Žan Kranjec
Sobota, 21. 3. 2020, 4.00
2 meseca, 2 tedna
SOBOTNI INTERVJU: KLEMEN BERGANT
"Končajmo to moro, da bomo normalno živeli"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,62
7
Danes bi se moral Žan Kranjec v Cortini d'Ampezzo boriti za veleslalomski globus svetovnega pokala. A njegov trener Klemen Bergant je lahko zaradi prekinitve in predčasnega zaključka sezone, za katero je poskrbela epidemija koronavirusa, že pred tem potegnil črto pod. V sobotnem intervjuju je spregovoril o trenutnem stanju, izzivih prehodnosti in tudi o vselej nehvaležnih primerjavah.
Le redko se zgodi, da smo sobotni intervju prisiljeni pripraviti po telefonskem pogovoru. Tokrat je za ta ukrep poskrbela epidemija koronavirusa. Ta je pred tem dodobra skrajšala sezono smučarskega svetovnega pokala in Žanu Kranjcu preprečila boj za globus ali vsaj veleslalomsko kolajno svetovnega pokala. Naš tokratni sogovornik Klemen Bergant, trener moške ekipe za tehnični disciplini, v kateri je ob Kranjcu le še Štefan Hadalin, se tako ni mogel otresti občutka o nabojih, ki so še ostali v slovenski pištoli. "Šport kar naenkrat ni več pomemben. Zaustaviti moramo to moro, da bomo lahko znova normalno živeli. In tudi smučali," pravi 53-letni Ljubljančan, zdaj preseljen na Kras, izkušeni trener, nekdanji športni direktor reprezentanc in pred tremi desetletji in več tudi tekmovalec v jugoslovanski in prvi slovenski izbrani vrsti.
Te dni v pogovoru težko zaobidemo koronavirus. Kdaj ste videli, da je vrag odnesel šalo?
Povsem zares pretekli teden, ko je postalo jasno, da je sezona predčasno končana. Smo se pa s koronavirusom srečali že februarja. Takrat smo morali na Japonsko, čeprav nad idejo nismo bili prav nič navdušeni. Res je, takrat se je zdel virus še zelo oddaljen. A ne za Japonsko. Poskušali smo se zaščititi na vse mogoče načine. Stalno smo nosili maske, si razkuževali roke … Toda ko danes prebiram analize o načinu širjenja, se lahko vprašam o zanesljivosti te zaščite. Na letalih in v hotelih je popolna izolacija skoraj nemogoča. V Naebi smo bivali v velikanskem hotelu. Ko smo se odpravljali domov, je bilo v avli ogromno ljudi z vseh koncev sveta. Nekako smo se torej že takrat spopadli z morebitno nevarnostjo. Zdaj se položaj le stopnjuje.
V smučanju ste trenerji pogosto tisti, ki smučarje potiskate do skrajnih meja, posledično tudi do tveganja poškodb. Kako ste se na novo nevarnost, ki preži na tekmovalce in tudi na vas, odzvali trenerji?
To je za prav vse nov položaj. Že pred omenjeno potjo na Japonsko smo bili v stalnem stiku z reprezentančnim zdravnikom Matjažem Turelom. Tudi po vrnitvi smo sledili napotkom o poskusu osamitve. Pred koncem pa smo bili v eni od apartmajskih hiš v Martuljku skoraj odrezani od zunanjega sveta. Vsi v naši ekipi so dovolj ozaveščeni, da so se držali napotkov. Vesel sem, da smo bili ob slovesu vsi zdravi. Naj tako ostane.
Prav zaradi virusa je konec sezone izpuhtel. Kot bi nekdo v trenutku ugasnil luč. Kakšni občutki so vas prevevali ob tem?
Težko bi opisal vse skupaj. Bili smo osredotočeni na pokal Vitranc. Nato pa … Ni bilo lahko. A dejstvo je, da so v tem trenutku pomembne druge stvari. Naš šport je zdaj nepomemben. Storiti moramo vse, da zaustavimo to moro. Le tako bomo lahko začeli vsi skupaj normalno delovati. Ne govorim le o športu, temveč o vsej družbi.
Kaj vse se je za vas spremenilo? Kaj ste si dejali, ko ste si še zadnjič segli v roke?
Naj vas popravim, nismo si segli v roke. V zadnjem mesecu smo se držali tudi tovrstnih napotkov. Sicer pa bo sprememb kar nekaj. Predvsem odpade spomladansko smučanje. Nekatere tuje ekipe so sicer načrtovale treninge, a je izolacija vsem prekrižala načrte. Kako naprej? Bomo videli. Zdaj vse stoji. Navezal sem stike s kondicijskima trenerjema in ju prosil za prilagoditev priprav. V kratkem Kranjca in Hadalina čaka individualna vadba. Na srečo ne živita v mestih, tako da bosta v okolici doma lahko veliko postorila. Kdaj na sneg? Ko bo mogoče.
Pa se na sneg vrnimo vsaj v pogovoru. Sezona je končana. Resda ni bila izpeljana v celoti, a v zadostni meri za povsem regularne rezultate. Četrto mesto Žana Kranjca. Uspeh. A težko bi izpustili znameniti "toda". Mu pripada več?
Nerad govorim o tem, kaj bi bilo, če bi bilo … Žan je četrti. Trideset točk za prvim. Če govorimo o boju za mali globus, bi dejal, da je izpustil več kot le eno priložnost za končni rezultat. Ne gre le za Hinterstoder in Naebo. Tudi v Garmisch-Partenkirchnu bi lahko iztržil več, saj je bil do merjenja zadnjega vmesnega časa najhitrejši. Če pa vse skupaj razširim, lahko govorim o zelo težki sezoni. Fantje so nastopali v nenavadnih pogojih. Konkretno, dva veleslaloma sta bila z nižjega štarta. Če tekmi vzameš 15 ali 20 sekund, je to povsem druga igra. Žan je eden od najbolje pripravljenih smučarjev, ki se izkaže prav v teh odsekih. Naj povem le to, da smo imeli v slovenski reprezentanci pred leti smučarja, ki je na treningu do 45 sekund prav vsakič prehitel Kranjca, na tekmi svetovnega pokala pa nikoli. Ne bi ga rad imenoval.
Če nadaljujem … Sölden je minil v pomladnih razmerah, v Beaver Creeku je nastopil s številko ena po močnem sneženju in še bi lahko našteval. Pravzaprav je bila edina tekma v razmerah, ki so bile nekoč standardne, tista v Adelbodnu.
Razmere se spreminjajo. Temu se bomo morali prilagoditi. Danes se tekme z neverjetno lahkoto skrajšujejo. V tej sezoni je bilo na moški strani skrajšanih kar devet tekem. Japonska? To je bila preizkušnja, ki ni bila niti na ravni tekem FIS.
Po drugi strani pa je treba biti pošten in priznati tudi to, da ima Kranjec težave z izvedbo dveh enakovrednih voženj na najvišji ravni. Trdim, da mu v vsej karieri to še ni uspelo. Njegov potencial je večji. A vem, da na svoji razvojni poti nikoli ni delal velikih korakov. Delal je majhne, a so bili stalni. In so še. Zato verjamem, da bo v prihodnje "sestavil" tudi idealno tekmo. To pomeni vožnji, kakršni je pokazal lani v Saalbachu in letos v Adelbodnu. Ob takem smučanju ga ne more nihče prehiteti.
Kot tekmovalec je vrsto let preživel v družbi Roka Petroviča.
Je to tudi trenerski izziv? Kako torej smučarja postaviti v štartno hišico, da bo opravil takšen nastop? Skupaj sta izkoreninila veliko pomanjkljivosti in s številnih zgodovinskih dosežkov odstranila pajčevine. Kakšni bodo zadnji koraki?
On je tekmovalec, ki je, v primerjavi z vrstniki, potreboval malce več časa, da se je uveljavil v svetovnem pokalu in začel izzivati najboljše. Res je, da izhaja iz zelo močnega letnika. Le v Söldnu je bilo v finalu kar deset tekmovalcev z letnico rojstva 1992. To so stari znanci. Žan je potreboval nekaj časa, da je stopil v ospredje. Tako kot je potreboval čas, da se je prebil, zdaj potrebuje čas za te zadnje korake. Izničil je veliko urokov in odpravil nemalo pomanjkljivosti. Vseh še ni.
Je pa po drugi strani res, da kariera prinaša nove izzive. Letos je sezono odprl s stopničkami. V januarju je zmagal. Nosil je redečo majico. Kar naenkrat ni bil zanimiv le za vas in vašega novinarskega kolega Uroša Šemrova, temveč za številne medije iz tujine. Klicali so Švicarji, Avstrijci, Nemci … S tem se je letos prvič srečeval. Poskušali smo ga zaščititi, a to je del igre. Za nameček se z uvrščanjem na stopničke dan podaljša do večera. To mora smučar izkusiti. Težko se pripravi na to. Tudi če tekmovalcu rečeš, da je najboljši na svetu, tega ne bo verjel do prve zmage.
Prav za Kranjca ste javno večkrat dejali, da je najboljši veleslalomist na svetu. Vam verjame?
Verjamem, da je dobil samopotrditev. Jaz lahko povem svoje mnenje. Izvedba pa je v tekmovalčevih rokah. Smučar je v 97 odstotkih sam. V preostale tri odstotke pa bi dal vse trenerje, serviserje, starše, družbeno okolje … Ko slišim trenerja, ki reče, da je "naredil" tekmovalca, se zgolj nasmehnem. Trener je servis. Omogoča mu trening in informacije. Na koncu pa je tekmovalec sam. V trenutku, ko postavi palice čez štartno točko, je sam. On in proga. Veste, ogromno tekmovalcev smuča zelo dobro. Tudi v Sloveniji smo imeli celo vrsto svetovnih prvakov na treningih. Na tekmi pa …
Vseskozi govorimo o podrobnostih, o tistih zadnjih delčkih v Kranjčevem tekmovalnem mozaiku. Ali poletni trenažni načrt pripravljate tudi v luči teh vprašanj?
Da, imam nekaj idej. Ne želim pa jih deliti z javnostjo. Sezona se je končala na nenavaden način. S tekmovalcema nisem še niti poglobljeno govoril. Tako Štefan kot Žan razmišljata s svojo glavo. Imata svoj jaz. Zato želim vse stvari delati skupaj z njima. Ideja pa je jasna. Biti boljši. Pri Žanu je to en korak, pri Štefanu se bo treba vsega skupaj lotiti bolj poglobljeno.
Bo treba spremeniti tudi način treningov in, povsem konkretno, občasno iskati terene z manj tekmovalno podlago?
V pogojih, kakršni so bili v Naebi, na kar verjetno merite, ne trenira nobena ekipa. Je prenevarno. Na leto smučamo 140 dni. Treba je iskati meje. Kako daleč si upamo na treningih? Da ne bo pomote, treniramo tudi v megli, snegu … Treba pa je biti previden. Avstrijci so letos izgubili 13 tekmovalcev. Večinoma na treningih.
Se pogosto zavestno odločite za tveganje?
Če je mogoče, čim manjkrat. V idealnih razmerah se redko trenira. V danih razmerah poskušamo zagotoviti razmeroma varno progo. Je pa jasno, da se tekmuje ali na ledu ali na soli.
V reprezentanci ste bili z Rokom Petrovičem in Bojanom Križajem. Pod vašo taktirko sta trenirala Jure Košir in Tina Maze. Primerjave so vselej nehvaležne, a zato še toliko bolj zanimive. Ima Kranjec v sebi lastnosti šampiona, primerljive z omenjenimi?
Strinjam se, da so primerjave med različnimi tekmovalci nehvaležne. Še bolj so, če govorimo o različnih obdobjih. Za Kranjca lahko rečem, da se vozi po pravi in zdravi poti. Brez večjih odklonov. Tudi zaradi tega sem prepričan, da je pred njim še veliko lepih let. Zdaj pa … Šampion? Kdo je šampion? Je to tistih, ki zmaga trikrat, osemkrat ali pa tisti, ki osvoji 2.414 točk. Zame je on že zdaj šampion. Ni pa serijski zmagovalec. A to nikoli ni bil niti Aleksander Aamodt Kilde, pa ima veliki globus. Žan? V sebi ima tekmovalnost in željo. Za uspeh je pripravljen storiti ogromno. Ni še na skrajni meji. Prostora za napredek ima še zelo veliko.
Ostanimo še pri primerjavah. Pred časom ste postregli z zanimivo oceno, da je bil rezultatski razmah slovenskega smučanja v osemdesetih letih preteklega stoletja tudi posledica dejstva, da se konkurenca procesa treningov ni lotevala tako celostno.
To je dejstvo. Tone Vogrinec in trenerji so se dela lotili na najresnejši način. Številni še danes ne delajo tako. Mi smo tako delali pred 40 leti. Druge reprezentance niso delale tako dobro.
Imajo potemtakem današnji slovenski uspehi večjo težo?
Tega nisem dejal.
Pa bi pritrdili tej oceni?
V vsakem obdobju je težko zmagovati. Se pa stvari spreminjajo. Še pred 20 leti sem delal v veliki ekipi. Zdaj se vse usmerja v delo majhnih ekip. Ogromno je individualnih ekip. Velikih reprezentanc je v svetovnem smučanju zelo malo. Koncepti dela pa so zelo podobni. Vsi imajo možnost treninga na južni polobli. Nekoč je bila to eksotika. Ponavljam, vse se spreminja. Tudi močnih ekip z več vrhunskimi tekmovalci v eni disciplini skoraj ni več. Vidimo po enega Norvežana, Francoza, Hrvata, Slovenca, dva Švicarja in nobenega Avstrijca. Ekipno izstopajo le Švicarji, pri čemer pa bi opozoril na to, da so leta 2012 začeli delati s točke nič. Vztrajali so pri enotni trenerski ekipi.
Kaj pa vaš status. Čutite delovni mir in zaupanje?
Zame je najbolj pomemben odnos s tekmovalcema. Brez podpore SZS seveda ne gre. Na koncu pa so ogledalo trenerja rezultati tekmovalcev. Kot trener sem s svojimi pomočniki odgovoren za karieri obeh fantov. Trudimo se, da jima posredujemo svoje znanje, ter poskušamo izničiti svoje pomanjkljivosti. Poskušamo se približati treningom najboljših in najbogatejših.
Štefan Hadalin in njegova sezona?
Ko govorimo o Žanu in Štefanu, govorimo o dveh povsem različnih tekmovalcih. Drugi je z voljo, željo in študioznim pristopom k športu že do zdaj ustvaril odlično kariero. Letos fokus ni bil na pravi stvari. Ne želim govoriti o podrobnostih. Veliko je bilo govora o opremi, o pokostnici … Tudi sprememba kombinacijskih pravil ga je zelo prizadela.
V slalomu je bilo veliko nihanj. Pokazal je nekaj zelo uspešnih nastopov. Navedel bi Zagreb, Madonno di Campiglio in Adelboden. Analizo pogosto delamo na podlagi mest in točk. A včasih s tem smučarjem delamo krivice. Konkretno, v Adelbodnu je bil 14. z vsega osmimi desetinkami sekunde zaostanka za zmagovalcem.
Na koncu pa … Vem, da ni zadovoljen. Tudi jaz nisem. Navijači in mediji ste pričakovali več. Toda rezultatov ni mogoče izsiliti. Treba se je osredotočati na elementarne stvari. Letos večkrat ni bilo osredotočenosti na pravem mestu.
Kaj pa vrzel za obema tekmovalcema? Na svetovni lestvici FIS sta naslednja slovenska slalomista na 90. in 206. mestu, veleslalomista pa na 241. in 273. mestu. Vas to skrbi?
Me. Vsekakor.
Imate kakšno idejo o tem, kako se lotiti te težave?
Rešitev vidim v načinu, ki ga je leta 2014 v ekipi evropskega pokala ubral Miha Verdnik. Prevzel je večjo ekipo in ji namenil visoka trenažna merila. V takšnih razmerah ne bodo preživeli vsi. A iz tiste ekipe sta dva tekmovalca prišla v svetovni pokal (Štefan Hadalin in Miha Hrobat; op. a.). Rešitvi sta torej pravi trener na pravem mestu in delo. Le delo.
7