SiolNET. Sportal Košarka
5,43

termometer

  • Messenger
  • Messenger
SPORTALOV SOBOTNI INTERVJU: MARIO PRIMORAC

Evropski prvak, ki je v vojni izgubil vse, veliko pa nato dobil v Mariboru

5,43

termometer

Ko Mario Primorac, eden najboljših bosanskih košarkarjev vseh časov, (ne)pozabljeni evropski prvak iz nepozabnega Zagreba 1989 in Mariborčan brez štajerskega naglasa, ob bližajoči se 30. obletnici največjega uspeha svoje kariere iz zlatega poglavja ene najpopolnejših košarkarskih ekip vseh časov odpre svojo košarkarsko in človeško dušo, se vrstice Sportalovega sobotnega intervjuja pišejo kar same od sebe.

Mario Primorac Foto: Miha Vidrih "Na žalost je v tistih jugoslovanskih reprezentancah vedno kdo manjkal. V Rimu 1991 ni bilo Dražena Petrovića, v Argentini je manjkal Dino Rađa. Morda je bila še celo tista ekipa iz Zagreba 1989 najbolj popolna. Jugoslovanska reprezentanca je bila res nadarjena, polna velemojstrov košarke," nam je v sobotnem intervjuju pred mesecem in pol na vprašanje, katera je najboljša ekipa, v kateri je kadarkoli igral, odvrnil Jure Zdovc.

EuroBasket 1989. Ta mesec bo minilo 30 let. Petrović, Kukoč, Rađa, Divac, Paspalj … In tudi – Mario Primorac. Dolgoletni krilni center sarajevske Bosne, ki je pečat pustil tudi pri berlinski Albi in reprezentanci BiH, v zadnjem delu kariere pa se ustalil v Mariboru. Ta je postal njegov dom. "Dobrodošli," nam zato reče v pozdrav, ko nam v kultnem lokalu, vpetem med štadion Ljudski vrt in dvorano Lukna, stisne roko, nato pa, v nasprotju z omenjenim Zdovcem, ki nerad razglablja o svoji igralski zgodovini, na široko odpre knjigo svojih košarkarskih anekdot.

Kje ste bili na današnji dan pred 30 leti?
Najverjetneje v črnogorskem kraju Igalo, kjer smo opravljali del priprav na domači zagrebški EuroBasket. Čeprav se je pod taktirko Dušana Ivkovića in Janeza Drvariča res trdo delalo, smo se vsi skupaj odlično počutili. To je bila prava "klapa". Če me spomin ne vara, nas je bilo tedaj na pripravah še trinajst. Interna tekma za zadnje mesto v ekipi je potekala med Predragom Danilovićem in Arijanom Komazcem. Na koncu je prednost dobil prvi in odigral odlično, tako da je upravičil zaupanje. Spominjam se, da je Ivković končno odločitev sprejel po turnirju v Italiji. Jaz sem bil takrat, vsaj kar zadeva mesto v ekipi, dokaj miren. Da bom v postavi za prvenstvo, mi je postalo jasno v trenutku, ko se je poslovil Radislav Čurčić. Ko ga je Duda odslovil, je prišel do mene in mi dejal: "Odpadel sem, a ti si zares zaslužiš mesto v reprezentanci. Srečno!"

Z Zoranom Radovićem ste bili drugi najstarejši član ekipe. Ste zaradi tega čutili posebno odgovornost?
Reprezentanco bi razdelil v dve skupini. Na eni strani so bili ob meni še Vranković, Čurura in omenjeni Radović, na drugi pa mladi val. A ker je bil ta tako dober, smo si celotno breme razporedili. To je bila neverjetno samozavestna ekipa, v kateri se je prav za vsakega posameznika vedelo, kakšna je njegova naloga. Ko govorim o tem, se kar naježim. Si predstavljate naporne treninge, ki so bili za nas mačji kašelj?

O Juretu Zdovcu z izbranimi besedami. O Juretu Zdovcu z izbranimi besedami. Foto: Urban Urbanc/Sportida S kom ste si delili sobo?
V Zagrebu je bil moj "cimer" Radović. Pred tem pa smo se menjali. Sobo sem si delil z Rađo, Vrankovićem … Enkrat je bil z mano v sobi tudi Jure Zdovc. Bilo je na turnirju v Barceloni. Po enem od treningov mi je dejal: "Cimer, jaz sem prvič v tem mestu. Malo mi ga razkaži, pa svetuj, kje lahko kaj kupim."

Ko sva ravno pri Zdovcu … Kako ste gledali na njegovo uveljavitev med vsemi temi zvezdniki?
Jure je izjemen človek. Izjemen košarkar. Vsi smo ga spoštovali. Da, če je bilo treba, je tekmecu zlahka natresel 20 točk ali več. A v tej skupini to ni bilo potrebno. Ob Petroviću, Kukoču, Divcu, Rađi in drugih res ne. Selektor pa je v njem videl najboljšega obrambnega igralca, zato ga je postavil v prvo peterko in mu vedno ukazal, naj krije najboljšega igralca v nasprotni ekipi. Jure je bil "specialec". To vlogo je sprejel in jo vrhunsko odigral.

Prav to je ta selektorjeva prefinjena razporeditev vlog, o kateri sem govoril. Za vsakega se je vedelo, zakaj je v ekipi, vsak pa je to vlogo sprejel. Tudi jaz. Dve leti pred tem sem bil na univerzijadi drugi najboljši strelec. Takoj za Draženom Petrovićem. A pozneje so se karte premešale. Postal sem deseti igralec. To sem sprejel. Vedel sem, da moram skočiti, takoj podati žogo in teči.

Prvo ime pa …
Dražen Petrović! Vodja. Stroj za koše. Od prvega trenutka. Nihče ni dvomil o tem. Nihče mu ni želel prevzeti te vloge. Preprosto se je vedelo, da je on lider. To smo sprejeli vsi. Od glavnega trenerja do igralcev. Niti trohice ljubosumja ni bilo med nami. Dražen pa je to vlogo vedno znova potrjeval.

Spominjam se dogodka iz leta 1987, ko smo igrali na zagrebški univerzijadi. Igrali smo proti Franciji in bili za razred boljši nasprotnik. V nekem trenutku smo se dogovorili, da bomo v vsakem napadu žogo poskušali spraviti do Dražena, da bi na koncu dosegel kar največ točk. Na koncu sploh ni več igral v obrambi. Na centrskem položaju je čakal na žogo. Francozi so bili zaradi tovrstnega podcenjevanja užaljeni in jezni. Eden od njih je nešportno za hrbtom porinil Dražena. Vsi smo mu skočili v bran. Nadaljevalo se je z vsesplošnim pretepom.

"Ko je umrl Dražen, sem izgubil tla pod nogami." "Ko je umrl Dražen, sem izgubil tla pod nogami." Foto: Getty Images

Po tekmi je do nas prišel tedanji predsednik jugoslovanske košarkarske zveze Radomir Šaper in nas nadrl. "Sram naj vas bo. Tako se ne igra za Jugoslavijo," je vpil. Ko je zapustil slačilnico, je selektor Dušan Ivković le zamahnil z roko in dejal: "Naj kar govori … Danes ste pokazali, da ste ekipa v vseh pogledih. Bravo fantje, vsa čast!" Vidite, ta zgodba potrjuje moje besede o izjemni sinergiji, ki je vladala v ekipi.

Kako močno vas je štiri leta pozneje pretresla vest o Draženovi smrti?
Zelo, zelo … Še dan pred tem smo bili vsi skupaj v Vroclavu, ki je gostil kvalifikacije za evropsko prvenstvo. Večni zmagovalec je zadnjo tekmo izgubil. Proti Sloveniji. Nato smo se razpršili. Jaz sem z bosansko reprezentanco potoval na sredozemske igre. Ko smo bili na francosko-nemški meji, me je poklicala žena iz Berlina. "Dražen je umrl," je dejala. Izgubil sem tla pod nogami. Šok. To sem nato na avtobusu povedal vsem soigralcem. Zavladala je smrtna tišina.

Z Draženom vas veže še ena zgodba. Pisalo se je leto 1983, bili ste član Bosne na tisti kultni finalni tekmi jugoslovanskega državnega prvenstva proti Šibenki, ki se je končala z dalmatinsko zmago, pozneje pa z razveljavitvijo tekme. Sarajevčani ste postali prvaki, Dražen s Šibenko pa moralni zmagovalec. Kako danes gledate na tiste dogodke?
Joj, kolikokrat dobim to vprašanje. Haha … "Mario, po vseh teh letih nam lahko poveš, kaj se je dogajalo," mi pravijo. Kaj naj rečem? Malokdo ve, da je semafor, ki je v dvorani Baldekin v Šibeniku meril čas, deloval v treh različnih hitrostih. Odvisno od tega, kaj so domačini potrebovali. Zame zato ni vprašanje, ali je bila nad Draženom Petrovićem storjena osebna napaka ali ne. Kdaj? To je vprašanje. Trdim, da je čas potekel, zato je bila odločitev o razveljavitvi za zeleno mizo pravilna. Prav pa je tudi, da je na tisti tekmi Šibenka "zmagala". Zakaj? Če bi se tekma že takrat končala z zmago Bosne, dvomim, da bi brez težav zapustili Šibenik. To je bilo vroče navijaško vzdušje. Ljubezen do domačega kluba, po drugi strani pa ostrina do tekmecev. Dvomim, da bi prenesli poraz.  

Kakšen tekmec ali pa soigralec pa je bil pozneje Toni Kukoč?
Vesoljec! Človek, ki je znal vse, pa se je vedno podredil kolektivu. Če je bilo treba podajati, je podajal. Če je bilo treba skakati, je skakal. Ko nihče ni mogel dati koša, ga je dal on. Če je bilo treba doseči 30 točk, jih je dosegel. Če sta zadostovali dve, je dal dve. V reprezentanci Jugoslavije in v Jugoplastiki. "Koš osreči enega človeka, asistenca pa dva," je večkrat dejal. To je bila filozofija, ki ga je spremljala celotno kariero.

Vrniva se v Zagreb 1989. Jugoslavija je takrat že pošteno pokala po šivih. Ste se kdaj pogovarjali o politiki? Je vprašaje nacionalnosti kdaj prišlo do izraza?
Nikoli! Vprašanja nacionalnosti ni nikoli nihče postavil. Nič. O tem se nismo pogovarjali. Tudi razmišljali nismo o tem. Še zdaj se spominjam, kako smo se po zmagi iz hotela v središču mesta odpravili na koncert skupine Prljavo kazalište. Prepevali smo hrvaške pesmi. Tam smo stopili na oder. Bilo je noro. Vsi so vpili: "Jugoslavija, Jugoslavija!" Bili smo ena družina. Vem, to je bilo leto in pol, preden se je začelo to … Oprostite, ker ne najdem prave besede – sranje.

Kaj pa v letih, ko je vihrala vojna? So se zaradi tega tudi vaše vezi pretrgale?
Verjetno poznate zgodbo o ohlajenem odnosu med Divcem in Petrovićem. Osebno sicer mislim, da so k temu veliko pripomogli tudi mediji, ki so vse skupaj napihnili. Danes pa … Kolikor vem, sta Divac in Rađa velika prijatelja. Tudi nekaj drugih vezi je še čvrstih. Nekatere poti pa so se z leti pač razšle. Jaz sem imel z vsemi dobre odnose. Ko sem igral za reprezentanco BiH, sem se srečeval s Hrvati. V Beogradu me vedno toplo pozdravijo, v Sloveniji pa sem doma.

"Maribor je postal moj dom" (na fotografiji s hčerko Anjo) "Maribor je postal moj dom" (na fotografiji s hčerko Anjo) Foto: Mediaspeed

Omenili ste reprezentanco BiH, s katero ste igrali tudi na EuroBasketu 1993. Blesteli ste, proti Hrvaški pa obsedeli na klop. Zakaj?
Takrat so v BiH potekali najhujši spopadi med Muslimani in Hrvati. Moja družina je živela v Čapljini, v hrvaškem delu BiH. Bilo je tudi nekaj groženj. V dogovoru z vodstvom košarkarske zveze in reprezentance smo sprejeli odločitev, da na tisti tekmi pač ne bom igral. Bilo mi je žal. Morda bi lahko pomagal svoji ekipi do zmage nad Hrvaško, a še danes verjamem, da je bila odločitev pravilna.

So pri vas vojne brazgotine še vedno prisotne?
Vojna je vedno katastrofa. Ko jo doživiš od blizu, tega nikoli ne pozabiš. Kot veste, sem živel v Sarajevu. Metropola. V vseh pogledih najboljši kraj v nekdanji Jugoslaviji. Morda bi še danes živel tam, če ne bi bilo vojne. Imel sem urejeno in srečno življenje. Nato pa … Vojna! V trenutku se je vse podrlo. Grozljivi občutki. Kar si imel, je izginilo. Veste, Sarajevo je kraj, v katerem si lahko potrkal na vsaka vrata. Tega ni bilo več. Bil sem izgubljen. Nisem vedel, kaj bi sam s seboj. Z ženo sva se odločila za odhod. Sprva v Torino, od tam me je pot vodila v Berlin, pa na Reko in nazadnje v Maribor.

Zakaj prav Maribor?
Sprva je bilo to naključje. Prejel sem klic iz Satexa. Prišel sem in igral. To je bilo tudi obdobje, ko je hčerka postala osnovnošolka. To je bil neke vrste znak, da se moram ustaliti. Imel sem kar nekaj ponudb, tudi finančno ugodnejših, a sem ostal. Želel sem biti z družino. Poleg tega sem se v Mariboru odlično počutil. Všeč sta mi geografski položaj in miselnost mesta. Najprej sem odprl košarkarsko šolo, ki se je nato zlila s klubom. Hčerki sta zdaj že odrasli in obe poročeni. Imata družini. Ena živi v Mariboru, druga v Izoli, jaz pa sem dedek.

Kakšen naglas imata hčerki?
Klasični štajerski. Če bi ju slišali, ne bi verjeli, da so starši iz BiH.

Kakšna je kava v Sloveniji?
Dobra. Celo za nas iz BiH.

Se pogosto vračate domov?
Zelo redko. Poleti.

Vas je prevzelo tudi mariborsko navdušenje nad nogometom?
Živim na Strossmayerjevi ulici v neposredni bližini štadiona. Čutim ta utrip, vsekakor. Tudi sam sem navijač Maribora. To je moj klub. Poznam igralce, poznam Zlatka Zahovića. Žal se ob mojem zadnjem obisku Ljudskega vrta tekma ni končala po mojih željah. To je bil derbi z Olimpijo, ki so ga Ljubljančani dobili z rezultatom 3:0.

Mario Primorac Foto: MaPa Kaj pa mariborska košarka, ki je bleda senca nogometa?
Ljudje radi Maribor označujejo za nogometno mesto. Res je, tega ne moremo zanikati. To tudi nadvse spoštujemo, a verjamem, da je dovolj prostora za še kakšen šport. Upam, da se tudi mariborska košarka dviguje. Mesto si znova zasluži prvoligaša. Ocenjujem, da ga bo v nekaj letih tudi dobilo. AKK Branik ima novo vodstvo. Ima vizijo. Postavili smo sistem dela z mladimi. Sem vodja mladinskega pogona. Delam neposredno s selekcijama U-15 in U-17. Iz prve roke lahko potrdim, da imamo v našem mestu nekaj nadarjenih fantov. Želimo jih pospremiti na pravo pot.

Ali je mariborsko gospodarstvo sposobno podpreti ta projekt?
Tretja in druga liga ne prinašata tako velikih stroškov. Ko se bomo prebili v prvo ligo, bo to že malce drugačna zgodba, a sem optimist. Predvsem zdaj, ko je Branik edini klub v mestu z zgledno organizacijo in urejenostjo vseh selekcij. V preteklosti je bila namreč pogosto težava v tem, da smo si med seboj konkurirali mestni klubi, pravega sodelovanja pa ni bilo. Zdaj je torej pravi čas za mariborsko košarko.

Kje: v dvorani Lukna ali dvorani Tabor?
V Lukni, kjer delamo, se počutimo domače, a moje osebno mnenje je, da je pravi hram mariborske košarke Tabor. Ko bo klub igral v prvi ligi, bi moral domovati tam. Dobrodošli pa bi bili tudi kozmetični popravki.

Vrnimo se še malo v vaše igralske čase, ko ste z Bosno pogosto gostovali v ljubljanskem Tivoliju. Je bila to tedaj najmočnejša liga v Evropi?
Vsekakor. To so bili drugi časi. V ligi so lahko igrali le domači igralci. Tudi največji zvezdniki v tujino niso smeli pred 28. letom starosti. To je klubom omogočalo delo na daljši rok. Jedro ekipe je bilo skupaj šest let ali več. Posledično so bile to uigrane ekipe. Za tujce ni bilo prostora. Danes pa … Poglejte Petrol Olimpijo, ki vsako leto menja skoraj celotno ekipo. Tudi v preostalih republikah nekdanje Jugoslavije prevladujejo povprečni tujci. No, izpostavil pa bi še nekaj. Odnos do dela. To bi pravzaprav moral postaviti na prvo mesto. Trdim, da smo bili v primerjavi z današnjimi rodovi bolj ambiciozni in bolj delavni.

Zakaj?
Na voljo smo imeli dva televizijska programa, pri čemer je drugi začel oddajati šele popoldne. Nismo imeli pametnih telefonov, računalnikov … In kaj nam je ostalo? Žoga! Ko sem se kot otrok vračal iz šole, sem se najprej lotil domače naloge, nato pa se odpravil na igrišče. Več ur sem se igral. Košarka, nogomet, odbojka … Vse smo znali. Ko danes na treningu košarkarjem namenim nogometno žogo, me kmalu postane strah, da si bo kdo zlomil nogo. Preprosto ne znajo.

Nekdanja Jugoslavija je imela tri evropske klubske prvake, pozneje se jim je pridružil še Partizan. Bosno ste za las zgrešili, proti Ciboni in Jugoplastiki pa ste igrali.
Zelo pozno sem se lotil košarke. Pri šestnajstih letih sem se vključil v trenažni sistem. Pred tem sem bil ulični igralec in se veliko naučil. Vseeno sem potreboval nekaj časa za uveljavitev. Ko sem dopolnil 21 let, sem okrepil Bosno. Zaradi tega nisem bil član tiste ekipe, ki je postala evropski prvak, sem pa zanjo navijal. Nori občutki. Nato še Cibona in Jugoplastika. Zanimivi, a različni zgodbi. Na eni strani ekipa, ki je slonela na Draženu, na drugi strani skupina odličnih posameznikov. Splitčani so bili bolj raznoliki.

Janez Drvarič Janez Drvarič Foto: Vid Ponikvar EuroBasket 1989 je v Zagrebu potekal med 20. in 25. junijem. Za zmagovito reprezentanco Jugoslavije so tedaj igrali Dražen Petrović, Zdravko Radulović, Zoran Čutura, Toni Kukoč, Žarko Paspalj, Jure Zdovc, Zoran Radović, Stojko Vranković, Vlade Divac, Predrag Danilović, Mario Primorac in Dino Rađa. Selektorju Dušanu Ivkoviću je pomagal slovenski trener Janez Drvarič. Slednji o gostu sobotnega intervjuja pravi: "Mario je bil za vsakega trenerja in ekipo zelo dobrodošel. Zakaj? Bil je klasični ekipni igralec, zelo požrtvovalen in vajen trdega dela. Bil je pozitivna osebnost in kakovosten košarkar. Če to ne bi bil, ne bi bil član tiste zlate ekipe."
Jure Zdovc Sportal "Nimam časa, da bi hodil po lokalih in obujal spomine" Janez Drvarič Sportal Jubilej slovenskega strokovnjaka, ki je do potankosti poznal Dražena Petrovića cedevita olimpija Sportal Cedevita Olimpija: kjer je dim, je tudi zmajev ogenj Jasmin Handanović Sportal Ljubljana se mu je zamerila, danes je mariborska ikona #video

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • uporabnik51 / 01.06.2019. ob 10:52 +5 0

    Vse spoštovanje. On s košarkarsko reprezentanco je in bo ostal spomin na najboljši del bivše države Jugoslavije. Šport ljudi druži, ob skupnem garanju in dosežkih padajo meje. Jugoslavija - košarkarska legenda za vedno.

    +5 0
  • m2626 / 01.06.2019. ob 06:57 +2 0

    Avtor- Janez DRVARIČ in ne Janez Drvarić, ić, ić

    +2 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin