Zmajček, svetovni prvak in Dončićev teksaški predhodnik

Foto: Osebni arhiv Dres ljubljanske Olimpije je nosil pred razpadom nekdanje Jugoslavije, ko je bil televizijski prenos prej navijaško razkošje v dnevni sobi kot pravilo. Da bi na delu videli robustnega 206 centimetrov visokega centra iz Čačka, je bilo obvezno treba zaviti v kultni Tivoli. Tja, kamor so vsak drugi konec tedna prihajali velikani. Jugoplastika s Kukočem in Rađo, Partizan s Paspaljem in Divcem, Zadar z Vrankovićem in Komazecom …

Radislav Čurčić tri desetletja pozneje priznava, da je bil sicer del tega romantičnega košarkarskega šova, a po kakovosti korak ali dva za največjimi. Vseeno se lahko pohvali, da je bil leta 1990 tudi v družbi klubskega soigralca Jureta Zdovca član zlate jugoslovanske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Argentini.

V sezoni 1992/93 je igral v ligi NBA. Za Dallas Mavericks. 26 let pred ameriškim razcvetom Luke Dončića v tem teksaškem klubu. Ni se pretirano naigral. Priložnost je dobil na 20 tekmah in v povprečju v dobrih osmih minutah dosegel 2,9 točke. Eno od tekem je odigral proti Orlandu, ko je bil njegov tekmec tedaj še "zeleni" Shaquille O'Neal. Strelski rekord pa vknjižil proti Jordanovemu Chicagu (11 točk).

Po vrnitvi v Evropo je največji pečat pustil pri Maccabiju iz Tel Aviva, s katerim je bil večkrat izraelski prvak, zmagovalec Fibine Suprolige in stabilni evroligaš. Košarkarske copate je na klin obesil leta 2002. Pretekli mesec je dopolnil 54 let, a se je ob našem klicu znova nekoliko pomladil, saj smo hitro zajadrali v neke druge čase …

V Ljubljani je nazadnje igral leta 2005. Na poslovilni tekmi Jureta Zdovca. Foto: Vid Ponikvar

Kakšna je vaša prva asociacija, ko vam kdo omeni Ljubljano?
Preprosto, spomin na zelo lepo življenjsko obdobje, ki sem ga preživel v tem mestu. Še več, celo eno najlepših obdobij v moji karieri. V Ljubljano sem prišel kot mlad igralec, star vsega 21 let, in tam preživel pet let. Sprva sem živel v Plavi laguni, nato v Kosezah. Posledično me na Slovenijo, Ljubljano in Olimpijo vežejo zelo lepi spomini. Tudi zaradi tega se rad vračam. Navsezadnje imam tam veliko prijateljev.

Od takrat se je v Ljubljani marsikaj spremenilo …
Oh, spreminja se vse. To je čas. Jasno, tudi Ljubljana se spreminja. Takrat smo vsi skupaj živeli v nekdanji Jugoslaviji. Danes je to drugačno mesto. Ne le Ljubljana, temveč celotna Slovenija je v zadnjih treh desetletjih rapidno napredovala.

Ste ohranili stik z nekdanjimi soigralci iz tedanje Smelt Olimpije?
Ne morem reči, da smo stalno v stikih in da se stalno družimo. A ko kdo od nas karkoli potrebuje, hitro vzpostavimo stik in si pomagamo. Ta odnos je ostal. Zelo korekten. Če se, na primer, s kom nisem slišal vrsto let, bom ob klicu takoj pripravljen pomagati. In obratno. Je pa res, da za razliko od mnogih nekdanjih soigralcev nisem vključen v košarkarsko dogajanje, tako da je tovrstnih prošenj za kakšno uslugo ali pomoč manj.

S Slavkom Kotnikom sta imela tedaj pod koši vedno veliko dela. Stojko Vranković, Vlade Divac, Dino Rađa, Franjo Arapović … Kdo je bil najbolj čvrst centrski tekmec?
Res je, skoraj vsaka ekipa je imela vsaj enega odličnega centra. Je pa res, da so bili nekateri korak pred ostalimi, zato so nato v nadaljnjih karierah dosegli več. Predvsem Rađa in Divac. Ostali smo se poskušali boriti. A ne le igra pod koši. V celoti se je v nekdanji Jugoslaviji igrala odlična košarka. Liga je bila izjemno močna. Dvorane so bile povsod polne. Obžalujem, da današnji košarkarski rodovi v regiji ne morejo doživeti tega. Liga ABA je sicer tekmovanje na tem področju, a časi so drugačni. Če zgolj primerjam nabito polno dvorano Tivoli in Stožice, v kateri se zbere dva tisoč gledalcev. To je neprimerljivo. Menim tudi, da je bila igralska kakovost takrat večja. Vesel in ponosen sem, da sem tedaj igral v takšni konkurenci.

Na kakšen način pa sta na razvoj vaše kariere vplivala vaša tivolska trenerja Vinko Jelovac in Zmago Sagadin?
To sta trenerja, ki sta me usmerila na pravo košarkarsko pot. V prvi vrsti Vinko. On je zaslužen za moj prihod v Ljubljano. Ponudil mi je priložnost in mi s tem odprl vrata. Za vse, kar mi je uspelo v košarkarski karieri, se lahko zahvalim njemu. Spoštujem ga tako kot osebo kot tudi trenerja. Jasno, pred tem je bil tudi eden najboljših košarkarjev z območja nekdanje skupne države. No, tudi z Zmagom Sagadinom sem imel dober odnos. Tudi po njegovi zaslugi sem postal boljši košarkar. Če bi se trudil, bi stežka našel kakšno pripombo na račun omenjenih dveh trenerjev.

To vas je pripeljalo tudi do reprezentančnega dresa. Prihodnje leto bo minilo okroglih 30 let od trenutka, ko ste z eno najbolj nadarjenih selekcij Jugoslavije postali svetovni prvak. Ali danes ta podvig spoštujete bolj kot v trenutkih samega slavja?
Na vsak življenjski dosežek človek gleda z drugačnimi očmi, ko se časovno oddalji od njega. Argentina 1990? Izjemen dosežek izjemne generacije. Do sebe in okolice sem dovolj iskren, da priznam svojo vlogo. Ne, v skupini tako izstopajočih košarkarjev nisem bil ključni element. Tam so bili Dražen Petrović, Toni Kukoč, Vlade Divac … Zvezde. Superzvezde. Je pa dejstvo, da je bil zame velikanski uspeh že sam vstop med dvanajsterico. Zdaj je nepomembno, ali sem bil enajsti ali dvanajsti igralec. Postati svetovni prvak s to ekipo je zanesljivo eden od vrhuncev moje kariere.

Zanimivo, blizu zaključnemu izboru ste bili že eno leto pred tem, ko je evropsko prvenstvo gostil Zagreb. Takrat je prednost dobil Mario Primorac.
S tisto ekipo sem preživel celotno pripravljalno obdobje. Žal sem se deset dni pred začetkom poškodoval. Na turnirju v Parizu mi je počila kost v stopalu. V nasprotnem primeru bi bil verjetno del tiste ekipe. Da, to so bila tista zlata leta jugoslovanske košarke. Zagreb 1989, Argentina 1990 in Rim 1991. Vem, zlata odličja so se osvajala že pred tem. Toda to je bilo posebno obdobje.

Foto: Vid Ponikvar

V športu se neradi dotikamo politike, a iz tistega obdobja izhaja tudi nikoli zglajeni spor med Draženom Petrovićem in Vladom Divcem, ki naj bi bil posledica dogodka ob slavju naslova svetovnega prvaka v Buenos Airesu. Takrat je Divac iz rok enega od navijačev iztrgal hrvaško zastavo. Kako ste vi videli celotno zgodbo?
Politika … Veste, to je del nas. Na to tudi danes nismo imuni. Vsak človek mora vedeti, kaj se dogaja v njegovi državi in v tujini. Zato nimam težav govoriti o tem. Kar pa se tiče tiste zastave, bi dejal, da se ni zgodilo nič zlonamernega. Divac se je odzval, kakor se je pač odzval. Verjetno bi se vsi odzvali na takšen način. Pisalo se je leto 1990. Nastopali smo za reprezentanco Jugoslavije, ki je bila takrat še enotna. Zato je bilo neprimerno pristopanje na igrišče s katerokoli drugo zastavo kot z jugoslovansko. Nasprotno so počeli posamezniki. Jaz jim pravim kar huligani. Mi smo športniki in ne politiki. Ponavljam, nič spektakularnega se ni zgodilo. Divac je bil pač najbližje dogajanju. Ravnal je prav. Igrali smo za Jugoslavijo. Tam ni bilo prostora za druge zastave. Tudi za srbsko ali slovensko ne. Svetovni prvaki smo postali kot SFRJ. Pozneje pa … Prav je, da vsak spoštuje svojo zastavo. Zato do česa podobnega pozneje nikoli ni prišlo.

V kolikšni meri pa je nato vojna spremenila odnose med nekdanjimi soigralci?
Govorim povsem iskreno, ko rečem, da nikoli nisem imel nikakršnih težav z nobenim igralcem, ki bi temeljil na nacionalni povezanosti. Odnosi so ostali. Gojili smo jih takrat, gojimo jih še naprej. Še danes rad vidim košarkarje iz Slovenije, Hrvaške, BiH … Iz vseh držav. Vzgojen sem bil v športnem duhu, zato spoštujem vse. Veste, ne priznavam huliganov, ki izzivajo ekscese. Zame niso pomembni. Z ljudmi, ki se vedejo normalno, nisem imel nikoli težav.

In kaj pravzaprav danes počne Radislav Čurčić?
Z izjemo manjših poslov uživam v zasluženem pokoju. Večinoma sem v Beogradu. Nič posebnega. Zadovoljen sem. Srečen. Mirno in tiho življenje. Še vedno rad spremljam košarko. Vse. Evroligo, ligo ABA in ligo NBA.

Čurčić je v Dallasu igral leta 1993. Krepko pred dobo, ki jo je zaznamoval Dirk Nowitzki. Foto: Reuters

Oklenimo se lige NBA, ki ste jo nazadnje omenili. Igrali ste tudi tam. Vaš klub je bil Dallas Mavericks. Verjetno vam je jasno, da ga od lani v Sloveniji še podrobneje spremljamo …
Seveda. Kaj ga ne bi?! Luka Dončić. No, ko sem igral v Dallasu, je bil ta še v razvojni fazi. Nato je prišel nov lastnik, ki je začel vlagati večje vsote denarja. Pred osmimi leti so postali tudi prvaki lige. Takrat je ključno vlogo odigral Dirk Nowitzki, eden najboljših Evropejcev v ligi NBA. Verjamem, da Luka lahko sledi njegovi poti. Kolikor vidim, ima podporo kluba, navijačev in medijev. Gre pa za izrednega košarkarja. Iz dneva v dan bo boljši. Upam, da bo v prihodnosti kot najkoristnejši košarkar v Dallas znova prinesel pokal za naslov prvaka. Jasno, spoštujem tudi Gorana Dragića ter vse ostale košarkarje iz nekdanje Jugoslavije v ligi NBA. A vseeno se vidi, da je Luka drugačen. Verjamem, da bo pravi Dirkov naslednik.

Tudi sprejet je bil na drugačen način kot prvi Evropejci v ligi NBA. Ste kdaj pomislili na to, da ste se prezgodaj podali v ZDA?
To je bil začetek vstopa Evropejcev na ameriško tržišče. Bil sem med prvimi. Čeprav sem imel veliko zdravstvenih težav in nisem veliko igral, sem ponosen na tisto leto v Dallasu. To je bila izjemna izkušnja. Danes je drugače … Ne bi se povsem strinjal, da je igralcem danes lažje. Toda igra se drugačna košarka. Vsi stremijo k ligi NBA. V takšnih razmerah se nato vidi, da so morda Američani fizično močnejši, na košarkarski ravni pa so Evropejci povsem enakovredni. Za svetovno košarko je to dobro.

Sportal Obseden s košarko, a na koš ne bo več metal

Sportal Olimpija po mrku v zadnji četrtini še drugič poražena