Kranjčev globus in alarm

Bo že držalo, da bi lahko Žan Kranjec na zadnjih dveh veleslalomih sezone, ki sta v Kranjski Gori in Cortini d'Ampezzo odpadla zaradi ukrepov ob poskusu zajezitve širjenja novega koronavirusa, še premešal veleslalomski vrh svetovnega pokala. A po drugi strani je sedem tekem več kot zadostna številka za povsem regularno sezono in posledično verodostojen vrstni red. Ta najboljšemu slovenskemu smučarju prinaša četrto mesto, ki je sicer izjemen dosežek, a velja biti realen in oceniti, da je imel na dosegu roke še precej več. Lahko gremo tudi korak dlje in zaključimo, da mu glede na tehnično veleslalomsko znanje in fizično pripravljenost celo prida več, a tega na snegu pač ni potrdil.  

In zakaj je potemtakem Kranjec, ki je imel za nameček tudi vrhunsko opremo in v primerjavi z najostrejšima tekmecema večjo možnost osredotočanja predvsem na veleslalom, ostal pod odrom? V prvi vrsti zaradi dejstva, da kljub tekmovalni dozorelosti v njegovi smučarski ponudbi ostajajo bele lise, potek sezone pa mu resnično ni bil pisan na kožo, saj jih je osvetlil. Njegov slog smučanja namreč ne pride tako do izraza na vseh podlagah in konfiguracijah, na tekmah, kakršni sta bili predvsem zadnji dve, pa postane ranljiv zaradi večje možnosti taktičnih napak. Ko namreč pod smučmi ne začuti želenega odziva, se hitreje zmoti v ocenah in je pripravljen manj tvegati.

Zdaj že kar standardni član veleslalomske elite, ki bi na ravni delovne kulture moral biti zgled vsem slovenskim smučarjem, je klub rezultatski stabilnosti v večjem delu sezone na zadnjih dveh tekmah tekmecem ponudil preveč priložnosti za (po)beg. V tako zgoščeni in vrhunski konkurenci pa so odkloni bolj kaznovani kot kadarkoli do sedaj.      

Foto: Guliverimage/Getty Images

Glede na tekmovalčev EMŠO, njegov rezultatski trend, veliko odločnost, delovno zavzetost, podporo zveze in opremljevalca, vsakoletno zmanjševanje pomanjkljivost ter navdihujoče delovno okolje, ki ga zagotavlja štab potrpežljivega trenerskega ideologa Klemna Berganta, gre pričakovat ali vsaj realno upat, da bo Žan Kranjec še prišel do nove priložnosti. Bolj skrb vzbujajoč ali kar kritičen pa je vpogled v zaledje. Povsem konkretno, ob Kranjcu in Štefanu Hadalinu, ki je v nedavno končani sezoni po dveh letih znova prišel do veleslalomskih točk, Slovenija nima smučarja, ki bi bil blizu vsaj skrajnemu robu veleslalomske ravni svetovnega pokala. Še več, v evropskem pokalu slovenski smučarji še tretjo zaporedno sezono niso osvojili niti ene veleslalomske točke.

Nadalje, tretji slovenski veleslalomist na FIS lestvici je na 237. mestu Miha Hrobat, smukač, za katerega je veleslalom pač le popoldanska obrt. Med najboljših 500 pa najdemo še Tijana Marovta (268), že upokojenega Žana Grošlja (290) in Žana Špilarja (447). Tudi zadnje uvrstitve med dvajseterico na mladinskem svetovnem prvenstvu so povezane z leti, ko je v tej starostni kategoriji še tekmoval Hadalin. Podobna je slika na tekmah mladinskih olimpijskih iger ali festivalu evropske olimpijske mladine.

Če je torej Kranjčev boj za kolajno svetovnega pokala ali celo globus izziv zanj in za njegovo spremljevalno ekipo, pa je orisana velikanska vrzel za njim osrednja naloga za vse, ki so vključeni v slovensko alpsko smučanje. Gre namreč za rezultat (ne)dela v zadnjem desetletju in pol, torej za dediščino, s katero se spopada ekipa, zbrana okrog Mihe Verdnika. Položaj je namreč v preostalih disciplinah le malenkostno boljši. A tega mnogi ne vidijo, saj so Kranjčevi dosežki preusmerili pozornost od alarma, ki glasno zvoni.  

Sportal Nepričakovana junaka sezone

Sportal Žan Kranjec: Imel sem priložnost za marsikaj več

Sportal Rdeča luč za pokal Vitranc. Sledi Planica.