Marko Elsner: V Beograd sem prišel kot smučar, odšel sem kot kralj

Marko Elsner je legenda slovenskega nogometa in eden tistih, ki so v času nekdanje skupne države prvi dokazali, da Slovenci niso samo smučarji, ampak tudi dobri nogometaši.

Danes 57-letni Ljubljančan je eden članov najbolj nogometne slovenske družine. Njegov oče, pokojni Branko, je začetnik slovenske nogometne šole. Nogometu sta se zapisala tudi sinova. Rok je še danes nogometaš, Luka je to bil, zdaj se je posvetil trenerski poti.

Sam se med trenerje nikoli ni podal, a se je v zgodovino slovenskega nogometa trdno zapisal s tem, kar je ponudil na igrišču. V času nekdanje Jugoslavije je bil reprezentant, z njo je bil bronast na olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu. Spoštovanje si je, potem ko je igral za ljubljanska kluba Slovan in Olimpijo, prislužil predvsem v dresu Crvene zvezde.

"Ko sem prišel, so me v Beogradu klicali smučar. Ko sem odhajal, so navijači zbirali denar za to, da bi ostal," je povedal nekdanji nogometaš, ki se je po odhodu v tujino, z vmesnim kratkim postankom v Avstriji (Admira Wacker), ustalil v Franciji, v Nici, kjer je potem dolgo časa tudi živel.

Branilec je oboževal legendarnega nizozemskega nogometnega umetnika, pokojnega Johana Cruyffa. Podobno se je nalog v obrambi loteval tudi sam. Prefinjeno, žogo je božal in dajal vtis, da uživa v vsaki sekundi, ki jo prebije z njo ob nogah.

Podobno neobremenjen deluje tudi danes, ko ni vpet v nogomet, a ga podrobno spremlja. "Lahko bi bilo bolje, vedno je lahko, a lahko bi bilo tudi slabše," so besede, ki jih je večkrat ponovil v ležernem pogovoru z nami, v katerem smo se pogovarjali o marsičem in marsikom.

Nogomet je v trdno zapisan v gene vaše družine. Kakšni so vaši prvi nogometni spomini?
Oče je bil trener, otroška leta smo preživeli na štadionih. Na tekmah in na treningih smo bili vseskozi zraven. Ko je tako, ti nogomet pride v kri. Podobno je bilo verjetno tudi z mojima otrokoma.

Spomnim se, da sem oboževal Johana Cruyffa. Zaljubljen sem bil vanj, čeprav so bili takrat časi drugačni in ga nisem imel toliko časa spremljati, kako igra. Bil je moj idol, saj ni bil ne vem kako močan, visok, a je bil zelo hiter, inteligenten in je znal veliko nogometa.

To je pokazal kot nogometaš in tudi kot igralec. On je tisti, ki je poskrbel, da Barcelona danes igra tak nogomet, kot ga igra. Lep, kakovosten in tehnično dovršen nogomet. Tak, kot je bil kot igralec, je bil tudi kot trener.

Branko Elsner, starosta slovenskega nogometa. Foto: Vid Ponikvar Imel je velik vpliv na zgodovino Barcelone. Podobno, kot ga je imel vaš oče na slovenski nogomet. Lahko povlečemo vzporednico?
Lahko bi rekli tudi tako, da. Oče je bil res zelo študiozen človek, bil je tudi dekan Fakultete za šport. Postavil je otroško nogometno šolo, ki traja še danes. To je bil zahteven, a velik korak za slovenski nogomet.

V Sloveniji so ga spoštovali, v Avstriji še bolj. Tam so ga vedno klicali gospod profesor. Pustil je globok pečat v tamkajšnjem nogometu. Dvakrat je bil prvak z Wacker Innsbruckom, bil dvakrat selektor avstrijske reprezentance. Postavil je temelje mladinske šole Austrie z Dunaja. Za njim je res lepa nogometna pot v vlogi trenerja, športnega direktorja, pedagoga in tako naprej.

Nekaj časa je bil pri Olimpiji tudi vaš trener.
Da. Ko sem začel igrati za Olimpijo, je bilo tako, kar je bilo občasno naporno. Ko ni bilo rezultatov, so se seveda takoj začela pojavljati vprašanja, zakaj igra njegov sin, a mislim, da s tem ni imel težav. Ne nazadnje sem bil mladinski reprezentant Jugoslavije. Torej mlad igralec, ki ga je treba slej ali prej poriniti naprej.

Spomnim pa se, da me, tako kot jaz počnem pri Roku in Luki, nikoli ni hvalil. Vedno je iskal le stvari, ki jih je treba popraviti. Tako je tudi prav. Vseskozi je treba napredovati in popravljati tisto, kar je slabo.

Je priimek, ki ga nosite vi in vaša sinova, breme ali prednost?
Zame nikoli ni bil breme. Je pač tako, da imamo nogomet v krvi. Oče je začel, potem sva nogomet igral jaz in tudi moj brat, ki zdaj že več kot dve desetletji dela na Nogometni zvezi Slovenije, zdaj sta po naši poti šla še Rok in Luka. Elsnerji smo vseskozi prisotni v nogometu. Mislim, da zaradi tega nikoli nismo imeli veliko težav.

Rok Elsner je trenutno član Domžal. Foto: Vid Ponikvar Rok je še vedno nogometaš, trenutno član Domžal. Luka, domžalski rekorder po številu nastopov, je trener. Ste zadovoljni s tem, kar sta dosegla v nogometu?
Ponosen sem nanju. Morda bi lahko dosegla tudi več, a prav gotovo tudi veliko manj. Roku je morda zmanjkalo malo sreče v ključnem trenutku nogometne poti. Ko je s Slaskom na Poljskem osvojil naslov, bil eden najboljših igralcev v ligi in bil enkrat tudi z reprezentanco, ni dobil priložnosti, da bi naredil korak naprej.

Luka se je podal v trenerske vode, kar je verjetno najtežja služba na svetu. Dokler so rezultati, gre. Ko izgubiš tekmo, dve, si hitro na udaru. Pa tudi sicer imaš vseskozi težave z nezadovoljnimi igralci. V klubu je 25 in več nogometašev, a igra jih lahko samo 14. Preostali so seveda nezadovoljni. Trener mora znati marsikaj. Mora biti pedagog, psiholog in še marsikaj. To je res trd kruh, a tako je pač povsod po svetu.

Luka Elsner je eden izmed najobetavnejših slovenskih trenerjev. Foto: Grega Valančič/Sportida

Luka je mlad trener, a je pred kratkim že imel grenko izkušnjo, ko so ga po le nekaj mesecih odslovili s klopi Olimpije.
To je nogomet. Že v Domžalah se je, takrat sem bil proti, saj bi še nekaj let lahko igral, hitro odločil, da odide v trenerske vode. Najprej je bil pomočnik, zelo hitro je dobil priložnost na samostojni poti. Če pogledam nazaj, se mi zdaj zdi, da je ravnal pravilno. Ujel je pravi trenutek.

Potem je prišel klic Olimpije, kar se ne zgodi pogosto, zato se je pravilno odločil, ko je izziv sprejel. Dobro je začel, a pozimi so se zgodili veliki premiki. Morda je on še najmanj kriv, da se je zgodilo, kar se je, a trener je pač tisti, ki prvi plača davek.

Glede na rezultate Olimpije, ki so sledili po njegovem odhodu, je jasno, da s takšno ekipo ni mogel narediti veliko. Športni direktor Ranko Stojić je bil tisti, ki je naredil veliko napak. Pri odhodih in prihodih igralcev. Imel je svoje ideje, ki pa so se izkazale za napačne.

Luki sem takrat svetoval samo eno. Naj ne odstopi sam, saj bi s tem izpadel krivec, čeprav to ni bil. Bil je zelo potrt, a to je izkušnja, ki mu bo v prihodnosti še kako koristila. Je še mlad, pred njim je še 30, 40 let dela v tem poslu, če bo vztrajal. Je zelo delaven, o nogometu ve veliko in mislim, da ga čaka lepa priložnost.

Olimpija je v leto 2017 vstopila izenačena z Mariborom na vrhu lestvice. Zdaj za njim zaostaja za 15 točk. Kako je to mogoče?

Sploh nisem presenečen, da je tako. Ekipa, ki se je zgradila pozimi, pač ni prava.

Kaj pravite o predsedniku Olimpije Milanu Mandariću?
Lahko smo veseli, da je prišel. On in pred njim tudi Izet Rastoder. Sprašujem se, kaj bi bilo, če ju ne bi bilo. Bojim se, da bi bilo podobno, kot je danes z ljubljansko košarko in hokejem. Moramo biti veseli, če pride kdo, ki bi rad vlagal denar v naš šport. S stroko v Sloveniji nimamo težav, a te nastanejo, ko beseda nanese na denar, zato bi morali biti vsi investitorji dobrodošli.

Lanskega naslova prvaka Olimpije ste se razveselili?
Seveda. Tisti, ki so ga pripeljali v Ljubljano, si zaslužijo čestitke. Imeli so veliko željo, da Olimpiji prinesejo naslov. Uspelo jim je in z vrha so sklatili Maribor, ki je bil vsa ta leta zelo dominanten. Super, da se je to zgodilo. To, da je Maribor dobil dostojnega nasprotnika, je vsekakor dobrodošlo za slovenski nogomet.

Tuje investitorje v slovenskem športu toplo pozdravlja. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Olimpija je vaš klub, a nogometno pot ste začeli na Slovanu. Vas boli srce, ko vidite, kje je danes ta nekdanji ljubljanski prvoligaš s Kodeljevega?
Niti ne, saj je v Slovanu, ki je med člani resda v četrti ligi, veliko otrok. Mislim, da jih je več kot 250. To pa je tudi bistvo tega kluba, ki je vseskozi odlično skrbel za mlade nogometaše. V mojih časih je imel Slovan kar tri jugoslovanske mladinske reprezentante. Delalo se je odlično in verjamem, da se tudi danes.

Problem tako majhnih klubov pa je seveda denar. Če denarja ni, potem je težko. Lahko delaš ne vem kako dobro, lahko se vsak dan trudiš do jutra, a veliko brez denarja vsaj na članski ravni žal ne boš dosegel. Včasih se je mogoče še dalo, danes se ne da. Časi so drugačni.

Časi so bili drugačni tudi takrat, ko ste pred skoraj štirimi desetletji začenjali profesionalno nogometno pot pri Olimpiji. Kako zelo drugače je bilo?
Zelo, seveda. Liga je bila zelo močna. Že to, da smo nastopali v prvi ligi, je bil velik podvig. Bilo je noro, zelo drugače. Ljudje so spremljali nogomet. Povsod, kamor smo prišli, so bili štadioni polni. Pa gostovanja povsod po državi, tudi pred 30, 40 tisoč gledalci.

Tekme proti veliki četverki (beograjska Crvena zvezda in Partizan, Hajduk Split in Dinamo Zagreb), klubi iz nje so bili pri sodnikih vedno favorizirani, svoje so pristavili tudi navijači, ki so vseskozi pritiskali na sodnike in nasprotnikove ekipe … Na gostovanjih, kjerkoli si igral, je bilo zelo težko zmagati.

Takrat sem bil še mlad fant, v začetku leta 1978 sem začel igrati za Olimpijo. Potem sem šel za leto in pol v vojsko in se vrnil. Imeli smo res dobro ekipo. Brata Ameršek, Tone Rožič, Zdenko Iskra, Zvone Terčič … Zagotovo sem koga še pozabil.

Bili smo veliki prijatelji, zelo homogena ekipa. Tudi zaradi tega smo dosegali tako dobre rezultate.

Z Olimpijo je igral v prvi jugoslovanski ligi. Foto: Urban Urbanc/Sportida Kakšen je bil takrat poklic nogometaša Olimpije?
Nogomet je bil v Ljubljani takrat priljubljen, a ljudje so nas imeli za butce. Pač, nogometaši. Brez šole, brez pameti. Podcenjevali so nas, a mi smo živeli svoje življenje in se nismo obremenjevali.

Živeli smo kar lepo. Ni bilo sicer toliko denarja, kot ga je v nogometu danes, a nekaj ga je bilo. Dobili smo tudi stanovanja, kar je bilo morda celo najpomembneje.

Po šestih letih ste leta 1983 iz Olimpije odšli. Zakaj?
V pogodbi, ki se je iztekala, je bilo zapisano, da bi moral dobiti stanovanjsko pravico, česar pa pri Olimpiji niso izpolnili. Rekel sem jim, naj mi dajo stanovanje, pa bom ostal še eno leto, kar je bila moja želja. Nekaj časa so obljubljali, a obljub niso izpolnili, zato sem se odločil, da odidem.

Igral sem dobro, bil sem vroč, snubili so me številni, na mizi sem imel kar nekaj ponudb. Ćiro Blažević me je želel v Dinamu, trikrat je obiskal Ljubljano. Legendarni Dragan Džajić je bil v Ljubljani kar štirikrat. Pogovarjala sva se in pogovarjala, naposled sem se odločil zanj in za Crveno zvezdo. Beograjčani so bili najbolj uporni, predstavili so visoke cilje in načrte, ki so jih imeli, in sem šel. Mislim, da sem se odločil pravilno.

Po vašem odhodu je Olimpija izpadla najprej v drugo in potem še v tretjo ligo.
Da, zaradi tega mi je bilo zelo žal. Odločilni poraz smo Olimpiji za Bežigradom prizadejali prav s Crveno zvezdo. Ko smo zadeli za zmago, ki je bila odločilna tudi v našem lovu na naslov prvaka, se nisem veselil. Bil sem žalosten, saj sem vedel, kaj to pomeni za Olimpijo.

Kako je bilo, ko ste s Crveno zvezdo leta 1984 osvojili naslov?
Noro, res noro. Tam ljudje preprosto živijo za nogomet. Še danes, čeprav je bilo pred 20, 30 leti še veliko huje.

V Beogradu ste se nogometaši počutili kot zvezdniki?
Da, tam je bilo povsem drugače kot v Ljubljani. Spomnim se, kako je bilo. Povsod so nas pozdravljali, povsod smo živeli kot kralji. Če sem prišel v gostilno, ni bilo možnosti, da bi plačal račun. "Ni šans, nič ne boš plačal! Hvala, ker si prišel k nam," so bile besede, ki sem jih slišal več ali manj povsod.

Pozneje sem se v Beogradu družil tudi s slovenskimi hokejisti Jožetom Kovačem, Matjažem Sekljem in še nekaterimi, ki so igrali za Crveno zvezdo in Partizan. Vozil sem jih s sabo in uživali so z menoj. Še danes se, ko se vidimo, pogosto spomnimo tistih lepih časov in tega, kako čudovito je bilo.

V Beogradu je postal eden izmed najbolj priljubljenih nogometašev Crvene zvezde. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Pa beograjski spomini z igrišč? Koliko se jih je nabralo v štirih let, ko ste bili član Crvene zvezde?
Ogromno, seveda. Bilo je veliko norih tekem, morda najbolj sta se mi v spomin vtisnili dve. Prva je bila tista v četrtfinalu pokala državnih prvakov, ko smo na Marakani v Beogradu pred 108 tisoč gledalci s 4:2 premagali Real. Takrat je bilo noro. Škoda, da smo ob koncu tekme prejeli gol in potem v Madridu izgubili z 0:2. Takrat bi lahko šli zelo daleč. Morda tudi do konca.

Druga tekma, ki mi pade na pamet, je tudi moja zadnja v majici Crvene zvezde. Takrat se je že vedelo, da po koncu sezone odhajam v Francijo. Igrali smo proti Željezničarju v Sarajevu, vodili s 5:0 in imeli ob koncu tekme na voljo enajstmetrovko.

Navijači Crvene zvezde so začeli vzklikati, naj najstrožjo kazen izvedem jaz, a sem odmahnil z roko in Draganu Stojkoviću zabičal, da bo streljal on. Tako je tudi bilo, zadel je, zmagali smo s 6:0, po zadnjem sodnikovem žvižgu pa so me soigralci dvignili na ramena in me pred navijači metali v zrak. S tribun pa so vzklikali moje ime. Počutil sem se kot kralj. To je bilo res lepo slovo, ki ga nikoli ne bom pozabil.

Beograjčani so vas na koncu vzljubili, a ni skrivnost, da so imeli v nekdanji Jugoslaviji ljudje do slovenskega nogometa zelo podcenjevalen odnos. Ste to občutili tudi sami?
Prvi dve leti so me v Beogradu klicali smučar. Potem so me začeli klicati car. Očitno sem spremenil njihovo mnenje in so me zelo cenili. To potrjuje tudi dogajanje v zadnjih tednih, ki sem jih preživel v Crveni zvezdi.

Ko sem odhajal, sem jim jasno rekel, da je to moja končna odločitev, saj sem bil star 28 let, pred tem v tujino nismo smeli, in se mi je ponudila lepa priložnost. Kljub temu so v Beogradu vztrajali, da bi ostal.

Šli so celo tako daleč, da so navijači zbirali denar za to, da bi me Crvena zvezda obdržala. Trikrat, štirikrat sem gostoval v neki znani radijski oddaji, v kateri so zbirali denar in ga kar nekaj tudi zbrali. Mislim, da 150, 200 tisoč takratnih nemških mark.

Toda sam sem bil odločen, da naredim korak naprej. Globoko sem se zahvalil za spoštovanje, ki so mi ga pokazali, in odšel v Francijo. Ljudje mi niso zamerili. Še danes me zelo cenijo. Čeprav je res, da je minilo že toliko časa, da se me v Beogradu marsikdo ne spomni več.

Leta 1987 se je preselil v Nico. Foto: Urban Urbanc/Sportida Kako to, da ste se odločili za selitev v Nico?
Imel sem nekaj ponudb prvoligašev iz Nemčije, Turčije, Avstrije in tako naprej. Odločil je Nenad Bjeković, ki je bil trener Partizana in je odhajal v Nico. Prepričal me je, da grem z njim. Že nekaj časa sva bila v stikih in se pogovarjala, tako da sem se odločil, tako kot sem se.

Mislim, da sem ravnal prav. To je bil klub, ki je takrat kotiral nekje v sredini francoske prvoligaške konkurence, a smo igrali zelo dobro. Že v drugi sezoni bi se skorajda uvrstili v Evropo. Bilo je lepo.

Klub je bil zelo urejen, življenje v Nici pa krasno. Azurna obala, toplo vreme, mondeno mesto in ogromno bogatašev. Tudi gledalcev na naših tekmah je bilo kar nekaj. Skoraj na vsaki tekmi 20 tisoč. Bila je lepa zgodba.

Vmes sem za eno leto skočil v Avstrijo, kjer mi je Admira Wacker ponudila zelo dobro pogodbo, potem sem se vrnil v Nico, igral še dve leti in se leta 1993 upokojil.

Gotovo ste ponosni tudi na nastope v jugoslovanski reprezentanci, za katero ste nekaj časa igrali.
Seveda sem. Zbral sem 14 nastopov v dresu članske reprezentance, bil štirikrat njen kapetan, odigral sem ogromno tekem v mlajših selekcijah.

Žal se je zgodila tudi tista nesrečna tekma proti Angliji v Beogradu novembra 1987, ko smo izgubili z 1:4, potem ko je bilo že po 25 minutah 0:4. Zgodil se mi je velik spodrsljaj, po tisti tekmi sem odigral le še eno, prijateljsko proti Španiji, potem me v reprezentanci ni bilo več.

Tako pač je. Kvalifikacijski ciklus je bil za nas neuspešen, glavne krivce so zamenjali. S tem sem se sprijaznil, takšno odločitev sem mirno sprejel.

Škoda, lahko bi bilo bolje, a lahko bi bilo tudi slabše. Moram biti ponosen na to, kar sem dosegel.

Na tej tekmi, ki je bila odločilna v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 1988, ste že po treh minutah igre z vratarjem Maurom Ravnićem zakuhala gol za vodstvo Angležev, zadel je Peter Beardsley. Kaj se je dogajalo?
Nisem bil kriv samo jaz, tudi vratar mi je "pomagal". Šel je iz gola in me s tem malo zmedel. Zaščitil sem žogo in računal, da jo bo pobral. Takrat je ravno začelo veljati novo pravilo, po katerem vratar ne sme prijeti žoge v roke, če mu jo poda soigralec. Zmedla sva en drugega in zakuhala gol. No, na koncu sem bil verjetno kriv predvsem jaz.

Po tisti tekmi mi je bilo zelo težko. Že med tekmo. Selektor Ivica Osim me je z igrišča potegnil že po 26 minutah igre. Potem sem odšel v garderobo in si preostanek tekme ogledal prek televizijskega zaslona.

Po tekmi smo k sreči hitro odšli vsak v svoj klub, tako da me ni bilo doma in nisem slišal vseh kritik, ki so zagotovo letele na moj račun, a konec koncev jih niti nisem potreboval. Vsak športnik dobro ve, kdaj je zafrknil. Jaz takrat sem, in to pošteno. Največ sem zameril sam sebi.

Medalja z olimpijskih iger leta 1984 stoji tudi v hramu slavnih v Stožicah. Foto: Vid Ponikvar

No, veliko lepši pa je spomin na olimpijske igre leta 1984 v Los Angelesu, kjer ste osvojili bronasto medaljo, mar ne?
Ja, tisto so lepi spomini, čeprav je treba biti pošten in priznati, da olimpijske igre v nogometu niso nekaj, o čemer bi sanjal kot otrok. Svetovna in evropska prvenstva, tudi liga prvakov so veliko pomembnejši.

Je pa lepo imeti doma olimpijsko medaljo, čeprav ostaja grenak priokus. Bili smo namreč zelo dobri. Boljši od Francozov in Brazilcev, lahko bi bili prvaki, a so nas v polfinalu ustavili sodniki. Izključili so nam dva nogometaša v polfinalu proti Franciji, v katerem smo izgubili šele po podaljških.

Sicer pa je bilo tisto poletje zame zelo naporno. Pred tem sem bil z reprezentanco na evropskem prvenstvu v Franciji, kjer sem bil 22., 23. igralec in sem vedel, da ne bom dobil priložnosti. Po prihodu s prvenstva, pred katerim smo imeli tudi dolge priprave, sem bil doma dva, tri dni, potem pa spet na pot in na priprave za olimpijske igre. Doma sem se praktično le preoblekel. Ni me bilo tri mesece, če ne celo več.

Ko smo se vrnili z iger, se je prvenstvo že začelo in spet sem bil v akciji. Takrat je bilo res zelo naporno.

V Los Angelesu niste bili edini Slovenec. Z vami je bil tudi Srečko Katanec, zdajšnji selektor slovenske reprezentance. Ste zadovoljni s tem, kako jo vodi v zadnjem času?
Ko bo konec kvalifikacij, bomo ocenjevali. V nogometu nekaj pomeni samo rezultat. Če ga bo imel, bo dober, če ne, pač ne. Če bo neuspešen, se bo verjetno kaj spremenilo, a do takrat ga podpiram.

Imamo še veliko možnosti, da se uvrstimo v dodatne kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2018. Na prvo mesto ob Angležih tako ali tako nismo mogli računati. Lahko pa smo drugi, kar bi bil lep uspeh.

S Katancem imava odličen odnos. Ko se vidiva, rečeva kakšno na temo nogometa. Nimava težav. Ima mojo podporo, tako kot jo bodo imeli vsi, ki bodo sedeli na njegovem mestu. Upam na najboljše.

Kakšna se vam zdi reprezentanca, ki jo ima v rokah?
Zelo dobra, imamo nekaj zelo nadarjenih nogometašev, a treba je imeti tudi nekaj sreče. Mislim pa, da imamo rod, ki bi lahko ponovil uspehe iz preteklosti. Vsaj upam, da bo tako.

S Srečkom Katancem sta igrala v jugoslovanski reprezentanci. Foto: Vid Ponikvar

Bili ste med tistimi, ki so leta 1992 spisali začetke slovenskega reprezentančnega nogometa. Za Slovenijo ste nastopili dvakrat, na njeni drugi in tretji uradni tekmi, proti Cipru in Estoniji. Kako je bilo takrat?
To so bili res začetki, vse je bilo na amaterski ravni, a smo imeli zanos in bili ponosni, saj smo čutili, da se začenja nekaj novega. Bili smo mlada država, šele na začetku.

Spomnim se, da smo opremo za tekmo na Ciper dobili šele tik pred tem, ko smo odšli na letališče. Nekdo je prinesel torbe z opremo, da smo bili videti kot ekipa. Tako je bilo takrat, zdaj je seveda vse skupaj na veliko veliko višji ravni.

Ste si takrat mislili, da bo Slovenija 20 let pozneje pohvalila z nastopom na dveh svetovnih in enem evropskem prvenstvu?
Ne, kje pa. Takrat zagotovo ne. Ni bilo naključje, da smo se dolga leta mučili, da sploh dobimo priložnost za boj za največja tekmovanja. K sreči nam je potem uspelo.

Na začetku smo zbrali tri, štiri točke. Toliko, kot jih danes zberejo Malta in podobne reprezentance. Toda potem so se stvari začele razvijati in danes v Evropi pomenimo veliko.

Tudi slovenski klubski nogomet je poskrbel za nekaj odmevnih uspehov, Maribor se je dvakrat uvrstil v ligo prvakov.
Da, to je res velik podvig. Ne samo za Slovenijo. Če se kdo z območja nekdanje Jugoslavije uvrsti v ligo prvakov, je to velik uspeh. To je dosežek, ki prinese marsikaj. Zelo smo lahko ponosni na to, kar je uspelo Mariboru.

Zdaj se rad druži z vnuki. Foto: Urban Urbanc/Sportida Kaj ste počeli po letu 1993, ko ste končali nogometno pot?
Najprej sem se malo umaknil iz nogometa, saj sem ga imel dovolj za nekaj časa. Ostal sem v Nici, kjer so si me želeli videti v vlogi trenerja mlajših selekcij, a sem se odločil drugače.

V Franciji smo z družino ostali še nekaj let, saj sta oba sinova hodila v šolo in tam igrala tudi nogomet. Ko sta končala šolanje, smo se vrnili v Slovenijo. Počel sem marsikaj. Imel sem gostilno, imel sem tri podjetja z različnimi dejavnostmi. Nekje se je izšlo dobro, nekje malo slabše.

Kaj počnete danes?
Spremljam nogomet, obiskujem tekme Olimpije, Domžal, reprezentance. Malo igram nogomet, veliko časa prebijem z vnučkoma in vnukinjo …

Bo kdo od njih nadaljeval nogometno zgodbo Elsnerjev?
Rokov starejši sin rad igra nogomet. Vseskozi brca žogo in divja po stanovanju. Dvakrat na teden trenira pri Olimpiji. Je kar nadarjen in izraziti levičar, kar je velika prednost. Kdo ve, morda bo res nadaljeval našo zgodbo. Upam, da jo bo.

V nogometu niste prisotni?
Ne neposredno, a ga spremljam. Malo sem z veterani Olimpije, bil sem v Domžalah kot svetovalec, včasih svetujem še komu drugemu. Nogomet, nogomet, nogomet. Nenehno.

Kako to, da se nikoli niste podali v trenerske vode?
Zato, ker je to najtežja služba na svetu.

V Olimpiji bi delali?
Ne vem. Nikoli ne reci nikoli. Če bi se začeli pogovarjati, bi premislil.

Vas je kdaj kdo klical v Olimpijo?
Ne, neposredno ne.

Na kak način bi lahko pomagali?
Kot svetovalec ali kaj podobnega. Mislim, da imam oko za igralce. Hitro vidim, kdo bi lahko bil kdo dober. Zdi se mi, da znam takšne stvari oceniti zelo dobro.

Kaj je v nogometu všeč Marku Elsnerju?

Kdo v svetovnem nogometu vam je všeč zdaj?
Ostajam nogometni romantik. Tisti, ki igrajo lep, dovršen nogomet. Rad imam umetnike in ne razbijačev.

V zadnjem el clasicu ste torej uživali?
Da, seveda sem. Zadnji obračun Barcelone in Reala je bil nov dokaz, kako zelo nepredvidljiv je nogomet. V vsakem trenutku se lahko vse obrne na glavo. Na koncu pa rezultat pove, kdo je uspešen in kdo ne.

Na tej tekmi je bil zelo uspešen Lionel Messi …
Da, na el clasicu je res blestel. Je bil pa pred tem kar nekaj časa malo slabši.

Je najboljši na svetu?
Je, a najboljši je tudi Cristiano Ronaldo in še kdo. Vsak je najboljši po svoje. Težko je oceniti, kdo je res najboljši. Vsak ima svoje prednosti in slabosti, sta pa onadva zagotovo tista, ki spadata na vrh.

Kdo vam je najbolj všeč od polfinalistov lige prvakov?
Monaco, ki je prijetno presenetil, a igra zelo lep, napadalen nogomet. Ima tudi zelo dobro ekipo. Bomo videli, kaj lahko ponudi v nadaljevanju evropske sezone.

Nogomet nekoč in nogomet danes?
Velika razlika. Ne samo v nogometu, ampak povsod. Vedno močneje, hitreje, agresivnejše. Vse skupaj gre v to smer.

Včasih sem, ko sem dobil žogo, lahko čakal in se trikrat obrnil okoli svoje osi. Danes nogometaši nimajo niti sekunde, že je nekdo od nasprotnikov zraven. Na sredini igralci nimajo niti pol metra prostora, da bi sprejeli žogo in mirno odigrali naprej. To je ogromna razlika. Danes nasprotnik pritiska 300 kilometrov na uro.

Tudi denarja je veliko več, nogomet je postal velik šov. Ko smo igrali mi, so lahko gledalci spremljali eno tekmo na krog v neposrednem televizijskem prenosu. Olimpija je bila po televiziji mogoče dvakrat v petih letih. Zdaj lahko gledalec spremlja praktično vsako tekmo, ki si je zaželi.

Vse skupaj gre naprej in prav je, da je tako. Svet gre naprej.