Sobota, 31. 10. 2020, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju: Radenko Mijatović
Predsednik, ki skuša povezovati in ne išče konfliktov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,13
8
Nogometna zveza Slovenije je imela v obdobju državne samostojnosti le štiri predsednike. To so Rudi Zavrl (od 1991 do 2009), Ivan Simič (od 2009 do 2010), Aleksander Čeferin (od 2011 do 2016) in Radenko Mijatović.
Radenko Mijatović, uspešni gospodarstvenik, ki je z Nogometno zvezo Slovenije tesno povezan že več desetletij, je v začetku tedna zakorakal v drugi predsedniški mandat. Uživa popolno podporo, v klepetu pa nam je razkril številne cilje, a tudi ovire, s katerimi se vsakodnevno srečuje v nogometu.
Prvi mož slovenskega nogometa ostaja Radenko Mijatović. 57-letni funkcionar z bogatimi izkušnjami tako iz nogometa kot tudi gospodarstva, kjer je spisal neverjetno zgodbo in se od fizičnega delavca v skladišču z marljivim delom in neprestanim izobraževanjem povzpel do položaja direktorja, na volilni skupščini ni imel protikandidata. Deležen je bil stoodstotne podpore, čestital mu je tudi predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa) Aleksander Čeferin. Največji športni panožni zvezi v Sloveniji, katere proračun znaša okrog 14 milijonov evrov, bo tako vse do leta 2024 predsednikoval nekdanji nogometaš in sodnik, ki želi omogočiti boljši jutri prav vsem. Klubskemu nogometu, reprezentancam, futsalu, dekletom, najmlajšim.
Zaveda se, da so ogledalo uspešnosti zveze prav dosežki članske reprezentance in pa slovenskih klubov v Evropi, ki jim letos ni šlo kaj preveč po načrtih, a tudi tega, kako nogomet predstavlja pisano družbo različnih deležnikov, ki jih je treba povezovati. To prihaja najbolj do izraza zlasti v mučnem obdobju, ko je novi koronavirus pahnil svetovni šport na rob preživetja. Mijatović ostaja optimist, podobno velja tudi za izbor novega selektorja mlade reprezentance.
Na nedavnih volitvah za predsednika NZS je bil edini kandidat.
Čestitke za nov štiriletni mandat. Ali si po zmagi na volitvah, zlasti v luči dramatičnih sprememb in okoliščin, ki so v tem letu skazile marsikateri športni dogodek, sploh lahko zamislite, kaj se bo dogajalo leta 2024?
Težko je reči, kaj bo čez nekaj mesecev ali pa morda že jutri, kaj šele leta 2024. To je določena težava, ker je treba v našem primeru stvari vedno načrtovati na daljši čas in si postavljati dolgoročne cilje.
Ali v obdobju koronakrize sploh še lahko uživate v opravljanju vloge predsednika Nogometne zveze Slovenije?
V bistvu je v tem položaju, ki ga opravljam, nemogoče uživati. Preprosto te vsak dan preseneti nekaj novega. Žal pa je veliko novosti takšnih, da na njih ne moreš vplivati. Zato se pogosto počutim kot gasilec, saj ''gasim'' težave, ne pa kot oseba, ki ustvarja nogometne aktivnosti. V okolju so žal nekatere sile močnejše od naših načrtov. Glede užitka pa bi še dodal, kako srčno upam, da bomo imeli vsi skupaj enkratne razloge za užitek, ko bo naša reprezentanca dosegla kakšen odmevnejši rezultat v prihodnosti.
Na volitvah niste imeli protikandidata. Morda zato, ker so se ustrašili negotovosti obdobja, ki ga prinaša epidemija novega koronavirusa?
Težko je ugibati, kaj so bili osnovni razlogi, da sem bil edini kandidat. Dejstvo je, da je ta funkcija izjemno izpostavljena. Veliko je aktivnosti, ki jih je treba usmerjati. Veliko pa je tudi interesov. V nogometu, športu, za katerega radi rečejo, kako se vsi spoznajo na vse, so interesi neverjetni. Paleta deležnikov je zelo široka. Vsi mislijo, da je največja prav njihova težava in jo je treba reševati še tisti trenutek. Vsak gleda izključno nase, zato prinaša funkcija predsednika ogromno usklajevanja. Še kako je potrebno, saj je veliko posameznih interesov, ki se ne skladajo s skupnimi.
Pred štirimi leti je v predsedniškem boju premagal protikandidata Matjaža Nemca s 23:7. Letos je zbral stoodstotno število glasov tistih članov izvršnega odbora, ki so oddali glas. Takšnih je bilo 27.
Izvršni odbor vam je namenil stoodstotno podporo. Torej ladja krovne nogometne zveze složno pelje v isto, skupno smer?
Bistveno težje se je odločati in podajati pomembne sklepe, če je nogometna družina razdeljena in znotraj nje prevladujejo močnejši konflikti. Moram poudariti, da se trudim biti človek, ki skuša povezovati, ne pa iskati konfliktov ali razdorov. To sem poudaril tudi pri svojem prvem mandatu, pa tudi na najinem prvem intervjuju. Nikdar ne uveljavljam zgolj svojega mnenja. Veliko ljudi ve več, to je zdrava logika. Zato je pametneje prisluhniti pametnim predlogom in kdaj pa kdaj tudi kaj spremeniti, če večina na določeno stvar gleda drugače od tebe. Videli smo, da smo pri nogometni zvezi pozitivno naravnavi. Da iščemo rešitve, ne težave. Verjetno je bil to v štirih letih preteklega mandata razlog, da je enotnost izvršnega odbora na tako visoki ravni.
Na volilni skupščini je bil prisoten tudi vaš predhodnik, zdajšnji predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa) Aleksander Čeferin.
Hvaležen sem mu, da se je udeležil naše skupščine. Imamo redek privilegij, da lahko na skupščini gostimo najvišjega predstavnika evropskega nogometa. Je vedno pozitiven, verjame, da bo krize nogometa, ki jo pogojuje epidemija koronavirusa, enkrat že konec in da se bo nogomet igral še naprej. Je pozitiven, a tudi razumen. Vse odločitve, ki jih je Uefa sprejela v zadnjih letih, so bile sprejete z visoko mero razuma. Pozneje se je izkazalo, da so bile pravilne.
Radenko Mijatović po vnovični zmagi na volitvah:
Ste se v svojem volilnem programu osredotočili na podobne točke kot v tistem, ki ste ga izpostavili pred prvim mandatom?
Veliko večino ciljev, izpostavljenih pred štirimi leti, smo že uresničili. V novem programu smo se zato usmerili na tista področja, kjer bi bile potrebne večje aktivnosti vodstva NZS. Dejstvo je, da bo treba narediti določen korak naprej pri organizaciji samega vodstva, ker se število aktivnosti povečuje. Dvigniti je treba aktivnosti na področju prve lige, ker je to ob reprezentancah ključni produkt NZS.
Nogomet se praktično gleda in ocenjuje po rezultatih reprezentance ali pa uspehih klubov v Evropi. Potrebno je boljše oglaševanje, več aktivnosti na tem področju, dvigniti moramo zanimanje, povečati tržno vrednost prve lige in medijske pravice tekmovanja, s tem pa tudi olajšati delo klubom. To moramo nujno storiti v sodelovanju s klubi, da se ne bi vračali k tistemu, o čemer sem govoril že prej, ko gleda vsak na stvari le iz svojega zornega kota. Prihodnje leto moramo tako dobiti oziroma podaljšati pogodbo s sponzorjem prve lige, treba je iztržiti čim več iz medijskih pravic in določena sredstva od prodaje posredovati klubom, da bodo lažje delovali.
Na področju ženskega nogometa imamo zdaj večje število reprezentanc in dokaj solidno ligo, tako da bo treba vlagati aktivnosti za naprej, futsal po evropskem prvenstvu, ki smo ga v Ljubljani gostili leta 2018, žal ni doživel dviga, ampak ostaja na isti ravni. Tudi tu bo treba narediti korak naprej. Ogromno je torej področij, na katerih bo treba zavihati rokave in narediti še več kot do zdaj.
Vsi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.
Pri trženju medijskih pravic mnogi Slovenci ljubosumno pogledujejo na Hrvaško, kjer so tik pred sklenitvijo plodnega sodelovanja s švedskim partnerjem, ki prinaša veliko denarja, v desetih letih več kot 100 milijonov evrov. Je mogoče kaj podobnega pričakovati nekega dne tudi v Sloveniji?
Težko se je konkretno opredeliti do tega posla, ker gre za relativno novo družbo in znesek na dolgo obdobje, ki odpira kopico vprašanj. Ne smemo pozabiti, ne glede na to, da so zadnji rezultati hrvaške reprezentance nekoliko slabši kot sicer, da gre za reprezentanco, ki se redno uvršča na velika tekmovanja. Gre za reprezentanco, ki je še vedno aktualni svetovni podprvak, zato ji je iz tega izhodišča bistveno lažje tržiti neke produkte. Res pa je tudi nekaj drugega. Če pogledamo zanimanje za odkup pravic prve slovenske lige v slovenskem medijskem prostoru, bi jo vsi radi imeli. Vsi pravijo, da je vrhunski produkt. Pravijo. Ko pa smo odprli natečaj, nekaterih, ki prvo ligo dojemajo kot vrhunski produkt, ni bilo prisotnih. Nekateri niso podali ponudbe ali pa ponudbe, ki so prišle iz domačega okolja, niso bile ustrezne vrednosti za takšen produkt.
Vseeno ugotavljamo, da je zanimanje za odkup teh medijskih pravic na bistveno višji ravni kot je bilo v preteklem obdobju. Zdaj bo treba dokončati pogajanja in skleniti boljšo pogodbo, kot smo jo imeli do zdaj. To je naš cilj.
V pogovoru z dolgoletnim predsednikom NK Maribor Dragom Cotarjem.
Če bi imeli prvoligaški klubi z naslova medijskih pravic zagotovljen še večji finančni kolač, bi bila to izvrstna motivacija za drugoligaše, da si izborijo napredovanje med elito.
V preteklem mandatu smo poskrbeli, da vsaka ekipa, ki pride iz druge v prvo ligo, prejme za začetek nekaj zagonskih sredstev. V to shemo razdelitve spadajo tudi medijske pravice, tako da je zdaj bistveno lažje. S širitvijo druge lige na 16 klubov se je konkurenca povečala. Klubov, ki bi zdaj z veseljem napredovali v prvo ligo, je veliko več. Spomnite se, kako se je že dogajalo pred leti, ko smo imeli tudi takšne primere, da so nekateri klubi zmagali v drugi ligi, a niso hoteli napredovati.
Spomladi, ko se je začasno prekinilo nogometno dogajanje v Sloveniji, je kar nekaj predstavnikov klubov javno izrazilo željo po širitvi prve lige. Vi ste bili odločno proti. Ste še vedno enakega mnenja?
Takrat sem bil proti. Nisem hotel, da bi se prva liga v določenem trenutku širila samo zaradi strahu določenih klubov, da bi se jim lahko po koncu sezone zgodilo najslabše in bi jih doletel izpad iz lige. Generalno pa nisem proti širitvi slovenske prve lige. Bi pa morali o tem trezno in temeljito razmisliti, ne pa delati ''na vrat na nos''. Najprej bi morali oceniti, kako bi bila po kakovosti in s pozitivnimi učinki ta širitev sploh smiselna.
Če bi bila ocena takšna, potem bi to tudi naredili. Samo zaradi tega, ker pa obstaja nekaj mnenj v okolju, pa resnično ni smiselno spreminjati formata tekmovanja. Imeli smo tudi širitev tretjih lig, pa smo videli, da se določene stvari včasih ne iztečejo tako, kot si zamislimo.
V tej sezoni močno izstopa tudi odločitev prekmurskih nižjeligašev, da raje kot v tretji ligi tekmujejo v enotni, prekmursko poudarjeni četrti ligi.
Žal mi je, da ti klubi v nastopanju v tretjeligaškem tekmovanju ne vidijo priložnosti, vsaj na daljši rok. Tako izpade, da nimajo ambicij in se skušajo organizirati tako, da imajo čim več lokalnih derbijev. Če nimajo ambicij napredovanja v tretjo, drugo ali prvo ligo, potem jim je to žal dovolj.
''Težko je reči, da me nič ne more presenetiti. Tisto, kar je predvidljivo, me res ne more presenetiti, a je bilo v zadnjem mandatu tudi ogromno nepredvidljivih zadev. Veliko stvari, ki smo jih težko ali pa jih nismo mogli predvideti,'' razmišlja prvi mož slovenskega nogometa.
Je pa velika škoda, ker vse skupaj miruje, saj bi bili prekmurski derbiji, vsaj tako veleva tradicija, zelo dobro obiskani. V tem trenutku ni dogajanja v nižjih ligah, druga liga je prekinjena, prav tako ženski nogomet in futsal. Se bojite, da bo tako še dolgo?
Kakršne se trenutne razmere, me je kar malce strah, da bo ta prekinitev daljša od tiste, kot smo jo najprej pričakovali. Upam, da bodo ukrepi, ki se sprejemajo, vplivali na začetek zmanjševanja števila okužb. Da bodo rdeče številke začele padati. Če bo pritisk odločevalcev popustil, bodo lažje sprostili ukrepe in omogočili športno vadbo. Nogometaši imamo srečo, da vadba poteka na prostem, je pa po drugi strani tudi res, da ni glede na način širjenja virusa v prednosti prav nobena športna panoga.
Nogomet predstavlja zadnji branik športnega gibanja, navijačev. Nogomet ni letos kot edini prekinjal ligaškega tekmovanja. Tako v prejšnji kot tudi zdajšnji sezoni. Ste zaradi tega podvrženi še k dodatnemu pritisku, da ohranite pri življenju prvoligaški tekmovalni ritem?
Na vse možne načine skušamo omogočiti prvi ligi, da tekmovanje poteka dalje, s tem pa tudi klube lažje ohraniti pri življenju. Gre za številne profesionalne športnike, ki od tega živijo. To je njihova služba, a je treba vedno prisluhniti zdravemu razumu in pogledati, do katere meje je to sploh mogoče. Če se bodo razmere res tako močno spremenile v negativno smer, bo treba razmišljati tudi o tem, da se ustavi liga. Dokler pa bo možno, jo je treba igrati. NZS si bo za to prizadevala. Do zadnjega. Obenem imamo v mislih tudi zadnje študije iz tujine, ki pričajo o tem, da je možnost prenosa okužbe med igralci med tekmo minimalna. Če govorimo v odstotkih, znaša nekje okrog enega odstotka, medtem ko je možnost prenosa med osebjem kar 50 odstotkov.
Kar pa zadeva preostale lige, se je v Sloveniji praktično ustavil skoraj ves šport. Delimo usodo preostalih športnikov in državljanov, ki morajo spoštovati omejitev gibanja, prepovedi druženja in izvajanja različnih aktivnosti. Vse z namenom, da se širjenje okužb ustavi in število okuženih začne padati. Upajmo, da se bo res kmalu, če bomo ostali disciplinirani, in da se čimprej lahko vrnemo k normalnim aktivnostim.
Je na voljo sploh dovolj rezervnih terminov, če bi prišlo do najhujšega oziroma tega, kar se že dogaja v nižjih ligah?
Scenarijev je več. Zaradi tega, ker se je liga zavlekla v spomladanskem delu, je bil tudi začetek jesenskega dela bistveno pozneje. Rezervnih terminov nam preprosto zmanjkuje, tega ne skrivamo, a je tudi dejstvo, da nismo udeleženci članskega evropskega prvenstva. Tako bi lahko tekme potegnili v poletje, v konec maja ali pa junij. Se je pa o tem trenutno zelo težko pogovarjati, ker nihče ne ve, kako se bo zadeva odvijala prihodnji mesec.
Bil je nogometaš, sodnik, delegat, kontrolor, funkcionar, podpredsednik, od leta 2016 pa je predsednik slovenske krovne nogometne zveze. Nekajkrat leto, štirikrat do petkrat, opravlja tudi vlogo delegata na evropskih tekmah. V četrtek je bil tako na delu v Lillu.
Kakšen je aktualni protokol glede testiranj prvoligaških klubov? Ga morajo opraviti pred vsakim krogom?
Strokovni državni organi pravijo, da testiranja niso najbolj zanesljiv vir. Da ti lahko danes še ne pokažejo okužbe osebe, ki je v procesu in bi lahko pokazala znake okužbe nekaj dni pozneje. Zato je obveljal princip, da se testirajo tisti, ki kažejo nekatere znake, simptome bolezni, in se potem izločajo, preostali pa igrajo do mejnega, še razumnega števila igralcev, zapisanega v protokolu.
NZS ne bi mogla pred vsakim krogom poskrbeti za testiranje vseh udeležencev? Tako kot ste naredili pred začetkom sezone in prevzeli vse stroške?
Zavedamo se, da so klubi utrpeli določene izpade prihodkov. V sklopu pomoči, namenjene klubom, smo pred nadaljevanjem prejšnje sezone in začetkom nove sezone organizirali testiranje za vse udeležence. Ni pa NZS tako bogata zveza, da bi lahko to izvajala pred vsakim krogom.
V teh kriznih časih ste deležni pomoči s strani Evropske nogometne zveze (Uefa) in Mednarodne nogometne zveze (Fifa).
Načelo solidarnosti je bilo pri Uefi in Fifi vedno prisotno. Želijo pomagati nacionalnim zvezam, tukaj gre predvsem za sredstva, ki jih pridobijo največje zveze, njihovi največji klubi, in se potem po principu solidarnosti razdelijo manjšim ligam in zvezam.
Največji projekt NZS, vezan za leto 2021, predstavlja evropsko prvenstvo do 21 let, ki ga bosta družno gostili Slovenija in Madžarska.
Uefa je Sloveniji zaupala odgovorno vlogo, saj bo prihodnje leto sogostitelj evropskega prvenstva do 21 let.
To je največji dogodek, kar ga lahko Slovenija glede na obstoječo infrastrukturo sploh organizira v nogometu. Pa še to ne sama, ampak skupaj z Madžarsko. Zaradi zapletov z novim koronavirusom se je iskal način, kako bi potekalo tekmovanje. Tako bo skupinski del marca, dva skupini bosta igrali v Sloveniji, dve na Madžarskem. Osem se jih bo uvrstilo v nadaljnji potek tekmovanja, ki bo šele konec maja. Dve četrtfinalni tekmi, ena polfinalna in finale bodo v Sloveniji. Upajmo, da se čim dlje uvrsti tudi naša reprezentanca in jo bomo lahko spremljali tudi v izločilnem delu.
Če bi bile takrat tribune odprte za gledalce, bi lahko imela slovenska reprezentanca do 21 let veliko prednost 12. igralca.
Seveda. Glede na izkušnje, ki smo jih imeli z Eurom 2018 v futsalu, ko smo presenetili sami sebe in je imenitna športna publika v Sloveniji večkrat napolnila dvorano v Stožicah, bi se lahko prihodnje leto to ponovilo. Če bodo seveda dovoljevale razmere. Resnično bi si želeli imeti prvovrsten spektakel, z navijači na tribunah bi bilo še toliko lažje.
Primož Gliha se poslavlja od položaja selektorja mlade izbrane vrste, ki jo prihodnje leto čakajo odmevni nastopi na "domačih" tleh.
Poraja se pomembno vprašanje, kdo bo sploh novi selektor mlade izbrane vrste. Nedavna afera je z vročega stolčka odnesla Primoža Gliho.
Ker je bilo zaupanje med igralci in selektorjem porušeno in ni dalo upanja, da bi se v prihodnosti izboljšalo, smo se odločili za zamenjavo. Direktor reprezentanc bo kmalu, že v nekaj dneh (intervju s predsednikom NZS je potekal v sredo, op. p.), pripravil predlog, ki ga bomo dali na organe zveze in čim prej sprejeli odločitev. Vse v želji, da se delo mlade reprezentance kar se da hitro nadaljuje.
Ste se pogovarjali z vsemi deležniki pri nastalih nesoglasjih, s skupino igralcev ali samo kapetanom in selektorjem?
Govoril sem s predstavniki igralcev. Na njihovo željo. Nemogoče se je dobiti z vsemi igralci, ker je takrat sestanek kontraproduktiven. Počakali smo, da je selektorju Glihi poteklo obdobje izolacije, zato se je stvar nekoliko zavlekla. Opravili smo tudi razgovore z igralci. Mnenja o nakazovanju rešitev so si bila nasprotujoča. Opaziti je bilo, da zaupanje ni več na taki ravni, da bi bilo lahko sodelovanje še naprej plodno in pozitivno. To je osnovni razlog, da smo šli kljub solidnim rezultatom mlade reprezentance v menjavo.
Rezultati mlade izbrane vrste, ki se je v zadnjih letih pomerila s številnimi evropskimi velesilami in le redko izgubljala, so bili dobri. Očitno pa je bilo lepo le navzven, znotraj pa so bili odnosi pošteno nagniti.
Ravno zaradi tega smo bili prisiljeni sprejeti določene ukrepe. Oziroma v tem primeru reze. Ta je bil v tem trenutku edini logičen. Tudi poteza igralcev, da so se odzvali na tak način, ni bila prava. Zame je povsem neustrezna. Bilo je veliko več primernih poti za reševanje zadeve. Lahko bi najprej organizirali pogovor s selektorjem in se o tem pogovorili odkrito in pošteno, nato pa dali predloge na mizo. Lahko bi tudi igralci prišli k meni na NZS. To, kar so naredili, ni bilo v redu. Ko pa pride do take zadeve, zveza ne more biti v nobenem primeru zmagovalec. Vedno mora biti odgovorna in potegniti rešitev, ki je najbolj ustrezna v določenem trenutku.
Kapetan mlade slovenske izbrane vrste Jan Mlakar se je podpisal pod skupno izjavo reprezentantov, ki so bili nezadovoljni z delom in vodenjem Primoža Glihe.
Ste v pogovoru s Primožem Gliho začutili samokritiko na njegov način dela, ki je tako zmotil varovance? Vam je priznal, da je določene korake izpeljal napačno?
O vseh podrobnostih razgovora ne bi rad govoril, lahko pa povem, da selektor v kontekstu svojega dela ni videl nobenih težav. Ni bil samokritičen, niti ni ocenil, da bi bilo to kaj takšnega, kar bi lahko vplivalo na spremembe. Ostaja prepričan, da so bili njegovi prijemi v mejah normale.
Vlogo selektorja je opravljal šest let. Ali do vas niso od igralcev ali koga drugega že prej prihajali signali, da nekaj ni v redu?
O tem je vedno obstajalo nekaj posameznih primerov. A v neki skupnosti, okolju, vedno prihaja do nezadovoljstva določenih posameznikov. Takrat je to tudi bistveno lažje reševati. Če pa gre za celo skupino, potem tu veliko možnosti za iskanje rešitve ni.
Torej bi lahko prihodnji teden že izvedeli ime novega selektorja mlade reprezentance, ki ga čaka velika naloga, saj bo prihodnje leto vodil izbrano vrsto na domačem Euru?
Moramo pohiteti. Takoj, ko bo direktor reprezentanc pripravil predlog, ga bomo obravnavali na organih zveze. Akcija priprav reprezentance na Euro se nadaljuje. V novembru načrtujemo dve prijateljski tekmi. Če bodo seveda razmere dovoljevale. Zato je treba poskrbeti, da je reprezentanca dobro vodena.
Bi lahko direktor reprezentanc Miran Pavlin (v sredini) ponudil selektorski stolček mlade izbrane vrste Milenku Ačimoviću (desno)?
V četrtek ste bili delegat Uefe na dvoboju lige Europa med Lilllom in Celticom. Ravno v mestu, kjer je pred davnimi leti v dresu Lilla navduševal Milenko Ačimović, po mnenju številnih medijev tudi eden od osrednjih kandidatov za prevzem položaja selektorja.
To je bilo zgolj naključje, da sem bil delegiran za tekmo v Lillu. Odločitev o tem, kdo bo selektor, bi vseeno prepustil direktorju reprezentanc Miranu Pavlinu. To je tudi njegova pristojnost. Upam, v bistvu sem v to prepričan, da bo našel dobro rešitev. Sam se v izbiro selektorjev ne vtikam.
Kar zadeva sodelovanje z direktorjem Pavlinom, lahko potrdim, da je zelo korektno. Na začetku je moral spoznati organizacijo in delovanje zveze, tudi naloge, ki se jim ne moremo izogniti. Tako moramo večkrat sprejeti tudi kakšno nepriljubljeno odločitev, a to pač spada pod funkcijo. Temu ne moremo ubežati.
Na položaju prvega moža slovenskega nogometa je pred štirimi leti nasledil Aleksandra Čeferina, ki mu je v ponedeljek zaželel veliko sreče ob začetku drugega predsedniškega mandata.
Mlada reprezentanca čaka na novega selektorja, kar pa zadeva člansko, ki jo vodi Matjaž Kek, pa je leto 2020 za zdaj postreglo z bolj ali manj pozitivnimi novicami, saj je še neporažena in vodi v skupini lige narodov.
Ko smo predlani iskali selektorja in želeli Matjaža Keka, smo vedeli, da ima potrebne izkušnje, da pa vseeno potrebuje nekaj časa, da zadeve spravi v red. Letos je to delo opravil odlično. Gre za delno menjavo generacij, vključeno je veliko število mladih igralcev. Sodelovanje smo zastavili na daljši rok, na nekaj ciklusov, da se ustvari jedro reprezentance, ki bo lahko jutri dosegalo določene rezultate. Kaže se pozitiven premik, dober trend. V tej smeri bo treba nadaljevati, da bi, kot sem povedal takoj po izvolitvi, lahko bili v naslednjih dveh ciklih za velika tekmovanja mogoče vsaj na enem uspešni.
Je to pogoj ali samo zapisana želja, s katero se sooča Matjaž Kek?
Da se mora Slovenija uvrstiti na veliko tekmovanje, je malce nerealno. Sprto z resničnostjo. Hočeš nočeš smo še vedno majhna reprezentanca. Kdaj pa kdaj nam ta preboj uspe, a se mora poklopiti več stvari. Dobra generacija, dobro vzdušje, tudi tekmeci, ki jih dobimo v skupini, morajo imeti kakšne slabosti. Seveda pa ni nemogoče, da bi se uvrstili na veliko tekmovanje. Treba je iskati možnosti. Slovenija si vsake toliko časa to tudi zasluži.
Matjaž Kek je v kvalifikacijah za Euro 2020 po nekaterih dobrih rezultatih zaostal za pričakovanji in končal skupino na četrtem mestu, letos pa mu kaže zelo dobro v skupini lige narodov, kjer je v štirih nastopih brez prejetega zadetka osvojil kar 10 točk.
Koliko pa vas je presenetilo, ko je Dinamo Zagreb resno zagrabil za Matjaža Keka in ga vabil v hrvaško prestolnico?
Niti ne preveč. Glede na sloves, ki ga Matjaž uživa v teh prostorih, prav gotovo ne. Ob enem od pogovorov mi je celo Dejan Savičević, predsednik nogometne zveze Črne gore, dejal, kako smo mu ukradli trenerja, ker je načrtoval Matjaža za črnogorsko reprezentanco. Ko se je govorilo o ponudbi Dinama, sva z Matjažem opravila razgovor na zelo korektni ravni. Dobil sem občutek, da bo ne glede na višino ponudbe in renome kluba, kakršen je Dinamo, nadaljeval delo z reprezentanco. Tako, kot sva zastavila.
Občutek vas ni varal.
Pri Matjažu nisem zaznal nikakršnega obupa. Vedno ve, kaj želi in kaj hoče. Je strukturirana oseba.
Je Kevin Kampl z zadnjim intervjujem za nemški Bild že razblinil zadnje upanje, da bi ga lahko prepričali k vrnitvi v slovensko reprezentanco?
Z njim se je dogajalo veliko stvari. Na tekmi z Bolgarijo je obnovil poškodbo, ki jo je imel že od prej, postal je oče, menjal je klub. Odločil se je, da za nekaj časa ne igra za reprezentanco. Vsak dober igralec je dobrodošel reprezentanci. Kevin je zanesljivo dober, pa vendar, kakor pravi tudi naš selektor, se moramo pogovarjati o vseh, največ pa o tistih, ki so zraven in z veseljem igrajo za reprezentanco. Kar pa zadeva Kevina, nikdar ne reci nikdar. Nogomet je zelo nepredvidljiv, lahko te tudi kaj preseneti.
Z njim naj bi se o temi vrnitve pogovarjal tudi Jan Oblak?
Fantje se pogovarjajo. Srečala sta se na tekmi lige prvakov na Portugalskem. Logično je, saj sta prijatelja.
Radenko Mijatović je v nogometni karieri nastopal v dresih številnih ljubljanskih klubov, s katerimi je izostal boj za vrh, pozneje pa je pomagal še avstrijskim nižjeligaškim ekipam. Leta 2018 je rade volje zaigral na humanitarnem nogometnem spektaklu v Biljah, ki so se ga udeležili mnogi svetovni zvezdniki.
Slovenija je na letošnjih tekmah pogrešala Josipa Iličića, a se vseeno, zlasti v oktobrskem ciklusu, predstavila v dokaj všečni podobi.
Ustvarja se jedro nove reprezentance. Ob tej priložnosti sem izjemno vesel, da se je Josip vrnil k Atalanti in ga lahko ponovno spremljamo razigranega na igrišču. Bo izjemna pridobitev za Slovenijo. Je tip osebe, ki s srcem igra za reprezentanco.
Premostil je osebno krizo, pri tem pa ste mu priskočili na pomoč tudi zveza, reprezentanca in soigralci ter mu nudili podporo.
Če človek čuti, da ga družba podpira, gre lažje skozi vse ovire, na katere naleti na poti. To bi moral biti vzorec tudi za širšo družbo. Da ne gledamo, kako hoče drug drugega spotakniti ali mu metati poleno pod noge, ampak da mu da roko, ga potegne iz neke slabe situacije oziroma mu ponudi pomoč. Če bi ravnali tako, bi se kot družba bistveno bolj izkazali kot pa v primerih, ko gledamo, koga vse bomo kritizirali in komu vse bomo nasprotovali.
V Prvi ligi Telekom Slovenije igra ogromno tujcev, številni ne dočakajo priložnosti v osrednjih klubih na Hrvaškem ali pa v Srbiji in se v iskanju prvoligaških minut odpravijo v Slovenijo. Je ocena, da s tem odžirajo mesta slovenskim talentom, ki ostanejo brez dokazovanja, na mestu?
Vprašanje je delikatno in nanj ni preprosto odgovoriti. Klubi so samostojne enote. Če želijo tekmovati v konkurenčnem tekmovalnem okolju, imajo možnost, da svoje ekipe okrepijo s tujimi igralci. Zdaj, s koliko dobrimi tujimi igralci, spet pridemo v ingerenco klubov. Na nogometni zvezi preprosto ne moremo nogometnemu klubu, ki želi igrati v Evropi ali pa ligi prvakov, ukazati, da igrajo z mladimi slovenskimi igralci. Bi si pa želeli, da bi bilo tako. Klubom, ki se tako odločajo, nudimo finančno spodbudo. V tem letu smo jo povečali skoraj za sto odstotkov.
Želimo, da bi klubi vključili čim več mladih slovenskih igralcev. Takšni igralci so nenazadnje cenejši, doma vzgojeni, ljudje iz domačega okolja, ki prihajajo na tekme, tako gledajo na delu domače fante. Tudi, ko prestopijo v tujino, njihovi klubi zaslužijo bistveno več kot pa bi, če prodajo igralca, ki so ga pred tem kupili in pripeljali iz tujine. Je pa res, da mladi slovenski igralci pridobivajo, če lahko igrajo skupaj s kakovostnimi tujci. Konec koncev je vse odvisno od politike posameznega kluba, njegove usmeritve.
V tej sezoni branijo naslov državnega prvaka Celjani, ki so v prejšnji sezoni na presenečenje mnogih prehiteli prav vse tekmece in osvojili prvi državni naslov.
Naša naloga je, da jih pri tem, kako bi ponudili čim več priložnosti mladim slovenskim igralcem, spodbujamo, po drugi strani pa tudi mi radi vidimo, kako naši igralci odhajajo v tujino, kjer igrajo v dobrih klubih in pozneje kandidirajo za mesta v reprezentanci. Tu je denimo tudi paradoks. V trenerski organizaciji radi slišimo, kako moramo preprečiti tujcem, da prihajajo v Slovenijo, po drugi strani pa bi šli radi vsi Slovenci trenirat v tujino. Eno z drugim verjetno ne gre.
Dejstvo je, da je slovenska liga ustvarila veliko število odličnih igralcev, ki zdaj igrajo v ligi prvakov in ligi Europa. Nikdar do zdaj jih ni imela Slovenija tako veliko. To pa pomeni, da naš nogomet vseeno napreduje, igralci pa so iz leta v leto bolj kakovostni.
V prejšnji sezoni sta Olimpija in Maribor ostala brez lovorike. Je to naznanilo, da sta se velikana slovenskega klubskega nogometa približala povprečju, ali so preostali dvignili kakovost?
Mislim, da obvelja drugo. Preostali postajajo vedno močnejši. Če denimo pogledamo male sredine, ki so podale prvoligaške prvake. Imamo Novo Gorico, Domžale, Koper, zdaj pa še Celje, ki mu pred začetkom sezone ni nihče pripisoval večjih možnosti. Očitno so se ''veliki'' počutili preveč lagodno, Celje pa je tako kakovostno, da je z dobrim vodenjem to znalo izkoristiti sebi v prid. S tem je tudi pokazalo spodbudo drugim, kaj vse se zmore. Kaj vse lahko narediš, če dobra stroka opravlja kakovostno delo.
Nenazadnje je trener Celja Dušan Kosić v prejšnji sezoni prekrižal načrte hrvaškima strategoma na stolčku Olimpije in Maribora, Dinu Skenderju in Sergeju Jakiroviću. Je s tem pokazal smernico, kako bi lahko tudi največji klubi bolj zaupali slovenskim trenerjem?
To vsekakor velja, saj Slovenija premore veliko število dobrih trenerjev. Treba jim je le ponuditi priložnost. Na nogometni zvezi smo do zdaj zaupali le slovenski trenerski stroki in imeli v preteklosti tudi veliko dobrih rezultatov. Govorim o selektorjih. Na klubih pa je, da ponudijo več priložnosti domačemu strokovnjaku, namesto da pripeljejo kakšnega tujca vprašljivih kakovosti.
Hrvaška stratega Dino Skender (Olimpija) in Sergej Jakirović (Maribor), ki ga je po nepričakovanem debaklu v Evropi zamenjal Mauro Camoranesi, sta v prejšnji sezoni ostala brez lovorik.
Ste se o tem kaj pogovarjali z novim predsednikom Zveze nogometnih trenerjev Slovenije (ZNTS) Igorjem Boletom, ki je na zadnjih volitvah na presenečenje mnogih premagal nekdanjega selektorja Bojana Prašnikarja?
Zaradi prevelikega števila obveznosti, s katerimi sem bil zasut v zadnjih tednih, še nisva mogla opraviti razgovora. Se pa dogovarjava, da do tega pride v kratkem. Kar pa zadeva volitve ZNTS, članice NZS, je treba narediti analizo znotraj te članice. Vsak se mora vprašati, kaj je naredil narobe, da mu v določenem trenutku ni šlo vse od rok. Verjetno za to obstajajo vzroki.
Prihajate iz sodniške stroke. Nova sezona je minila dokaj mirno, kar zadeva morebitne očitke oziroma dvome o napačnih sodniških odločitvah, prejšnji teden pa je veliko prahu dvignilo mnenje mariborskega kluba, da so bili oškodovani proti Kopru.
Dobro veste, da se v moji funkciji komentiranja sojenja izogibam. Če pa povzamem svoje splošno mnenje, pa menim, da slovenski sodniki zelo dobro opravljajo svoje delo. To je bilo večkrat dokazano, saj so izjemno cenjeni v evropskem sodniškem prostoru. V Evropi kar ne morejo verjeti, da ima lahko tako majhna država tako veliko število kakovostnih sodnikov. Da pa bo prihajalo do nekaterih tekem z napakami, je bilo za pričakovati. Tako je bilo že v preteklosti, tako bo vedno. Vseeno pa sem prepričan, da je korektnost slovenskih sodnikov na visoki ravni.
Kako blizu smo trenutku, ko bi lahko v Sloveniji zaživel sistem VAR?
Težko je napovedati, da bi se to lahko zgodilo že v prihodnji sezoni. Izvajajo se vse potrebne aktivnosti. Dobili smo ponudbe pri testiranju določenih rešitev, sodniki se izobražujejo in pridobivajo certifikate. Vse bo odvisno od finančnih zmožnosti zveze in situacije, ki bo vlada v prihodnje.
Se vam zdi, da sistem VAR še vedno predstavlja pravo rešitev?
Da. Ne vidim nikakršnih težav, če kakšna tekma zaradi njega traja minuto ali dve več, a se vseeno sprejme prava odločitev. Trdim, to bom še večkrat ponovil, da je VAR zelo dober pripomoček, ne sme pa biti orodje za potrjevanje slabih sodniških odločitev. Na koncu je vendarle sodnik na igrišču tisti, ki odloča o vsem.
MIjatović je goreč ljubitelj tenisa. Tako je pred leti v Portorožu kramljal z Grkom Stefanosom Cicipasom, danes enim izmed najboljših teniških igralcev na svetu.
V tujini, vsaj kar zadeva najmočnejše lige na svetu, je postal VAR že stalnica. Kateri pa je vaš najljubši tuji nogometni klub, ko se takole prelevite v ljubitelja nogometa pred televizijskim zaslonom na domačem naslanjaču?
Če ocenjujem po igri, v zadnjih letih zagotovo najbolj obožujem Bayern München. Ne le zaradi tega, ker je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, ampak zaradi kompaktnosti moštva kot celote. Igra dinamičen, hiter, dober, kolektiven nogomet. Navdušil me je tudi s tem, ker je pomočnik trenerja Hansi Flick prevzel vodenje moštva in naredil fantastičen rezultat. Treba je nekomu dati priložnost, pa te lahko prijetno preseneti. Res je, Bayern pokupi veliko dobrega, kar je v bundesligi, v primerjavi s svetovnim tržiščem pa ne izvaja tako dragih prestopov oziroma pobere tisto, za kar drugi ocenjujejo, da za njih ni v redu. To nato sestavi v dobro ekipo, ki vlada Evropi. Če jih primerjajo s preostalimi evropskimi velikani, je Bayern daleč najbolj racionalen.
Bayern je prava kovnica denarja. Kako pa je z nogometnim zaslužkom v vašem primeru? Opravljate položaj predsednika Nogometne zveze Slovenije prostovoljno?
Da, čeprav poteka vedno več pogovorov v smeri, da bi bilo glede na naravo dela treba to funkcijo profesionalizirati. S tem se strinjam, čeprav to za nas, glede na naravo služb, ki jih imamo ali so jih imeli nekdanji predsedniki, oziroma mest, ki smo jih zasedali v gospodarstvu, na nek način niti ni nujno. Glede na število nalog, aktivnosti in časa, ki se porabi za to, bi zveza resnično potrebovala osebo, ki bi se s tem ukvarjala profesionalno. Mogoče pripravimo predlog v prihodnosti, morda pred naslednjimi volitvami in bo potem tudi več kandidatov.
Na nogometnem igrišču Nacionalnega nogometnega centra Brdo je pod okriljem NZS leta 2017 potekala zanimiva teniško-nogometna prireditev, ki se jo je udeležil tudi eden najboljših teniških igralcev na svetu, Avstrijec Dominic Thiem.
Glede na vaš nasmeh in dobro voljo, ki je vaš zaščitni znak, verjetno ne pogrešate kaj veliko sredstev, ki bi jih prejemali, če bi na zvezi opravljati profesionalno funkcijo?
Ne. Če bi šlo za denar, potem zagotovo ne bi bil tukaj, ampak bi svoj čas posvečal čemu drugemu, kjer bi se dalo zaslužiti več kot na nogometni zvezi.
Tako pa, kot sem že večkrat povedal, ves svoj prosti čas posvetim nogometu. Kdaj pa kdaj tudi ščepec delovnega poslovnega časa. Če bi vprašali mojo ženo, ali je bila vesela, da sem privolil še drugič v kandidaturo, bi vam odkrito povedala, da ni. A nogomet obožujem in se trudim za njegov boljši jutri.
8