Besede, ki so se dotaknile vseh

V slovenskem nogometnem svetu je bilo leta 2020 kar nekaj odmevnih novic, zgodb … Septembra je, na primer, Boštjan Cesar naznanil, da se poslavlja od nogometnih zelenic. Najbolj srčen in bojevit kapetan, kar jih je kadarkoli imela nogometna Slovenija, je pomahal v slovo z dvignjeno glavo: "Vsakemu lahko pogledam v oči, tudi tistim, ki so me prizadeli. Mogoče s kom nisva na isti ravni, a ne bom nikoli delil zahrbtnih udarcev. Moje srce je polno, v svoji karieri ne bi ničesar menjal. Vse bi ponovil, če bi lahko, in naredil enako."

Posebna zgodba se je letos spisala v Celju, kjer je tamkajšnji prvoligaš osvojil zgodovinski naslov prvaka v Prvi ligi Telekom Slovenije. Že deset let ga ni bilo junaka, ki bi osvojil državno prvenstvo v nogometu in ne bi prihajal iz Maribora ali Ljubljane, največjih slovenskih mest. Dušan Kosić je vihtel dirigentsko palico moštva in po velikem zmagoslavju med drugim povedal: "Želim, da Maribor in Olimpija spadata med najboljše v državi in lahko plačujeta igralce iz Celja, plačata odškodnino. To, kar je Zlatko Zahović delal v Sloveniji, ko je spoštoval slovensko ligo in nas rešil, da smo s prodajo Rudija Požega Vancaša preživeli dva, tri mesece." 

"Generacije se bodo morale malo zamenjati"

Z Zlatkom Zahovićem bi se lahko pogovarjali ure in ure. Je drugačen od drugih, samosvoj. Pogosto brez dlake na jeziku. Govori premišljeno, njegove besede imajo težo, znajo zbadati. Upa si povedati tisto, česar številni najraje ne bi: "Sem ponosen Mariborčan, zame je to najlepše mesto na svetu, z najlepšo lokacijo na svetu. A generacije se bodo morale malo zamenjati. Ne razumem, zakaj ta grenčina, ki jo ima množica, nekakšno smiljenje samemu sebi, tudi ko je pozitiva. Zame je vedno lepo videti Maribor na vrhu." 

Zlatko Zahović je vedno brez dlake na jeziku. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Njegov reprezentančni kolega v slovenski izbrani vrsti in tudi nekdanji sodelavec pri NK Maribor Miran Pavlin je postal novi športni direktor reprezentanc. Zase pravi, da je "bolno" ambiciozen, zato se ne bo nikoli zadovoljil s povprečjem, ampak bo vedno iskal načine, kako nogometno Slovenijo popeljati novim uspehom naproti. "V zadnjih štirih letih je šlo ogromno mladih igralcev v tujino, zlasti v Italijo, a se je nato večina vrnila. To bo tudi moje delo. Staršem bom poskušal dopovedati, da to ni najboljše. Z agenti bomo poskušali najti skupni jezik. Dobro, če dobi klub za mladega igralca milijon evrov odškodnine, potem je seveda drugače. Potem tega ne moreš ustaviti. Iti v tujino za 50 tisoč evrov pa je neumno," je med drugim dejal v sobotnem intervjuju. 

Prav posebno življenjsko zgodbo je spisal nogometni vratar Elvis Džafić, ki je prebolel raka: "Nikoli, ampak res nikoli ne smete obupati. Vedno morate videti luč na koncu predora. Lahko, da je danes zelo težko, a bo morda že jutri bolje. Že jutri se lahko vaš svet spet obrne na glavo."

Legendi Maljković in McDonald

Arriel McDonald se nam je oglasil iz ZDA. Foto: Reuters Spomine smo obujali tudi z zlatim kapetanom Robertom Korenom, ki je odšel prekmalu: "Ko začutiš, da si odveč, se pač odločiš. Sam sem skušal pomagati na tak način. Na koncu so bili oni tisti, ki so potegnili najkrajšo."  

Z nekdanjim slovenskim košarkarskim selektorjem Božidarjem Maljkovićem smo se pogovarjali o beograjskem življenju v koronadobi, spominih na splitsko Jugoplastiko s Tonijem Kukočem, pa o Goranu Dragiću in Juretu Zdovcu: "Med karanteno sem moral storiti nekaj za svoje telo. Pa sem hodil po stanovanju. Tudi po šest tisoč korakov na dan. 'Božo, ti je težko? Poglej, Slovenci hodijo gor in dol. Stisni zobe,' sem si govoril. In hodil." 

Iz Amerike se nam je oglasil legendarni košarkar Olimpije Arriel McDonald: "Olimpija je bila moje prvo resno dekle. Skoznjo sem se zaljubil v košarko. Če bi želela, bi še danes hodil z njo." 

Robert Kranjec napovedal razplet Toura

Prav posebno zgodbo sta v letošnjem letu pisala Tadej Pogačar in Primož Roglič. Na sloviti Dirki po Franciji sta uprizorila šov in hkrati dramo. Da se bosta na koncu udarila za skupno zmago na kronometru, je v intervjuju napovedal že Robert Kranjec: "Izjemno je, da je kolesarstvo prišlo na takšno raven. Upam, da bodo to izkoristili, da bo čim več mladih vpetih v ta šport. Glede Toura … Odvisno, kako se bo razpletlo … Prvi in drugi, nato bosta imela na kronometru obračun med seboj (smeh, op. a.)."

Robert Kranjec je pravilno napovedal, kaj si lahko obetamo od zaključka Toura. Foto: Matic Ritonja/Sportida

Tadej Pogačar je bil dvakrat v Sportalovi dnevni sobi. Prvič v času začetka koronavirusa, drugič ob koncu leta. "Iz dirke v dirko sem se presenetil," je maja priznaval nadarjeni slovenski kolesar, ko je pogledal na leto 2019. Svet se mu je v tem času povsem spremenil, a ne kolesarski, v katerem se "pelje po ustaljenih tirnicah". Dogodkov ni hotel prehitevati. Takrat je dejal, da je še prezgodaj za takšne napovedi, kot so prihajale iz ust slovitega rojaka Rogliča, ki je napovedal lov na zmago na dirki Tour de France.

Slovenija se je na Touru razdelila, nekateri komentarji neprimerni

Francijo si je nato pokoril z izjemnim kolesarjenjem na kronometru, ko je deklasiral tekmece, vključno z rojakom Rogličem, kateremu je slekel rumeno majico vodilnega. Prav slovenski boj je sprožil val komentarjev po spletu. Nekateri so prestopili mejo zdravega razuma. "Bili so kakšni nesramni komentarji, kar glede na zgodovino kolesarstva povsem razumem. Pa vendar sem bil takrat, ko so se dogajale slabe stvari, še zelo majhen in niti nisem vedel, kaj kolesarski šport sploh je. Ampak razumem ljudi. Težko dojamejo ali sprejemajo in težko pozabijo na Armstronga in podobne," je konec novembra razlagal Tadej Pogačar. 

Primož Roglič in Tadej Pogačar sta spisala posebno zgodbo v letu 2020. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

O razdvojenosti Slovenije ob njegovi zmagi na Dirki po Franciji je povedal: "Da, to sem tudi sam občutil. Ne morem si pomagati, da ne bi prebiral člankov in komentarjev na spletu. Sicer me ne ganejo, so mi pa dali vedeti, kakšno je stanje. Po drugi strani pa je res, da zdaj več Slovencev spremlja kolesarstvo, in tudi to je nekaj pozitivnega, pa čeprav so ljudje razdeljeni med mano in Primožem. Sam sicer mislim, da se je stanje zdaj že nekoliko umirilo in da bo vse skupaj pomenilo samo to, da bo Slovenija v prihodnjih letih še bolj kolesarska država." 

Peter Prevc obžaloval marčevske dogodke

Prav poseben dogodek bi se moral v Sloveniji zgoditi marca, ko bi morali na Letalnici bratov Gorišek spremljati svetovno prvenstvo v poletih. A koronavirus je preprečil, da bi doživeli marčevsko norost, ki je bila nato prestavljena na december - na žalost brez gledalcev. Na vprašanje, kako so takrat v reprezentanci sprejeli odločitev, da je sezone konec in da so ostali brez Planice, je Peter Prevc marca odgovoril takole: "Navdušen ni bil nihče. Bedno … Težko opisuješ, ker je vsega konec. Vzeli so tisto, za kar potihoma pričakuješ, da bo najboljši konec tedna. Tisto, na kar si se pripravljal. Ni lepo, ko ti to vzamejo."

Peter Prevc je bil razočaran, ker ni bilo svetovno prvenstvo v poletih meseca marca. Spregovoril je tudi o tem, kdaj se je pri njem zgodil zasuk. Foto: Vid Ponikvar

Zanj je bila takrat odpoved še posebej neprijetna, saj je bil v odlični formi in po daljšem sušnem obdobju v Lillehammerju skočil celo do zmage. Na koncu je bil na osmem mestu najboljši slovenski skakalec, zasuk na bolje pa se je zgodil prav pred začetkom sezone: "V Kranju sem se razbil kot kanta. Pregledati me je moral doktor Kristan. Mina (partnerica, op. a.) me je poslala na urgenco, ker sem prišel domov tarnat, da se mi vrti. Preverili so, ali so notranji organi celi. Tri dni sem počival, potem je bilo bolje. In od takrat sem začel bolje skakati. Morda je bilo telo zakrčeno. Kritik je bilo veliko, opaziti je bilo mogoče tudi veliko nezadovoljstva zaradi mojih skokov. To te začne žreti in pozna se na skakalnici. Na pripravah v Zakopanah na ledeni smučini sem dobil nove smuči, s katerimi sem se ujel. Nato se je moja raven skokov dvignila."

Novembra je bil še drugič gost Sportalovega sobotnega intervjuja, torej tik pred sezono, v kateri je prejel naziv ambasadorja za šport, strpnost in fair play: "Priznanje je, da so me sploh predlagali in da sem sprejet. Zunanji odločevalci v tebi vidijo, da živiš življenje športnika po pravih načelih in kažeš potrebne vrednote. To je pohvala za preteklo vedenje v športu in za vse, kar sem naredil. V prihodnje bo treba še vse ubesediti, predstaviti."

Massi šele zdaj našel notranji mir

Decembrsko svetovno prvenstvo bo v posebnem spominu ostalo Jelku Grosu. A ne zaradi dogodkov znotraj slovenske reprezentance, temveč zato, ker je še zadnjič opravljal funkcijo vodje tekmovanja. In nazorno je dal vedeti, kaj pomeni Planica brez gledalcev: "Planica brez gledalcev je, kot da bi lizal sladoled skozi šipo."

Andrea Massi je vedno sogovornik, ki da pogovorom veliko težo. Foto: Sportida

Najizkušenejši v slovenski reprezentanci Jernej Damjan, ki v tej sezoni še ni nastopil na tekmi svetovnega pokala, se je dotaknil posebnega področja v smučarskih skokih. Med skakalci se še vedno pojavljata bulimija in anoreksija: "Še vedno je precej bolje biti lažji in imeti krajše smuči, kot pa da si težji in imaš daljše. Tukaj bi bilo treba stvari bolj zaostriti, ker se v skokih še vedno pojavljajo bulimija, anoreksija in druge bolezni. Tudi iz drugih držav sem dobil namig, da se to dogaja in da naj kaj ukrenemo, ker so fantje presuhi."

Vedno zanimiv sogovornik je Andrea Massi. "Dobrodošli v orlovem gnezdu," je februarja ob odklepanju težkih kovinskih vrat pozdravil z nasmehom in nas pospremil po ozki kamniti poti, ki se med bujnim rastlinjem le streljaj od reke Soče rahlo dviguje proti skoraj pol stoletja stari goriški družinski hiši. V pogovoru se je dotaknil svojega očeta in tega, česa ga je v življenju naučil: "Kar me je oče naučil v le 13 letih, mi je pomagalo v vsem življenju. Prav zato sem toliko bolj trpel, ko mi je umrl v rokah. Tega zelo dolgo nisem prebolel. Morda šele zdaj, ko imam sam družino, čutim notranji mir. Pred tem ga nisem." 

Zdravstvene težave in poškodbe nagajale, a ne zimzelenemu Debevcu

Junija smo se pogovarjali z Urško Poje, ki je pred tem ravno končala kariero biatlonke, čeprav so številni mislili, da je šele na začetku kariere. Puško in tekaške smuči je v kot dokončno postavila pri vsega 23 letih, k odločitvi pa so pripomogle tudi zdravstvene težave, s katerimi se je spopadala zadnji dve sezoni. Tako imenovana izgorelost jo je močno načela, a pravi, da ta ni bila edini razlog za njeno presenetljivo odločitev: "Na zunaj niti ni bilo videti tako hudo, sama v sebi pa sem razpadala, vse se mi je podiralo, čeprav sem se poskušala kazati kot zelo suverena, strukturirana in organizirana, vsaj glede na svoja leta." 

Neuničljivi Rajmond Debevec. Foto: Bor Slana/STA

Poškodba je pred leti zagodla nekdanjemu hokejistu, zdaj pa trenerju Mitji Šivicu, ki je moral kariero končati zaradi težje poškodbe: "Živel sem za to, da bi z Lyonom poskušal kot igralec ustvariti kakšno lepo zgodbo, a poškodba je bila pretežka. Najhuje je bilo to, da sem se čez noč iz zelo aktivnega človeka spremenil v nekoga, ki ni mogel sam niti pod prho, ki ni mogel biti aktiven. Sem namreč človek, ki bo zelo redko ležal na kavču, rad sem v pogonu. Kar naenkrat sem bil vseskozi na kavču, v takšnih bolečinah, da sem zaradi potenja na noč zamenjal tri majice. Namesto da bi opravljal očetovsko vlogo, sem čez noč postal četrti otrok. Ni bilo prijetno."

Čeprav je star 57 let, pa o koncu kariere še ne razmišlja najboljši slovenski strelec Rajmond Debevec: "Recimo takole, ker so v teh dneh tako priljubljene te krivulje. Nekatere gredo strmo gor in strmo dol, moja pa je nekoliko bolj sploščena. Čeprav je segla zelo visoko, je že dolgo obrnjena navzdol in jaz samo poskušam z ročno zavoro upočasniti to upadanje. Deloma mi uspeva, deloma ne, rezultati niso niti približno več takšni, kot sem jih bil vajen, tu in tam pa mi še vedno kaj uspe. Motivacije mi zlepa ne zmanjka, a so tu dejavniki, na katere nimam nobenega vpliva. Starost pač vpliva na to fino motoriko, sploh na vid."

Žbogar poudaril, da se ni prav odločil

V življenju se večkrat odločimo napačno in naš vrhunski jadralec Vasilij Žbogar se je dotaknil zamenjave jadralskega razreda: "Nisem se prav odločil, moral bi ostati v laserju. Moje zdravje je bilo zaradi spremembe razreda preveč obremenjeno. Vse me je bolelo, kolena, sklepi, hrbet – ves čas sem čutil bolečine. Prava muka. Zdaj se v primerjavi z obdobjem pred štirimi, petimi leti počutim kot mladenič. Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi se odločil drugače. Ne bi menjal razreda. Morda bi si vzel leto ali dve aktivnega premora, tako kot sem si ga zdaj, in motivacija bi se brez dvoma vrnila." 

Vasilij Žbogar izpostavil, da ne bi menjal razreda, če bi zavrtel čas nazaj. Foto: Ana Kovač

Prav poseben gost sobotnih intervjujev je bil Vital Eiselt, nekdanji dolgoletni košarkar Olimpije, ki je z Jugoslavijo leta 1961 osvojil prvo od številnih medalj na velikih tekmovanjih in potem še dve. Čeprav je s preteklostjo neobremenjen, je iz nje povlekel marsikaj zanimivega: "Košarka mi finančno ni dala skoraj nič, a mi je dala ogromno za nadaljnje življenje. Naučila me je izgubljati. Ugotoviš, da poraz ni nobena katastrofa. Ljudje se grozno bojimo neuspeha, a če veš, da je to nekaj normalnega, ti je veliko lažje."

Po letih je njegovo veliko nasprotje atlet Kristjan Čeh. Naš odlični metalec diska pri 21 letih spada med najboljše na svetu, ob tem pridno študira in doma pomaga pri opravkih na kmetiji. Ob koncu leta je prejel nagrado Društva športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) za najobetavnejšo športno osebnost leta. Kljub vsemu ostaja skromen: "Upam, da bom z atletiko prihranil toliko denarja, da si bom nekoč lahko kupil svoj traktor."

Marjan Fabjan se je vzgajal sam v družbi dobrih in slabih ljudi

Popotovanje po sobotnih intervjujih končujemo s še enim skromnim človekom, ki ima kot trener največ medalj svojih varovancev na olimpijskih igrah. Marjan Fabjan, trener juda, je prav tako vedno zanimiv sogovornik. Za nas se je spominjal mladosti, v kateri imamo številne vzornike. In kdo je bil njegov? "Sam sebi sem bil vzornik. Pravzaprav sem se vzgajal sam oziroma sem se vzgajal v družbi ljudi. Dobrih in slabih. Oče mi je umrl pri 11 letih, mamo pa so vseskozi mučile bolezni, pozneje tudi demenca. Živela sva v majhni hiši, kjer danes tudi sam živim, a je hiša seveda nova in precej večja. Spomnim se, da sem se v gozdu za hišo kar naprej skrival pred socialnimi delavci, da me ne bi odpeljali." 

Marjan Fabjan, človek z velikim srcem. Foto: Ana Kovač

Oktobra je razkril, da so tudi v njegov šport prišle lovke koronavirusa. Upa, da v letu 2021 ta ne bo več tako zelo nagajal ljudem po vsem svetu. "Za začetek bomo v klubu prodali en kombi in delali z dvema. Tisto, kar bomo iztržili za kombi, bomo namenili za teste na koronavirus. Računamo, da bomo morali za eno tekmo nameniti okrog 600 evrov za testiranje, kar ni malo. Moramo se zavedati, da kriza bo, ne vemo pa, kako bo z denarjem."

Sportal Škandali, ki so zaznamovali leto 2020

Sportal Obrazi, ki jih bomo pogrešali

Sportal Epski slovenski spopad in presenečenje leta na Touru osupnila svet

Sportal Leto, ko je Slovenija dihala kot eno …

Sportal Na koga bomo lahko računali v letih, ko bo korona le še spomin na težke čase?