Peter Prevc
Sobota, 14. 11. 2020, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju - Peter Prevc
"Nekaj želim narediti in ne hoditi siten ter brez volje"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,06
6
Peter Prevc bi v bližajoči se sezoni rad hodil s prizorišča na prizorišče dobre volje.
Z razlogom je Peter Prevc kapetan slovenske skakalne reprezentance. V karieri je namreč postavil številne mejnike, z njimi razveseljeval slovensko občinstvo, hkrati pa je obdržal skromnost, kar mu je prineslo tudi naziv ambasadorja za šport, strpnost in fair play. Zaveda se, da lahko še veliko pokaže. Poudarja, da na skoke zdaj gleda drugače kot v sezonah po sanjski zimi, ko ni bil potrpežljiv, kot bi moral biti. V novi ima pred seboj številne vrhunce, najbolj pa se veseli prvega. Planice, čeprav ima v grlu cmok, ker pod Letalnico bratov Gorišek ne bo ogromne množice slovenskih navijačev.
Zadnja sezona, ki se je pri skakalcih zaradi pandemije koronavirusa končala predčasno, je bila za Petra Prevca po dveh slabših spet zelo dobra – z osmim mestom je bil najboljši slovenski skakalec v svetovnem pokalu. V najboljšo formo je prišel ravno pred prekinitvijo, ko je po treh letih posta v Lillehammerju vnovič skočil do velike zmage. Na njenih krilih je želel poleteti na domače svetovno prvenstvo v poletih na Letalnici bratov Gorišek, ki so ga morali zaradi virusa prestaviti na december. Planica je eden od njegovih osrednjih ciljev, zaveda pa se, da bo moral zelo hitro najti pravo formo, če se bo želel potegovati za katero od medalj.
Leta 2009 je vstopil v svetovni pokal in v tem obdobju spisal zgodbe, ki so razveselile tako njega kakor tudi širno Slovenijo. Z odnosom do športa je prav pred to sezono prišel do novega priznanja. Postal je namreč ambasador za šport, strpnost in fair play.
Kaj ta naziv pomeni za vas?
Priznanje je, da so me sploh predlagali in da sem sprejet. Zunanji odločevalci v tebi vidijo, da živiš življenje športnika po pravih načelih in kažeš potrebne vrednote. To je pohvala za preteklo vedenje v športu in za vse, kar sem naredil. V prihodnje bo treba še vse ubesediti, predstaviti.
Kakšne bi lahko bile vaše zadolžitve v tej vlogi?
Ozaveščanje mladih. Da se pokaže, da zmaga ni vedno tisto, kar šteje. Povrhu vsega sem nasledil gospoda Mira Cerarja, ki je v Sloveniji in po svetu pustil velik pečat. Po najboljših močeh, kot je to v skokih, bom poskušal nadaljevati njegovo delo.
Že 11 let ste v druščini najboljših skakalcev. Kako dolga doba je to za vas?
Ko si rečem 11 let, se mi zdi veliko. Če na hitro pomislim, je tudi kar zelo hitro minilo. Zdaj sem star 28 let in se mi zdi, kot da sem že od nekdaj v pogonu.
Kaj bi rekli, polni izkušenj, takrat golobrademu Petru? Na kaj naj bo pozoren?
Še zdaj sem golobradi (se je zasmejal in pokazal na brado, op. a.). Ne vem, ne bi veliko govoril. Mogoče bi mu rekel, naj se kdaj ne vznemirja preveč zaradi majhnih stvari, ker to ni potrebno.
"Sezona 2016/17 je bila zame ena od najtežjih, prav tako olimpijske igre v Pjongčangu leta 2018."
Na kaj ste najbolj ponosni, če ne upoštevate vseh dosežkov in medalj?
Najbolj mi je všeč, da sem počasi prišel do vrha. Spoznal sem vrhunski šport in kako deluje, kakšen ustroj je. Da ni le tekma na določen dan, ampak je to večletni proces. Skoki niso šport, da bi šel oktobra le malce potrenirat in nato neposredno na skakalnico. Vse leto se je treba pripravljati. Spoznal sem, kako se je nenehno voziti v kombijih, na letališčih nesti 50 kilogramov prtljage. Spoznal sem številne kulture in si razširil obzorja. Nisi ujet v domačem krogu. Vidiš ljudi, sotekmovalce, kako živijo, iz kakšnega okolja prihajajo. Vidiš, da je ponekod težje, drugje lažje. Na koncu ni pomembno, od kod prihajaš. Če imaš voljo, lahko marsikaj narediš.
Najbolj temačen trenutek? Morda katera od poškodb?
Na srečo ni bila nobena takšna, da bi moral izpustiti vso sezono. Sezona 2016/17 je bila zame ena od najtežjih, prav tako olimpijske igre v Pjongčangu leta 2018. Veliko sem se obremenjeval, iskal pot, kako bi bil na vrhu. Nisem bil zadovoljen z rezultati od petega do desetega mesta. Če bi bil takrat s temi dosežki pomirjen in potrpežljiv, bi lahko iz sezone potegnil več. Obremenjeval sem se in iskal dlako v jajcu. S tem sem si naredil škodo.
Verjetno pa niste nikoli mislili, da boste sezono kdaj končali zaradi virusa, ki zdaj pustoši po svetu. Kako so se razmere, povezane z novim koronavirusom, dotaknile vas?
Nihče na svetu verjetno ni mislil, da bi bila lahko takšna pandemija. Strokovnjaki so na primer vedeli, da je mogoče. V miru smo živeli. Nihče si ni predstavljal, da bomo omejeni na občine, da ponoči ne smemo iz hiše, da bodo trgovine zaprte. Marca je bilo na primer mesto duhov. Kar zadeva treninge pri nas skakalcih, ni težav. Izvajajo se nemoteno. Na srečo smo šport v naravi. Ločeni smo drug od drugega. Ne srečujemo veliko drugih ljudi. Nismo kontaktni šport. Ni veliko razlike. Bomo videli, kako bo, ko se bo sezona začela, ker so po državah Evrope različni varnostni ukrepi. Norvežani na primer zaostrujejo, Finci imajo kar strog režim. Za Smučarsko zvezo Slovenije (SZS) bo to velik zalogaj, ker je treba urejati vse papirje, protokole, da bomo lahko mi potovali in nastopali.
Vsi bomo morali opraviti testiranje in biti negativni, da bomo lahko na prizoriščih sploh dobili akreditacijo za nastop. Izpolnjevati bomo morali vprašalnike. Kar nekaj dela nas čaka …
Ali boste morali biti z reprezentančnimi kolegi na prizoriščih ločeni, da se v primeru pozitivnega primera okužba ne bi razširila na vso ekipo?
Priporočeno je, da so v enem kombiju iste osebe, v sobah isti tekmovalci. Sicer pa se bomo morali držati vseh protokolov kot doma. Masko bomo morali nositi do trenutka, ko nam bodo na skakalnici merili razkorak. Sicer pa bo morala biti nenehno na obrazu v ogrevalni sobi, ko bomo pristali, si jo bomo morali nadeti ... Pri kolesarjih smo lepo videli, kako to deluje.
Ko ste ravno omenili razkorak ... Letos so vse skakalce na novo izmerili. Ali se je s tem za vas kaj spremenilo v primerjavi s konkurenco?
Ne vem, kako se je konkurenca izmerila. Ne vem pa tudi, zakaj je bilo to sploh treba narediti.
Veselje ob zmagi v Lillehammerju
Kar osem mesecev je že minilo, odkar ste nazadnje skakali v svetovnem pokalu. Vmes ste se poročili. Ali sta z Mino lahko sploh kam šla na poročno potovanje?
Konec poletja smo šli za en teden na Hvar, potem pa za pet dni z avtodomom v Italijo. To je bilo veliko (smeh, op. a.). Pravi čas je bil, ker sta bili Italija in Hrvaška še odprti in ni bilo veliko gneče. Zato mi je bilo bolj všeč. V Firencah na primer ni bilo toliko tujih turistov. Poznalo se je.
Ali se vam ta obdobja med eno in drugo sezono že kaj vlečejo?
Niti ne. Malce več je negotovosti. Poleti namreč ni bilo tekem. Nismo imeli primerjave in nismo mogli priti v tekmovalni ritem. Zato ne veš, kje si. Vsi smo večinoma trenirali vsak v svoji državi. Nervoza, ali si dober ali zanič, je velika.
Ali trenirate kaj drugače kot vaši mlajši kolegi v reprezentanci in morda vaše telo potrebuje drugačen pristop?
Ne, prav velike razlike ni. Moje telo deluje kar dobro. Potrebnih je malce več terapevtskih prijemov, ker se po večji količini treninga kje pojavijo bolečine.
Kako pa je z vašim operiranim gležnjem, zaradi katerega ste imeli veliko preglavic?
Gleženj se je nekako unesel, a je potem sta tu še hrbet, koleno. Pri gležnju je tako, da na primer ne moreš kombinirati specialne vadbe, počepa in poskoka. Zato se je treba prilagoditi.
V pretekli sezoni smo lahko videli, da ste včasih raje pristali kar sonožno in niste tvegali s telemarkom, zato pa ste izgubili lepo število točk. Ali ste kaj več pozornosti namenili temu delu?
Treniral sem ga. Na tekmi bomo videli, koliko ga bom izvajal. Potrudil se bom. Na nogo nisem bil več posebej pozoren. Takoj maja, junija sem večkrat doskočil v telemark. Enako je tudi zdaj ob koncu pripravljalnega obdobja. Mislim, da sem na tem področju naredil napredek.
Kako ste zadovoljni z opravljenim? Trener Gorazd Bertoncelj je rekel, da še niste povsem tisti pravi, a verjame, da bo tako na tekmah.
Po pravici povedano, nisem najbolj zadovoljen. V zadnjih tednih se je malce dvignilo. Nekaj negotovosti je. Pomembno je, da zbran opravim svoje skoke.
Včasih se je vaš nekdanji trener Goran Janus pošalil, da ste kot dizelski motor. Da potrebujete nekaj več časa, da motor ogrejete na pravo delovno temperaturo, in potem začnete dobro skakati. V novi sezoni boste morali biti hitro ogreti. Svetovno prvenstvo v Planici bo že od 10. do 13. decembra, ob koncu zadnje sezone pa ste poudarili, da je bilo prestavljeno prvenstvo prav vaš cilj sezone. A ste po drugi strani že pokazali, da lahko v začetku decembra skačete odlično. Spomnimo se sanjske sezone 2015/16 …
Res bo zelo hitro. Čim prej bom moral ogreti motor. Kar najbolj se moram potruditi. Prav veliko filozofije ni. Hitro bo treba priti v formo. V kar nekaj sezonah v prvem tekmovalnem koncu tedna nisem bil uspešen, v drugem sem bil že čisto pri vrhu, v tretjem pa na njem.
Takšnega prizora v Planici na svetovnem prvenstvu v poletih letos ne bomo dočakali.
Verjetno bo nenavaden občutek v Planici, ker ne bo gledalcev, ki so ob Letalnici bratov Gorišek in dolgih poletih vendarle zaščitni znak planiškega praznika.
S cmokom v grlu pomisliš, da ne bo gledalcev v Planici. Vedno, ko pomislimo na Planico, je prva stvar pogovora vzdušje. Za nas Slovence je v Planici najboljše, kar je mogoče. Primerljivo je za Poljake v Zakopanah in mogoče kdaj za Nemce v Willingenu. Takšnega vzdušja, kot je pri nas, ni nikjer. Od četrtka je ogromno ljudi. Z največjim veseljem vedno skačemo doma. Kocine gredo pokonci, ko vidiš množico pod seboj, slišiš napovedovalca in glasno navijanje navijačev. Brez njih bo precej turobno.
Kaj si želite od sezone, ki bo imela ob Planici še druge vrhunce, kot sta novoletna turneja in nordijsko svetovno prvenstvo v Oberstdorfu?
Cilj je vsa sezona, to, da nekaj naredim iz nje. Ne želim hoditi siten in brez volje. Da se bom z veseljem odzval na klice novinarjev. Da bom doma dobre volje. Da mi ne bo nič odveč. Dobri rezultati mi veliko pomenijo, sicer nisem dobre volje.
Rad bi hodil z vedrim obrazom s prizorišča na prizorišče.
Ali misli kdaj zatavajo v tisto sanjsko sezono in si rečete, ko bi mi vsaj delček tega spet uspelo doseči? Zmaga v Lillehammerju v zadnji sezoni je bila zagotovo velika spodbuda.
Po lanski sezoni sem bil precej pomirjen. Spet sem si začel zaupati in šel samozavestno na priprave. Če delaš, bo prej ali slej uspelo. Vztrajati je treba in biti včasih zadovoljen tudi s čim manjšim.
Ali vam je kdaj težko, ko se sukate okoli vrha, na katerem ste že bili, a se nanj ne morete večkrat povzpeti?
Velikokrat. Zelo se moram zadrževati. Zlasti, če na primer trikrat skočim do 12. mesta, rad pa bi bil med deseterico. Potem želiš biti med deseterico in si na koncu med dvajseterico. Takoj dobiš brco v zadnjico. Potrpežljivost je pomembna. Ko si na skakalnici, poskušaš narediti, kar je v tvoji moči. Če si potrpežljiv, se preskok zgodi samodejno.
Kaj bi vas na koncu sezone zadovoljilo?
Kot sem dejal že lani. Uvrstitev med prvih pet bo odlična, med deset zelo dobra, med petnajst dobra, med petnajst in dvajset zadostna, kar je slabše od dvajsetega mesta, bo nezadostno (smeh, op. a.).
6