Četrtek, 16. 4. 2020, 12.54
4 leta
INTERVJU: JAKA LAKOVIČ
V začaranem krogu brez zmagovalca
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,40
1
Jaka Lakovič je letos v Nemčiji začel pisati prvo samostojno trenersko poglavje.
Kako se z razmerami ob koronakrizi in popolnoma zaklenjenem športu sooča rekorder po številu nastopov za slovensko košarkarsko reprezentanco in trener Jaka Lakovič, ki je z ženo Heleno, tri in pol leta starima dvojčkoma Luko ter Polo in dve leti mlajšo hčerko Mio ostal v Ulmu, nemškem mestu, na pol poti med Münchnom in Stuttgartom?
Pred desetimi leti je Jaka Lakovič z Barcelono postal evropski klubski prvak, kar je bil eden od vrhuncev njegove kariere. Nekdanji košarkar Slovana, Krke, Panathinaikosa, Galatasaraya, Gaziantepa in slovenske reprezentance pa se zdaj že štiri leta posveča trenerskemu delu. Če izvzamemo kratko obdobje v Bilbau, se je do lanske jeseni kalil kot pomočnik. Ratiopharm Ulm mu je ponudil prvo pravo samostojno trenersko priložnost. Ob tem je bil pripravljen na marsikaj, nikakor pa ne na to, da bo pred zaključkom sezone več tednov ostal doma in zgolj ugibal, ali se bo vrnil v dvorano. Sreča v nesreči pa je, da se s krizo spopada v Nemčiji in ne v Španiji, kjer je živel skoraj deset let in od koder prihaja tudi njegova soproga.
Te dni smo priča različnim zgodbam o stanju v državah. Kako je v Nemčiji, konkretno v Ulmu?
Ko se je nemško prvenstvo zaustavilo, sva z ženo hitro ocenila, da je najbolj modro ostati v Nemčiji. Z nepotrebnimi selitvami nismo želeli ogrožati drugih, tudi mojih staršev ne. Poleg tega je bila Nemčija zelo dobro pripravljena na pandemijo koronavirusa. Tukajšnje bolnišnice namreč zlahka oskrbujejo vse obolele. Še več, Nemčija celo sprejema bolnike iz drugih držav. Omejitve so podobne kot v večjem delu Evrope, a daleč od popolne karantene. Ljudje se povsem normalno gibljejo, seveda le v družbi družinskih članov oziroma tistih, iz skupnega gospodinjstva. A zlahka srečaš tekače, v trgovinah ni nobenega pomanjkanja ali gneče.
Ratiopharm Ulm je s polovičnim izkupičkom (10 zmag/10 porazov) deseti v nemškem prvenstvu.
Drugače pa je v Kataloniji, kjer je doma družina vaše soproge …
To je povsem druga zgodba. Če je bila Nemčija v celoti pripravljena na krizo, Španija nedvomno ni bila. Pandemija jih je konkretno "udarila". Slike iz te države, kjer je očitno, da bolnišnice ne sledijo tempu, niso prijetne. Tudi življenje je povsem drugačno. Ljudje namreč lahko domovanja zapuščajo le zaradi odhoda v trgovino ali lekarno.
Si ob vsem tem predstavljate, da boste v doglednem času znova stali ob robu košarkarskega igrišča?
Prevevajo me mešani občutki. Na eni strani poslušam črnoglede napovedi, po drugi pozive k mehčanju ukrepov in vse večji odprtosti. Poskušam biti odgovoren in upoštevati uradne usmeritve. Košarka? Na prvem mestu je zdravje širše populacije. Šele nato sledi šport. Vsaj v Nemčiji opažam, da se številna življenjska področja postopoma vračajo v vsaj približno običajne okvire. Med drugim so nemški nogometni prvoligaši začeli s treningi, a v posameznih skupinah, z največ petimi nogometaši ter brez medsebojnih stikov. To je nek začetek. V košarki še nismo tako daleč. A prav zaradi nogometa sem malce večji optimist kot pred tedni, ko sem bil prepričan o tem, da letos ne bomo igrali več košarke.
"V Nemčiji se moja družina odlično počuti."
Po petih tednih je nemogoče pričakovati, da bodo ekipe nared za igro. Kako dolge priprave bi potreboval trener, če bi se stanje izboljšalo do te mere, da bi bili omogočeni normalni treningi?
Dva tedna sta spodnja meja sprejemljivega, čeprav se mi zdi tudi to premalo. Skrbi me tudi to, da bi bili ob morebitnem nadaljevanju sezone deležni zelo zgoščenega tekmovalnega urnika. Fizična obremenitev bi bila velikanska, tveganje poškodb pa toliko večje. Naj po mesecu in pol košarkarji kar čez noč skočijo v drese? To bi bilo pogumno. Evidentno pa je, da bo marsikdo pozabil na zdravje športnikov, saj bo reševal svoje pogodbe. Zdravje igralcev mora biti na prvem mestu. Žal se to v svetu športnega kapitalizma pozablja, saj je v ospredju ekonomska plat.
Italija, Belgija, Slovenija, Hrvaška … Veliko evropskih košarkarskih lig je že potegnilo črto pod sezono. Kaj se dogaja v Nemčiji?
Čaka nas še deset krogov. Zadnja informacija je, da se bo vodstvo lige o nadaljnjih korakih odločalo 30. aprila. Sicer pa Nemci prvenstva niso odpovedali zaradi veljavnih pogodb z nosilci televizijskih pravic in drugih partnerstev. Z odlaganjem odločitve in podaljševanjem sezone kupujejo manevrski prostor. Menim pa, da je to začaran krog, v katerem bomo stežka našli zmagovalca. Še več, če vodstvo ne bo dovolj modro, se lahko več klubov znajde v velikih finančnih težavah. Ne bi se čudil, če bi namesto 18 novo sezono začelo 16 klubov.
Pred začetkom sezone je Lakovič s svojim klubom gostoval tudi v Tivoliju.
Kako ste se na vse to odzvali v Ulmu?
Vodilni so hitro potegnili poteze. Vsi zaposleni zdaj delamo po sistemu skrajšanega delovnega časa. Klub varčuje tudi na drugih ravneh. V teku so pogovori z dosedanjimi pokrovitelji. Ob tem pa je bila sprožena še akcija, v kateri Ulm svoje najbolj zveste navijače in kupce sezonskih vstopnic prosi, naj ne zahtevajo vračila denarja. Velik del proračuna nemških klubov namreč predstavlja denar od prodanih vstopnic. Če se bo sezona nadaljevala, se bo zagotovo pred praznimi tribunami. Vprašanj je torej veliko. Odgovorov bolj malo.
Velja omeniti, da je prav to vaša prva prava sezona v vlogi glavnega trenerja …
Če odmislim vse okoliščine, o katerih sva govorila, moram biti s prvo samostojno trenersko izkušnjo zadovoljen. Znašel sem se v urejenem in zelo stabilnem okolju, ki na organizacijski ravni kotira v vrh EuroCup ekip. Zadovoljen sem z delom, pogoji, odnosi … Za prvo samostojno poglavje bi stežka našel boljši klub.
Vaš predhodnik je bil vrsto let glavni trener. Ste v očeh vodstva tudi vi dolgoletna rešitev?
V zadnjih sedemnajstih letih sem jaz šele tretji trener kluba, kar je v sodobni košarki nekaj neverjetnega. Mene s klubom pogodba veže še za dodatni dve sezoni. Priznam pa, da so moje misli dolgoročne. Poleg že omenjenega zadovoljstva si veliko obetam še od skorajšnje selitve v enega najbolj sodobnih trenažnih centrov.
V kvalifikacijah za SP 2019 je bil Trifunovićev pomočnik. Ga bo povabil tudi novi selektor?
V dobršnem delu sezone je bil vaš igralski adut Zoran Dragić, ki je nato prestopil v Baskonio. Se strinjate, da je bil njegov odhod stalno v zraku?
Od prvega trenutka je bilo jasno, kaj je v Zoranovem objektivu. Po dveh težkih poškodbah se je želel vrniti na najvišjo raven. Ulm mu je lahko ponudil marsikaj, a ne evrolige. V našem klubu se je odlično znašel. Z igralsko kakovostjo, izkušnjami in renomejem pri sodnikih je bil pravi vodja na igrišču ter prvi strelec nemškega prvenstva. Z vrhunskimi predstavami se je vnovič postavil na evroligaški zemljevid. Ponudba velikega kluba je bila le vprašanje časa. Novo priložnost sem mu kajpak privoščil, čeprav sem se kot trener nato znašel pred veliki zagato. Ker je bil ključni člen dinamike celotne ekipe, se je z njegovim slovesom vse korenito spremenilo.
Kako pa ste kot "zamrznjeni" pomočnik selektorja spremljali začetek slovenskih kvalifikacij za EuroBasket? Boste na voljo tudi novemu selektorju?
Že kot košarkar sem bil, ko je bilo to le mogoče, vedno na voljo reprezentanci. To se ni spremenilo. Ponosen sem, da sem del strokovnega štaba. Žal mi klubske obveznosti februarja niso dovoljevale, da bi se vrnil domov. V prihodnje pa bom znova pripravljen pomagati. Lahko pa ob tem povem, da mi je zelo žal selektorja Rada Trifunovića, ki je postal žrtev tega nesmiselnega sistema in pravzaprav spora evroliga-Fiba. V treh letih je največ pretrpel prav on. V slovenski reprezentančni projekt je dal več kot le sebe, ni pa mu bilo dano, da bi lahko razvijal kontinuiteto dela. Pri tridesetih košarkarjih ne moreš graditi baze in delati sistematično. Jasno pa je, da so zmage in porazi ogledalo vsega. A bodimo realni in si priznajmo, da brez fantov iz lige NBA in evrolige nimamo tako velike kakovosti, da bi bili konkurenčni proti najboljšim. Nismo Španija, ki zlahka nastopa s C ekipo.
1