenjajo, ta ima kar 11 milijonov prebivalcev, Slovenija pa zgolj dva. Toliko kot München. Težko je torej pričakovati, da bi se iz Slovenije kar naprej pojavljali strelci, ki bi bili sposobni osvajati medalje na največjih tekmovanjih.
O legendah strelstva in vzornikih ter tudi o ekscesih in zvezdnikih:
Pri nas se športne panoge tepejo za nadarjeno mladino, strelstvo verjetno malce "izvisi".
Za kako zdravo bazo nas je resnično premalo. Poleg tega je ta naš trenerski kader vmes nekoliko zaspal. Od mojega trenerja, ki je bil edini poklicni strelski trener v Sloveniji, ko je šel v pokoj, potem leta pri nas ni bilo pravega strelskega trenerja. Ta vrzel se zagotovo pozna. Pojavil se je zastoj. Zdaj se mladi trenerji želijo izobraževati, želijo delati, mislim, da se bo sčasoma tudi v tej trenerski sferi stanje spremenilo. Trenerji bodo delovali na višji ravni, z več znanja, pričakujem tudi pospešek našemu športu.
Se bo ta trenerska sfera okrepila tudi z vašo pomočjo?
Za zdaj se ne vidi v vlogi trenerja, pošali se, da je za to delo prestar.
Jaz v šali rad rečem, da sem za trenerja že prestar (smeh, op. p.). Tako kot se športnik razvija določen čas – pri strelstvu mogoče malo dlje kot pri preostalih športih, imamo nekaj več časa priti v zrela leta – tudi trener potrebuje neko kilometrino. Če bi jaz zdaj postal trener, bi bil trener začetnik. V zaostanku že za svojimi klubskimi trenerji. Po znanju me sicer ne dosegajo, a znanje ni dovolj, moraš ga znati tudi prenašati. Imeti moraš talent, da odkriješ talenta. To ni tako preprosto. Imeti moraš tudi pedagoške sposobnosti.
Ni preprosto, za zdaj se v tem ne vidim. Ne bom pa rekel nikoli. Če me kdo kdaj kaj vpraša, potrebuje kakšen nasvet, ali mlajši tekmovalci ali trenerji, pa seveda z veseljem pomagam. Je pa tudi tako, da je delo trenerja delo za ves dan. Jaz kot tekmovalec imam svoj čas, čas zase, ko opravim tekmovanje, sem prost. Trener pa ne, dela od jutra do večera in to je čisto drug življenjski slog, kot sem ga vajen jaz.
Kaj so pravzaprav tisti najzahtevnejši elementi strelstva? Kaj vrhunskega strelca loči od povprečnega?
Kakšne atraktivnosti pri tem ni, vsaj ne vidne na zunaj. Če bi bila, bi imeli gledalce, tako pa nekaj zanimanja dobimo le na olimpijskih igrah, kjer pa ljudje pridejo doživet to olimpijsko vzdušje. Za tistega, ki se ukvarja s strelskim športom, pa je to nikoli končana zgodba. Doseči popolnost je nemogoče. Tudi če ti uspe pri enem strelu, ti pri vseh 60 ali 120 zagotovo ne. Pri tem je veliko dejavnikov, ki vplivajo na dosežke. Tudi zunanjih, vremenskih. Jaz raje streljam zunaj z malo- in velikokalibrsko puško, ker notri z zračno šteje samo tehnika.
Na tekmovanjih, ko pritisne adrenalin, je glavna naloga obvladovanje telesa, kar je cela znanost. Biti tako psihično dober, da znaš v takih razmerah izpeljati to, kar si na treningih vadil, je tudi umetnost. Tega vpliva telesa se ne rešiš z nobeno tehniko, sam moraš najti rešitev. Enkrat sem poslušal dirkača Dagmarja Šusterja, ki je rekel, da je napetost najvišja tik pred štartom, ko ti pulz nabije na 150, in pri nas je podobno. Krizni trenutki so na začetku, ko ne moreš več reči, grem se umirit in pridem nazaj. Puške pač ne moreš kar odložiti in se umiriti, moraš se znati obvladati. Tisti, ki trdi, da ne občuti tega vzburjenja, laže.
Ko spremljamo ta strelska tekmovanja, pa ste vsi, tudi na začetku, videti nadvse mirni.
Tako smo videti, da, ampak nismo. Začetek je najbolj kritičen, konec tudi. Primer iz Pekinga, na primer, tisti zadnji strel Američana (Matthewa Emmonsa, op. p.), ki je ustrelil štirico. On je čutil to breme izpred štirih let, ko je v Atenah zadnji strel spustil v sosednjo tarčo. Zanj je bil to tak pritisk, da je hotel strel v finalu Pekinga čim prej spustiti. Vsaj približno. Vedel je, da mu bo tudi čisto povprečen strel prinesel zlato kolajno, a je naredil veliko napako, ki mu jo je odnesla. To so takšni trenutki, ko se moraš znati obvladati. On se ni mogel. Še potem v Londonu, kjer je bil prav tako v finalu, je zadnji strel ustrelil tako slabo, da je ostal brez bronaste kolajne. To je ta posebnost našega športa.
"Že ko grem v hrib, hočem priti na vrh."
Torej se v navidezno mirnih tekmovalcih dogajajo prave notranje drame.
Včasih se malce vidijo tudi na zunaj. Včasih veliko. Kot v omenjenem primeru. (smeh, op. p.)
To iskanje popolnosti torej strelcem ne prinese zadoščenja, a vi ste se tej popolnosti močno približali s tistim svetovnim rekordom 1.186 krogov od 1.200 mogočih na svetovnem pokalu v Münchnu leta 1992.
Še vedno mi je manjkalo 14 krogov do maksimuma (smeh, op. p.). Ko so me po osvojeni zlati olimpijski kolajni spraševali, kako se počutim, sem uporabil citat nekega novinarja, ki ga je v svoji knjigi zapisal Mitja Meršol. Zgodbica je šla takole. Ko so tega omenjenega novinarja, ki je veljal za velikega poznavalca, na obisku Gorbačova in Busha vprašali za nekaj, niti ni pomembno, kaj, a v smislu, češ, to boš pa ti vedel, ki si živa enciklopedija, je svoje občutke opisal z besedami: Tisti hip bi moral umreti, saj nikoli več ne bom bližje nebesom (smeh, op. p.). Tako pomembnega se je počutil, on je tisti, ki vse ve.
No, tako nekako sem se po zlatu počutil tudi jaz, sem se pa bal, kako bo z mojo motivacijo za prihodnje. Ampak sem zelo hitro videl, da je ta igra teh številk, sploh pa želja po zmagah prevelika. Ta tekmovalnost je izjemno pomembna, ta želja po zmagi. Že ko grem v hrib, hočem priti na vrh. Če gre žena z mano, malo klepetava in pravi, da ne more več. Jaz pa: Pa kaj je s tabo, 200 metrov imava do cilja? Ona pravi: Jaz ne potrebujem cilja, jaz sem šla malo hodit. Jaz pa tega ne morem, priti moram na vrh. To me še vedno žene.
Osemkrat na olimpijskih igrah, dvakrat še za reprezentanco Jugoslavije, šestkrat za Slovenijo. Mogoče to ni najbolj pošteno vprašanje, ampak katere so vaše najljubše? Mogoče zlate sydneyjske?
Zagotovo te. Prvič je to pač dosežek moje kariere, poleg tega sem se tam izjemno dobro počutil. Pred igrami in po njih na tekmovanjih. Mesto je izjemno, res pa je, da smo bili tam vselej, ko je bilo dobro vreme in ni bilo 50 stopinj. Pomembno je, kako se počutiš. V Pekingu sem na primer tudi dobil kolajno, a grem vedno z odporom spet tja. Ne ustrezajo mi tista gneča, smog, njihova pravila … Neprijetno je. Tudi v Wuhanu, tam smo bili na vojaških svetovnih igrah oktobra lani …
… U, madona …
"Človek se vpraša, kje vse me še nadzirajo. Tudi na stranišču?"
Da, tik pred zdajci. (smeh, op. p.) Res, pred kratkim sem bral, da so neki francoski sabljači, ki so bili lani tam, ugotavljali, da so domov prišli vsi z gripo, danes pa se sprašujejo, ali je res bila le gripa.
Se pa ta Kitajska tako razvija, da ostrmiš. Tudi v samo šestih mesecih opaziš neverjeten tehnološki razvoj. Tam smo dobili akreditacije, ki so veljale za vstop v apartma, jedilnico, vas športnikov …
Tekmovanje je bilo po številu nastopajočih in organizaciji zelo blizu olimpijskim igram, bilo nas je blizu osem tisoč nastopajočih. To je bilo tako dobro organizirano, Kitajci naredijo vse vrhunsko, vseeno pa je bil navzoč tak slab občutek. Ne maram tega pretiranega nadzora, rad imam zasebnost, ampak te akreditacije so bile neverjetne. Omogočale so nam brezplačen javni prevoz, ampak ko si prišel na podzemno železnico, se je na velikem zaslonu pokazala tvoja slika in vrata so se odprla. Niti ne vem, kje imajo te senzorje, nič ni treba prislanjati, ampak človek se vpraša, kje vse me še nadzirajo. Tudi na stranišču? To je država, ki uvaja tako imenovano digitalno diktaturo, gre v smer, ki meni ni všeč, tam se ne počutim dobro.
London mi je bil zelo všeč, tam je bilo vsako prizorišče nekaj posebnega. Pa prvih seveda ne pozabiš nikoli. Los Angeles leta 1984. Prvič sem bil v Ameriki, kar je bila takrat kar velika stvar. Mojim vrstnikom se niti sanjalo ni, kako bi bilo v Ameriki. Ni bilo tako kot danes, ko kupiš vozovnico in preprosto odpotuješ. Bilo je nekaj posebnega. Ogledal sem si tudi Hollywood, Santa Monico, to je bila nekakšna svoboda.
Pa igre so bile spektakularne, že šov ob odprtju s tistim letečim astronavtom …
V Barceloni je bil eden glavnih favoritov za zmago, pa tekmovanje končal na šestem mestu, je pa na otvoritveni slovesnosti nosil slovensko zastavo.
… in na odprtju sem se fotografiral z Michaelom Jordanom in Patrickom Ewingom, ki sta bila takrat še amaterja, študenta. Potem sta zrasla, posebej Jordan.
Tudi Jordan in njegovi Chicago Bulls so v teh dneh aktualni zaradi dokumentarca Zadnji ples. Ali spremljate tudi druge športe?
O seveda, sicer nerad hodim na stadione, kot sem že omenil, ne maram gneče, ampak po televiziji spremljam veliko športov.
Kaj pa vas najbolj zabava?
Dončić! Rad pogledam NBA, čeprav je že dolgo zelo skomercializirana. Imel sem priložnost tekmo videti v živo še v času Jugoslavije, ko je bil Vinko Jelovac na preizkusu v Los Angelesu, kjer smo imeli ravno svetovni pokal. Poklicali smo ga in nam je priskrbel dve karti, mi smo bili pa trije, tako da moj trener ni mogel iti. Z Maksimovićem (srbski strelec Goran Maksimović, op. p.), ki je bil takrat moj kolega, pozneje tudi olimpijski prvak, sva šla in sva doživela to vzdušje. To je bilo leta 1990. Vlade Divac je igral, bil je edini belec pri Lakersih. Čeprav je bila predsezona, je bilo doživetje.
Olimpijske igre pa, kot kaže, vrednotite bolj po tekmovanju, ne čustvih. Leta 1992 prvič za Slovenijo …
No, seveda so bile čisto vsake na svoj način posebne. Spomine imam z vseh, z nekaterih dobre, z drugih slabše. V Barceloni sem bil eden od glavnih favoritov za zmago, pa sem bil samo šesti, a sem tam nosil slovensko zastavo. Prve igre za Slovenijo in sem bil zastavonoša. To je seveda nekaj posebnega. Danes spet aktualni vladni govorec Jelko Kacin mi je takrat rekel: Vem, da imaš tekmo v trojnem položaju, vem, da boš osvojil kolajno, vse sem že organiziral, tudi Kučan bo prišel. (smeh, op. p.) Mislil sem si: Pa kaj govoriš? Saj še nismo niti prišli v Barcelono. (smeh, op. p.) To je pač pritisk, ki mu kljubuješ ali pa podležeš. Ljudje so se spraševali, kdo bo osvojil prvo medaljo za Slovenijo. Leto pred tem smo zapustili sredozemske igre in svoje športne kariere postavili na kocko, tako da so bili vložki res veliki.
V Rio se vam ni uspelo uvrstiti, razočaranje je bilo najbrž precejšnje.
Da, najprej sem mislil, da me bo zelo prizadelo, ampak je šlo brez večjih pretresov. Po tako dolgem obdobju – osemkrat štiri je 32 let –, ko se ti nekaj zaustavi, je, kot bi na kolesu dobil nekaj med napere. Ampak sem se reorganiziral.
Ste imeli v mislih kakšen rekord, morda nastopiti na desetih olimpijskih igrah?
O tem sem sanjaril, a mi je en pobegnil na deset, neki strelec na devet. Tega bi še ujel, deset je pa preveč. Rekorder je iz dresurnega jahanja, tam lahko tudi pri 60 letih sedijo na konju. Jim je lažje. (smeh, op. p.)
Za zdaj še ne kaže, da bo kaj kmalu prenehal tekmovati.
Debitirali ste pod jugoslovansko zastavo.
Na olimpijskih igrah sem, toda prvi nastop za kakšno reprezentanco imam pa za Slovenijo. Mladinske igre treh dežel leta 1977 v stari Gorici. To je bilo prvo potovanje za reprezentanco Slovenije čez mejo. Stanovali smo v hotelu Albergo Posta. Še zdaj se spomnim. (smeh, op. p.) To ni bilo meddržavno tekmovanje, bilo je regijsko, a vseeno moje prvo za katerokoli reprezentanco. V jugoslovansko izbrano vrsto je bilo pa zelo težko priti, Jugoslavija je bila strelska velesila že leta prej, konkurenca je bila izjemna, sploh Srbija, ki je v vrhu tudi danes. Če bi Jugoslavija obstala v takšni obliki, se jaz že zdavnaj ne bi več ukvarjal s strelstvom, saj se mi ne bi uspelo uvrstiti v reprezentanco. (smeh, op. p.)
Tudi svojo trgovino ste odprli leta 1990, ravno v obdobju razpadanja Jugoslavije in prehoda v kapitalizem …
Jaz sem po izobrazbi ekonomist, diplomiral sem na ekonomski fakulteti, trgovino sem imel nekako vzporedno, za rezervni načrt ob strelski karieri, ta vzporednost zdaj traja že 30 let. V trgovini je polno zaposlena moja žena, gre pa za družinsko podjetje. Mikropodjetje. Težav nimamo, širiti se pa niti ne želimo. Lokacijo imamo dobro, na strelišču, smo zelo ozko usmerjeni. Športno streljanje je nišna dejavnost, nismo sicer edini v Sloveniji, mislim pa, da se edini ukvarjamo izključno s športnim strelstvom, tarčnim streljanjem pretežno v olimpijskih disciplinah.
Kako drag pa je ta šport? Če bi se starši odločili svojega otroka vključiti v ta šport, kakšne stroške si lahko obetajo?
Za začetek skoraj nič. V moje društvo pride na tečaj, to je to … Če primerjam z rokometom, ki ga je treniral moj sin, je tam mesečna članarina enaka naši letni. To je torej zanemarljiv strošek. Društvo poskrbi tudi za osnovno opremo, če pa seveda kdo želi kaj boljšega že v mladinski kategoriji, pa je nekaj več stroškov. A glede na to, da je potem uporaba strelišča brezplačna za člane, je ta zagonski strošek za opremo, puško veliko nižji, kot je na primer v smučanju, da o tenisu sploh ne govorim. Tam so ne nazadnje poti na smučišča, ledenike, plačati je treba trenerje, nastanitve …
V primerjavi z drugimi športi, ne govorim sicer o kakšnem judu, kjer potrebuješ samo kimono, temveč o tehničnih, kjer potrebuješ opremo, je strelstvo zelo poceni. Puška je lahko strošek, a jo imaš nato deset let.
Pred leti so vam tekmovalno puško ukradli. Kako se je končala ta drama?
Pred igrami v Londonu so mu nepridipravi ukradli puško.
To se je zgodilo pred olimpijskimi igrami v Londonu, zelo hitro sem moral usposobiti svojo rezervno. Pozneje so mi ti lopovi puško ponujali v odkup, takoj sem se povezal s policijo, tega, ki mi je prodajal mojo ukradeno puško, sem prepoznal na Prešernovi, srečala sva se na sodišču. Tema dvema vlomilcema, ki so ju prek indičnih dokazov obsodili, je vrhovno sodišče sodbo razveljavilo.
Po ponovnem sojenju tudi glavna priča, taksist, ni več hotela pričati. Enega so oprostili, drugi pa je zaprt v Nemčiji zaradi tihotapljenja droge. Tako drugega sojenja ni bilo, s tem pa ne epiloga. Nekaj trgovinske robe sem od lopova odkupil nazaj, ker sem preračunal, da se mi to splača, puške pa nisem več videl, cena, ki jo je zanjo postavil, je bila previsoka. Ponudil sem simbolično vsoto, puško bi imel le zato, ker sem z njo osvojil kolajno v Pekingu, če se jim zdi premalo – komuniciral sem prek nekih posrednikov – pa jo lahko zaradi mene vržete v Ljubljanico. Za zdaj nisem zasledil, da bi v Ljubljanici kaj našli.
Merili so na ta čustveni del …
Da, prinesel mi je sliko v trgovino in me vprašal, ali je to moja puška. Rekel sem, da je, ampak, kako si sploh upa priti v trgovino, češ, tamle je kamera. Samo skomignil je in rekel, češ, saj ima kapo. Naslednji dan še enkrat in sem se postavil zunaj pod kamero, da bi zabeležila dogajanje. Šel sem v nadzorno sobo, poklical kriminaliste, posnetek so vzeli, šel sem na prepoznavo. Trdil je, da nič ne ve, da ne pozna nikogar, čeprav sem ga potem na sodišču opazoval, kako se pozdravlja in pogovarja s tistima obsojencema. Šepetali so in se smejali. (smeh, op. p.) Tožilec je bil vsakič drugi, vedel ni nič, oni so pa imeli odvetnika, ki je branil tudi enega od balkanskih bojevnikov. Kriminaliste sem spraševal, koliko stane tak odvetnik, rekli so, da tale manj kot 500 evrov na obravnavo ne vzame. Rekel sem, pa kako, če obtoženec trdi, da nima nobenega premoženja. Odvetnika je pa plačeval. Eh, to je … Podpišeš in zdravo.
Pa v strelstvu obstaja umazana igra? Doping, goljufije …?
Doping v strelstvu obstaja, to sicer niso steroidi ali EPO, temveč pomirjevala, zdravila za nižanje krvnega tlaka. Ampak kontrole so redne in natančne, zato so afere redke. Zadnja je bila v Pekingu, ko so ujeli nekega Severnega Korejca. Enega od Kimovih. Dve kolajni za pištolo so mu vzeli. Pred leti na evropskem prvenstvu so dosežke brisali dvema Albankama, ki sicer nista osvojili medalje, sta pa izpolnili olimpijsko kvoto. Tisti, ki doseže normo, mora samodejno na dopinško kontrolo. Jemali sta betablokerje. Tu in tam kdo uživa marihuano, to je nekakšna folklora (smeh, op. p.), a ta zagotovo ne pomaga. Tudi alkohol ne, pa čeprav lovci pri nas pravijo, rum za pogum pa šilce za živce (smeh, op. p.). Za pogum in živce že, kaj pa zbranost? Če bi alkohol pomagal, potem bi pijani vsi boljše vozili, ampak ta presoja in razsodnost ter zbranost pa šepajo.
Sploh kombinacija alkohola in strelnega orožja kar kliče po nesreči.
Alkohola nimamo na prepovedanem seznamu, je pa prepovedano biti v alkoholiziranem stanju na strelišču. Nihče ne pije, da bi streljal boljše. (smeh, op. p.)
Pa ste kdaj poskusili tudi kakšno drugo strelsko disciplino. Ste bili kdaj morda na lovu?
Poskusil sem streljati glinaste golobe, ampak je to popolnoma drugačna zadeva. Ni mi sedlo. Ta dinamika … Jaz sem rad v svojem svetu. To je idealen šport za te karantenske razmere, nimamo stika, dovolj smo oddaljeni drug od drugega, borimo se sami s seboj, na koncu se razglasi najboljšega in je stvar opravljena.
V tem streljanju s šibrenico je veliko arabskih princev, bogatašev, kot je mogoče pri konjeništvu zaznati nekaj elitizma …
… tudi Jackie Stewart, ta slavni nekdanji dirkač formule ena, je navdušen strelec na glinaste golobe. Ne vem, ali ni bil celo kandidat za olimpijske igre, a se je odločil za dirkanje.
A to kaj pove o zahtevnosti trapa v primerjavi s "pravim" tarčnim streljanjem?
Ne, bazen je tam drugačen, oni črpajo bolj iz lovske tradicije in so načeloma starejši. S strelstvom se seznanijo na drugačen način, gre za drugačen krog ljudi, z drugačnim značajem. Priznati moram, da se z njimi niti ne razumemo najboljše. Nič dramatičnega, nekako se pač ne ujamemo. Saj je tudi med strelci s puško in pištolo razlika. Nekako na pištole gledamo malo zviška. (smeh, op. p.) Strelce s puško šibrenico spoštujemo, tiste s pištolo pa malo manj, čeprav to seveda ni upravičeno. Rečemo jim strelci in pištolaši. (smeh, op. p.)
Na strelce s pištolo gledajo malce zviška, povsem neupravičeno, priznava osemkratni olimpijec.
Pa ste kdaj streljali s pištolo?
Imam srebrno medaljo s slovenskega mladinskega prvenstva z zračno pištolo, hodil sem po turnirjih, bil sem kandidat za jugoslovansko reprezentanco s pištolo, ampak po rezultatih smo bili na zelo nizki ravni. To sem zelo razumsko primerjal, ko sem bral časnike, da bo tale moj rezultat, če pridem v reprezentanco s pištolo, "poden" v Evropi, tisti s puško pa špica. Potem sva s trenerjem rekla, da se bo treba za nekaj odločiti, ker tako ne gre, saj je razlika prevelika. Drugo je, če treniraš več disciplin, v katerih pa uporabljaš isto puško ali pa dve različni orožji. Časovno in tehnično je preveč zahtevno, tako sva se odločila za puško.
Kaj pravzaprav dober strelec potrebuje v fizičnem smislu?
Potrebuje statično kondicijo. Potrebuješ dobro statično mišičje in splošno dobro fizično pripravljenost. Glede na to, da je trojni položaj dolga disciplina, če malo karikiram, je puška težka osem kilogramov – to je zgornja meja in vsi težimo k temu, da imamo čim težjo puško – in v trojnem položaju ustrelim, s finalom vred, 220, 230 strelov, to pomeni tono in pol uteži. Resda z majhno težo, a na koncu znese, kot da bi premetal tono premoga, recimo. Splošna kondicija je torej potrebna. Potem so pomembne razmere, če je zelo vroče ali zelo mraz. Stojimo čisto pri miru in če ni telesne vzdržljivosti, te to lahko ovira.
Imate raje vročino? Nekje sem prebral, da se strelci lažje umirijo v vročini kot mrazu.
Jaz ne, najraje imam idealno temperaturo okoli 20 stopinj Celzija. Če je prevroče, meni možgani zaspijo, izgubim koncentracijo in si želim tekmo čim prej končati. Se je pa v vročini res lažje umiriti. Če je mraz, je težko sprostiti mišice. Vedno je igra, lovljenje idealnih razmer. Če vidim, da je mraz, grem teč, da se ogrejem, to drži nekaj časa, a se zaradi tega spet ne moreš povsem umiriti. Vedno gre za igro, taktika je izjemno pomembna.
Zaradi bogatih izkušenj je še kos mlajšim tekmecem.
Čeprav je včasih morda videti, da je vedno enako, je mentalno zelo razgibano. Ko sem nazadnje zmagal na svetovnem prvenstvu, v Koreji z velikim kalibrom leže, mi je to uspelo s takim rezultatom, s katerim se kje drugje ne bi prebil niti skozi kvalifikacije. Bile so pač take razmere. To percepcijo, da se znaš zavedati, da je rezultat, četudi slab, v relativnem smislu, v primerjavi s tekmeci, dober, prinesejo izkušnje. Enostavno je oceniti, da je strel, s katerim zadeneš desetico, dober. Če pa streljaš devetke, pa moraš imeti občutek, kje v resnici si. Napake namreč delajo tudi drugi in šele z izkušnjami znaš to tudi pravilno oceniti.
Tudi veter je zelo pomemben dejavnik, treba ga je znati obvladovati. Ker je čas za strel omejen, ne moreš čakati na brezvetrje, veter se obrača, piha v eno smer, razmere na strelišču moraš poznati in se nanje pripraviti. Jaz sem, ko sem še hodil na olimpijske igre, na prizorišče rad prišel takoj, ko se je strelišče odprlo, da sem lahko preštudiral razmere. Ker mesto določa žreb in ne veš, kje boš streljal, moraš biti pripravljen, moraš vedeti, kaj se dogaja s sencami, z izparevanjem, če pride sonce … Dejavnikov je res veliko.
Koliko pa je pri tem sreče?
Tudi srečo je treba imeti. Če gledamo polne kroge, je premer tarče 11 milimetrov pri malem kalibru, zadetek za deset pa šteje, če se dotakneš tega kroga. Kaliber je 5,6 milimetra, torej je premer kroga približno 22 milimetrov in to je tvoja tarča. Če v finalu, ko se seštevajo decimalke, zadeneš deset nič, je desetka, če pa pol milimetra ali še manj ustreliš mimo, je pa devetka, kar pa je velika razlika. Pri tem ti lahko pomaga tista sreča. Če imaš dva, tri takšne srečne strele, ko veš, da si naredil napako, pa imaš to majhno srečo, da je namesto 9,9 deset nič, si pridobil.
3