SiolNET. Sportal Prva liga
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Zlatko Zahović

Pomirjeni Zlatko Zahović izlil dušo

10

termometer

Zlatko Zahović
Zlatko Zahović je 13. marca zapustil NK Maribor. Z vijolicami je kot športni direktor sodeloval kar 13 let. Foto: Matjaž Vertuš

Z Zlatkom Zahovićem bi se lahko pogovarjali ure in ure. Je drugačen od drugih, samosvoj. Pogosto brez dlake na jeziku. Govori premišljeno, njegove besede imajo težo, znajo zbadati. Upa si povedati tisto, česar številni najraje ne bi.

Tako je pri Zlatku Zahoviću ponavadi. Tokrat, ko smo 49-letnega Mariborčana povabili pred mikrofon prvič, odkar je končal sodelovanje z NK Maribor, poltretji mesec po njegovem odmevnem odhodu, je bilo nekoliko drugače.

Po vseh uspehih, a tudi aferah, ki so zaznamovale njegovo kariero, je vstopil v novo obdobje. Zdaj je sproščen kot že dolgo ne. S tistimi osebami, ki so mu pri Mariboru zagrenile življenje in ga prisilile k odločitvi, da se umakne z nogometne scene, noče obračunavati prek medijev. Zase je zadržal najhujše stvari, o katerih bi lahko napisal debelo knjigo, a je noče. Dušo si je olajšal šele takrat, ko smo izklopili mikrofon. Takrat je še bolj prišlo do izraza, kako ljubi NK Maribor in da mu ni vseeno za usodo.

Nečednosti, ki jih je doživljal v Ljudskem vrtu, noče pogrevati. Noče, da bi se o tem pisalo. Z velikim razlogom. Noče prekiniti spokojnega miru, ki ga spremlja, odkar je zapustil pomemben položaj v Ljudskem vrtu. Zdaj se ima prekrasno. Nima, niti noče imeti več opravka s stresom. Uživa z družino, ima svobodo, sam odloča o vsem. In še vedno je zelo zaželen, kar potrjujejo ponudbe, ki romajo na njegov naslov. Bil je izjemen igralec, bil je izjemen športni direktor, zdaj želi uživati še v tem, da je izjemen dedek. Za začetek.


Se bo Zlatko Zahović povsem umaknil iz nogometnega sveta? Obstaja tudi ta možnost. Se bo Zlatko Zahović povsem umaknil iz nogometnega sveta? Obstaja tudi ta možnost. Foto: Matjaž Vertuš

Kaj počne Zlatko Zahović poltretji mesec po tem, ko ni več športni direktor NK Maribor?

Tisto, kar počne vsak drug človek. Imel sem opravka s karanteno, sicer pa uživam v prostem času, ki ga je v življenju, kot ga poznamo v zadnjem obdobju, vedno manj. Klasično "penzionersko" življenje.

Težko si predstavljamo Zlatka Zahovića kot upokojenca. Verjetno še vedno prejemate ogromno telefonskih klicev na dan in se ne morete sprehajati po cesti, ne da bi vas kdo ogovoril.

Ne, to ostaja. Jasno, stkal sem si veliko prijateljstev in poslovnih vezi. V tem obdobju uživam povsem normalno. Tega ne bi želel prekiniti. Mirno je.

Če zdaj uživate, ste verjetno dosegli svoj namen z odhodom iz nogometa?

Zagotovo. Če bi vedel, kako pravi je ta korak, bi ga verjetno naredil že prej.

Ste še v stikih z Darkom Milaničem? Pred skoraj tremi meseci sta zapustila NK Maribor, katerega zaščitni znak sta bila vrsto let.

Seveda. Tudi njemu je močno odleglo v srcu. Enako misliva, enako čutiva. Kako tudi ne bi, ko sva skupaj dolga leta pisala zgodbo, ki je bila izjemno uspešna za slovensko okolje.

Kakšna čustva prevladujejo v vas, ko se zdaj, ko niste več službeno vezani na klub, zapeljete mimo Ljudskega vrta?

Povsem normalna, navijaška čustva. Našel sem gumb klasičnega profesionalca, takšnega, kot sem bil v tujini, in pritisnil nanj. Počutim se enkratno.

Mariborskemu klubu se noče približevati. Noče, da bi se kdo počutil ogroženega. Mariborskemu klubu se noče približevati. Noče, da bi se kdo počutil ogroženega. Foto: Matjaž Vertuš

Hodite kaj na stadion, obiskujete nekdanje sodelavce v klubu?

Ni razloga, da bi. Pa ne le zaradi ukrepov proti koronavirusu, daleč od tega. Naj delajo ljudje v miru svoje delo. Želim jim vse najboljše.

Niste nič radovedni, kaj se dogaja v klubu, ki ga nosite v srcu?

Po 13 letih, ki sem jim prebil v klubu, ne kličem nikogar. Igralci in zaposleni v klubu pa me pogosto pokličejo. To je nekaj normalnega. Z njimi sem v dobrih odnosih. Vedno bolj razumejo kritike v tistih časih, pravzaprav pa je bil to neke vrste odnos med učiteljem in učencem. Ponosen sem na to, da je večina tistih, s katerimi sem sodeloval, ostala v stiku z menoj. Sam pa se trudim, da jih čim manj kličem, da se ne bi čutili neki duhovi. Da se ne bi kdo počutil ogroženega.

Pa je v mestu ob Dravi mogoče čutiti, da NK Maribor v novi postavi gradi pozitivno zgodbo?

O tem, kaj se dogaja v Ljudskem vrtu, se ne pogovarjamo. Bolj se pogovarjamo o svojem odnosu. To je zame bolj pomembno.

Sin Luka, v zadnjih sezonah najboljši strelec Maribora, bi vam lahko marsikaj povedal. Lahko bi imeli glavnega prišepetovalca, družinskega člana.

Če mi ni povedal že takrat, ko sem bil športni direktor, ni razloga, da bi mi zdaj. O tem ga niti ne sprašujem. Če bi ga vprašal, kaj se dogaja v klubu, bi ga užalil. Všeč mi je, da je takšen.

Športni direktor ste bili 13 let. Za nekatere je to nesrečna številka, za vas, ki nam poskušate dopovedati, kako zdaj uživate, pa je po svoje srečna.

Zdaj čutim popolno lagodje. Moram priznati, da nisem vraževeren. Bil sem le kot igralec, ko sem na tekme vedno hodil po isti poti in tisti dan uporabljal iste stvari, sicer pa ne. Pritisnil sem na gumb, ki ga prinaša profesionalizem, in se res počutim tako dobro, ker sem bil vse življenje profesionalec v vsem, zlasti razmišljanju. To je tisto, česar si najbolj želiš.

Kaj prinaša posel športnega direktorja? Gre za hud stres, pritiske, ogromno sestankovanj, iskanja kompromisov?

Ogromno vsega naštetega, čeprav se s tem, ko postane rutina, znaš spopadati. Prideš pa počasi v obdobje, ko čutiš, da se bliža konec.

Zapustili ste Ljudski vrt, zgodilo se je kot strela z jasnega. Vsaj za javnost. Ste načrtovali odhod iz Maribora že dalj časa?

Ko vidiš, kaj se dogaja in kam vse bi to lahko peljalo, znaš s pridobljenimi izkušnjami, teh mi ne manjka, potem izbrati pravo potezo. To je bila najboljša poteza moje kariere.

Odhod iz Maribora povezuje s svojem egoističnim dejanjem. Odhod iz Maribora povezuje s svojem egoističnim dejanjem. Foto: Matjaž Vertuš

Vse kariere, tako igralske kot direktorske?

Vse. To pa zaradi tega, ker sem se prvič odzval tako, da je bilo dobro samo zame.

Torej ste se vedli malce egoistično?

Zelo egoistično, moram pripomniti.

So vas po tem, ko ste namignili, da boste odšli, prepričevali, da bi si premislili?

Ne, sploh ne. Prvi odziv je bil na stadionu, potem pa je prišel koronavirus in marsikomu prizemljil misli. Ljudski vrt ni Santiago Bernabeu, ampak Ljudski vrt. Marsikdo v Mariboru je padel na realna tla. Žal je tega konec.

Pred Ljudskim vrtom je bilo v preteklosti na tem ozemlju tudi pokopališče.

Da, to sem slišal.

Simbolično je NK Maribor pred meseci pokopal kar nekaj klubskih ikon. Največje vrednosti.

Očitno je tako moralo biti, čeprav priznam, da vam lahko danes povem ekipo za prihodnje tri sezone. Imel sem jo v načrtu in z njo vsekakor nameraval zaigrati v ligi prvakov. Prepričan sem, da bi mi uspelo. Je pa očitno moralo biti tako, kot je. Zelo sem zadovoljen. Ljudem, ki so zdaj v klubu, prepuščam izziv, da pridejo v ligo prvakov. Edini cilj za Maribor je liga prvakov.

Brez Evrope se nikoli nisem dobro počutil, to pa zato, ker sem že vse življenje v evropskem nogometu. To je zame nekakšen izziv. Na gostovanja se moraš peljati z letalom. Le potem veš, da si nekaj naredil.

Je bil začetek konca pri Mariboru neljubi dogodek po izgubljenem domačem derbiju z Olimpijo, ko vas je skoraj zadela bakla, vržena z vzhodne tribune?

Takrat sem se zavedal, da ta bakla ni letela proti meni, ampak proti Darku. Sem se pa vseeno počutil tako, kot da je letela tudi proti meni. To je bila kolektivna norija. Povejte mi, prosim, ime trenerja, ki je trenutno prvak? Kdo je trenutno prvak Slovenije v tem prostoru? Trenutno je samo eden. Darko. In se vam zdi to normalno? Nenormalno je, še toliko bolj, če bakla prileti od prijatelja uslužbenca kluba. To je vse prej kot prav, zato sem moral zaščititi najboljšega trenerja v Sloveniji. Potem lahko vidiš, da je to kolektivna norija.

Vem, kako se Darko počuti, kako razmišlja. A ta bakla je lahko tudi bumerang. V življenju se lahko stvari hitro obrnejo. Nikomur ne želim nič, ampak … Darko je bil v tistem trenutku prvak. V tistem trenutku, ko so čustva vroča, jih lahko razumem, v nogometu sem doživel marsikaj, česa takšnega pa ne.

Čeprav bi vas skoraj zadela bakla, ste hladnokrvno šli naprej.

Če bi živeli v Mariboru, bi doživeli marsikaj. Pozitivnega in negativnega.

V 13 letih vse verjetno doživeli vse, največkrat pa ste bili junak množice, alfa in omega evropskega Maribora. Po drugi strani pa so se ob vaših številnih aferah delila mnenja.

Od tega, kar sem izkusil negativnega, nisem povedal niti desetine. Bile so še veliko hujše stvari od te bakle.

Sliši se, kot da ste imeli izkušnje s prizori, ki jih ponavadi videvamo v kriminalkah.

Da, še s hujšimi stvarmi. V tistem času, ko se vzpenjaš, imaš energijo za vse, ko pa si na vrhu, je drugače …

Bi zapustili Maribor tudi v primeru, če Darko po zadnji tekmi, vijolice so ostale brez točk doma proti Bravu (1:2), ne bi odstopil s položaja trenerja?

Ne. Darko se je odločil, kot se je. Po tekmi sem natanko vedel, kako bo konec vsega. Če Darko ne bi odšel, tudi sam ne bi. To pa zaradi tega, ker pritisk ni bil uperjen vame.

Velikokrat ste zaščitili druge. Prevzemali pozornost nase, ko je šlo ekipi in trenerju manj uspešno.

To je moja vloga. Zaščititi klub, trenerje, igralce. In se ne skrivati. Ne smeš biti egoist.

Prepričan je, da bi NK Maribor, če bi ostala v klubu tako on kot Darko Milanič, pripeljala vijolice do prvega mesta, nato pa bi se uvrstili še v ligo prvakov. Prepričan je, da bi NK Maribor, če bi ostala v klubu tako on kot Darko Milanič, pripeljala vijolice do prvega mesta, nato pa bi se uvrstili še v ligo prvakov. Foto: Matjaž Vertuš

Pa še poslušate očitke, da bi morali ostati? Vas Mariborčani na cesti prepričujejo, da bi morali počakati?

Ne vem, ker tega ne poslušam. Ne poslušam ne pozitivnih ne negativnih komentarjev. Obrnil sem se v drugo smer, življenje gre naprej.

Kaj bi se zgodilo, če bi Maribor še naprej vodil Darko Milanič, vi pa bi ostali športni direktor? Bi ubranili naslov prvaka?

Ni dileme. In prihodnje leto bi igrali v ligi prvakov. Nikoli ni lahko, a sem prepričan, da bi bilo tako. Z malce več potrpežljivosti okolja.

Življenje gre naprej, a v vašem srcu je prisoten nogomet. Kaj to pomeni? Boste še vztrajali v nogometu?

Prvič, sploh ni rečeno, da bom delal v nogometu. Ta profesionalni gumb, ki sem ga pritisnil, mi dovoljuje vse. Moje razmišljanje. Tako da bi odgovoril z da in ne. Lahko izbiram, to je moj privilegij. Lahko izbiram prostor in čas. To želim izkoristiti na najboljši način. Če se bom odločil, da ne bom več v nogometu, pač ne bom več. Zakaj pa bi bilo drugače, če se dobro počutim?

Vas zanima morda delo v politiki?

Politika? To pa ne. To je taka občutljiva tema. Raje govorim o tistem, na kar se spoznam, o tistem, na kar se ne, pa raje molčim. Po moje mi ljudje kot politiku ne bi zaupali, ker bi jih moral prepričati z znanjem. Tega pa ni, ker ne poznam politike. Nimam teh sposobnosti, v to se ne bi spuščal. Po duši sem športnik, zato bom raje delal tisto, kar naj bi znal.

Ste prejeli kakšne ponudbe za delo v nogometu?

Bile so. Ne takoj, ker je koronavirus vse prekinil, nato pa so prišle, kar nekaj je projektov, a se trenutno počutim prelepo, da bi sploh razmišljal o tem.

Ima veliko za povedati, a tega niti slučajno noče preliti na knjižni papir. Ima veliko za povedati, a tega niti slučajno noče preliti na knjižni papir. Foto: Matjaž Vertuš

Verjetno so si oddahnili tudi v vaši družini.

Preveč pritiskov je bilo. Če bi povedal vse, kar se mi je dogajalo v teh 13 letih, bi bila to knjižna uspešnica. Bestseler. Proti pritiskom sem se boril z vsemi topovi. Vse je ostalo v meni.

Te besede kar kličejo po knjižni uspešnici. Bi jo napisali?

Nikoli, ker se o nekaterih stvareh nikoli ne govori. Nisem privrženec Alexa Fergusona. Da se vso kariero trudiš, kako stvari ostanejo v slačilnici, potem pa na stara leta vse izdaš. In napišeš vse do zadnje podrobnosti. To preprosto ni v mojem slogu.

Imeli ste tudi ogromno afer. Po nepotrebnem?

Vse afere so nepotrebne, a so sestavni del našega življenja. Dogajajo se preveč pomembne stvari, preveč čustev je prisotnih, da jih ne bi bilo. Nekatere so bile upravičene, nekatere manj. A ga ni človeka, ki pri teh letih lahko meče kamne.

Ko se zjutraj zbudite, še pomislite najprej na nogomet?

Moram reči, da nič več. Ljudi marsikaj zanima, radi bi se pogovarjali z menoj o nogometu, a ga na žalost niti ni, saj je vse prekinjeno.

Bi bolj pogrešali nogomet, če ne bi bilo prekinitve sezone zaradi koronavirusa in bi se takoj nadaljeval?

Vprašanje, ali bi.

V sredo se je sestal s predsednikom Kopra Antejem Gubercem. Ne skriva, da bi ga projekt Kopra na Bonifiki zanimal. V sredo se je sestal s predsednikom Kopra Antejem Gubercem. Ne skriva, da bi ga projekt Kopra na Bonifiki zanimal. Foto: Matjaž Vertuš V sredo ste se družili s predsednikom Kopra Antejem Gubercem. Je beseda nanesla o tem, da bi v prihodnje sodelovali s Koprom?

Nič konkretnega ni bilo. Bilo je le druženje s slovenskimi nogometnimi kolegi, izmenjali smo nekatera mnenja, dogodivščine. Pri nas ni kake posebne filozofije. Vsi v slovenskem nogometu se počutimo približno enako. Rudarimo. Zavedamo se, da je v slovenskem nogometu prisotno rudarjenje. Financ ni ali pa so zelo majhne in omejene. Če pa so, si jih narediš sam.

Sam nikoli ne bi mogel biti nekje, kjer sploh ne bi hoteli postati prvaki, osvojiti pokala ali zaigrati v ligi prvakov. Vsakršno drugačno razmišljanje je zame "luzersko". Vse življenje sem živel s tem in vedno dobil več poplačanih računov kot pa tistih nepoplačanih.

Predsednik Olimpije Milan Mandarić vas je že velikokrat javno pohvalil in poudaril, da bi potreboval sodelavca takega kova. Bi šli kdaj v Ljubljano, to bi bil zgodovinski projekt?

Sem Viola. S tem sem povedal vse.

Torej v tem primeru ne bi obveljalo tisto, kako je posel vendarle posel in se zaradi tega marsikaj pozabi?

Če si Viola, to ne bi bil posel. Če je govora o Olimpiji, so to drugačni občutki.

Na Nogometno zvezo Slovenije vas tudi ne vleče?

Ne vidim razloga, zakaj bi me. Sem najboljši strelec slovenske reprezentance, pri tem bi rad ostal. Čeprav vem, da bi bil, če bi bil selektor, najboljši selektor v zgodovini Slovenije. Tega se zavedam.

Drzna izjava, po kateri navijači čakajo, da bi kdaj prešli od besed k dejanjem. Časa pred vami je še veliko, zakaj se resnično ne preizkusite kot selektor?

Ni potrebe. A to, da bi bil najboljši, vem. To pa zato, ker verjamem v tisto, kar delam. Preveč izkušenj, preveč znanja imam. Skozi življenje mi je bila tudi stativa naklonjena. Večinoma je šla žoga notri, če me razumete.

Zlatko Zahović je še danes najboljši strelec slovenske nogometne reprezentance. V 80 nastopih je dosegel 35 zadetkov. Zlatko Zahović je še danes najboljši strelec slovenske nogometne reprezentance. V 80 nastopih je dosegel 35 zadetkov. Foto: Getty Images

V obdobju koronavirusa so bila nostalgična obdobja, na televiziji so ponavljali veliko starejših tekem slovenske izbrane vrste. Tudi tiste, na katerih ste se čudežno uvrščali na največja tekmovanja. Ste si jih ogledali?

Ne, starih tekem ne gledam. Nikoli jih nisem, nikoli jih ne bom. Vsaj svojih. Sem pa rad kdaj pogledal stare tekme Maribora. Na primer Volašev gol v Glasgowu za ligo Europa ali pa Lukčev gol proti Olimpiji, ki je prinesel naslov prvaka. Tekme Maribora sem še pogledal, svojih v reprezentanci pa ne. Te so že zdavnaj mimo. Tudi ne verjamem, da filmski igralci radi gledajo svoje stare filme. Mogoče takrat, ko še rastejo in se še iščejo, a da bi jih takrat, ko so že uveljavljeni in izkušeni, pa ne verjamem.

Bili ste izstopajoči. Nadpovprečno uspešen igralec, podobno velja tudi za obdobje, ko ste opravljali vlogo športnega direktorja. Kaj sledi? V čem boste nadpovprečno uspešni v prihodnosti?

Zdaj sledi moja najpomembnejša vloga.

Da?

Zdaj sem superdedek. Funkcij in odgovornosti ni nikoli dovolj.

Vam Luka velikokrat zaupa čuvanje svojega sina, vašega vnuka Filipa?

Zaupa, zaupa. Mama še študira, vrtcev še ne priporočajo, tako da smo ogromno skupaj. Biti dedek je nekaj najlepšega na svetu. To je povsem drug pogled, drug odnos. In tudi odgovornost je malce drugačna. Sploh pa je lepo, ker otroci ponavadi jezikajo, naš pa je še premajhen za kaj takega. (smeh, op. p.)

Zlatkov sin Luka je bil že dvakrat najboljši strelec Prve lige Telekom Slovenije. Zlatkov sin Luka je bil že dvakrat najboljši strelec Prve lige Telekom Slovenije. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ko bo Filip starejši, bo zagotovo ponosen na dedka in očeta.

Bolj pomembno je, da bom jaz ponosen nanj.

Kako pa je kaj z Luko in njegovim statusom pri Mariboru?

O nogometu se ne pogovarjava skoraj nič. Vem, da bi ga užalil, če bi ga spraševal o klubu. Preprosto se o tem ne želi pogovarjati.

Ali kdaj pri vas poišče nasvet?

Takole bom rekel. Ko mu ga želim dati, ga ne sliši. Zato sem raje tiho, so pa trenutki, ko ga kaj zanima. Takrat pa vendarle izkoristim priložnost.

Zanj se obeta prelomno obdobje pri Mariboru. Še dodatno bo pod drobnogledom javnosti, saj številne zanima, kako se bo znašel v obdobju, ko njegov oče ni več športni direktor, prvi kadrovnik kluba.

S tem se ne obremenjuje. A je fant doživel medijski linč. To pa zato, ker Slovenija ni nogometna država. Če to doživi strelec v ligi prvakov, dvakratni prvi strelec slovenske lige, je marsikaj narobe. Ne z njim, ampak z nekom drugim.

Luka Zahović Sportal Trpljenje mladega Zahovića

Statistika je na strani Luke, v zadnjih sezonah je z naskokom prvi strelec Maribora.

Zakaj potem linč? Ne nazadnje na teh zadnjih tekmah sploh ni slabo igral. Mislim, da so nas ljudje v obdobju, ko smo bili zmagovalci, državni prvaki in še uspešni v Evropi, imeli že počasi dovolj. Videli so Šimundžo zmagovalca, Milaniča zmagovalca, Zahovića zmagovalca. To je potem postal kompleks.

Ko si gledal televizijo, si preklopil na TV Slovenija, Planet TV ali pa Eurosport. In povsod smo bili samo mi. Ta masa ponavadi iz tebe izvleče minimum. Napadati otroka, čeprav jih je tudi med novinarji že večina staršev? V tujini nisem nikoli doživel medijskega nespoštovanja, v Sloveniji pa se vidi, da smo še mlada država. Uspeha ne privoščimo vsakomur. Pri uspehu bi bil rad vsak s teboj na ladji, ko pa pride neuspeh, bi vsi najraje pobegnili. Vsak bi si rad nekaj prisvojil, a ni potrebe po nizkih strasteh, ki so se zdaj gotovo dogajale.

Je potem res tudi v nogometu tako, da v nesreči spoznaš prijatelja, v uspehu pa grabežljivce, umetne prijatelje? Na primer ob uspehih v ligi prvakov?

Zelo lahko je analizirati, kdo je bil v klubu takrat, ko nismo imeli nič, kdo pa izstopa zdaj. Zelo preprosto. To ni več moja težava, a tako pač je. Vsi si lastijo zasluge za ne vem kaj …

Trinajst let, ki ste jih prebili pri Mariboru, bo v zgodovini vijolic bolj ali manj označenih kot obdobje Zlatka Zahovića.

Pa niso samo moje zasluge, saj so bili zaslužni tudi drugi.

Ste bili pa idejni snovalec vsega.

To pa zagotovo. Ne le idejni, ampak tudi materialni. Zelo sem ponosen na to, kaj sem dosegel. Poglejte le, koliko klubov v Sloveniji je propadlo v tem obdobju. Če sem jaz edini vodja, športni in finančni, in sem zapustil barko polno denarja, to nekaj pomeni. Polno denarja! Nisem pobegnil ali pa odšel, ko je bila v blagajni ničla. Ali pa celo minus. Ne, ne. Maribor ima ogromno denarja. Da mi ne bo kdo očital, kdo ima rad klub in slovenski nogomet. Na koncu bi lahko ostal in počakal, kako bo ničla na računu, potem pa odšel, kot so naredili vsi v Sloveniji. A nisem.

Naslednikom ste pustili zelo sposobno in spodobno igračko, s katero se lahko igrajo. So se pa takoj po vašem odhodu stroški racionalizirali.

Če menijo, da je tako najboljše, potem je v redu. Sam bi sicer to naredil drugače. Tako, da bi bil lahko Maribor čez leta še bogatejši.

Kot največji podvig, kar se tiče prodaje igralcev, je navedel nekdanjega branilca vijolic Francoza Jean-Clauda Billonga, ki se je konec leta 2017 odpravil k italijanskemu Beneventu. Kot največji podvig, kar se tiče prodaje igralcev, je navedel nekdanjega branilca vijolic Francoza Jean-Clauda Billonga, ki se je konec leta 2017 odpravil k italijanskemu Beneventu. Foto: Matjaž Vertuš

Zaradi novih nagrad Uefe ob uvrstitvi v ligo prvakov?

Vem, česa sem sposoben, zaupam v svoje poslovne partnerje. Maribor je bil ob razpadu Jugoslavije še v tretji ligi, potem pa je postal stalen udeleženec v Evropi. Glede na sredstva, s katerimi razpolagamo, je Maribor potem fenomen. To je edina prava vrednost.

Ko govorimo o fenomenih med prodajami igralcev, pa je največji Jean-Claude Billong. Fant je prišel iz Rudarja za nič, tako kot večina. Tri mesece ni igral, prišel je z 10 kilogrami več, potem pa je tri mesece igral v Mariboru in odšel za dva milijona evrov. Povejte mi banko, ki ni dala nič za dva milijona evrov. Josip Iličić ni takšen fenomen, ker on zna. Že ko ga vidiš, kako hodi, veš, da je nogometaš.

Kakšno pa je vaše mnenje o novem trenerju Sergeju Jakiroviću?

Njemu bo vse prej kot lahko, letvica je postavljena visoko. Kot vsak trener se prebija, a ni še imel izkušenj z mednarodnim nogometom, njegovi igralci pa. To vodi v vse prej kot lahek posel. Padel je v neko zahtevno sredino in nalogo, sicer pa je res, da imaš, kadar si zunaj Maribora, neko predstavo o igralcih, o ekipi in načinu, ko pa prideš notri, si malce presenečen. To pa zaradi tega, ker je največja kvaliteta Maribora kvantiteta.

To ne pomeni slabosti, ampak tisto, česar ljudje ne vidijo. To so te izkušnje, taktične sposobnosti, da skriješ svoje slabosti. Da takrat, ko čutiš, da imaš dober namen, to izkoristiš. Vse tisto, kar se ne vidi, kar opazijo le strokovnjaki. Maribor je bil zato mnogokrat nerazumljiv. To je evropski nogomet. Ko nam je uspelo, to ni bilo naključje. Jakiroviću bo težko, čeprav ima avtocesto do naslova prvaka. In prepričan sem, da bo Maribor prvi.

Miran Srebrnič Koper Sportal Koper boljši od Gorice #video

Kljub temu, da Maribor trenutno zaostaja za tremi tekmeci, za vodilno Olimpijo pa kar sedem točk?

Kljub temu. Zdaj so drugačne okoliščine. Imaš pet menjav, pavza je bila zelo dolga. Maribor ima 11. in 23. igralca skoraj enakega, Olimpija pa … Če se v Olimpiji trije poškodujejo, na primer Tomić, Savić in Vukušić, je zanje konec prvenstva. Če so v Mariboru trije poškodovani, jih zamenjaš z lahkoto. To je moč Maribora. Maribor ima veliko prednost. Sploh pa zaostanek ni sedem, ampak štiri točke. Ker je Ljubljana naša.

Ne smemo pozabiti tudi na Muro, ki ima zelo širok in kakovosten kader.

Kaj pa Celje, ki je v tem koledarskemu letu nepremagljivo in je podobno kot Aluminij pred Mariborom?

Celje je tihi favorit. Če gledamo zgodovino, fantje pri Celju dobro delajo, pod pritiskom pa vedno padejo. Ni rečemo, da bo zdaj podobno, ampak Maribor za Olimpijo zaostaja samo štiri točke.

Zahović sporoča, da Maribor za Olimpijo ne zaostaja sedem, ampak le štiri točke, saj je zmago na bližajočem se večnem derbiju v Stožicah že vpisal. Zahović sporoča, da Maribor za Olimpijo ne zaostaja sedem, ampak le štiri točke, saj je zmago na bližajočem se večnem derbiju v Stožicah že vpisal. Foto: Grega Valančič/Sportida

Samozavestno ste že prišteli zmago na večnem derbiju v Stožicah.

Tako je. Malo šale mora biti. Ali pa tudi ne.

Olimpija po vašem mnenju ne bo zdržala pritiska ali je premalo kakovostna?

Ne, Olimpija ima odlično ekipo, daleč od tega. Ima pa samo 12, 13 igralcev. Poškodbe, pet menjav ... Pri Mariboru so na klopi takšni, ki so že igrali v ligi prvakov, to je velika razlika.

Derbi v Stožicah bo žal brez gledalcev.

Zdaj bo drugače, zdaj se bodo slišale vse kletvice trenerja in igralcev. Bomo videli. Najlepši odgovor na to je dal trener Borussie Dortmund po zmagi nad Schalkejem, ko je na vprašanje, kakšna se je zdela tekma, odgovoril, da ne ve. Kar pa zadeva naš obisk, lahko povem, da ima Maribor najboljši produkt v zgodovini slovenskega športa. Igrati tekme domačega prvenstva, čez tri dni pa že ligo prvakov, tega ni mogoče preseči. In še vedno je na domačih tekmah 1.200 ali pa 1.500 gledalcev, od tega polovica pride na tekmo zastonj.

To sporoča, da ne znamo živeti za institucije, da bi si znali rezervirati čas za ogled tekme. Govorim o Sloveniji na splošno. Smo bolj ljudje dogodka. Na Zlato lisico bo tako vedno prišlo 15 tisoč ljudi. Ko pa govoriš v Evropi o tem, kako domača tekma zate pomeni strošek, oni tega ne morejo verjeti. Čudno se jim zdi. Naredili smo res velike stvari.

Tako kot slovenski nogomet na sploh. Te dni, tako bo še nekaj mesecev, je v Parku Tivoli v Ljubljani na ogled fotografska razstava, ki popelje v zadnjih 100 let slovenskega nogometa.

To je krasna razstava v prelepem parku na tako visoki ravni, kot si jo naš nogomet in šport zaslužita. Opazil sem, glede na to, da ima nogomet slab prizvok, kako so bili nekoč vsi na tekmah v oblekah in s klobuki. Zelo zanimivo in elegantno. To sem najprej opazil. Razstava me je navdušila.

Morda zamisel za NK Maribor, da naredi podobno ob klubski obletnici, na primer v bližini Treh ribnikov?

To je zanimiva stvar. Maribor, kar zadeva trženje, dela odlično, zato ne bi bil presenečen, če bi se to uresničilo. Kakor vidim, bo to zelo težko. Mariborčani stopijo skupaj le takrat, ko je kriza. Ko je stvar na ničli. Ko smo vsi ubogi, potem jočemo skupaj, ko pa je stvar uspešna in smo zgoraj, tega ne znamo ceniti.

Pridejo takrat tudi osebe z nečednimi nameni, ki si poskušajo lastiti tisto, kar jim ne pripada?

Od tega ne moreš pobegniti, s tem sem se sprijaznil. Tako je pač to.

Maribor kaže po vašem odhodu povsem drugačno podobo. V zadnjem obdobju je izgubil kar tri legende slovenskega nogometa. Najprej Mirana Pavlina, nato Darka Milaniča, na koncu še vas. Bo zdaj drugače?

Vi ste prvi, ki je to opazil. Nogomet živi od idolov, kajne?

Zaradi spoštovanja do Amirja Karića in njegove družine ne bi pogreval zadev z nekdanjim soigralcem v reprezentanci. Zaradi spoštovanja do Amirja Karića in njegove družine ne bi pogreval zadev z nekdanjim soigralcem v reprezentanci. Foto: Ana Kovač

V Mariboru ste nekoč sodelovali še z enim zlatim reprezentantom Amirjem Karićem, ki je nedavno v pogovoru za časnik Delo dejal, kako zaradi vašega odnosa do njegovega sina, ko je treniral za Maribor, ne bosta več prijatelja.  

Ni potrebe, da je to pojasnjeval.

Da nista prijatelja?

Zunaj nogometa se nisva nikoli družila, a ni potrebe po takih komentarjih. O teh stvareh pa res ne bi govoril. Ko sem bil v nogometu, sem se s tem boril, zdaj, ko sem zunaj, o tem ne bi govoril. Je pa to material za knjigo. Zagotovo.

Doživljate velike pritiske staršev, ki pritiskajo na vas, da bi njihov sin dobil večjo pozornost in priložnost?

Ni ravno tako. Najlažje je selekcionirati, kakovost se vedno pokaže na igrišču. Zaradi tega nisem imel nemirnega spanca, a so nekatere stvari vendarle malce hujše. Ampak zaradi spoštovanja do njega in njegove družine tega ne bi pogreval. Želim mu vse najboljše.

Prejšnji teden nas je veliko prehitro zapustil Marko Elsner, eden od najboljših slovenskih nogometašev vseh časov.

Marko Elsner (1960 - 2020) Marko Elsner (1960 - 2020) Foto: Sportida Bil je naš idol. Vsem v Sloveniji nam je pokazal, kako lahko greš v tujino in ti uspe. Kako si lahko spoštljiv. Kako lahko s kakovostjo, neverjetno eleganco postaneš uspešen. Najbolj me je navduševalo njegovo predvidevanje. Na tekmi je imel v glavi računalnik. Ko imaš toliko izkušenj, kot jih imam sam, pogledaš nogometaša in natanko veš, ali stvari predvideva ali ne. Ali ga zanimajo ali ne. No, Marko je bil računalnik. "Kompjuter". Razmišljal je zase, za klub, za preostale soigralce. Mogoče je zaradi tega včasih pozabil na svoje stvari in naredil kako napako. Zato, ker je hotel poskrbeti za vse druge. Bil je velika mama na igrišču, skrbel je za vse. Tako sem ga videl. Takega bi potreboval vsak klub, to je največja kakovost, ki jo ima lahko vsak timski nogometaš. Fantastičen je bil.

Takšnih danes ni več?

Dobro, danes je drugače. Tudi življenje in družba sta drugačna. Bolj individualna. Ni več toliko druženja. Mlajši razmišljajo drugače, slediti moraš smernicam. Ne smeš jih primerjati s prejšnjimi. Kako je bilo takrat, mi smo bili boljši, oni so slabši in podobne reči. Ne, ne. Moramo dvigniti razmišljanje, pogledati, kako delujejo oni, in šele takrat lahko iz njih izvlečemo največ. Če pričakuješ, da bodo oni enaki kot mi, si že naredil napako. Ker delajo vse drugače.

Vsaka generacija ima svoje posebnosti. Mogoče igrajo z manj strasti, a so isti profesionalci kot mi. Danes so nogometaši kot stroji, poglejte samo prehrano. Informacijski čas je veliko večji kot pri nas. Motorične sposobnosti so drugačne, ker zanje skrbijo že od mladih nog. To moraš spoštovati. Danes je avtoriteta vodenja povsem nekaj drugega, kot je bila nekoč.

Vsi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

Ste opravljali nočne kontrole in bedeli nad tem, da ne bi igralcev preveč poneslo v nočno življenje?

Ne, tega nisem nikoli počel. V Mariboru po porazih pride folklora, da je nekdo nekje koga videl, a nikoli nisem bil tak, da bi koga preverjal. Po izkušnjah, ki jih imam, vstopiš v slačilnico in že po petih minutah vidiš, koliko je ura. Fantje niso roboti, imajo svoje potrebe, to je jasno in normalno. Je samo vprašanje, kdaj, kako oziroma ali sam sebe poznaš dovolj. Če tega nisi sposoben, prenehaj. Ne deluj proti sebi.

Fantom v Mariboru številni zaradi tega otežujejo pot. Kaj drugega pričakovati od 24-letnega fanta, ki je priljubljen, je pravi umetnik z žogo in ga spremlja veliko ljudi, medijev? Normalno, da ima svoje izzive. Ima mladost. Ni bilo potrebe, da bi sumil o njihovem profesionalizmu. Kdaj pa kdaj, jasno, se je to dogajalo. A to se dogaja povsod, tudi v Real Madridu. V Mariboru to ni bil razlog, da bi bil kdo zaradi tega slabši.

Umetnost provokativnih izjav, s katerimi je znal dvigniti napetost pred večnimi derbiji, pa tudi po njih, se je naučil na Portugalskem. Umetnost provokativnih izjav, s katerimi je znal dvigniti napetost pred večnimi derbiji, pa tudi po njih, se je naučil na Portugalskem. Foto: Matjaž Vertuš

Brez Zlatka Zahovića bodo večni derbiji drugačni. Pogosto ste znali s kakšno izjavo priliti olje na ogenj, se domisliti kakšne provokacije, s katero ste sprožili še dodatno promocijo za tekmo. Tega zdaj ne bo več.

To je pravzaprav portugalska šola. Porto in Benfica. Pred njunim derbijem se začne šov program. Ne da pretiravajo, ampak tam naredijo pravcato umetno vojno. To je šov. Vse namerno, saj so med seboj domenjeni.

Ste se tudi vi kdaj z Olimpijo domenili o kakšni skupni akciji pred derbijem?

Ne, pri Olimpiji tega niso razumeli. Takoj so bili užaljeni.

Niti vaš nekdanji soigralec Milenko Ačimović, ki je bil nekaj časa športni direktor?

Ne, niti on. Mile ni tip človeka, ki bi rad tako govoril. Raje se umakne. Deluje samozavestno, ko pa pridejo take stvari, se raje umakne.

Zdaj je športni direktor Olimpije Mladen Rudonja. Tudi uradno.

S predsednikom imata neko zanimivo vez. Sta skupaj, nista skupaj, sta skupaj. Onadva najbolje vesta, kako je s tem. V življenju si obkrožen z nekaterimi ljudmi, s katerimi imamo včasih dober, včasih še boljši, včasih pa profesionalen odnos.

Rudi je sicer odlična oseba. Zelo. Vedno je bil z veseljem in šalami v reprezentanci, dobri duh slačilnice. Ko ga vidiš, si že dobro razpoložen. Vedno je bilo prijetno v njegovi družbi. Zrači z neko dobročudnostjo, pozitivno energijo.

Rudonja je funkcionarske zadeve v Sloveniji po koncu kariere začel v Kopru. Vi pravite, da vas Bonifika ne zanima?

Ne, ni res. Tega nisem rekel. Rekel sem le, da se nismo s predsednikom Gubercem pogovarjali nič resnega. Pogovarjali smo se le kot dobri prijatelji, povedali, kaj mislimo drug o drugem, dlje pa ni šlo. Daleč od tega, da me ne zanima Koper. Bonifika bi me vedno zanimala, a sem povedal, da imam možnost izbirati tako čas kot kraj. Če ga bom izbral, ga bom, če ne, pa ne. Trenutno nimam odgovorov na vprašanja.

Uživa, ko je na slovenski Obali, izmed primorskih krajev pa mu je najbolj všeč Izola. Uživa, ko je na slovenski Obali, izmed primorskih krajev pa mu je najbolj všeč Izola. Foto: Matjaž Vertuš

Bi Maribor zamenjali z življenjem na Primorskem?

Naša Obala je zelo lepa. Če delaš v nogometu, je ne vidiš veliko, ker delaš kot zamorec. Včasih je tako še slabše, ker je tako blizu, a se tega ne smeš dotakniti. Obala je krasna, tam se počutim izvrstno. Izola je zame najlepši kraj v Sloveniji.

Zaradi Darka Milaniča?

Ne, všeč mi je bila že od prej, ker je ohranila neko avtohtonost domačih ljudi. Je daleč najlepši kraj. Ko vidiš domačine z barkami, kakšno ribico in bevandico na mizi, potem je prijetno.

Včasih v Sloveniji pozabljamo, da sploh imamo morje.

Škoda, ker imamo fantastično obalo. Lahko povem, da je zelo lepo urejena. Pogosto se vozimo s kolesi od Kopra naprej. Sploh ne vemo, kaj imamo. Tega ne znamo ceniti.

Primorsko ima zelo rad tudi Oliver Bogatinov, vaš naslednik v vlogi športnega direktorja NK Maribor. Ste mu predali kakšen nasvet, ko je začel zgodbo in stopil v vaše čevlje? 

Ne. On bi moral biti pomočnik Saši Gajserju, kajne? Tako bi moralo biti, potem pa so to v klubu spremenili.

Oliver Bogatinov je vstopil v velike čevlje Zlatka Zahovića, Darka Milaniča pa je na trenerskem položaju zamenjal Sergej Jakirović, nekdanji njegov "učenec". Oliver Bogatinov je vstopil v velike čevlje Zlatka Zahovića, Darka Milaniča pa je na trenerskem položaju zamenjal Sergej Jakirović, nekdanji njegov "učenec". Foto: Grega Valančič/Sportida

Je pravi profil za vodenje NK Maribor?

Težko ga ocenjujem. Lahko ocenjujem Pavlina. Ali pa Milaniča. Ljudi, ki so bili v ligi prvakov in ligi Europa. Lahko rečem le, da je priden fant. Ne morem pa ocenjevati nekoga, ki nima nobene evropske tekme. Je razumen in priden, želim mu vse najboljše, a težko odločam, ali je dober ali ni dober.

Vsi imamo odlične poglede na nogomet, redki pa jih izpolnjujemo. Redki. Lahko se nas deset pogovarja o nogometu. Vsi imamo svoj prav, vsi imamo idejo. Le ena ideja pa je prava. Tista, ki je izpolnjena. Tista, ki naj bi bila, pa če bi jaz naredil tisto, bi ti takrat ono, pa nato … Ne, ne. Tisto idejo ima vsak pri sebi, a jo je treba tudi izpolniti. Jaz bi igral tako, pravi nekdo. Pa si to izpolnil? Nisem. Potem nimaš prav. Mi je prav žal. V teoriji imamo prav vsi, v praksi pa ima prav le rezultat. To je dejstvo.

Kako bi potem ocenili prispevek Mirana Pavlina. Za nekatere je bil vaš pomočnik le na papirju, bolj ali manj pa so zasluge pripisovali le vam.

Zagotovo je bil pravi asistent. To je isto kot s Kekom in Miklavičem. Spomnim se, ko je Matjaž Kek prišel s Slovenijo na SP 2010. Fantazija, nore stvari smo dosegali. In potem gledam televizijo in kar naenkrat pravijo, da ne bi nič dosegel, če ne bi imel poleg sebe Miklaviča. Čakaj malo, kako prosim? Kek je selektor. Ali smo zamenjali hierarhijo? Pa imam Paja (Miran Pavlin, op. p.) najraje na svetu, da ne bo kaj narobe. Halo, halo. Miklavič je pomembnejši od Keka? Ne razumem. Kaj hočemo dokazati v nekem trenutku?

Pajo je bil odličen sodelavec. Bil je nekakšno tamponsko območje med upravo in menoj. Z igralci ne. S trenerjem ni bil ravno zadovoljen. Ne le z Darkom, ni bil niti zaveznik Anteja. Bil je kritičen, tam sem bil jaz tamponsko območje med trenerjem in pomočnikom športnega direktorja, da ni bilo sporov. Na tak način sva delovala. Krasno sva sodelovala. Ima nogometno razmišljanje, občutek, tudi po človeški plati ne morem reči o njem nič slabega. Bi bilo pa dobro, da to znanje nadgradi z nogometno šolo. Eno je stroka, drugo pa občutek. Če bo želel, mu bo uspelo z lahkoto.

Omenili ste Milana Miklaviča. Pred kratkim ga je na položaju direktorja reprezentanc NZS nasledil prav vaš nekdanji sodelavec Miran Pavlin. Je to pravi posel zanj?

To mu je pisano na kožo. Ima občutek za to. Kot športni direktor reprezentance ne odločaš o ekipi, ampak to dela selektor. Vse drugo pa bi znal zelo dobro organizirati. Zna se povleči nazaj, ko je treba, naprej pa malce manj. Ta vloga v delu reprezentance potrebuje ravno njega. Je idol. Fantje potrebujejo idola. Kako bi na primer Bayern živel brez idolov? Brez Rummeniggeja, Hönessa ali Salihamidžića? To dela klub še večji. Vedno se bodo znali odzvati zunaj igrišča, tudi kadar ne znajo. Zelo je pomembno, kdo kaj reče, ne kaj reče. Zelo pomembno. Tudi kadar nimajo prav, je pomembno, kdo kaj reče, ne kaj reče. To je v nogometu zelo pomembno.

Zlatko Zahović in Miran Pavlin sta vrsto let tekmovala skupaj, nato pa je med njima počilo zaradi udeležbe Gorenjca na ekshibicijski tekmi, na kateri ga njegov "šef" v Ljudskem vrtu ni pričakoval. Zlatko Zahović in Miran Pavlin sta vrsto let tekmovala skupaj, nato pa je med njima počilo zaradi udeležbe Gorenjca na ekshibicijski tekmi, na kateri ga njegov "šef" v Ljudskem vrtu ni pričakoval. Foto: Vid Ponikvar

Podobno vrednost so imele tudi vaše besede, ko je šlo za Maribor. Zdaj tega ne bo več.

Dobro, v redu. O tem bodo morali razmišljati oni, jaz bom Maribor še naprej podpiral. Maribor ni ne moj ne od koga drugega. Ne lastim si Maribora. Če bi si ga, bi ostal v klubu. Zato pa sem odšel. Zelo ponosen sem, to bi rad še enkrat ponovil, da ni pri nas še nihče odšel s tako polno blagajno.

Maribor doživljate kot svojega nogometnega otroka?

Zagotovo. Ker je nastal iz nič. Iz nule. Ko sem prišel pred 13 leti v prostore kluba, sem videl le dim. Ni dišalo po dobrem. Nato pa so se začeli uspehi. Maribor ima neverjetne zmožnosti, a ne trpi višine. To je težava. Čim bolj ubog si, bolje te razumejo. Ne govorim finančno. Če se vsem smiliš, si potem dober. Tako je v Mariboru. In je to mesto, ki ga imam najraje na svetu.

Sem ponosen Mariborčan, zame je najlepše mesto na svetu, z najlepšo lokacijo na svetu. A generacije se bodo morale malo zamenjati. Ne razumem, zakaj ta gorčina, ki jo ima množica, nekakšno smiljenje samemu sebi, tudi ko je pozitiva. Zame je vedno lepo videti Maribor na vrhu. In kmalu bomo še enkrat prvaki. Letos.

Če bi Mariboru resnično uspelo in bi ubranil naslov, bi prišli na slavnostno podelitev in zahtevali priznanje še zase? Ne nazadnje ste bili tam večji del sezone?

Ne, ne bi prišel. Bi pa slavil. Prepričan sem, da bo Maribor prvak. Če bi prišel, bi se ljudje počutili ogrožene, pod pritiskom. Ni razloga za kaj takega. Imam svoje življenje, gumb profesionalizma sem pritisnil na sto odstotkov. Bi pa rad v Mariboru spet poslušal himno lige prvakov. To je nekaj za mojo dušo.

Marcos Tavares je dolgoletni kapetan Maribora, strelski rekorder vijolic in Prve lige Telekom Slovenije ter eden najbolj priljubljenih športnikov na Štajerskem. Marcos Tavares je dolgoletni kapetan Maribora, strelski rekorder vijolic in Prve lige Telekom Slovenije ter eden najbolj priljubljenih športnikov na Štajerskem. Foto: Grega Valančič/Sportida

In še na nekaj bi opozoril. V vseh teh letih, ki sem jih prebil pri Mariboru, smo imeli igralca, ki nas je delal boljše. To je naš kapetan Marcos Tavares. Vse nas je naredil boljše. Ne le igralcev. Podobno sem pričakoval od Roka Kronavetra, a se žal ni uresničilo. Pričakoval sem, da nas bo naredil boljše. To lahko od njega pričakuješ, ker je odličen igralec. Vseeno pa je bil Tavares daleč, daleč najboljši.

Leta mu več ne prizanašajo, igra vedno manj.

Jasno, počasi pride konec. Je v letih, ko izgubljaš marsikaj. Tudi hitrost.

Ima pa tudi 15-letnega sina Marcosa mlajšega, ki trenira za Maribor. Z njim bi rad enkrat odigral tekmo v dresu vijolic.

Fantu želim vse najboljše, a moram povedati, da ga še nisem gledal. Maribor, liga prvakov. Maribor prvak in pokalni zmagovalec. Mislite, da je tu čas za čustva? Da bi zdaj nekomu delali usluge?

Kapetan Tavares je vendarle zaslužen za marsikaj.

Se strinjam, hvala bogu, a fant si bo mogel to sam zaslužiti. Maribor ni cirkus. Pravijo pa, da je dober. Želim mu najboljše.

Bi vas motilo, če bi sodelovali z drugim klubom in bi morali nastopili proti Mariboru?

Ne. S tem ne bi imel nikakršnih težav.

Bi se še dodatno motivirali?

Ne, to pa ne. Zaradi tega, ker je igra vsaka zmaga, vsak gol. Ne glede na to, kdo je nasprotnik. Zato sem jezen na fante, če dajo gol Krki in se ne veselijo. Ko dajo gol Olimpiji, pa se. To ni prav. Ni dobro delati razlik. Razumem, da so čustva večja, a vsak zadetek je privilegij. Temu primerno bi moralo biti tudi veselje.

''Ko je predsednik NZS Rudi Zavrl Olimpijo leta 2005 vrgel v peto ligo, je naredil nenormalno škodo slovenskemu nogometu. Nogomet je takrat nazadoval ogromno. To je bila velika napaka. Ne vem, v kakšnem stanju moraš biti, da to narediš kot predsednik NZS,'' se še danes čudi Zlatko Zahović. ''Ko je predsednik NZS Rudi Zavrl Olimpijo leta 2005 vrgel v peto ligo, je naredil nenormalno škodo slovenskemu nogometu. Nogomet je takrat nazadoval ogromno. To je bila velika napaka. Ne vem, v kakšnem stanju moraš biti, da to narediš kot predsednik NZS,'' se še danes čudi Zlatko Zahović. Foto: Matjaž Vertuš

Dejali ste, da ne bi mogli sodelovati z Olimpijo. Kaj pa bi naredili, če bi imeli to možnost? Bi kaj spremenili?

Olimpija ima ogromen potencial, ki se ga ne zaveda. Resnično. Olimpija se ga ne zaveda. Je kot lev, ki spi. Ljubljana je glavno mesto, vsa politika je tam, vsa podjetja, ima pa zelo malo nogometnega znanja, kar se je še poglobilo z Evropo. A ima potencial, na tekmi s Turki proti Malatyasporju je bilo poleti tako veliko gledalcev, kot jih v Mariboru ob istem času ne bi bilo.

Na srečo Maribora Olimpija tega očitno ne zna povsem izkoristiti.

Se strinjam, a če nimaš stika z mednarodnim nogometom, stalno misliš, da nekaj veš. Da si blizu. Stalno misliš, da te je nekaj zmotilo, in ne veš, za kaj gre. Nas je ravno to naredilo močne. Ta športni del je omogočil uspehe na igrišču, finance, trženje. To ni bilo po naključju.

Boste še hodili na tekme NK Maribor?

Dokler bodo veljali ukrepi proti koronavirusu, zagotovo ne. Potem pa seveda. Med navijače!

Ne boste imeli svojega mesta v častni loži?

Ne, kje pa. Bom na zahodni tribuni, ki se bo kmalu prenovila. Tam želim spremljati Maribor. In, zapomnite si, Maribor bo prvak!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 62
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin