SiolNET. Sportal Nogomet
4,14

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Igor Benedejčič

Strelec prvega slovenskega gola, ki je v življenju naredil veliko napak

4,14

termometer

Igor Benedejčič
Igorju Benedejčiču je žal za napačne odločitve, ki jih je sprejemal na svoji poti. Foto: Vid Ponikvar

Igor Benedejčič bo v zgodovini slovenskega nogometa vedno zapisan kot strelec prvega reprezentančnega gola, edini slovenski selektor, ki ni izgubil niti ene tekme, in tudi odličen prvoligaški nogometaš. V slovenskem nogometu, ki je ravno včeraj praznoval stoletnico, je zagotovo pustil veliko sled, a pravi, da bi lahko še veliko večjo. "V nogometu sem naredil veliko napačnih potez," nam je povedal pomočnik selektorja Matjaža Keka.

"Trenutno sem tako kot vsi v izolaciji. Okrevam po operaciji kolka, ki jo je uspešno opravil dr. Branimir Ivka v Novem mestu, tako da moji dnevi minevajo v znamenju rehabilitacije. Ob tem se veliko družim s hčerko, ki je prišla iz ZDA, kjer igra tenis in študira. Nekaj je tudi opravil, ki jih moram postoriti okoli hiše. Ni dolgčas," nam je o tem, kaj počne v teh dneh, ko je vse v znamenju pandemije koronavirusa, povedal 50-letni Primorec in priznal, da so ga nastale razmere presenetile, ob tem pa v njegovo življenje prinesle tudi nekaj drame.

"Hčerko, ki študira in igra tenis v ZDA, smo na letalo za Slovenijo vkrcali v zadnjem času. Na njeni univerzi so vztrajali, da ni nič hujšega, tenis so igrali, tudi ko so tam že prekinili košarkarsko ligo NBA, potem pa so tudi oni videli, da je vrag vzel šalo. Zdaj so študijsko leto končali," je povedal, a seveda nas je bolj kot to, kaj se dogaja z njegovo edino hčerjo, zanimalo marsikaj drugega.

Čeprav zase pravi, da je v nogometu naredil veliko manj, kot bi lahko, je za seboj pustil veliko sledi in jih še pušča. Bil je zraven, ko se je rodila slovenska liga, kot jo poznamo še danes. Bil je prisoten, ko so nogometaši na igrišče prvič prišli z dresi slovenske reprezentance. Igral je za Olimpijo Ivana Zidarja, ki je na začetku slovenske samostojnosti premagovala vse po vrsti in bila skoraj nepremagljiva. Interblocku je prinesel eno od dveh lovorik, ki jih je tam osvojil Joc Pečečnik.

Nogomet je igral tudi na Reki, kjer so leta pozneje začeli častiti Matjaža Keka. Prav z njim je danes povezan bolj, kot je bil kadarkoli. Za njim je dobro leto vloge pomočnika selektorja slovenske reprezentance, to je opravljal že pred tem, ko je Slovenijo vodil Tomaž Kavčič. Kratek čas je bil selektor tudi sam in za zdaj ostaja edini na klopi slovenske izbrane vrste, ki ne pozna poraza.

Skratka, tem pogovora zagotovo ni zmanjkalo. Seveda smo nekaj minut v natanko uro trajajočem sproščenem pogovoru namenili tudi najhujši izkušnji, ki ga je v življenju doletela do zdaj. Možganski kapi, ki jo je preživel pred skoraj natanko letom dni, a po njej, k sreči, ne čuti posledic. "Okreval sem res dobro. Tako je bilo že takoj. Takrat sem si že dan po kapi želel, da bi bil prisoten na tekmi," je potrdil dobre novice.

Ko pogleda na to, kaj vse je preživel v nogometu, je vseeno lahko zelo ponosen. Ko pogleda na to, kaj vse je preživel v nogometu, je vseeno lahko zelo ponosen. Foto: Grega Valančič/Sportida

Verjetno ste o tem govorili že tisočkrat, a vseeno. Povejte malo o 3. juniju 1992 in Talinu, kjer je Slovenija z Estonijo odigrala prvo reprezentančno tekmo, za končni izid 1:1 pa ste z golom poskrbeli prav vi.
Res je, o tem golu sem že veliko govoril. Še danes se mi dogaja, da ko pridem v kako družbo, govorijo o tem, da sem jaz tisti, ki je zabil prvi gol v zgodovini slovenske reprezentance. Vse bolj dojemam, da sem prepoznaven predvsem po tem. Rad bi, da bi bilo drugače, in bi me poznali po moji karieri, ki pa ni bila ravno takšna, kot sem si želel. A me veseli, da sem se v zgodovino slovenskega nogometa vpisal vsaj na tak način. V nogomet sem namreč vložil veliko.

Takrat se tega, kaj ta gol in tista tekma pomenita, nisem niti najbolje zavedal. Zame je bila to pač mednarodna tekma, nič takšnega. Šele pozneje morda ugotoviš, da je bilo nekaj več. Takrat smo bili v reprezentanci predvsem nogometaši iz slovenske lige in nekaj tistih, ki so igrali v tujini. Srečko Katanec, Marko Elsner, kmalu za tem je šel v tujino tudi Sašo Udović, pozneje se je priključil Zlatko Zahović. To so bili nogometaši, ki so igrali na visoki ravni in so močno dvignili kakovost slovenske reprezentance. Že samo s tem, da si jih gledal, si se lahko marsičesa naučil in ob tem dobil željo, da bi bil nekoč kot oni.

Zadetek Igorja Benedejčiča na tekmi v Talinu:

Estonija : Slovenija 1:1 (1:0)

Prijateljska tekma v Talinu, 3. junij 1992. Tisoč gledalcev. Sodnik: Aho Eero.

Strelca: 1:0 Pustov 5., 1:1 Benedejčič 73.

Slovenija: Simeunović; Perkat (od 46. Ružnić), Englaro, Zulič, Jančič, Tosić, Jermaniš (od 73. Benedejčič), Gruškovnjak (od 59. Djuranović). A. Čeh, Ubavić (od 46. Cvikl), Gliha. Selektor: Bojan Prašnikar.

Nogomet in slovenska reprezentanca takrat še nista imela takšne veljave, kot jo imata danes, 246 tekem, dve svetovni prvenstvi, eno evropsko prvenstvo in tri lige prvakov pozneje.
Ne, nogomet je imel v Sloveniji slabšalen prizvok. Bil je podcenjen šport. Vse je bilo v znamenju smučanja, kjer smo imeli sijajne rezultate. Bojan Križaj je bil taka legenda, da smo zaradi njega ustavljali pouk v šolah.

Nogomet je bil medtem označen za balkanski šport. Tako so na nas gledali v Sloveniji, medtem ko so nas v okolici imeli za smučarje. Spomnim se, kako so bili nekateri na Hrvaškem sarkastični, ko sva tja prišla skupaj s Sebastjanom Cimirotićem. "Oho, prišli so Slovenci. 'Veliki' okrepitvi," so govorili. Pozneje so vsi skupaj ugotovili, da znamo tudi mi igrati nogomet.

S Sebastjanom Cimirotićem je igral za Rijeko, z Zlatkom Zahovićem pa v slovenski reprezentanci. S Sebastjanom Cimirotićem je igral za Rijeko, z Zlatkom Zahovićem pa v slovenski reprezentanci. Foto: Reuters

Organizacija Nogometne zveze Slovenije in z njo reprezentanca sta bili takrat na veliko nižji ravni, kot sta danes?
Seveda. To so bili čisto drugi časi, čeprav smo že takoj na začetku remizirali s takratno velesilo Italijo, ki je le malo pred tem na svetovnem prvenstvu v ZDA izgubila šele v finalu po enajstmetrovkah, in pokazali, da imamo potencial in se nikogar ne bojimo.

Toda pri organizaciji je bila zgodba povsem drugačna. Spomnim se, ko smo v tistih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 1996 gostovali v Kijevu pri Ukrajini. Ko smo prišli v hotel, so rekli, da je voda oporečna, tako da smo najprej pili samo vodo iz plastenk in se z njo tudi umivali.

Nogometaši zaradi strahu nismo hoteli uživati niti hrane, dokler na zvezi tega niso opazili na zvezi in so v tam našli kuharja slovenskega slovenskega rodu, ki nam je začel pripravljati obroke. Če bi se kaj takega zgodilo danes, bi se po natanko treh minutah pobrali in odšli nazaj na letalo za Slovenijo. Bili so drugi časi.

V reprezentanci ste odigrali osem tekem in zabili en gol. Ste zadovoljni?
Zagotovo sem pričakoval več, a ko je selektor postal Srečko Katanec, je prevetril reprezentanco in sestavil svojo ekipo, ki je potem ni več zamenjal. Zdaj, ko sem v trenerskih vodah, ga zagotovo razumem. Ko najdeš neko pravo ekipo, je težko kogarkoli priključiti zraven.

Igral sem v slovenski ligi, prednost so dobivali nekateri iz tujine. To je normalno, a sem pričakoval več. Verjetno bi lahko v nogometu dosegel veliko več, a sem pogosto sprejemal napačne odločitve. Naredil sem veliko napak.

Kakšne?
Že kot 17-letnika me je želel splitski Hajduk. Trije športni direktorji, Jurica Jerković, Ivan Buljan in Vedran Rožić, ki so se zvrstili tam, so me vabili k sebi. Jerković me je klical vsak dan. Z Alfredom Jermanišem so naju povabili na tekmo v Split, odigrala sva polčas, meni je šlo posebej dobro, tako da so si me res želeli.

Potem smo se dogovorili, da bom prišel nazaj tja in podpisal pogodbo. Oče je v službi vzel dopust, da bi odšel z menoj na podpis pogodbe, a sem si premislil in prelomil besedo. Ko so me iz Splita klicali in očeta spraševali, kje sem, in jim je rekel, da sem ostal doma in podpisal pogodbo s Koprom, so bili zelo jezni. Rekli so mu, da ni človek besede, a ni bil nič kriv. Zaradi tega nisva govorila kar osem mesecev. Takšnih odločitev je bilo potem na moji poti še nekaj.

Z Alfredom Jermanišem sta igrala za Koper. Oba ju je k sebi vabil tudi Hajduk, a v Split nista odšla. Z Alfredom Jermanišem sta igrala za Koper. Oba ju je k sebi vabil tudi Hajduk, a v Split nista odšla. Foto: Vid Ponikvar

Nadaljujte.
Trenirati sem začel kot starejši deček pri Jadranu iz Dekanov, pri katerem so me poslali na reprezentančno selekcioniranje v Sežani. Tam so me opazili in me povabili v kadetsko reprezentanco. Padel sem v oko ljudem iz Olimpije in so me zvabili k sebi. Kot kadet in mladinec sem igral pri Olimpiji, a sem potem odšel v Koper, ki se je uvrstil v drugo slovensko ligo.

Takrat je bil v Kopru pravi nogometni bum, o kakršnem lahko danes samo sanjamo. Na tekmah je bilo po 12 tisoč navijačev. Vse mesto je bilo v znamenju nogometa. V ekipi so bili sami domači fantje. Samir Zulić, Alfred Jermaniš, Vili Bečaj, Robi Volk, Bojan Cepović, Damir Ban, Andrej Poljšak, zagotovo sem še koga pozabil. Noro je bilo.

Takrat so si pri Olimpiji nadvse prizadevali, da bi me spravili k sebi. Ivanu Zidarju sem celo obljubil, da bom prišel, a sem prelomil obljubo, kar mi je takratni predsednik Olimpije močno zameril. Resda pogodba ni bila podpisana, a dal sem mu roko, kar je bilo zanj pomembnejše od vsakega papirja. To, da takrat nisem šel v Olimpijo, je bila verjetno prav tako napaka.

Kljub temu ste leta 1992 potem prišli nazaj v Olimpijo in z njo v petih letih zavladali slovenskemu nogometnemu prostoru. Štirikrat ste bili državni prvaki, dvakrat ste osvojili pokalno lovoriko.
Ravno pred dnevi mi je prijatelj poslal sliko članka iz časopisa, ko smo premagali Rudar Velenje z 9:1. Ko sem pogledal postavo Olimpije, sem se kar naježil. Miran Pavlin, Samir Zulić, Dejan Djuranović, Damir Vrabac, Željko Milinović, Marko Simeunović. Robert Englaro, Džoni Novak, Nenad Podgajski … Sama velika imena.

Na čelu s predsednikom smo imeli najvišje cilje. Vse je bilo super urejeno. Čeprav to v slovenskem nogometu ni bila navada, smo bili tudi redno plačani. Škoda je le, da smo bili premalo izkušeni, da bi kaj postorili tudi v Evropi. Glede na to, kakšno ekipo smo imeli, bi lahko.

Olimpija je bila takrat velik klub. Ko sem pozneje odšel na Reko, sem hitro ugotovil, da je tako organizacijsko kot igralsko Olimpija na višji ravni, pa čeprav sem na Reki preživel lepi dve leti in smo se borili za Evropo. Imeli pa smo isto težavo, kot jo ima Olimpija še danes. Ko nismo igrali proti Mariboru ali evropskih tekem, gledalcev na štadion za Bežigradom ni bilo. Po Olimpiji sem naredil še eno napako.

Kakšno?
Takrat, leta 1997, me je v Maribor vabil Bojan Prašnikar, ki me je zelo cenil. S takratnim direktorjem Maribora Željkom Fundakom sva se že dogovorila za prestop, ko me je zvečer poklical Tone Hrovatič in rekel, naj grem z njim in Sebastjanom Cimirotićem na razgovor na Kantrido.

Odgovoril sem, da ne bom šel, saj sem že dogovorjen z Mariborom, a je vztrajal, tako da sem popustil. Odšel sem tja in na koncu tudi podpisal pogodbo. Maribor je bil pozneje prvak in se je uvrstil tudi v ligo prvakov, medtem ko smo bili mi z Rijeko pri sredini lestvice. Takšne odločitve so me verjetno stale boljše kariere. Včasih moraš imeti tudi nekaj sreče.

Matjaž Kek ga je vabil k Rijeki. Če bi vabilo sprejel, bi se z njim veselil naslova prvaka leta 2017. Matjaž Kek ga je vabil k Rijeki. Če bi vabilo sprejel, bi se z njim veselil naslova prvaka leta 2017. Foto: Grega Valančič/Sportida

Povejte raje, kako je bilo na Kantridi s Sebastjanom Cimirotićem?
Živela sva vsak v svoji sobi v istem hotelu, tako da dolgčas ni bilo. Z njim nikoli ni. Od takrat me Cime kliče Gigi, po Gianluigiju Lentiniju. Zvezdniku Milana, s katerim smo leta 1992 igrali z Olimpijo. Vsi mi pravijo Bene, samo on še danes vztraja pri Gigiju. (smeh, op. p.)

Predvsem pa se spomnim, kako zelo so ga Hrvati cenili. Zanje ni bil dolgo smučar, kot so nam govorili, saj je hitro pokazal, da nogomet obvlada bolje kot oni. Spomnim se, da je bil že vsak naš trening, ki je bil odprt za javnost, pravi šov. Navijači so se zbirali na treningih, da bi videli, kaj vse lahko počne z nogometno žogo.

Zelo so ga cenili. Mislim, da tudi mene. Slovenci smo bili tam vedno cenjeni. Že pred nama Adriano Fegic in Matjaž Florjančič, potem seveda še Matjaž Kek. Na Reki imajo radi Slovence, saj smo marljivi.

Na Reko še kdaj zaidete? Ste bili težko pričakovanega prvega naslova hrvaškega prvaka, ki ji ga je leta 2017 prinesel Kek, zelo veseli?
Rijeka je naslov osvojila že leta 1999, ko je bil trener Nenad Gračan, a so ji ga ukradli sodniki. Na Reko še zaidem in bi moral biti pravzaprav zraven tudi leta 2017. Kek me je že takrat vabil zraven, a sem imel službo na Nogometni zvezi Slovenije, kjer sem bil selektor mlajših selekcij, tako da sem se za ponudbo zahvalil.

Matjaž je pri Rijeki opravil sijajno delo. Naredil je veliko, bil je discipliniran in potrpežljiv, klub je postavil na noge. Ko je prišel, je imel veliko težav. Po njegovi zaslugi je vse skupaj raslo in potem doseglo vrhunec. Na koncu je bil trud poplačan. V zgodovino Rijeke bo za vedno zapisan z zlatimi črkami. Ko greš tja in omeniš njegovo ime, je, kot da bi omenjal kralja.

Zdaj je na Reki v središču pozornosti še en Slovenec, Simon Rožman. Mislite, da bo tudi on uspešen?
Z njim se pogosto slišiva, je zelo odprt in komunikativen človek. Želim mu vse najboljše. Verjamem, da bo uspešen. Na začetku je imel nekaj težav, a kolikor slišim, ga na Reki zelo cenijo in hvalijo. On je trener prihodnosti.

Nogometno pot ste sklenili pri svojem Kopru in tam začeli tudi trenersko pot.
Ko je Milivoje Bračun leta 2004 odšel v Olimpijo, so soigralci pri Kopru želeli, da prevzamem trenersko vlogo. Prosili so, naj sedem na klop, in sem rekel, da lahko. Bili smo precej uspešni, a v tisti sezoni je bil Koper v veliki krizi in je imel težave z denarjem. Na koncu so klub prevzeli navijači, Ante Guberac, ki je bil takrat predsednik, pa je odšel. Bil sem mu zvest in sem klub zapustil z njim. Odšel sem k Jadranu, ki je bil v tretji ligi.

Iz časov, ko je bil trener Interblocka. Iz časov, ko je bil trener Interblocka. Foto: Vid Ponikvar Potem ste prišli k Interblocku Joca Pečečnika in leta 2008 tudi postali njegov trener, ko ste nasledili Alberta Bigona. Slovitega Italijana, ki je leta 1990 z Napolijem in Diegom Maradono postal italijanski prvak. Leto pozneje ste temu mlademu ljubljanskemu klubu prinesli eno izmed dveh lovorik, ki jih je osvojil v svojem kratkem času sodelovanja na slovenski prvoligaški sceni.
Takratni trener Interblocka Alberto Bigon je govoril samo italijanski jezik. V klubu so želeli nekoga, ki bi lahko premagal pri prevajanju in z njim sodeloval, tako da se je takratni športni direktor Nenad Protega spomnil name in sem prišel.

Ni bilo lahko. To je bil klub, ki je bil novinec na sceni, ki ni imel niti svojega igrišča za trening in navijačev. Pravega vzdušja nikoli ni bilo, čeprav se je predsednik trudil. Takšne ljudi, kot je Pečečnik, slovenski nogomet krvavo potrebuje. Upam, da si bo nekoč premislil in se vrnil. Tudi to, da iz Olimpije očitno odhaja Milan Mandarić, zagotovo ni dobro.

Pozneje je imel Bigon velike težave z aritmijo srca, ki so se ponavljale, zato se je odločil, da se bo umaknil. Takrat je Pečečnik pristopil do mene in me prosil, da prevzamem člansko ekipo. Rekel sem, da lahko, a mu kot začetnik tega, da bomo osvajali lovorike, ne morem obljubiti. Ekipo sem prevzel na zadnjem mestu, na koncu smo osvojili pokal.

Uveljavili smo tudi nekatere mlade nogometaše, ki so zrasli v družbi uveljavljenih Ermina Rakovića, Aleksandra Rodića in še nekaterih. Imeli smo Josipa Iličića, Roberta Berića, Antonia Delameo Mlinarja in še nekatere. To so talenti, ki bi verjetno tako ali tako izplavali, a mi smo jim dali priložnost. Čeprav smo bili na koncu predstavljeni kot veliki poraženci, sem na delo, ki sem ga opravil tam, ponosen. Osvojili smo pokal in zasedli šesto mesto.

Interblocku je prinesel eno od dveh lovorik v zgodovini

Interblock Foto: Vid Ponikvar Na klop Interblocka je Benedejčič sedel septembra 2008. V sezoni 2008/09 je Interblock na koncu osvojil šesto mesto na prvenstveni lestvici, medtem ko je šel v pokalu vse do konca in osvojil lovoriko.

V polfinalu je odpravil Maribor, potem ko je bilo v Ljubljani 2:2, v Ljudskem vrtu pa so Ljubljančani zaostanek z 1:2 spremenili v zmago s 3:2, za katero je z golom v 86. minuti poskrbel Josip Iličić. V finalu so z goli Roberta Berića in Ermina Rakovića z 2:1 premagali Koper in osvojili še drugo pokalno lovoriko v dveh letih, a tudi šele drugo in zadnjo v svoji zgodovini.

Benedejčič je iz Interblocka odšel oktobra leta 2009, ko je odstopil po slabih rezultatih. Interblock je bil po 13 prvenstvenih krogih na sedmem mestu, v štirih krogih pred tem pa ni osvojil niti ene točke.

Josip Iličić v dresu Interblocka Josip Iličić v dresu Interblocka Foto: Vid Ponikvar Kariera Josipa Iličića se je lomila prav pri Interblocku. Nogometaš, ki danes spada med najboljše na svetu, je razmišljal, da bi pustil nogomet. Kaj se je dogajalo?
Ko sem jaz prišel v Interblock, je bil zelo razočaran. Ni igral, zato je hotel zapustiti nogomet. Govoril sem mu, naj vztraja, naj trenira in bo zagotovo dobil štiri, pet tekem v nizu, v katerih bo lahko pokazal, kaj zna. Tako je tudi bilo. Dobil je priložnost, jo izkoristil, potem se je zgodba nadaljevala.

Trenerji smo včasih preveč zahtevni in od nogometašev želimo vse, namesto da bi izkoristili največ od tega, kar nam lahko ponudijo. On je v napadu preprosto fantastičen. Njegova preigravanja, pregled nad igro, podaje, streli … Ima vse. Tudi v obrambi še zdaleč ni slab, kot si marsikdo misli, da je.

Že takrat, ko je bil pri nas, se je zanj zanimal zagrebški Dinamo, a se za odhod na Hrvaško ni odločil in je pozneje prestopil k Mariboru. Potem vsi vemo, kaj je sledilo. Vesel sem zanj. Z njim se odlično razumem. Ko smo v reprezentanci, italijansko serie a, ki mi je seveda blizu, obdelava po dolgem in počez.

Josip Iličić Sportal Josip Iličić. Genij, ki živi v nepravem času.

Je tako dober, da trenutno spada med najboljše na svetu?
Mislim, da je. Rad bi ga videl igrati za kakšnega od velikanov. Recimo Real Madrid. Tam bi bil še boljši. Ko se je govorilo o tem, da se zanj zanima Napoli, sem mu govoril, naj gre v Neapelj. Vidim ga kot nogometaša za velik klub. Super je, da se je v Atalanti znašel tako dobro, kot se je, in s soigralci skrbi za odlične rezultate. Že v prejšnji sezoni so bili odlični, zdaj so še boljši. Povsem zasluženo. Tudi vzdušje v mestu in na štadionu je sijajno. Ljudje dihajo z ekipo. Bil sem na eni od domačih tekem in to doživel. Fenomenalno je bilo. Iličića pa vsi tako ali tako častijo.

Zdaj z njim sodelujeta na Nogometni zvezi Slovenije, kjer ste zdaj v različnih vlogah že sedmo leto. Kako se je sodelovanje začelo?
Ko sem se po Interblocku vrnil v Koper, kjer sem bil trener mladincev, sem na povabilo takratnega sekretarja zveze Aleša Zavrla postal selektor mlajših reprezentanc. V tisti vlogi, ko sem bil selektor reprezentanc do 19, 18 in 17 let, sem se počutil res dobro. Odlično smo sodelovali. Direktor reprezentanc je bil Milan Miklavić, ki nam je nesebično pomagal in razdajal svoje znanje. To je človek, ki je pri nas premalo cenjen. Vrsto let je delal v Avstriji, dokazal se je tudi v članski reprezentanci. Sijajen strokovnjak.

Ko je bil selektor Tomaž Kavčič, se je priključil delu s člansko reprezentanco. Ko je bil selektor Tomaž Kavčič, se je priključil delu s člansko reprezentanco. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Sledila je epizoda v vlogi pomočnika selektorja članske reprezentance Tomaža Kavčiča.
Da, povabil me je k sebi in zdelo se je, da nas čaka lepa prihodnost, potem pa na žalost ni šlo. Lahko bi se izšlo veliko bolje, a ni imel sreče. Je dober trener in je tudi tej reprezentanci prinesel marsikaj, česar marsikdo mogoče niti ne vidi navzven. Kritike, ki so letele na njegov račun, so bile pogosto neupravičene. Ni bilo vse tako napačno, kot se je želelo prikazati.

Zgodil se mu je Jan Oblak.
Da, tudi to in zapleti s kapetanskim trakom, kar je precej vplivalo na tak razplet. Če v svoji ekipi nimaš vratarja, ki je najboljši na svetu, potem je pritisk medijev in okolice še večji. Tukaj se je vse skupaj začelo podirati.

Kako Oblaka, ki je že vrsto let to, kar je Iličić v zadnjem času – svetovni nogometni vrh – dojemate vi in kako z njim sodelujete zdaj v Kekovi reprezentanci?
Je velik profesionalec, ki se drži bolj v ozadju in je zelo skromen. To, kako zelo skromen je ob dejstvu, da je eden od najbolje plačanih nogometašev v Evropi, občudujem. Vsak dan se piše o tem, koliko je vreden. Včasih ga kar uščipnem in ga vprašam, iz česa je, da je tako dragocen, on pa se vedno le sramežljivo nasmeji.

Za selektorja Slovenije je bil imenovan januarja 2018. Za selektorja Slovenije je bil imenovan januarja 2018. Foto: Vid Ponikvar

Po Kavčičevem odhodu ste priložnost v letu 2018 nenadejano dobili vi. Kako se spominjate obdobja, ko ste bili začasni selektor. Ste upali, da boste na tem položaju tudi ostali?
Ko se je zgodila menjava, me je poklical Kavčič in mi rekel, da so ga odpustili, a da si nadvse želi, da ligo narodov speljeva skupaj z Robertom Englarom, s katerim sva bila skupaj v njegovem strokovnem štabu. Rekel sem, da bi najraje odšel tako, kot sem prišel, skupaj z njim, a ko je potem poklical predsednik zveze Radenko Mijatovič in vztrajal pri tem, sem ponudbo sprejel.

Bilo mi je v čast, da sem bil selektor. To je neverjeten ponos, a odgovornost hkrati. Zlatko Zahović je enkrat rekel, da je služba nogometnega selektorja, kot da bi bil predsednik države. Mislim, da se ni veliko zmotil. Odigrali smo dve tekmi in prišli do dveh pozitivnih rezultatov, čeprav nismo bili popolni. Bal sem se predvsem tekme z Norveško, ki je bila odlična reprezentanca, a smo dobro opravili svojo nalogo, čeprav je res, da smo na koncu osvojili četrto, zadnje mesto v svoji skupini lige narodov.

Seveda se ne bi pritoževal, če bi ostal selektor, a ko je postalo jasno, da bo to Kek, se mi je zdela to edina logična rešitev. Ko me je povabil k sebi v svoj štab, sem bil počaščen in sem vabilo sprejel. Ogledal si je tekmo proti Norveški in videl nekaj stvari, ki so mu bile všeč. Skupaj sva sodelovala že v kadetski reprezentanci. Je odličen selektor, ki je pravšnji za to reprezentanco, po zdravstvenih težavah, ki sem jih imel lani, pa se je izkazal tudi za odličnega človeka. Vesel sem, da sodelujeva.

Edini slovenski selektor, ki nikoli ni izgubil

Igor Benedejčič Foto: Reuters Benedejčič je eden izmed le osmih trenerjev, ki se lahko pohvalijo, da so bili selektorji slovenske nogometne reprezentance. Resda je vzorec zelo majhen in res je tudi, da niti enkrat ni zmagal, a je tudi edini, ki se lahko pohvali, da v tej vlogi nikoli ni izgubil. V ligi narodov je tako proti Cipru kot Norveški iztržil remi.

Rekorder po številu tekem na klopi Slovenije je Srečko Katanec, ki se je ustavil pri številki 89 (34 zmag, 23 remiji in 32 porazov). Sledi mu zdajšnji selektor Matjaž Kek, ki je trenutno pri 59 tekmah v vlogi selektorja Slovenije (24 tekem, 11 remijev in 24 porazov). Na tretji stopnički je Zdenko Verdenik (32 tekem, 10 zmag, osem remijev in 14 porazov).

Bojan Prašnikar je v 25 tekmah prišel do osmih zmag, šestih remijev in 11 porazov, Branko Oblak v 23 do šestih zmag, sedmih remijev in 10 porazov, Slaviša Stojanović v zgolj devetih tekmah do dveh zmag, dveh remijev in petih porazov, Tomaž Kavčič pa je zdržal sedem tekem, ki so prinesle zmago, remi in pet porazov.

V prvem kvalifikacijskem ciklusu za naslednje evropsko prvenstvo, ki bo po novem šele prihodnje leto, po svoji vrnitvi na slovensko klop ni bil uspešen.
Mislim, da ni bilo tako slabo, kot so nekateri govorili. Malce sem bil razočaran nad nekaterimi kritikami. V tem ciklusu je Matjaž šele spoznaval reprezentanco in dojel nekatere stvari. Ta reprezentanca je zagotovo nadarjena in ima potencial, a se morajo stvari sestaviti. Ko bomo vsi skupaj vedno nastopali kot eno, kot smo proti Poljski in Izraelu v Stožicah, se lahko nadejamo rezultata, ki si ga vsi želimo. To pa je uvrstitev na veliko tekmovanje.

Precej fantov je že nekaj časa skupaj, leta pa kar minevajo.
Da, to je res. Leta minevajo, fantje so isti. Že res dolgo nas ni bilo na velikem tekmovanju, a kot sem rekel, ta reprezentanca ima potencial. Je pa seveda res, da moramo besede spremeniti v prakso in to pokazati tudi na igrišču. Lahko govorimo 24 ur na dan o tem, kako smo dobri, a dokler tega ne bomo pokazali na tekmah, bo zaman. Sem pa optimist. Tako jaz kot moji sodelavci. Vzdušje je dobro, kakovosti ne manjka. Verjamem v lepše dni.

Zdaj v reprezentanci sodeluje še z Matjažem Kekom. Zdaj v reprezentanci sodeluje še z Matjažem Kekom. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kako s selektorjem in sodelavci komunicirate v dneh popolne izolacije?
S selektorjem prek telefona, medtem ko z igralci nisem v stikih. Na Primorskem sem srečal Domna Črnigoja, malo sva pokramljala, to pa je tudi vse. Za pogovore z nogometaši skrbi selektor, razen seveda, če bi hotel, da pokličem koga.

Dotaknimo se za konec še ene precej bolj neprijetne zadeve, ki vas je doletela lansko pomlad. Možganske kapi, ki ste jo doživeli pri 49 letih.
Prvič v življenju sem se počutil nemočnega. Spraševal sem se, kako se je to lahko zgodilo meni, ki živim športno življenje. Ko prideš v tak položaj, začneš razmišljati o marsičem. Na koncu sem lahko srečen, kako se je izšlo. Ta izkušnja mi je tudi marsikaj dala. Ko vidiš, kako se ljudje borijo za življenje in kako zelo se morajo truditi, da pridejo na isto pot, se lahko marsičesa naučiš.

Kakšne odgovore ste ob tem dobili?
Predvsem to, da se je treba v življenju umiriti in gledati na sebe, a je po drugi strani res, na žalost smo ljudje taki, da se hitro vrnemo nazaj v svoje tirnice. V to nas prisili današnja družba, v kateri je treba vsak dan napredovati. Če ni tako, nazaduješ. Vsi se moramo boriti, da obstanemo. V nogometu, v gospodarstvu, tudi pri vašem delu je enako. Danes je povsod velika borba.

Pred tem niste imeli nobenih zdravstvenih težav?
Ne. Prišlo je kar naenkrat. Zjutraj sem se zbudil in po nekaj korakih nemočen obležal na tleh. Grozen občutek. Za hiter odziv bi se rad zahvalil vsem, posebej pa reprezentančnemu zdravniku dr. Matjažu Vogrinu. 

Izkušnja, ki jo je preživel lani, k sreči ni pustila večjih posledic, a je spremenila njegov pogled na svet. Izkušnja, ki jo je preživel lani, k sreči ni pustila večjih posledic, a je spremenila njegov pogled na svet. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kako se počutite danes?
Odlično. Še vedno hodim na preglede in živim povsem normalno življenje. Rehabilitacija gre h koncu. Okrevanje je potekalo res zelo hitro. Že naslednji dan sem hotel na tekmo, a so mi to odsvetovali, tako da sem tekmo z Avstrijo gledal prek televizijskih zaslonov. Ob tem bi se rad zahvalil zdravnikoma Zoranu Miloževiću in Luki Notarji ter celotni ekipi Nevrološke klinike v Ljubljani, ki so opravili res dobro delo. 

Lahko to vašo izkušnjo primerjamo s to, ki jo zdaj izkuša ves svet?
Morda res. Mogoče je zdaj čas, da se zamislimo in ugotovimo, da smo vsi skupaj postali preveč sebični. Da smo pozabili na to, kako vsak dan uničujemo naravo. Da se nam vse zdi preveč samoumevno. Tudi to, da imamo svobodo in se lahko družino drug z drugim. Zdaj, ko tega nimamo, šele vidimo, koliko nam to manjka.

Verjamem, da bomo izplavali tudi iz tega, a je vprašanje, kaj sledi. Vse skupaj nas je strah, kaj sledi. Upam, da bomo čim prej zaživeli in zaživeli naprej. Predvsem pa, da se bomo iz vsega skupaj kaj naučili in začeli ceniti to, kar imamo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 18
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin