Mitja Šivic: Imel sem veliko pomanjkljivosti, a ponosen sem, da sem se spremenil

Z zgovornim Gorenjcem smo v poldrugi uri prečesali številne teme. Dotaknili smo se neuresničene dolgoletne jeseniške želje, zaradi katere se je preselil k Olimpiji, zahtevne Rusije, francoskih Briancona, Grenobla in Lyona, ki so bili 12 let njegov (hokejski) dom in kjer se mu je ponudila prva priložnost tudi za trenersko delo, reprezentance, v kateri pogosto ni dobil vidnejše vloge, hokejske rasti, ki ga je preoblikovala iz sebičnega v ekipnega igralca, hude poškodbe, s katero se je končala njegova kariera, pa družine, otrok, ki jih spodbuja pri športnem udejstvovanju, kolesarske droge, med katero čisti misli, in ponosa na svoje železarje, s katerimi bi moral danes začeti četrtfinale Alpske lige, a so zaradi koronavirusa vse aktivnosti v tekmovanju ustavljene.

Ponosen je na napredek, ki ga je njegova ekipa prikazala od avgusta do danes. Foto: Peter Podobnik/Sportida Pred sezono ste prijeli za trenersko taktirko Jesenic. Konec decembra ste bili na 13. mestu in daleč od končnice. Nato preobrat. V četrtfinale vstopate s tretjega mesta. Kako gledate na to, kar vam je uspelo v zadnjih dveh mesecih?
Ponosen sem in zelo vesel. A ne le na delo od decembra, ampak kar od avgusta do danes. Če bi mi kdo na začetku sezone rekel, da bomo s to ekipo pred končnico na tretjem mestu, ne vem, ali bi mu verjel. Iskreno, na začetku nam nihče niti ne bi pripisal tega mesta. Tudi sam nisem vedel, do kam lahko sežemo, sem pa v ekipo verjel od začetka, tudi ko rezultati niso bili na naši strani, pa smo kazali kar dobre igre. Verjel sem v naše delo, tudi fantje so verjeli in vložili ogromno truda. Ta je bil do zdaj poplačan.

A zdaj se začenja nov del. Četrtfinale bo povsem svoja zgodba, tudi iz psihološkega vidika. Še naprej bomo zelo pridni, svoje delo opravljali vestno in verjeli v sistem, v korake, ki jih delamo. Šli bomo korak za korakom in sledili temu, da bi bili v štirih točkah, ki smo si jih zadali, čim boljši.

Omenili ste psihološki vidik. Veliko stavite nanj, na mentalno pripravo?
Mentalna priprava je vse. Seveda moraš biti najprej fizično pripravljen, kot se pričakuje, a ko to imaš, je vse v glavi. Je pa ta najbolj zapletena. Veliko fantov je močnih v rokah in nogah, v glavi pa ne. Ko se zaveš svojih pozitivnih in negativnih stvari in lahko negativne popraviš ter si v pozitivnih konstantno dober, potem je vse samo mentalno. Da znaš zdravo razmišljati o tem, kar počneš, v našem primeru v hokeju, da veš, kako se pravilno lotiti težav, jih znaš reševati na zdrav način, da se ne daješ pod prevelik pritisk, da v stvareh uživaš, si motiviran, osredotočen na tekmo ... Vse to je povezano z mentalno pripravo.

Za svoje varovance si želi, da bi rasli ne le kot hokejisti, ampak tudi kot ljudje. Foto: Peter Podobnik/Sportida

Ta ti ne pomaga le v športu, temveč tudi v življenju na splošno. Fantom želim, da postanejo boljši hokejisti, hkrati pa jim želim tudi, da postajajo boljši ljudje. Roko na srce, ne jaz, po vsej verjetnosti pa tudi oni ne bodo s hokejem zaslužili toliko kot Anže Kopitar. Želim si, da bodo znali na zdrav način razmišljati in preživeti vse vzpone in padce, ki jih imamo vsi. In ti fantje – pri nas imamo veliko 18-, 19-, 20-letnikov, ki občutijo velike zahteve javnosti, kluba, mene, njih samih – so v neverjetno veliki prednosti pred svojimi vrstniki, ker imajo te izkušnje. Kamorkoli jih bo pot zapeljala, jim bodo te izkušnje, kako se spopadati s težavami, prišle še kako prav. Seveda od predpostavki, da bo glava prava. 

Sportal Koronavirus: nič ne bo z napovedanim začetkom četrtfinala Alpske lige

Kolo je vzljubil že med hokejsko kariero. Danes naredi okoli 13 tisoč kilometrov na leto. Foto: Osebni arhiv Mitje Šivica "Da je glava prava," pravite. Kako sami prečistite misli, umirite glavo? Menda ste veliko na kolesu.
Vedno sem bil po duši športnik, vedno sem se rad gibal. Že med kariero sem malo kolesaril, a kot hokejistu mi ni bilo lahko. Že zdaj sem pretežek za kolesarja, kaj šele takrat, ko sem imel deset, 12 kilogramov več. Mi je bilo pa kolesarstvo vedno zelo všeč, ker je popolno nasprotje hokeja, pri katerem smo, z izjemo letnih priprav, vedno notri, na kolesu pa si vedno v naravi. 

V Lyonu, kjer so zime bolj mile, smo živeli na takem območju, da sem bil v desetih minutah v gozdu in sem se res sprostil. V mislih nisem imel nobenih časov, kako hitro grem, koliko prevozim, tako da je bilo res fino. Fizično sem se počutil vse bolje, napredoval sem. Kar naenkrat sem se lahko - tu imamo topfit amatersko ekipo, v kateri so zelo "našpičeni" fantje - vsaj malo peljal z njimi. 

Sčasoma sem popolnoma padel v kolesarstvo. Kolo je postalo moja droga. Družina, hokej, potem pa kolo. Skoraj vsak dan preverim vreme, si organiziram čas – na srečo lahko za hokej delam tudi zvečer in ponoči – in grem za kakšni dve uri naokoli. Kolo mi pomeni sprostitev, je super šport, ki ga lahko začnem pred domačimi vrati. Lahko grem sam ali s prijateljem, lahko grem povsem počasi in se po 45 minutah ustavim, spijem dobro kavo, lahko pa se odločim, da bom trpel.

Na prelaz Galibier ste verjetno trpeli?
(smeh, op. a.) Na koncu niti ni bilo tako težko. Ko sem v formi, sem na kar visoki ravni, a daleč od tega, da bi bil "hud" vrhunski amater. Niti nimam te želje. Kolo je zame predvsem užitek. Se pa rad potrudim. Galibier lahko prevoziš brez posebnega mučenja. Če si s prijateljem, s katerim se dobro razumeš, greš lahko v pogovornem tempu in se imata prav luštno. Pa se od tam zapelješ do Lautareta, vrneš na Galibier ... "Mislim, da sem bil večkrat na Alpe d'Huezu in Galibieru kot na Pokljuki. Vse te poti sem poznal na pamet," pravi o svoji kolesarski "drogi". Foto: Osebni arhiv Mitje Šivica

V Grenoblu, kjer sem kot hokejist že precej kolesaril, sem živel v takšnih koncih, da sem imel Alpe d'Huez ali pa Col de la Croix de Fer precej zelo blizu. Mislim, da sem bil večkrat na Alpe d'Huezu in Galibieru kot na Pokljuki. Vse te poti sem poznal na pamet. 

Tam je res kolesarska meka, za dušo, poleti je sicer preveč prometno, a če se odpraviš, ko se prelazi na pozno pomlad začnejo odpirati, si sam, razgledi pa so fantastični. Všeč mi je tudi njihova kultura, kako dojemajo kolesarstvo. Tam ti nihče ne bo trobil, tam te obvozijo za meter in pol, dva, te spodbujajo ... V Sloveniji se je to malo popravilo, a skoraj vsak dan doživim, da me kdo preganja s ceste. 

Štejete kilometre?
Seveda. 

Koliko jih naredite na leto?
Zadnja leta se jih kar nabere, okoli 13 tisoč. Zelo redko imam kakšen teden, ko grem v ekstreme, raje imam konstantnost. Kolo gre vedno z menoj, tudi ko gremo družinsko na dopust.

A bolj kot to, koliko jih imam na števcu, mi je pomembno, da sem aktiven, da sem fit, da nisem po hokejski karieri pridobil 20 kilogramov, da sem pri štiridesetih tako dobro pripravljen, da sem lahko na kolesu tudi osem ur, pa bom utrujen, a bom zdržal.

Kolo je vselej z vami, verjetno je podobno s hokejem. Gredo otroci, imate hčerko in dva sinova, po vaših hokejskih stopinjah?
Da. Hčerka drsa, a se mi kar malo smili. V Franciji je namreč začela drsanje v parih, bila precej uspešna, tu pa tega nimamo. Po vrnitvi v Slovenijo je morala začeti skakati, a ker nikoli ni skakala, je zanjo zahtevnejše. Je pa tehnično zelo dobra, zelo lepo drsa, ima veliko željo. Vesel sem, da ni obupala, ko je morala začeti z aksli, flipi in podobnim, ampak se trudi naprej, čeprav je pri skokih v zaostanku v primerjavi s slovenskimi dekleti. Drsalke so obvezna oprema družine Šivic, hčerka Enja trenira umetnostno drsanje, sinova Brin in Gaber pa sta hokejista. Foto: Peter Podobnik/Sportida

Oba sinova sta prav tako v hokeju. Šestletni Brin je povsem nor nanj. Pri nas je jutro videti tako, da za kakšnih 15 minut dovolimo risanke, da se malo zbudijo, nato pa ogled vrhuncev lige NHL. Mlajši Gaber prav tako, vseskozi se igra z manjšimi palicami.

Brin pravi, da bo igral v Los Angelesu kot Anže Kopitar. Očetu se to zdi odlična ideja, ker imajo v LA dobre kolesarske poti (smeh, op. a.). Šalo na stran, a pri nas je hokej prisoten od jutra do večera. Vsak dan mora biti v avtu Kockina jeseniška himna, fanta pa pojeta zraven. Mlajši je značajsko malo drugačen, noče biti toliko v skupini, želi delati sam, tako da se mu na Bledu enkrat, dvakrat na teden pridružim na ledu. 

Videti otroke, da nekaj delajo s strastjo, me res veseli. Tudi žena se je na hokej navadila, pravzaprav je z menoj rasla ob njem, se sprijaznila tudi s pakiranjem smrdljive opreme. Dela je veliko, hčerka že pred šolo trenira, tako da smo pokonci že ob petih zjutraj. Zadnjič sem dobil knjigo "Ob 5ih vstani in svet ti bo ležal na dlani". Kot kaže, ga bom imel, saj če je normalen dan, vstanem pred peto. A sva med tistimi starši, ki nimajo težav s tem, da je treba otroke voziti na trening ali pa celo skrajšati dopust, ker imajo treninge, priprave, tekme. 

"Zelo rad igralcem pomagam tudi individualno, saj mi izkušnje iz igralske kariere govorijo, da je to pomembno." Foto: Peter Podobnik/Sportida

Kakšen trener ste? 
Verjamem v svoje delo, v zdrav način komunikacije. Po domače povedano, sem za***** pri tem, kako delamo stvari, kako mora vse skupaj teči. Ko delamo, zahtevam, da se res dela. Veliko ob mentalni pripravim stavim na detajle in fizično pripravo, ker je to osnova. Zelo rad igralcem pomagam tudi individualno, saj mi izkušnje iz igralske kariere govorijo, da je to pomembno. 

Ste med kariero pogrešali bolj individualen trenerski pristop?
Želel bi si, da bi imel nekoga, ki bi me večkrat vodil skozi nekatere stvari, opazil, da imaš težave, ti pri njih pomagal. A ko sem začenjal igralsko pot, je bilo trenerstvo drugačno, kot je danes. Takrat smo bili bolj samouki. Veliko si moral opazovati, kar po eni strani ni bilo slabo, bil si bolj prepuščen samemu sebi, če si želel postati boljši. Srečo sem imel, da sem igral s Tomažem Vnukom, da sem lahko opazoval njega. Bi bilo pa precej lažje, če bi imel v ozadju trenersko podporo, ki ti dnevno govori, kako in kaj moraš.

Je lažje biti trener ali igralec?

Kako bi se opisali kot igralec?
Na začetku sem imel veliko pomanjkljivosti. Od tega, da fizično nisem bil pravi, do tega, da v obrambi nisem bil najbolj odgovoren. Danes si upam tudi na glas povedati, da sprva nisem bil najboljši ekipni igralec. Z leti sem vse to postal, saj me je vedno gnala želja, da bi postal boljši, napredoval. Na to sem ponosen.

Fizično sem se zelo izboljšal in bil zadnje štiri, pet sezon, ko sploh nisem bil več član reprezentance, fizično kar dominanten. Čeprav obramba ni bila nikoli moja najboljša stvar, sem postal obrambno precej bolj odgovoren. Ponosen pa sem tudi na to, da sem se iz sebičnega znal spremeniti v ekipnega igralca. Najprej sem bil kot hokejist bolj zaprt, osredotočen nase in na svoje delo, sčasoma pa sem postal iskreno vesel, če je šlo soigralcu dobro, če je ekipa zmagala.

Z leti ste postali najboljši približek "kompletnega igralca"? Danes priznava, da v zgodnjih letih kariere ni bil fizično pravi, v obrambi ne najbolj odgovoren, na ledu pa ne najboljši ekipni igralec. Z leti je vse to postal. Foto: Vid Ponikvar
Da. V zadnjih letih sem tudi najbolj užival v hokeju. Tudi če nisem bil več tisti, ki mora delati razliko, sem jo še vedno delal. Ravno zaradi tega, ker sem bil zadovoljen s svojo vlogo, s tem, da še vedno lahko igram, da lahko napredujem. 

V zadnjih dveh sezonah, zadnja je bila zelo kratka, sem bil res zadovoljen hokejist. Tako z vlogo kot svojim pristopom do stvari, odnosom. Takrat je bil res velik užitek igrati. 

Na žalost se v zadnjih letih nisem mogel vrniti in tega, da sem se spremenil, pokazati fantom, s katerimi sem odraščal. 

Ste razočarani, da nikoli niste dobili priložnosti za igranje med člani na Jesenicah, kjer ste pridobivali znanje v mlajših kategorijah?

Glede na to, da sem na Jesenicah odraščal, igral za vse jeseniške selekcije, sem si kot otrok seveda želel igrati za Jesenice. Pred 30 leti ni bilo interneta, doma nismo imeli takšnega dostopa, kot ga ima današnja generacija, sem pa pri starem atu vsak dan v časopisu prebral hokejske rezultate, si ogledal domače tekme na Jesenicah. 

Takrat je bila moja največja želja, da bi igral za Jesenice, da bi bil kot Murajica Pajič, Drago Mlinarec, Marko Smolej. Dvakrat sem bil blizu, a na žalost nisem dobil priložnosti. Eno leto me je Sergej Borisov vzel zraven, a že takrat sem nekako čutil, da nekateri s tem niso ravno najbolj zadovoljni, sledila je poškodba, pavziral sem, potem so se odločili za druge, mene pa pustili malo na cedilu. Sledila je zgodba z Olimpijo, pri kateri je Matjaž Sekelj videl nekaj v meni.

So bile v ozadju zamere?
Ne želim se pretirano vračati v preteklost. Ko si mlad, imaš zagotovo občutek, da so kakšne zamere, a verjamem, da vsak dela po svojih najboljših močeh in v dobro kluba. Nikomur ne zamerim. Verjetno niso mislili nič slabega, želeli so dobro za klub, mene pa niso videli v tej sliki. Je pa res, da je bila, ko sem odšel v Ljubljano, kar velika odškodnina. Ni bilo tako, kot je zdaj, saj so bile takrat še odškodnine za mlade igralce. 

Njegova otroška želja je bila, da bi kdaj zaigral za člansko ekipo Jesenic, a te priložnosti ni nikoli dobil. Foto: Peter Podobnik/Sportida

Kako se spominjate zgodbe pri večnem tekmecu Jesenic, Olimpiji, ki ste se ji pridružili v sezoni 1997/98, z njo osvojili sedem naslovov državnega prvaka, Ljubljano pa zapustili leta 2007?
Prvo leto sem sicer dobil priložnost, a fizično in mentalno nisem bil niti malo pripravljen, tako da sem uvodno sezono bolj ali manj presedel. Vseskozi sem bil malo trmast, in če nisem dovolj igral, sem vedno razmišljal o tem, kako bi lahko imel več minut. Matjaž (Sekelj, op. a.) je bil korekten in mi je povedal, da bom težko dobil višjo minutažo, da je najboljša možnost selitev na Bled, ki je tudi igral v Alpski ligi. Tam sem igral konstanto, a to ni bilo to. 

Pred naslednjo sezono sem si poleti rekel "ali letos ali nikoli", trdo sem garal in imel v mislih, da bo, če mi bo takrat pri Olimpiji uspelo, da bom igral konstantno, super, drugače pa bom poskusil nekaj drugega. Vse se je dobro izšlo, dobil sem priložnost in jo izkoristil. Kot mlad mulec sem igral z Dejanom Kontrecem in Ildarjem Rahmatuljinom, kar mi je zelo pomagalo, saj sem bil res sproščen. Onadva sta vlekla voz, jaz pa sem bil zraven kot obesek, sicer dovolj dober, da sem lahko igral z njima.

Med sezonama 1997/1998 in 2006/07 je večino kariere preživel pri večnem tekmecu Jesenic Olimpiji, vmes pa iskal nove izzive v Rusiji, kamor se je odpravil dvakrat, a ne dlje kot za eno sezono. Foto: Vid Ponikvar

Vas je pa vmes dvakrat zaneslo v Rusijo ...
V Ljubljani sem bil dober, v reprezentanci pa ne dovolj, da bi igral vidnejšo vlogo, tako da sem razmišljal, kako narediti preboj še tu. Sergej Borisov je poklical še drugič in takrat sem se preselil v Rusijo. Bilo je zelo težko, tam smo res hudo trenirali. Vseskozi si bil močno utrujen, fizično nisem bil dovolj pripravljen, tja sem prišel s poškodbo, a nekako zvozil sezono in se veliko naučil. Predvsem tega, kako konstanten moraš biti, da si na visoki ravni lahko dober. Tako v življenju na ledu kot zunaj ledenih ploskev. 

Za eno leto sem se vrnil v Ljubljano, pa spet poskusil v Rusiji, kjer je bila drugo leto povsem drugačna zgodba. Imel sem super trenerja Genadija Cigurova, z Lado Togliatti je dosegel velike uspehe. Veliko me je naučil, napredoval sem, a mi še vedno ni uspelo narediti preboja, da bi konstantno zadeval in podajal, kar v hokeju pri napadalcu pač šteje. Od tam sem šel za en mesec v Belorusijo, kjer so mi ponudili dvoletno pogodbo, a tudi pogoj, da moram biti vse poletje z njim. Z Andrejo, ki je pozneje postala moja žena, sva bila skupaj kakšni dve leti, skoraj nič se ne bi videla. Pomenila mi je res veliko, tako da sem se odločil, da se vrnem. Ni mi žal, poročena sva, imava tri otroke in super življenje.

Prišel sem v Ljubljano še za dve leti in ju kar dobro izkoristil.

Vsi Sportalovi sobotni intervjuji

"Včasih sem bil kar malo jezen, ko mi je kdo rekel 'ah, ta Francija', jaz pa sem vedel, da so šest korakov pred nami," pravi o selitvi iz Slovenije v deželo galskih petelinov, v kateri je vztrajal 12 let. Foto: Peter Podobnik/Sportida

Potem pa Francija, kjer ste vztrajali vse do lani, ko ste se vrnili v Slovenijo.
Takrat so se mi vsi čudili, zakaj grem v Francijo, saj je šla Olimpija ravno tisto leto v ligo EBEL. A ravno takrat sem izpadel iz reprezentance, bil sem zelo razočaran, ker se mi je zdelo, da sem bil kar dober. Zdelo se mi je, da to okolje ni več zame. 

Edo Terglav je bil že v Franciji, navezal je stik z njihovim trenerjem Briancona Lucianom Basilom. Prosil me je, naj pripravim video, da vidi, kako igram, saj me ni dovolj poznal. Šel sem na RTV Slovenija in prosil za nekaj posnetkov, ki so mi jih pripravili. Svetovno prvenstvo je bilo ravno v Ljubljani, on je prišel sem, srečala sva se in se pogovorila. Dal mi je priložnost. Imel je karizmo, povsem dodelan načrt igre, vloge v ekipah dobro razdeljene. Vsem se je zdelo, da delam korak nazaj, meni, da grem naprej. In sem šel. 

Na Francijo ga vežejo lepi spomini, tam je zrasla njegova družina, spoznal je različne kulture in kopico prijateljev, razširila so se mu obzorja. Foto: Vid Ponikvar In ostali 12 let. Briancon, Grenoble, Lyon so bile vaše postaje, na katerih ste okusili, kako je biti francoski prvak, zmagovalec pokala Francije, ligaškega pokala, trener ...
In ni mi žal. V Grenoblu je bila organizacija fantastična. Včasih sem bil kar malo jezen, ko mi je kdo rekel "ah, ta Francija", jaz pa sem vedel, da so šest korakov pred nami. Dvorana je bila razprodana, za igralce je bilo poskrbljeno odlično, pogodbe pa take, kot morajo biti. 

V Franciji smo začeli rasti tudi kot družina. Rodila se je hčerka, pa nato prvi sin, žena je začela govoriti francosko, delala, otroci so bili v vrtcu, nato v šolah, danes so "native speakerji". Zadnjih osem let se z izjemo dopusta skoraj nismo več vračali v Slovenijo. Lepa izkušnja, saj praktično živiš tam, nisi tipičen hokejist. Francija mi je dala kup prepotrebnih izkušenj, sklenil sem veliko prijateljstev, tudi zunaj hokeja, odprla mi je glavo, razširila obzorja, spoznal sem veliko kultur in na svet začel gledati drugače. 

Ste kdaj razmišljali, da bi za vedno ostali tam?
Ne. Vedno je bil načrt vrnitev v Slovenijo, saj imamo tu domače družinsko podjetje, ki ga je odprl že dedek, zdaj nadaljuje moj oče, žena je zaposlena v podjetju, prej ali slej bom tudi sam vse skupaj prevzel. Po eni strani komaj čakam. A gremo dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom. V tem, kar trenutno delam, ekstremno uživam, a vem, da ne bo šlo v nedogled, ker je trg pri nas tako majhen, da je, če nisi na Jesenicah ali pa v Ljubljani, zelo težko.

Pred leti smo delali hokejske palice, naredili smo jih več kot deset tisoč na leto, skoraj vsa Slovenija, Hrvaška, Srbija je igrala z njimi. Nekoč smo izdelovali tudi pohištvo, a se pozneje prestrukturirali in se posvetili izdelavi žitnih mlinov.

"Namesto da bi bil oče, sem čez noč sem postal četrti otrok. Ni bilo prijetno," se spominja septembra 2015, ko se je huje poškodoval in pozneje naredil križ čez igralsko kariero. Foto: Grega Valančič/Sportida

Je pa verjetno iz Francije ostal tudi grenak spomin. Leta 2015 ste se na uvodni tekmi francoskega prvenstva v dresu Lyona po naletu Tomaša Kloučka težje poškodovali, nekaj mesecev zatem pa končali kariero. Kako se spomnite tega dne?
Od takrat sta mi ostala dva spomina. Pred sezono sem si poškodoval aduktor, bil tri, štiri tedne odsoten, na ledu me v tem času skoraj ni bilo. Takrat se je v Franciji igralo še pokal Francije in ligaški pokal. Z Lyonom smo v pokalu igrali proti mojemu nekdanjemu klubu Grenoblu, v katerem sem želel ostati, a se ni izšlo. 

Sportal Mitja Šivic končal kariero: Poškodba je preprosto prehuda

Kljub nasprotovanju zdravnikov, ki so mi dejali, naj počakam še vsaj kakšen teden, te tekme nisem želel izpustiti. Na jutranjem razdrsavanju sem čutil nekaj bolečine, a stisnil zobe. Bili so precej boljši od nas, a smo ukradli tekmo, zmagali s 3:1, jaz pa sem zadel in podal. Lepi občutki, ki pa jih je spremljala velika utrujenost. Naslednji dan bi si želel lahek, regeneracijski trening, mi pa smo gonili kot norci, trener mi ni dal popusta. 

Naslednji dan smo igrali z Epinalom. Spomnim se, da sem se pred tekmo zelo težko osredotočil na srečanje, prvo tretjino sem bil res slab, v drugi sem se nekako spravil k sebi, v tretji pa sem se hudo poškodoval. Zlomil sem si roko, večkratni zlom nadlahti, pa komolec ... Po tem sem za vedno končal igranje.

Poškodba Mitje Šivica iz leta 2015, po kateri je končal igralsko kariero:

Čehovega opravičila nikoli niste dočakali?
Prišlo je opravičilo njihovega kluba, njegovega ni bilo. Takrat sem bil malo jezen, da se ni opravičil, a sčasoma spoznaš, da je bilo v žaru borbe, verjamem, da tega ni naredil nalašč. 

Takrat sem imel sam s seboj velike težave, da sem se spravil skupaj. Živel sem za to, da bi z Lyonom poskušal kot igralec ustvariti kakšno lepo zgodbo, a poškodba je bila pretežka. Najhuje je bilo to, da sem se čez noč iz zelo aktivnega človeka spremenil v nekoga, ki ni mogel sam niti pod prho, ki ni mogel biti aktiven. Sem namreč človek, ki bo zelo redko ležal na kavču, rad sem v pogonu. Kar naenkrat sem bil vseskozi na kavču, v takšnih bolečinah, da sem zaradi potenja na noč zamenjal tri majice. Namesto da bi opravljal očetovsko vlogo, sem čez noč postal četrti otrok. Ni bilo prijetno. 

#hockey des nouvelles de Mitja Sivic : https://t.co/RBgp2aZJ5x courage pour la suite ;) @france_hockey @LigueMagnus pic.twitter.com/MDyxuEnh1D

— François CELCE (@AlpesReportages) September 20, 2015

Ste po poškodbi še verjeli, da bi se lahko vrnili?
Na začetku sem morda res še verjel, a kmalu spoznal, da je konec, da bom po tako težki poškodbi kar dolgo okreval. Po enem mesecu sem vedel, da bom odsoten najmanj od šest do sedem mesecev. Vedel sem, da bom izgubil vso sezono. Ko se ti to zgodi pri 36 letih, ti bo težko kdo dal normalno pogodbo. Verjetno bi kaj majhnega dobil "na renome", a to me ni več zanimalo. Takrat sem si rekel: "To je to, vrnili se bomo domov." Pa smo nato bivanje v Franciji podaljšali še za štiri leta.

S trenersko vlogo se je prvič srečal v Lyonu v sezoni 2015/16, v kateri je zaradi hude poškodbe končal kariero. Foto: Grega Valančič/Sportida

Lyon vam je takrat ponudil trenersko službo, sprva kot pomočniku, nato kot glavnemu trenerju.
Da, notri sem padel povsem po sili razmer. Nikoli si nisem mislil, da bom trener, a sem zaradi poškodbe postal prav to. Predsednik me je vprašal, ali bi pomagal našemu trenerju. Ta je bil za to, jaz sem postal dodatno oko, se vrgel v videoanalize, poročal. Ko sem začutil, da fantje ne vedo več, kdo je trener, sem predsedniku povedal, da sem lahko še zraven, a ne toliko z ekipo, temveč v drugi vlogi. Strinjal se je. Nato pa me je, po novem porazu, znova poklical in vprašal, ali bi vse skupaj prevzel. Zagotovo zato, ker sem bil takrat zelo poceni, tudi zaupal mi je. Najprej nisem hotel, ni se mi zdelo pošteno do prejšnjega trenerja, nato me je postavil pred dejstvo: "Jaz ali neki drugi trener." 

Lyon je imel vselej enega od najnižjih proračunov v ligi, pri predsedniku sem si izboril, da se je struktura novačenja igralcev spremenila, da sem bil jaz odgovoren za to, kdo bo prišel. Bil sem trener in neke vrste športni direktor. Pripeljal sem kar nekaj dobrih igralcev, tudi Slovence, eno leto smo bili največje presenečenje lige, eno leto zmagali v pokalu in osvojili sploh prvo lovoriko v zgodovini kluba. V zadnji sezoni, v kateri so nas finančno kaznovali, izgubil sem tudi top šest igralcev, pa je bil športni del za pozabo.

Preberite še:

Sportal Jan Drozg spoznava nepredvidljivo ameriško pot

Sportal Koronavirus: Slovenke brez SP, pri Tivoliju ostaja zelena luč

Sportal Olimpijini vprašaji: "Samo bog ve, v kakšni zasedbi bomo"