SiolNET. Sportal Košarka
3,43

termometer

  • Messenger
  • Messenger
SOBOTNI INTERVJU: ARRIEL MCDONALD

Arriel McDonald: Ljubljana je kot prva ljubezen

3,43

termometer

Arriel McDonald

"Lepo je bilo kramljati o Sloveniji. Ko pridem v Ljubljano, me pocukajte za rokav. Spila bova kakšno pivo. In verjemite mi, prišel bom," je ob koncu telefonskega Sportalovega sobotnega intervjuja dejal Arriel McDonald. Tisti Američan, ki je pred dobrimi dvajsetimi leti obnorel ljubljansko in slovensko košarkarsko občinstvo ter 16 let pred Anthonyjem Randolphom postal slovenski reprezentant, zdaj pa iz Minnesote izbrani vrsti "ponuja" še trenersko znanje in celo svojega sina, za katerega pravi, da je velik navijač Luke Dončića.

"Dobro jutro. Tukaj Arriel McDonald, slovensko-ameriški košarkar, ki živi v Minneapolisu. Rad bi se zahvalil vsem slovenskim navijačem, ki so me kot igralca vedno podpirali. Preteklo je že veliko časa. A vedno sem se želel zahvaliti. Ne veste, kaj je zame in mojo družino pomenilo slovensko državljanstvo. Iskreno se zahvaljujem. Upam, da se vam bom kmalu pridružil. Imam 15-letnega sina. Sanjam o tem, da bi morda tudi on lahko zaigral za slovensko reprezentanco. Delamo na tem. Ob tem pa hvala Zmagu Sagadinu in Tomu Mahoriču, ki sta mi pomagala, da sem postal boljši košarkar. Slovenija, rad te imam."

"Slovenija? Lepa dežela," se glasi pokroviteljska puhlica, s katero ob blagem nasmešku mnogi tuji športniki, ki so del kariere preživeli v naših krajih, poskušajo instantno zadovoljiti novinarsko radovednost. A ko o tem spregovori danes 48-letni Američan Arriel McDonald, deluje vse skupaj bolj pristno in iskreno. Slovenija je v njem pustila globok pečat. In obratno – on v Sloveniji. 

Utrinek iz nepozabne sezone 1996/97. Utrinek iz nepozabne sezone 1996/97. Foto: Reuters Pred 25 leti je iz belgijskega kluba Castors Braine prestopil v Interier iz Krškega ter se z dobrimi predstavami dokopal celo do finala državnega prvenstva in ponudbe tedaj evropsko usmerjene ljubljanske Olimpije. V Tivoliju je odigral tri sezone in bil med drugim leta 1997 ob Marku Miliću ključni član čete Zmaga Sagadina, ki se je zavihtela na rimski zaključni turnir četverice ter sezono končala na tretjem mestu v Evropi.

"McDonald za predsednika," je pisalo na enem od transparentov. To so bili časi prve večje vseslovenske športne evforije po osamosvojitvi. Mala tivolska dvorana je bila ob evropskih tekmah kot po pravilu premajhna, vstopnica, za katero je bilo pogosto treba v vrsti pred kioskom čakati več ur, eden najbolj dragocenih lističev v mestu, prvič so športni navdušenci spoznavali koncept črnega trga, na parkirišču pod šišenskim hribom pa še zdaleč niso bila parkirana le vozila z ljubljanskimi registrskimi tablicami.

V Ljubljani je McDonald prejel tudi slovensko državljanstvo, ki ga je nato unovčil v delu svoje kariere, a upravičil tudi v reprezentanci, za katero je igral na EuroBasketu 2001 v Turčiji in v delu kvalifikacij za EuroBasket 2003.

Po slovesu od Slovenije je 191 centimetrov visoki organizator igre igral še za Maccabi, Panathinaikos, Dynamo, Girono in pred dobrim desetletjem za Sieno. Po karieri se je podal v trenerske vode. Sprva je deloval v šolskem moštvu Providence Academy, zdaj pa je trener srednješolske ekipe Maranatha Academy.

Dres slovenske reprezentance je oblekel na petih tekmah. Dres slovenske reprezentance je oblekel na petih tekmah. Foto: Reuters

Kje je danes Arriel McDonald? In kdo pravzaprav je?

Spoznali ste me kot košarkarja, ostajam v košarki. Z ženo, s katero sva bila par že takrat, ko sem igral v Sloveniji, in 15-letnim sinom živim v Minneapolisu. Delam pa kot trener v srednješolski košarkarski ekipi.

Kako ste se prilagodili na novo življenje, ki ga narekuje boj proti koronavirusu?

Zdravi smo. To je ključno. Vsi, ki jih poznam, se zadržujejo v svojih stanovanjih ali hišah in jih zapuščajo le zaradi nakupov nujnih živil ali službe. Čutim neko nenavadno tišino. Pogosto pravim, da sem na podoben način živel v več evropskih mestih, kjer nisem poznal okolice in sem bil brez svoje cerkve za nedeljsko mašo. Morda tudi zaradi tega vse skupaj lažje prenašam. Sem potrpežljiv in marljiv. Kot bi bil vojak.

top 10 filmov kolaž Sportal Deset filmskih predlogov za blaženje športnega pomanjkanja v karanteni

Ste zaradi dogajanja v ZDA zaskrbljeni?

Seveda ni prijetno spremljati televizijskih poročil. Če pa mislite na strah za lastno zdravje, pa naj vam povem, da sem povsem miren. Nisem človek, ki bi iskal strah, negotovost, težave … Živim svoje življenje. Moje življenje je v božjih rokah. Jaz pa rad živim.

Kdaj ste nazadnje obiskali Slovenijo?

Uf, naj pomislim. To je bilo pred devetimi ali desetimi leti. Nekako sem se iz Italije izmuznil v Ljubljano. Obiskal sem nekaj znancev. Srečal sem se tudi s svojima nekdanjima trenerjema Zmagom Sagadinom in Tomom Mahoričem. Če me spomin ne vara, sem se kar kakšen teden zadrževal v slovenski prestolnici.

In če bi vam danes nekdo ponudil čarobno teleportacijo v Ljubljano …

Ko sem prvič prišel v Ljubljano, me je moj soigralec Marijan Kraljević povabil v neko restavracijo ob grajskem griču. Tja sva se nato z ženo vračala skoraj vsak teden. Večinoma ob nedeljah. Zato bi se verjetno odpravil tja. Mikal bi me tudi sprehod po središču mesta, pa po parku Tivoli. Morda bi me pot zanesla še do velike kinodvorane, ki je pred več kot 20 leti v Ljubljani še ni bilo.

V delu ljubljanske kariere je bil McDonaldov soigralec tudi Jure Zdovc. V delu ljubljanske kariere je bil McDonaldov soigralec tudi Jure Zdovc. Foto: Reuters

Se vam pogosto primeri, da slišite kakšno asociacijo, ki jo nato povežete s Slovenijo?

Žal se je zaradi epidemije novega koronavirusa življenje zdaj povsem spremenilo. A ko življenje poteka povsem normalno, seveda redno spremljal ligo NBA. In, da, uganili ste – Luka Dončić. Lahko vam zaupam, da je moj sin njegov strastni navijač. Ve vse o njegovi karieri. O začetkih v Ljubljani, kaljenju pri madridskem Realu, reprezentančnem uspehu, razcvetu v ZDA … Pred njim se zato rad pohvalim, da sem nekoč igral proti njegovemu očetu. Saša Dončić iz Pivovarne Laško, uf, neugoden tekmec. Laščani so imeli tedaj odlično ekipo, v kateri je igral tudi mladi Sani Bečirović. Pa še nekaj dobrih košarkarjev. Predvsem na tekmah z Olimpijo so bili vedno še posebej motivirani. No, če se vrnem k vašem vprašanju, bi torej dejal, da je Luka največja asociacija.

Zanimivo, Luka se je rodil prav sredi tiste sezone 1998/99, ko ste nazadnje igrali v dresu Olimpije …

Da, noro! A zgodba se tukaj še ne konča. Ko se je Luka začel vzpenjati in je moj sin postal pozoren nanj, sva se pogovarjala o tem in prišla na zanimivo idejo. Zakaj ne bi tudi moj sin Bayley Arriel, ki ima potni list vaše države, zaigral za slovensko reprezentanco? Ni ostalo le pri ideji. Poklical sem nekdanjega soigralca Marka Milića, ki je vpet v delo pri Košarkarski zvezi Slovenije, in ga povprašal, kakšno je stanje v mlajših reprezentančnih kategorijah. Prav to poletje sem načrtoval vnovičen obisk Ljubljane, kjer bi se lahko Bayley, ki igra na položaju organizatorja igre,  predstavil trenerjem mlajših reprezentančnih selekcij. Zdaj nama je koronavirus prekrižal načrte. Toda te misli zanesljivo še nisva opustila.

Zaradi Dončića še večkrat pomisli na Slovenijo. Zaradi Dončića še večkrat pomisli na Slovenijo. Foto: Reuters Mar ni za mladeniča iz kraja, v katerem domuje moštvo Minnesota Timberwolves, malce nenavadno navdušenje nad Dallasovim zvezdnikom?

Povsem običajno res ni. Toda Luka je večji od kluba ali kraja, v katerem igra. Veste, pri nas se mladi večinoma navdušujejo nad LeBronom Jamesom ali Anthonyjem Davisom. Gre za klasična zvezdnika. Luka je drugačen. Že zaradi barve kože. Mnogi belopolti košarkarji so zaradi njega začutili svojo priložnost. Z njim se zlahka poistovetijo. Ni leteča gora mišic. Tekmec premaguje s pametjo in občutkom. Tudi moj sin je njegov pristaš prav zaradi edinstvenega sloga igre. Pa tudi zaradi vtisa, ki ga daje. Vidi se, da ne gre za pokvarjenega fanta. Je bister košarkar.

Omenili ste barvo kože. Kako pa ste se glede tega počutili v Sloveniji? Ste imeli kakšno negativno izkušnjo?

Kot verjetno veste, je bil moj prvi slovenski klub Interier iz Krškega. V kraju z le nekaj tisoč prebivalci sem bil verjetno edini temnopolti človek. Sem to čutil? Ne. Ljudje so bili do mene neizmerno prijazni. Še več, čutil sem se privilegiranega. Bili so ponosni name. Sledila je selitev v Ljubljano, ki je precej večja, a na ulicah vseeno redko srečaš temnopoltega človeka. Tudi tam sem bil toplo sprejet. Kar se tega tiče, res nisem imel nikoli nobenih težav. Ko se zdaj pogovarjam z vami, se kar malce naježim. Vsi v Sloveniji so mi namreč dajali občutek, da sem nekaj posebnega. Kot bi bil nekdo, ki pripada okolju. Jaz sem jim poskušal vračati s prijaznostjo in košarkarsko igro. Če bi mi ponudili dovolj denarja, bi do konca kariere igral v Ljubljani. A vedel sem, da je košarkarska kariera časovno omejena, priložnost za zaslužek pa je bila v drugih evropskih klubih toliko večja.

Ljubljenec dvorane Tivoli. Ljubljenec dvorane Tivoli. Foto: Reuters

Tudi najbolj goreči navijači Olimpije bi verjetno težko našteli vse tuje košarkarje, ki so se v zadnje četrt stoletja zvrstili v Tivoliju oziroma Stožicah. Prav gotovo pa bi se marsikdo naštevanja lotil z vašim imenom. Na kakšen način ste čutili to naklonjenost?

To so bili lepi časi. Olimpija je bila v vzponu. Nismo bili zvezdniška ekipa, po proračunu smo bili pravi palčki v primerjavi s tekmeci iz Italije ali Španije. A ko so v Tivoliju padali Panathinaikos, Virtus, Fortitudo, Barcelona in drugi, je bilo res lepo in prijetno. Pozneje sem igral v Maccabiju. Gre za podobno vez med okoljem in klubom, le da je košarkarski velikan iz Tel Aviva bogatejši in ima tradicijo osvajanja lovorik. Da, v Izraelu imajo veliko klubov. A prave primerjave z Maccabijem ni. Podobno je bilo v Sloveniji. Prav zaradi tega tistih sezon v dresu Olimpije nisem pozabil. Še več, leta mirno sedim in čakam, da bi se kdo v klubu spomnil name, vzel telefon in mi dejal: "Arriel, želimo, da si del našega sistema." Kolikor vem, sta se na ta način v Olimpijo vrnila tako Jure Zdovc kot Sani Bečirović. Resnično, sanjam o tem. Če bi mi danes nekdo ponudil mesto v klubu ali slovenski reprezentanci, bi brez omahovanja pripotoval. Sem trener. To je moje življenje. Če se bo le to še kdaj povezalo s Slovenijo, bom presrečen. To bi bil tudi moj način zahvale za podporo in vračanje hvaležnosti vaši državi. Z veseljem bi košarkarsko strast delil z novimi rodovi. Slovenija mi je dala državljanstvo. Čutim, da sem državi nekaj dolžan.

"Zmago Sagadin je bil kot moj drugi oče." "Zmago Sagadin je bil kot moj drugi oče." Foto: Vid Ponikvar Kdaj ste se zavedali, da Ljubljana ni bila le ena od postaj na vaši karierni poti?   

Ljubljana je zame kot prva ljubezen. Morda z njo ne ostaneš skupaj do konca življenja. A večno jo boš ljubil. Razumete? Olimpija je bila moja prva resno dekle. Skoznjo sem se zaljubil v košarko. Če bi želela, bi še danes hodil z njo. Ha, ha … A ne gre le za počutje. Tudi v košarki je bila to zame odskočna deska. S pomočjo Zmaga Sagadina, za katerega rad pravim, da je bil moj drugi oče, sem se oblikoval v kakovostnega in odgovornega organizatorja igre. Bil je zelo zahteven, kar pa se mi je obrestovalo. Oh, še zdaj slišim tisti Zmagov: "Arriel, Arrel …" Iz dneva v dan. "Stori to, naredi on …" Znova in znova.

Je bil Sagadin v komunikaciji in pričakovanjih do vas drugačen kot do mladih domačih košarkarjev?

Star ali mlad, Slovenec ali tujec. Zmagu Sagadinu ni bilo mar. Do vseh se je obnašal enako. Kričal je na vse. Na Marka Tuška, Vladimerja Stepanio ali na kakšnega obetavnega mladinca, ki se nam je pridružil na treningih. Da, bil je zahteven, toda po drugi strani zelo odkrit. Ni nam lagal ali nas zavajal. Vse nam je povedal v obraz, četudi vsebina ni bila najbolj prijetna. Boš ubogal, ali ne. Tretje poti ni bilo. To mi je ustrezalo. Za pravo košarkarsko usmeritev sem potreboval trdo roko.

Radislav Čurčić Sportal Zmajček, svetovni prvak in Dončićev teksaški predhodnik

Ključ do uspeha torej?   

Če ne bi bilo Sagadina, ne bi postal uveljavljen košarkar. Več let se je načrtno ukvarjal z menoj. Ne le na treningih. Po vadbi sem moral pogosto v njegovo pisarno. Kazal mi je posnetke, mi pripovedoval o strategiji … Njegove oči sem stalno čutil na svojem hrbtu. No, ko pa mi je svoje povedal, me je objel in dejal, da je ponosen name. Zaradi vsega tega mu bom večno hvaležen.

V Slovenijo se je vračal tudi kot tekmec: na fotografiji kot član Panathinaikosa, njegov ljubljanski "čuvaj" pa je bil Vlado Ilievski. V Slovenijo se je vračal tudi kot tekmec: na fotografiji kot član Panathinaikosa, njegov ljubljanski "čuvaj" pa je bil Vlado Ilievski. Foto: Reuters

Sta še v stikih?

Žal ne. Morda tudi zaradi tega, ker ni osvojil socialnih omrežij. Z mnogimi nekdanjimi soigralci pa vsekakor. Jaka Daneu, Vladimer Stepania, Marko Milić, Boštjan Nachbar, Jaka Lakovič … Vem, kaj se dogaja v njihovih življenjih. Rad bi znova vzpostavil stik z Gregorjem Hafnarjem, s katerim sva bila v Ljubljani velika prijatelja. Je pa zanimivo, da so se v zadnjih letih name obrnili mnogi Slovenci z različnimi prošnjami. "Bi lahko mojemu možu zaželeli vse najboljše za rojstni dan? Veste, bil je vaš veliki navijač, ko ste igrali v Olimpiji," mi pravijo. Tehnologija dela za nas. Spomini pa so v glavah.

In kakšni so spomini, če se omejiva na življenje zunaj dvorane Tivoli?

Neven Spahija, danes pomembno košarkarsko ime, takrat pa trener mlade ljubljanske ekipe, me je pogosto dregnil in pomignil. In sva šla. Iz Tivolija v bližnjo restavracijo Cassa del Papa. Tam sva spila kakšno pivo. Tudi po središču mesta sem se rad sprehajal. Ko pa sem se poskušal malce odmakniti, sem se odpravil v Zagreb. Hrvaško prestolnico sem dodobra spoznal še kot košarkar Krškega. Cibonin košarkar Chucky Atkins je bil moj dober prijatelj. Družil sem se tudi z Damirjem Mulaomerovićem. Z menoj sta bila pogosto še Marijan Kraljević in Ivo Nakić. Malce smo posedali, kaj dobrega pojedli, spili kozarec vina, klepetali …

Ste se po Zagrebu sprehajali tudi po tisti dramatični zmagi nad Cibono v osmini finala evrolige leta 1997?

Joj, tiste tekme ne bom nikoli pozabil. Ena najljubših v moji karieri. Košarkarji Cibone so bili malce arogantni. Prepričani so bili o tem, da bodo zlahka napredovali. Toda Zmago Sagadin je vedel, kaj se bo zgodilo. Vse je stavil na odločilno tekmo. Premagati Cibono v Zagrebu in si zagotoviti napredovanje med najboljših osem v Evropi … Res je bilo nekaj posebnega. 

"Hvaležen sem Ljubljani, Sloveniji ter posebej Zmagu Sagadinu in Tomu Mahoriču." "Hvaležen sem Ljubljani, Sloveniji ter posebej Zmagu Sagadinu in Tomu Mahoriču." Foto: Reuters

Prihodnji teden bo minilo 23 let od rimskega zaključnega turnirja evroligaške četverice, na katerem je Olimpija po polfinalnem porazu proti poznejšemu prvaku Olympiacosu in zmagi nad Asvelom osvojila tretje mesto. Vas tisti trenutki še kdaj "preganjajo" v sanjah? Verjamete, da bi se lahko končalo tudi drugače?

Da. Lahko bi zmagali. Vam povem, zakaj nismo? Morda se sliši nesmiselno, a nismo čutili, da spadamo na tisti turnir. Nismo se zavedali, da nam nastopanje na turnirju ali celo zmagoviti pokal pripadata. Olympiacos, Barcelona in celo Asvel. Vsi so čutili, da spadajo na tisti "final 4". Mi pa smo pred tem premagovali velikane in si po neverjetni zmagi nad Milanom zagotovili mesto med to elito. A globoko v sebi košarkarji nismo verjeli, da lahko naredimo še tista zadnja dva koraka. Če bi se zavedali svojih kvalitet in čutili, da je naše mesto dejansko med to elito, bi odigral drugače. Res je, to ni bila dvorana Tivoli. Toda ugledne tekmece smo pred tem premagovali tudi v gosteh. Ko me sprašujete o teh stvareh, postanem še bolj prepričan o tem, da bi v polfinalu lahko premagali tudi Olympiacos.

Z Maccabijem je bil državi prvak in zmagovalec Superlige. Z Maccabijem je bil državi prvak in zmagovalec Superlige. Foto: Reuters Ko se dandanes pogovarjamo z ameriškimi košarkarji, ki prihajajo v Slovenijo, pogosto priznavajo, da so pred prihodom ime naše države vtipkali v Googlov iskalnik. Sredi 90. let preteklega stoletja Googla še ni bilo …

Slovenija? Nič nisem vedel o njej, ko mi je agent sporočil, da bom igral tam. Interneta nisem uporabljal. Sem pa v roke vzel globus, iskal Slovenijo in bil navdušen, ko sem jo našel ob Italiji. Krškega žal ni bilo na mojem globusu.

Kako pa ste se počutili leta 2017, ko je Slovenija postala evropski prvak?

Kot prvak. Velik navijač. No, takrat je Luka Dončić že blestel. S sinom sva ga spremljala in se veselila zmag. Znova bom ponovil, da ne želim biti le navijač. Z veseljem bom pomagal, če me bodo potrebovali. Oprostite, kdo je zdaj selektor?

Do sedaj je bil Rado Trifunović. Košarkarska zveza se zdaj pogovarja z Dimitriosom Itoudisom.

Res? Lepo. Poklical ga bom in mu dejal, da sem pripravljen sodelovati kot njegov pomočnik. Naj še enkrat poudarim, kako zelo sem hvaležen Sloveniji za vse, kar mi je dala. Ko so se odgovorni odločali o tem, ali bom dobil državljanstvo in nato zaigral za reprezentanco, bi zlahka dejali: "Eh, saj je Američan!" Toda odprli so mi vrata. Za vse to se ne morem zahvaliti posamezniku, temveč celotni državi.

Luka Dončić Sportal Dončić, Dragić, Kopitar pred gledalci znova šele prihodnje leto? Goran Dragić. Luka Dončić. Sportal Slovenija bo še dodatno leto evropski prvak Aleksej Nikolić Sportal Slovenija z Itoudisom, a brez Itoudisa Jaka Lakovič Sportal V začaranem krogu brez zmagovalca Cedevita olimpija - Crvena zvezda Sportal Košarkarska juha brez recepta in sestavin

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 54
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin