SiolNET. Sportal Nogomet
5,65

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Miran Pavlin

Z roko v roki za lepši jutri slovenskega nogometa

5,65

termometer

Miran Pavlin
Miran Pavlin je prevzel vlogo športnega direktorja reprezentanc. Z NZS je sklenil sodelovanje do konca leta 2022. Foto: Vid Ponikvar

Legendarni slovenski nogometaš Miran Pavlin je novi športni direktor reprezentanc. Zase pravi, da je ''bolno'' ambiciozen. Zato se ne bo nikoli zadovoljil s povprečjem, ampak bo vedno iskal načine, kako nogometno Slovenijo popeljati novim uspehom naproti. Več o tem nam je pojasnil v izčrpnem intervjuju.

Le kdo ga ne bi poznal? V slovenskem nogometu je pustil tako močno sled, da ga ni treba dodatno predstavljati. Miran Pavlin spada med največje junake zlate Katančeve generacije, ki je na prelomu tisočletja pisala zgodovino slovenskega športa. Njegov zadetek v zasneženem Kijevu velja še danes za enega od najlepših trenutkov, ki so kadarkoli orosili oči slovenskih športnih navdušencev. Po igralski karieri se je lotil drugačnih vlog. Trenersko delo ga nikoli ni zanimalo, se je pa preizkusil v vodah snovalcev kadrovske politike. Največje uspehe je dosegal v Mariboru, kjer je bil vrsto let desna roka Zlatka Zahovića in magnet za uspehe.

Lani je zapustil Ljudski vrt, postal prvi Slovenec, ki dela magisterij pod okriljem Evropske nogometne zveze (Uefa), zdaj pa ga čaka še nov izziv. Največji. Pomagati želi slovenskemu reprezentančnemu nogometu, da izplava iz povprečja. ''Prav je, da se govori o vseh reprezentancah. Ne le članski, ampak tudi mlajših. Tako je najbolj pregledno,'' nam je povedal po telefonu, saj so nas predpisani ukrepi zaradi pandemije novega koronavirusa prisilili k temu, da smo intervju z novopečenim direktorjem reprezentanc, s krovno zvezo je sklenil pogodbo do konca leta 2022, opravili na daljavo. Zase pravi, da je zelo ambiciozen in se ne bo nikoli zadovoljil s povprečjem. Predstavil nam je izzive, ki se jih bo lotil, s tem pa poskušal poskrbeti za lepši jutri slovenskega nogometa.


Miran Pavlin je za slovensko reprezentanco zbral 63 nastopov in dosegel pet zadetkov. Tudi tistega, ki je Katančevo četo leta 1999 popeljal na Euro. Na igrišču se je pomeril tudi z velikanom nogometa Zinedinom Zidanom. Miran Pavlin je za slovensko reprezentanco zbral 63 nastopov in dosegel pet zadetkov. Tudi tistega, ki je Katančevo četo leta 1999 popeljal na Euro. Na igrišču se je pomeril tudi z velikanom nogometa Zinedinom Zidanom. Foto: Reuters Kako se spopadate z novo vlogo?

Žal še ne prihaja neposredno do izraza, saj se je nogometno dogajanje prekinilo. Seveda pa že razmišljam o tem, kaj bi lahko kot direktor izboljšal, a se moramo najprej vsi skupaj držati navodil o karantenah. To je obdobje, ko nogomet ni več na prvem mestu. Všeč mi je prispodoba, ki sem jo slišal pred dnevi. Kako so morali naši dedki v vojno, mi pa moramo zdržati doma. Malce resnice je že v tem. Me pa najbolj moti in jezi, ker ne veš, kdaj bo vsega konec. Tega ne vedo niti strokovnjaki. Saj niti dva ne povesta enako!

Pri nogometu sem bil navajen, da si takoj videl, kdo je kaj. Če si dal gol, si bil dober, če si žogo udaril mimo, si bil slab. Pri koronavirusu pa ni nobene logike. A nogomet bo kmalu treba igrati, četudi brez gledalcev. Vseeno, samo da bodo imeli navijači kaj gledati in da bodo lahko klubi preživeli.

Kakšne pa so naloge športnega direktorja reprezentanc?

Osnovna naloga je koordinacija vseh reprezentanc. Povezovanje. Značilni primer je Nemec Oliver Bierhoff, dolgoletni direktor nemških reprezentanc. Moje delo bo povezovanje članske reprezentance, pa mlade izbrane vrste do 21 let (U-21) in tako naprej, vse do najmlajše zasedbe do 15 let, ali obratno.

Moje osnovno poslanstvo je, da vsem selektorjem ponujam podporo. Danes je šel nogomet v silne širine, ko pa bo prišel iz te krize, bo še močnejši, zato bo potreboval še več podpore. Danes nogometna reprezentanca ali klub pomenita tako širino, da potrebuješ ogromno kakovostnih ljudi.

Slovenska reprezentanca bi si po mnenju novopečenega direktorja na lestvici Fife zaslužila bistveno višje mesto od 65. Že zaradi tega, ker ima v svojih vrstah tudi Josipa Iličića, enega najboljših nogometašev na svetu v letu 2020. Slovenska reprezentanca bi si po mnenju novopečenega direktorja na lestvici Fife zaslužila bistveno višje mesto od 65. Že zaradi tega, ker ima v svojih vrstah tudi Josipa Iličića, enega najboljših nogometašev na svetu v letu 2020. Foto: Morgan Kristan/Sportida

Moja osnovna naloga je, da pomagam. Tega si želijo vsi selektorji, s katerimi sem govoril. Vsi smo navdušeni nad tem, da bomo sodelovali. Ne nazadnje smo vsi na isti ladji. Vsi hočemo na veliko tekmovanje. Vsi hočemo biti krasni gostitelji na prvenstvu do 21 let, se z U-19 čim bolj približati evropskemu prvenstvu, enako velja za U-17, pri U-15 pa izbrati čim več kakovostnih talentov in skrbeti za to, da jih čim manj odide v tujino. Da se ne bodo dogajale tekme, kot je bila pred nekaj meseci med hrvaškimi in slovenskimi vrstniki do 15 let, ko smo izgubili z 0:6. To se ne sme dogajati.

Noče, da bi se še kdaj ponovile tekme, kot je bila tista med hrvaškimi in slovenskimi upi do 15 let, ki se je končala s 6:0 za južne sosede. Noče, da bi se še kdaj ponovile tekme, kot je bila tista med hrvaškimi in slovenskimi upi do 15 let, ki se je končala s 6:0 za južne sosede. Foto: Vid Ponikvar Temelj za lepšo prihodnost slovenskega nogometa so uspehi reprezentance do 19 let, ki se je kot edina uvrstila v drugi krog kvalifikacij.

To je temelj, da. Reprezentanca U-18 se ni uvrstila naprej, za U-19 pa bi bil res uspeh, če bi se uvrstila na evropsko prvenstvo. Seveda, naš cilj so dodatne kvalifikacije, potem pa bi videli, kaj bo. Neki cilj vendarle moramo imeti. In če gledamo od U-17 do A-reprezentance, premoremo v glavi toliko kakovosti in ambicioznosti, da moramo vedno stremeti k istemu cilju. Pa tudi vedeti, da si A-reprezentanca ne zasluži 65. mesta na svetu.

Glede na kakovost bi si realno zaslužila uvrstitev okrog 30. mesta. V preteklosti so bili tudi časi, ko smo bili 15. na svetu, a mogoče tudi to ni bilo povsem realno. Podobno, kot ni niti 65. mesto. Morali bi biti nekje vmes, potem bi bili zadovoljni. To je tudi naš cilj.

V Sloveniji, za katero radi porečemo, da ima okrog dva milijona "kavč selektorjev", se številni sprašujejo, zakaj je članska izbrana vrsta na lestvici Fife uvrščena tako nizko, če ima v ekipi Jana Oblaka, Josipa Iličića in še koga.

Že od nekdaj, odkar nas poznate, noče biti v nogometu nihče majhen. Res je, nas je le dva milijona, to se vedno poudarja, a imamo po drugi strani res veliko nadarjenih. Trikrat smo bili na velikem članskem tekmovanju, pa še dvakrat v dodatnih kvalifikacijah, ko nam je spodrsnilo le za malo. Še enkrat bi se skoraj neposredno uvrstili na prvenstvo, a se je žal v Švici (nepozabna tekma v Baslu, ko je Katančeva četa vse do 79. minute vodila z 2:0, nato pa izgubila z 2:3) zgodilo tistih 15 nesrečnih minut. Imamo toliko talenta, da preprosto moramo biti ambiciozni.

Veliko razočaranje Jasmina Kurtića, Boštjana Cesarja in Samirja Handanovića po bolečem porazu Slovenije v Baslu, ko je 5. septembra 2015 v boju za EP 2016 izgubila s Švico (2:3). Takrat je Slovenijo do velikega uspeha delilo le nekaj minut. Veliko razočaranje Jasmina Kurtića, Boštjana Cesarja in Samirja Handanovića po bolečem porazu Slovenije v Baslu, ko je 5. septembra 2015 v boju za EP 2016 izgubila s Švico (2:3). Takrat je Slovenijo do velikega uspeha delilo le nekaj minut. Foto: Reuters

Imamo dva zvezdnika, ki spadata med 10 najboljših nogometašev na svetu! Preostale fante moramo približati njima in bomo top reprezentanca. Talentov imamo, kolikor hočeš, zato pa se ne morem strinjati s tem, da smo 65. na svetu. Ali da smo povprečje. Ne morem. Kot se ne morem strinjati s tem, da smo majhni. Vse svoje življenje sem bil ''bolno'' ambiciozen in tako bo tudi ostalo.

Kaj vse bi lahko še pričaral vaš gorenjski sosed Josip Iličić, ki je v življenjski formi, a so njegove predstave prekinile pandemija koronavirusa in grozote v Bergamu …

Saj bo spet zabijal, ko se nadaljuje. Jojo je čustven igralec. Iz te krize, v kateri ljudje umirajo v takem številu, bo prišel še boljši. In psihološko močnejši.

V prejšnjih ciklusih je prevladovalo mnenje, to je poudarjal zlasti nekdanji selektor Srečko Katanec, kako se moramo sprijazniti, da so številne druge reprezentance močnejše od nas in da, objektivno gledano, spadamo v evropsko povprečje.

Govorim zase, zato ne bi rad ocenjeval dela ali razmišljanja drugih, a če nimaš ambicij, potem nima smisla, da se sploh ukvarjaš z nogometom. Kam v resnici spadamo, na koncu pač pove rezultat. Da pa imaš ambicije, mora biti temelj. Da hočeš nekaj spremeniti na bolje. Če bi na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja govorili, da bi se kdaj uvrstili na veliko tekmovanje, bi nam rekli, da smo bolni na umu. Pa smo se!

Ambicioznost, bolna ambicioznost. To potrebujemo. Če nam na koncu malce zmanjka, nam pač zmanjka, ambicioznost pa vendarle potrebujemo. Ne morem se sprijazniti s tem, da bi bili zdaj v povprečju, na 65. mestu. Ne. S tem se ne želim sprijazniti.

Miran Pavlin je prepričan, da bo slovenska reprezentanca ponovno dobila pozitivno predrznost, ki jo je krasila ob največjih uspehih. Miran Pavlin je prepričan, da bo slovenska reprezentanca ponovno dobila pozitivno predrznost, ki jo je krasila ob največjih uspehih. Foto: Saša Pahič Szabo/Sportida

Nam manjka določene predrznosti, kot jo imajo na primer naši sosedje iz nekdanje Jugoslavije?

Treba jo je ustvariti. To predrznost smo že imeli. Tako naša, kot Kekova generacija, ki sta se uvrstili na velika tekmovanja. Prepričan sem, da jo bomo imeli spet. Ustvarili jo bomo. Za to se je treba truditi in če boš pravi, bo prišla samo od sebe. Če si pravi, te potem nogomet nagradi. Si je pa treba upati, sicer nima smisla, da se s tem ukvarjaš. Potem je bolje, da vsi ostanemo doma.

Tako, kot se glasi vodilno navodilo ukrepov, s katerimi želi Slovenija zajeziti širjenje izbruha novega koronavirusa.

Upajmo, da bo kmalu boljše. Ta svet, ki se je ustavil, je res zoprn. Pa ne samo nogomet, ampak vse. Je pa zdravje vsekakor na prvem mestu.

Veliko nogometnih zvezdnikov je v obdobju koronakrize priskočilo na pomoč z zajetnimi finančnimi injekcijami. Če jih je javnost prej doživljala kot nadute, razvajene milijonarje, so si zdaj s tem, ko so pokazali srce in pomagali ljudstvu, izboljšali podobo v javnosti.

Absolutno. V vrstah nogometašev je veliko intelektualcev in dobrih ljudi, a pridejo včasih v javnost le negativne stvari. Ali pa negativne pred pozitivnimi. Zdaj je ta pozitivna stvar prišla nogometašem zelo prav. Pomembno je, da tisti, ki pomagajo, vedo, komu pomagajo. Da se ve, kam gre ta pomoč. Če to pride v javnost, je le še dodaten plus, saj pomagaš tistemu, ki potrebuje pomoč. Veliko je podobnih primerov, za katere svet sploh ne ve, a se dogajajo vsak dan. Če vsega ne deliš z javnostjo, tudi ni nič narobe. Svet nogometa je bil vedno humanitaren in vedno bo.

Lionel Messi in Cristiano Ronaldo sta v času koronakrize odprla denarnice in pomagala tistim, ki najbolj potrebujejo pomoč. Lionel Messi in Cristiano Ronaldo sta v času koronakrize odprla denarnice in pomagala tistim, ki najbolj potrebujejo pomoč. Foto: Getty Images

Marijan Pušnik nam je nedavno v pogovoru zaupal, da bo po koronakrizi v svetu nogometa vse drugače. Da se bo nogomet očistil nesnage, ki se je nabirala v zadnjih letih, in bodo visoke denarne številke strmo upadle.

S tem mnenjem se ne strinjam. Odškodnine za igralce bodo že upadle, plače pa ne, ker bo nogomet iz te krize prišel še močnejši. Bodo pa upadle te nore številke od 222 (prestop Neymarja iz Barcelone v PSG, svetovni rekord po plačani odškodnini, op. p.) ali pa 150 milijonov evrov za enega igralca. Zagotovo vsaj prvih nekaj let, ne vem pa, kako bo s tem pozneje. Plače pa ne bodo nižje.

Nogomet je že zaradi televizijskih pravic vedno našel svojo pot. Nogomet bo iz krize prišel še močnejši, za druge športe pa tega ne bi mogel trditi. Kapital se bo malce skrčil, a bo hotel sodelovati pri nogometu. Hočeš nočeš, nogomet vleče in je vedno zraven kot prvi. Tudi vodilne nogometne ustanove skrbijo, da bo nogomet deloval tako, kot je do zdaj. Ne bo pa več nenavadno visokih odškodnin. Za našo majhno Slovenijo je to še večja priložnost, da zadrži igralce doma.

Naši nogometaši se zelo radi izkušajo v tujini, kjer vidijo priložnost za boljši zaslužek.

Moj cilj je, da bi šlo v tujino čim manj 15- ali 16-letnikov, saj se jih 90 odstotkov vrne nazaj. Največji upi in talenti naj že poskusijo in odidejo ven, preostali pa naj raje iščejo priložnost v Sloveniji in si poiščejo kak klub v naši prvi ligi. Ta je odlična in kakovostna. Tipičen primer je Dejan Petrović, ki je pred kratkim iz Aluminija prestopil k dunajskemu Rapidu, tam pa že igra v prvi postavi. Uspelo mu je in dokazal je, da je mogoče iz slovenske lige prestopiti v dober tuj klub ter zanj redno igrati.

Donedavni zvezni igralec Aluminija Dejan Petrović (levo) je do 22. leta zbral v prvi slovenski ligi več kot sto nastopov (104), nato pa ga je v svoje vrste privabil dunajski Rapid. Donedavni zvezni igralec Aluminija Dejan Petrović (levo) je do 22. leta zbral v prvi slovenski ligi več kot sto nastopov (104), nato pa ga je v svoje vrste privabil dunajski Rapid. Foto: Miloš Vujinović/Sportida

Po drugi strani pa je v zadnjih štirih letih šlo ogromno mladih igralcev v tujino, zlasti v Italijo, a se je nato večina že vrnila nazaj. To bo tudi moje delo. Staršem bom poskušal dopovedati, da to ni najboljše. Z agenti bomo poskušali najti skupni jezik. Dobro, če dobi klub za mladega igralca milijon evrov odškodnine, potem je seveda drugače. Potem tega ne moreš ustaviti. Iti v tujino za 50 tisoč evrov pa je neumno. Poskušali bomo ponuditi podporo klubom, da ne bi vsi talenti odšli v tujino že pri 16 letih, klubi pa bi prejeli le minimalno odškodnino. Pred menoj je težka naloga, a se je bom lotil zagnano.

Tujina ponuja marsikaj. Ko mladi igralci razmišljajo o njej, se v njihovih očeh pogosto lesketa poseben sijaj. Sijaj novih priložnosti. Kaj storiti, če je želja po odhodu enostavno prevelika, za igralcem pa stojijo še njegovi starši?

Sijaj v očeh sicer je, a je v zadnjih petih letih postal zelo bled. Fantje se vračajo v domovino razočarani, brez velikih finančnih dosežkov. Potrebujejo leto in dve, da se sploh vrnejo na prejšnjo raven, marsikdo pa ne bo več nikoli prišel na raven, kot bi jo dosegel, če bi ostal v Sloveniji. Se pa zavedam, da vseh ne moreš prepričati.

Subjekti so trije. Lahko ti ambiciozen starš reče, da ga to ne zanima, naj njegov otrok kar gre v tujino. Lahko klub reče, da potrebuje denar, in hoče, da igralec odide. Tu pa so še menedžerji. Za slovenski nogomet bi bilo dobro, da bi bilo več primerov Dejana Petrovića. Pokazal je, kako se najprej z 19 leti prebiješ v prvo ekipo slovenskega prvoligaša in napreduješ. Za vse bi bilo dobro. Za reprezentanco, igralca, ne nazadnje pa tudi za klub. Aluminij je prejel zanj dobro nadomestilo.

Z žalostjo ugotavlja, da je šlo v zadnjih štirih letih ogromno mladih slovenskih nogometašev v tujino, zlasti v Italijo, a se je nato večina že vrnila nazaj. Temu pojavu bi se rad v prihodnosti izognil. Z žalostjo ugotavlja, da je šlo v zadnjih štirih letih ogromno mladih slovenskih nogometašev v tujino, zlasti v Italijo, a se je nato večina že vrnila nazaj. Temu pojavu bi se rad v prihodnosti izognil. Foto: Nebojša Tejič/STA

Bi morda lahko zadržali najmlajše s kakšnim starostnim pravilom, ki omejuje odhode v tujino? V nekdanji Jugoslaviji je meja znašala 28 let …

Nekaj bi se moralo narediti ali spremeniti, saj lahko sicer zaradi odhodov v tujino izgubiš vso generacijo. Na primer reprezentanco do 21 let. Potem je res težko. Da ne govorim o A-reprezentanci. Z roko v roki bomo poskušali nekaj narediti, da bo bolje. To je ta povezovalnost, ki jo opravlja direktor.

Čaka me veliko nalog. S selektorji bom v neposredni povezavi, z igralci pa ne. Bo pa zagotovo kdo izmed njih potreboval kak nasvet. Če ga bo iskal, mu ga bom seveda dal, potem pa je od njega odvisno, ali me bo poslušal ali ne. Tega pa ne vem (smeh, op. p.). Marsikateri me je v preteklosti poslušal, pa mu je danes zaradi tega lepo v življenju.

Selektor Primož Gliha rad potoži, kako igra v prvi ligi premalo njegovih izbrancev.

Zveza se trudi in tistim klubom, ki spodbujajo mlade igralce v prvi ekipi, namenja določena nadomestila. To treba še spodbujati in po možnosti še povečati, da bi imeli klubi še več možnosti. Tujcev s polovično kakovostjo pa ne potrebujemo. Seveda potrebujemo kakovostne tujce, da vodijo naše mlade igralce, ne pa spet toliko, da jih klubi kopičijo po 10 ali 15. To je noro, na koncu pa vsi končajo enako. To zagotovo ni model slovenskega kluba.

Najboljši strelci Prve lige Telekom Slovenije so tujci. V vodstvu sta z 18 zadetki Hrvata Ante Vukušić (na sliki) in Dario Vizinger. Najboljši strelci Prve lige Telekom Slovenije so tujci. V vodstvu sta z 18 zadetki Hrvata Ante Vukušić (na sliki) in Dario Vizinger. Foto: Saša Pahič Szabo/Sportida

Ne morejo mi reči, da je to boj za preživetje. Kdo te manj stane? Slovenski igralec? Za koga pa lahko dobiš več kot za slovenskega igralca, razložite mi? Ni možnosti. Če se pa klub s 15 tujci bori za deveto mesto ali pa celo tako kot prejšnje leto izpade iz slovenske lige, je vseeno, če bi igrali s Slovenci. Še dodaten denar bi dobili. A klubi delajo, kakor hočejo, oni imajo škarje in platno v svojih rokah. Naša želja pa je, da bi se mladi fantje uveljavljali v slovenskih klubih in bi jih lahko bolje črpali v reprezentancah.

V Prvi ligi Telekom Slovenije izstopa kar nekaj mladih tujcev, med njimi je največ Hrvatov, ki so pogosto uspešnejši od slovenskih sovrstnikov.

To je super dobrodošlo. Zakaj pa ne? Sploh če bo slovenski klub dobil nadomestilo. Ne more pa jih biti tako veliko v ekipi. To je že kar nekaj časa težava. Moramo narediti vse, da bomo klubom olajšali zadeve in bodo imeli urejeno financiranje.

Bi lahko kateri izmed mlajših upov iz tujine kdaj zaigral za Slovenijo? Ko smo o tem spraševali prvega strelca Celja in prvenstva, Hrvata Daria Vizingerja, nam je povedal, da se vidi le v državnem dresu svoje domovine. Bi si prizadevali za kakšnega kakovostnega tujca, ki bi lahko s pridobljenim slovenskim potnim listom kandidiral tudi za našo reprezentanco?

Absolutno, a morajo imeti vsi željo. Slovenci smo zelo ponosen narod. Prositi je neumno, absolutno ne moreš biti imun proti temu. To se dogaja v Avstriji, Nemčiji … Samo obrneš se naokrog, saj ne potrebujemo veliko besed. Za kaj takega morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki so v nogometu drugačni kot v drugih športih. Za reprezentanco mora biti čast igrati, ne gre samo za interes. Ta ponos in to čast moramo spet vzpostaviti.

Tako kot kult reprezentance, ki se je v bližnji preteklosti skoraj izgubil. Je tudi zaradi tega začel s slovensko reprezentanco sodelovati Milivoje Novaković?

Da. On je pravi povezovalec. V štabu A-reprezentance deluje kot tehnični direktor. Imava odličen odnos. Zdi se mi, da se je v zadnjih letih popravil kult reprezentance, potrebujemo pa še zadnjo brco v obliki dobrega rezultata. Potem bodo ljudje spet verjeli v to. Sicer pa je prekrasno, ko vidiš, kako pridejo igralci z veseljem in ponosom igrat za reprezentanco. To, kar so septembra tudi dokazali (zaporedni domači zmagi nad Poljsko in Izraelom in skok na lestvici na drugo mesto, op. p.). To je osnovno vodilo za naprej.

''Tenis je prvi šport, ki me zanima po nogometu. Žal mi je, da ga zdaj ne moremo nikjer igrati, a bom že zdržal. Če ne rabimo iti v vojsko, bomo že preživeli (smeh),'' zagotavlja velik ljubitelj tenisa. ''Tenis je prvi šport, ki me zanima po nogometu. Žal mi je, da ga zdaj ne moremo nikjer igrati, a bom že zdržal. Če ne rabimo iti v vojsko, bomo že preživeli (smeh),'' zagotavlja velik ljubitelj tenisa. Foto: Vid Ponikvar

Na položaju direktorja reprezentanc ste nasledili Milana Miklaviča. Ste si z njim kaj izmenjali misli?

Nisva v stikih, ga bom pa, ko se bo vse skupaj s koronavirusom umirilo in bomo lahko začeli resno delati, vprašal nekaj zadev. Na zvezi so se s tem področjem ukvarjali že skoraj desetletje. Treba je zadržati tisto, kar je bilo dobrega, in to nadaljevati. O tem ni dvoma.

Kako boste vlogo direktorja združevali s študijem, ki ga opravljate na Uefi?

Šlo bo. Uefa mi je vseeno dala možnost, da lahko še naprej sodelujem. Zato se ji ob tej priložnosti še enkrat zahvaljujem, zlasti njenemu predsedniku Aleksandru Čeferinu. Trajalo bo še kakšno leto, pa bom končal študij. V prvi fazi sploh nisem razmišljal, da bi se vrnil v Slovenijo, ko pa sem prejel ponudbo predsednika NZS Radenka Mijatovića, sva hitro sklenila dogovor. Takšno ponudbo je res težko zavrniti. Vesel sem, da sem del tega. To si štejem v veliko čast. Tako dolgo sem igral za Slovenijo, da sem čustveno navezan na našo reprezentanco in državo.

Študij magisterija pod okriljem Evropske nogometne zveze (Uefa) v razredu z Miranom Pavlinom opravlja tudi nekdanji velezvezdnik afriškega nogometa Didier Drogba. Študij magisterija pod okriljem Evropske nogometne zveze (Uefa) v razredu z Miranom Pavlinom opravlja tudi nekdanji velezvezdnik afriškega nogometa Didier Drogba. Foto: Reuters

Magisterij opravljate s sošolci, ki so pustili v nogometu velik vtis. To je prava zvezdniška zasedba, saj so z vami v razredu tudi Kaka, Didier Drogba in Andrej Aršavin.

To je ena od najboljših stvari, ki se mi je lahko zgodila v karieri.

Veliko ljudi sploh ni vedelo, da ta študij obstaja.

Tudi jaz. Dolgo nisem vedel zanj. Nikoli me ni zanimalo delo trenerja, za delo športnega direktorja pa se je rado govorilo, da ga lahko opravljajo vsi. Vedno sem premišljeval o tem, kakšna izobrazba bi mi dala dodatno znanje za to vlogo. Nogomet na igrišču dobro razumem, posel pa je še vseeno nekaj drugega. Ko sem se na Uefi srečal s tem projektom, sem si rekel: to je to. Zaživel je pod vodstvom predsednika Čeferina. A so pogoji takšni, da lahko pridejo zraven le veliki igralci.

Uefa je naredila odlično stvar. V klubih delujejo razni direktorji, pri tej izobrazbi pa gredo zraven licenciranje, posel in vse drugo. Seveda, igrišče je osnova, a kot igralec tako ali tako odneseš veliko stvari, tem stvarem pa lahko s takim študijem veliko dodaš. Zalogaj je imeti predavanja v angleščini. A je tudi dobrodošlo, saj si s tem širiš obzorja.

Vsi Sportalovi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

Obzorja si bo nogometna Slovenija širila tudi z največjim tekmovanjem, ki se je kadarkoli odvilo na njenih tleh. Z evropskim prvenstvom do 21 let. Moralo bi biti leta 2021, a bo, kot kaže, prestavljeno na leto 2022.

Treba se bo dobro pripraviti in biti dober gostitelj. To je priložnost za vse. Kaj je lepšega, kot je igrati na Euru? Ni je lepše stvari. Če pa lahko igraš še doma, je to, kot da bi zadel dobitek na loteriji. Če imaš rad to igro, se ti kaj boljšega ne more zgoditi. To je velika odgovornost, a tudi velika možnost. Pomoč lastnih gledalcev lahko izkoristimo za veter v hrbet. To bi bila lahko zelo lepa zgodba.

O tem sem že govoril s selektorjem Gliho. Tudi on bo potreboval sodelovanje, pomoč. Zato sem pač tu. Že šest tekem zapored je neporažen. Za zdaj je na odlični poti. Ko vidimo, s kom vse je igral (mlade reprezentance Portugalske, Anglije, Francije …), lahko samo odpremo oči in gledamo.

Primož Gliha ni z mlado slovensko izbrano vrsto izgubil že šest prijateljskih srečanj. Primož Gliha ni z mlado slovensko izbrano vrsto izgubil že šest prijateljskih srečanj. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Mlada reprezentanca pomeni veliko odskočno desko. Tudi meni je dala veliko. Dala mi je velik zagon. Ko se kot mladi igralec počutiš reprezentanta, si v klubih še bolj zagnan. To verjetno velja za vse. Pa še lažje te opazijo.

S selektorjem Gliho ste nekoč sodelovali v reprezentanci ter tudi pri Olimpiji, kjer je bilo po zdaj že znamenitem bojkotu v Kranju na tekmi druge lige prelitega veliko črnila. Sta zgladila vse spore?

Seveda, saj smo že odrasli ljudje. Njega takrat ni bilo več na Olimpiji. Imava krasen odnos. Preteklost je taka, kot je, pomembna pa je predvsem prihodnost.

Zadnji klub, ki je postal državni prvak, in ni bil Maribor oziroma Olimpija, je bil Koper (2010). Tudi po veliki zaslugi Mirana Pavlina. Zadnji klub, ki je postal državni prvak, in ni bil Maribor oziroma Olimpija, je bil Koper (2010). Tudi po veliki zaslugi Mirana Pavlina. Foto: Urban Urbanc/Sportida Po Olimpiji ste se preselili v Koper, pisali zgodovino z osvojenim prvenstvom, nato pa kot po tekočem traku osvajali naslove v Mariboru. Postali ste magnet za lovorike.

Takšen cilj imam tudi zdaj. Dobro je pogledati preteklost, a merimo se le v prihodnosti. Lepo je, ko se o tem pogovarjaš, a naslednja tekma je že jutri. Na vsaki novi tekmi moraš biti najboljši in poskušati zmagati, sicer vse zbledi.

Se vam zdi, da ste v Sloveniji dovolj cenjeni zaradi vseh zaslug, tako reprezentančnih kot tudi klubskih?

Seveda, a včasih te tudi kritizirajo in ni prijetno, pa na koncu le ugotoviš, da si morda zaradi tega postal še boljši. Kritika je vedno dobrodošla. 

Kar zadeva slovenski nogomet, je v zahtevnem obdobju mirovanja zaradi pandemije koronavirusa v svetu najbolj izpostavljen Aleksander Čeferin, predsednik Uefe.

Vedno sem govoril, da je on najboljše, kar se je lahko zgodilo slovenskemu nogometu. Drugi lahko govorijo, kar hočejo, a to je resnica.

Čeprav je prvi mož evropskega nogometa, je ostal velik in skromen človek, poln spoštovanja do vsakogar.

To pa je njegova največja človeška odlika, poleg tega je pomagal veliko Slovencem. To, kar dela on, niti ni povsem normalno, in to mislim v pozitivnem pomenu besede.

Z Uefo sprejema številne pomembne odločitve, hkrati pa je navdušil slovenska srca, ko se je nedavno angažiral pri dobavi zaščitnih mask. Ko si takrat prebiral družbena omrežja, si dobil občutek, da bi takrat zelo visoko kotiral celo na volitvah za najvišje politične položaje, če bi se spustil v to.

Da, če bi to hotel. On je absolutni vodja, je pa politika neka druga, zoprna stvar. Verjetno bo v nogometu naslednje desetletje zelo veliko pomagal, zato si želim, da naj kar ostane v nogometu.

Aleksander Čeferin je leta 2018 s posebno častjo in zadovoljstvom "okronal" rojaka Jana Oblaka po zmagi v finalu lige Europa. Aleksander Čeferin je leta 2018 s posebno častjo in zadovoljstvom "okronal" rojaka Jana Oblaka po zmagi v finalu lige Europa. Foto: Guliver/Getty Images

V preteklosti ste imeli nekatera nagnjenja do politike.

Niti ne. Nikoli nisem hotel biti v parlamentu. Sem pa bil v politiki in videl, kako je to. To me ni tako zanimalo kot druge. To je bila pač napaka. V življenju delamo napake. Vsak izmed nas. Kdor pravi, da je vse naredil prav, vam povem, da je naredil v življenju tisoč napak (smeh, op. p.). Prav je, da se iz napak nekaj naučiš. To moraš delati.

Lani ste končali dolgoletno obdobje sodelovanja z Mariborom.

Imel sem se krasno. Bilo je sedem lepih let, z velikimi uspehi. Veliko sem se naučil, ni kaj dodati.

Čeprav so kdaj pa kdaj letele tudi opazke, da opravljate delo pomočnika športnega direktorja le zaradi prijateljstva z Zlatkom Zahovićem in niste veliko pripomogli k razvoju Maribora?

Tega se težko ubranim. Ni mi treba prepričevati prepričanega. Druge izjave, kot je ta, ne moreš dati. Vsak si mora pri sebi ustvariti svoj film, če hoče. Mojih sedem let, ko sem bil pri Mariboru, pa mi ne more nihče, niti meni niti NK Maribor, vzeti. Uspehi so pač zapisani, vse drugo pa gre v zgodovino.

Miran Pavlin je v Mariboru sodeloval sedem let z Zlatkom Zahovićem. Danes ni v klubu v mestu ob Dravi niti enega. Miran Pavlin je v Mariboru sodeloval sedem let z Zlatkom Zahovićem. Danes ni v klubu v mestu ob Dravi niti enega. Foto: Vid Ponikvar

Vas je kaj presenetil odhod Zlatka Zahovića, ki se je prejšnji mesec poslovil od vloge športnega direktorja? Opravljal jo je kar 13 let in vedno poudarjal, kako nosi ljubezen do NK Maribor globoko v svojem srcu.

Mislim, da je NK Maribor njegov projekt. Po moje bodo vsi skupaj prišli do tega, da se bo Zlatko še vrnil. Ne vem, kaj se sicer dogaja, a med njim in klubom je bila vedno kombinacija "win-win". Ne vem pa, kaj je bilo zdaj.

Novi športni direktor NK Maribor Oliver Bogatinov je napovedal, da sledijo drugačni časi, kjer bo treba biti zaradi krčenja stroškov bolj skromen.

S tem se ne strinjam. Zlasti zaradi tega, ker zelo dobro poznam ustroj Maribora. Kje pa bo manj prihodkov? Od televizijskih pravic? Edina težava slovenskih klubov bo naslednji prestopni rok, ki se bo zaradi koronavirusa verjetno zamaknil v september in oktober, v njem pa italijanski trg v tem prestopnem roku ne bo mogel plačevati odškodnin slovenskim klubom. Sicer pa ne vidim kakšne težave. Evropski pokali se bodo še vedno igrali, nagrade bodo enake. Zato tiste izjave ne razumem najbolje.

Maribor je v Sloveniji vedno pomenil nekaj več. V Evropi je bil slovenska lokomotiva. Ko sem bil z njim, smo dvakrat igrali v ligi prvakov in trikrat v ligi Europa. Bili smo nekakšen zgled vsem. Upam, da bo tako tudi ostalo.

Tako sta se pred enim izmed večnih derbijev v Mariboru zapletla v pogovor nekdanja soigralca Sebastjan Cimirotić in Miran Pavlin. Tako sta se pred enim izmed večnih derbijev v Mariboru zapletla v pogovor nekdanja soigralca Sebastjan Cimirotić in Miran Pavlin. Foto: Vid Ponikvar

Na uradni strani Uefe so pred kratkim naredili večno lestvico uspešnosti klubov v ligi prvakov. Maribor se je v izjemni konkurenci uvrstil na 51. mesto! Od klubov iz nekdanje skupne države Jugoslavije so višje od njega le Crvena zvezda, Dinamo Zagreb in Partizan.

To je res velika pohvala našemu delu in uspehom.

Kakšna pa se vam zdi trenutna moč ekipe NK Maribor?

Ko je rezultat, je vse dobro, ko pa je slabši rezultat, je vse narobe. To je pač nogomet. Ljudje v klubu morajo videti, kaj je najboljše za klub. Maribor ima po mojem mnenju dobro ekipo. Bi si pa vedno želel, kot direktor reprezentanc še toliko bolj, da bi veliko mladih Slovencev dobilo možnost in igralo v prvih ekipah. O tem pa največ vedo ljudje v klubih, zlasti trenerji. Vedo, kdo je česa sposoben, kdo pa ne.

Velika večina slovenskih klubov dobro dela z mladimi igralci. Moramo pa dati mladim igralcem še malce več pritiska, da si izborijo priložnost. Klub mora tudi zmagati. Trener potrebuje zmage, da preživi. To morajo igralci vzeti kot svoj del odgovornosti. Da izkoristijo priložnost, ko jo dobijo.

Ko je Pavlin lani zapustil Ljudski vrt, so se razširile govorice o tem, da bi se želel vrniti k Olimpiji. Ko je Pavlin lani zapustil Ljudski vrt, so se razširile govorice o tem, da bi se želel vrniti k Olimpiji. Foto: Vid Ponikvar Zdaj, ko ste postali direktor reprezentanc, so lahko govorice o tem, da boste poskušali sodelovati z Olimpijo, dokončno zamrle.

To so bile resnično bolj govorice. Z menoj ni, odkar sem odšel iz Maribora, govoril nihče, se pa moj priimek verjetno uporablja marsikje. No, realnost je taka, da se nisem v Sloveniji z nikomer pogovarjal. Kar pa zadeva natolcevanja, pa je normalno, da se takrat, ko si na borzi, govori o tebi. To potem pomeni, da je nekdo prepoznal tvoje delo kot dobro. Bi bilo pa seveda potem bolje, če bi se pogovoril še z menoj.

Za dobrim konjem se vedno praši?

Dobro je, da se govori o tebi. No, včasih ni dobro o sebi poslušati kaj slabega, a se navadiš tudi tega. Pri 48 letih se vsega navadiš.

Predsednik Olimpije Milan Mandarić si že dalj časa prizadeva, da bi našel novega lastnika, a za zdaj nima uspeha. Je projekt močne Olimpije, ki je finančno že nekaj let odvisna od zgolj enega človeka, na krhkih temeljih?

Ne, mislim, da ne bo težav. Da bo lastnik Olimpijo pač vodil v to smer, da bo zagotovo preživela. Zadnjih nekaj let dosega uspehe. So pa pri tem še druge klubske stvari, ki jih premalo poznam, da bi o njih govoril.

Leta 2018 je nastopil na nogometnem spektaklu v Biljah, kjer je po zaslugi predsednika Uefe Aleksandra Čeferina zaigrali ogromno nekdanjih velikanov svetovnega nogometa. Leta 2018 je nastopil na nogometnem spektaklu v Biljah, kjer je po zaslugi predsednika Uefe Aleksandra Čeferina zaigrali ogromno nekdanjih velikanov svetovnega nogometa. Foto: Vid Ponikvar

Kam sploh pluje prvoligaški nogomet v Sloveniji?

Liga je kakovostna, želim pa si, da bi igralci pri 16 letih razmišljali, kako se prebiti v prvo ekipo svojih klubov. S tem bomo vsi pridobili. Pot v tujino bo potem samodejna. Ko boš pri 17 ali 18 letih lahko igral za svojo ekipo in dozorel, te bo tuja ekipa sama poklicala. V Sloveniji na tisoče skavtov išče igralce. Če igraš v ligi, ki je zelo kakovostna, hkrati pa tudi priznana pri skavtih, te ti hitro podčrtajo v beležnicah.

Ne nazadnje je bilo podobno tudi z vami. V tujino ste prvič odšli šele pri 25 letih.

Redkokomu uspe v tujini, če zapusti Slovenijo s 15 ali 16 leti. Takrat smo Slovenci še vedno otroci. Imamo se lepo doma, družina nam pomaga, mama skuha kosilo in tako naprej. Seveda je drugače, ko pride v Italijo mladi nogometaš iz Afrike ali pa Argentine ter naredi vse za preživetje. Od njih so odvisne celotne družine, Slovenci pa smo mogoče preveč razvajeni in v tujini ne damo 105 odstotkov. In je premalo. Veliko bolje je, da v domačem okolju dozorimo. To je neki model. Je pa res, da bodo iz tega modela največji talenti vedno šli v tujino tudi pri 16 letih in jim bo uspelo. Za druge pa je bolje, da ostanejo doma, saj sicer izgubljamo širino.

Jan Oblak, ki danes spada med najboljše vratarje na svetu, je zadnjo tekmo v dresu Olimpije odigral 16. maja 2010. Takrat je bil star ''skoraj'' 17 let in pol. Za zmaje je v 1. SNL zbral 33 nastopov. Jan Oblak, ki danes spada med najboljše vratarje na svetu, je zadnjo tekmo v dresu Olimpije odigral 16. maja 2010. Takrat je bil star ''skoraj'' 17 let in pol. Za zmaje je v 1. SNL zbral 33 nastopov. Foto: Vid Ponikvar

Jan Oblak je le eden ...

Bil je vrhunski talent in je že igral v prvi ligi, nato ga je tujina hitro poklicala. Izboril si je nastop v prvi ligi. Pri 16 letih in pol. To je cilj. Potem je bil kar naenkrat pripravljen. Sicer pa mladi Slovenci pri 15 ali 16 letih še nismo pripravljeni za tujino. Sploh, da bi šli za majhen denar v neke akademije, potem pa sploh ne vedo več, da obstajaš.

Miran Pavlin Sportal Miran Pavlin se vrača v reprezentanco

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 16
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin