SiolNET. Sportal Nogomet
5,68

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju s predsednikom NZS Radenkom Mijatovićem

V Slovenijo se je zaljubil kot mladi vojak, nato postal direktor in predsednik

5,68

termometer

Radenko Mijatović - vroče
Foto: Bobo

Nogometna zveza Slovenije (NZS) je 15. decembra dobila novega predsednika. To je postal 53-letni Radenko Mijatović, dolgoletni nogometni delavec z bogatimi vodstvenimi izkušnjami iz sveta gospodarstva. Postal je prvi predsednik NZS, ki se ni rodil v Sloveniji. V deželo, kjer je uresničil sanje, je prispel kot golobradi vojak JLA.


Po Rudiju Zavrlu (od 1991 do 2009), Ivanu Simiču (od 2009 do 2010) in Aleksandru Čeferinu (od 2011 do 2016) se je na predsedniški položaj ene največjih slovenskih športnih zvez podal Radenko Mijatović. Rodil se je leta 1963 v okolici Banjaluke (BiH), nato pa po koncu služenja vojaškega roka ostal v Ljubljani, se tam zaposlil in nadaljeval nogometno kariero. Služba, izobraževanje in nogomet so se prepletali na številne načine. Postopno jih je nadgrajeval in postal direktor velikega podjetja Velkarton. Trenutno je član uprave celjskega Cetisa, vedno večje odgovornosti pa je deležen tudi kot nogometni funkcionar.

Ko se je poslovil Čeferin in jeseni prevzel vodenje Evropske nogometne zveze (Uefa), so delegati na volilni skupščini NZS z veliko večino (23 proti 7) odločili, da ga bo nasledil znanec, ki je bil v zadnjem mandatu njegov podpredsednik. ''Radenko bo odličen predsednik,'' je napovedal najbolj vpliven mož evropskega nogometa.


Predsednik NZS bo vse do konca leta 2020. Predsednik NZS bo vse do konca leta 2020. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Vaša zgodba o tem, kako ste začeli kot fizični delavec v skladišču, danes pa ste dolgoletni član uprave velikega podjetja in predsednik največje športne zveze v Sloveniji, na prvi pogled spominja na filmsko uspešnico o uresničenih ameriških sanjah.
Res je. Najprej sem prelagal kartone v skladišču. Nato sem postal voznik viličarja, skladiščnik, vodja skladišča, računovodja, nato sem bil odgovoren za materialno knjigovodstvo, postal sem vodja financ, finančni direktor, član uprave in na koncu tudi predsednik uprave.

O tem je pred leti o meni pisal eden izmed gospodarskih časopisov na Hrvaškem. Bil sem direktor podjetja Valkarton, članku pa so dali naslov Ameriške sanje na bosanski način. Izkusil sem zanimivo pot, v kateri so se zadeve premikale postopno in počasi, a vedno v trendu pozitivnega razvoja.

Ste vašega nadrejenega prepričali s svojo delavnostjo ali vam je pri vzponu na lestvici vplivnosti v gospodarstvu pomagal kakšen zaveznik?
Ljudje prej ali slej opazijo nekoga, ki se trudi in dela korektno. Lahko rečem, da se nikdar nisem menil ali pogajal o tem, da bi imel večjo plačo. Nikdar nisem sam iskal in zahteval, da mi ponudijo boljše delovno mesto. To ni bilo potrebno. Vse je prišlo samo po sebi.

Ni bilo kakšnih dramatičnih zasukov, ki so stalnice v tovrstnih filmih o življenjskih uspehih?
Ne, vse se je razvijalo postopno. Bilo je potrebno veliko odrekanja, trpljenja in časovnega usklajevanja. Ko so drugi počeli kaj za svoj užitek, sem jaz delal. Ni mi bilo težko. Če bi se še enkrat vrnil v preteklost, bi to ponovil.

Niste le uspešen gospodarstvenik, ampak tudi nogometni multipraktik. Bili ste no Predsednik NZS je postal 15. decembra 2016. Pred tem je opravljal vlogo podpredsednika krovne zveze. Predsednik NZS je postal 15. decembra 2016. Pred tem je opravljal vlogo podpredsednika krovne zveze. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida gometaš, sodnik, delegat, kontrolor, funkcionar, zdaj ste še predsednik slovenske krovne nogometne zveze. Seznam novih nogometnih vlog, ki bi se jih lahko lotili v bodoče, se iz leta v leto krči …
Ne bi rekel ravno, da sem multipraktik (smeh, op. p.), sem pa počel vse, kar ste omenili. Ko si enkrat v nogometnih vodah in prideš v te brzice, te tok ponese naprej. Pojavljaš se na natečajih in odločaš za določene funkcije.

Kot nogometaš ste nastopali v dresih številnih ljubljanskih klubov, s katerimi je izostal boj za vrh, pozneje pomagali še avstrijskim nižjeligaškim ekipam. Bi lahko dosegli še več?
Težko in nehvaležno je ocenjevati samega sebe. Je pa potrebno priznati, da sta bili v obdobju, ko sem igral nogomet, moji prioriteti vendarle ohranjanje službe in skrb za izobraževanje. Nogomet je bil moja največja ljubezen in tudi strastni konjiček. Posvečal sem mu večino svojega prostega časa in resno pristopal k stvari, prioriteti pa sta bili drugi.

Ste zaradi tega spadali med bolj marljive nogometaše?
Bil sem prisoten na vsakem treningu, ki sem ga imel za podobno obveznost kot službo. Nikdar nisem zamujal, vedno sem znal najti ustrezno kombinacijo med službo, učenjem in treningom.

Ni bilo lahko, saj sem v življenju hitro poprijel za delo. Ko sem bil star 16 in 17 let, sem med poletnimi počitnicami vedno delal dva meseca, takoj po končani srednji ekonomski šoli pa sem odšel v vojsko. Mesec dni po tem, ko sem jo končal, sem se že zaposlil. Star sem bil 20 let.

Vojaški rok v nekdanji Jugoslaviji ste v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja služili prav v Ljubljani. Kdo bi si mislil, da bo ravno odločitev, da morate v Slovenijo, tako vplivala na nadaljnji potek vašega življenja …
Res je. Takrat ni bilo možnosti izbire. Vojsko si odšel služit tja, kamor so ti ukazali. S Slovenijo takrat nisem imel prav nobenih izkušenj. V Ljubljani sploh še nisem bil. Ko sem jo prvič obiskal, je bil prvi vtis fantastičen. Takoj se je opazilo, da je Slovenija bolj urejena republika od preostalih v Jugoslaviji.

Za Bežigradom si je ogledal ogromno tekem. Vojaški rok je služil le nekaj sto metrov proč od Plečnikovega štadiona, ki je bil v preteklosti dom NK Olimpija in zlati Katančevi generaciji. Za Bežigradom si je ogledal ogromno tekem. Vojaški rok je služil le nekaj sto metrov proč od Plečnikovega štadiona, ki je bil v preteklosti dom NK Olimpija in zlati Katančevi generaciji. Foto: Vid Ponikvar

Na začetku je bila ovira le slovenski jezik, po drugi strani pa sem imel srečo, da sem odšel v vojašnico Ljubo Šercer v Ljubljani. Stala je zraven štadiona za Bežigradom (danes je tam soseska Bežigrajski dvor, op. p), kjer je igrala Olimpija. Izkoristili smo vse proste možnosti, da smo si lahko ogledali njene tekme.

Ste kdaj z nogometaši Olimpije odigrali tudi kakšno prijateljsko tekmo?
Ne, naša nogometna vojaška ekipa se je merila le s tekmeci iz drugih vojašnic. Imeli smo odlično ekipo, v njej je bilo tudi nekaj prvoligaških igralcev iz zagrebškega Dinama, pa Radničkega iz Niša in podobno. Hodili smo po turnirjih. Takrat sem nabral veliko izkušenj in pridobil zanimanje Slovana.

V Slovenijo ste se odpravili kot vojak, nato pa ostali v Ljubljani in nadaljevali življenje v trikotniku, ki so ga sestavljali nogomet, služba in izobraževanje. Vas ni motilo, da ste se tako mladi ločili od staršev, ki so ostali v BiH?
Kje pa. Ljudje hodijo in delajo po vsem svetu, nato pa tam ostanejo. Družine si ustvarjajo drugje. Svet je postal zelo globalen. Postal je velika vas.

Ko je prišel v Ljubljano, je Slovenijo najbolj poznal po uspehih zimskih športnikov, zlasti Bojana Križaja. Ko je prišel v Ljubljano, je Slovenijo najbolj poznal po uspehih zimskih športnikov, zlasti Bojana Križaja. Foto: Bobo

Kako ste pred več kot tremi desetletji, ko ste prvič prestopili prag Slovenije, doživljali deželo na sončni strani Alp?
Najbolj smo jo poznali po uspešnih zimskih športnikih. Po Bojanu Križaju, Borisu Strelu in Primožu Ulagi. Pa tudi po Olimpiji in Mariboru, ki sta občasno igrala v prvi jugoslovanski ligi. Oba kluba smo poznali v Bosni in Hercegovini, preostalih ne.

Ko sem prišel v Ljubljano, sem ugotovil, da je Slovenija seveda veliko več od tega. Spoznal sem, da sem prišel v izjemno lepo državo, ki jo lahko uvrščam med najlepše v Evropi. Gre za majhno državo, ki ima praktično vse. V njej živijo pridni in delavni ljudje. Hitro sem se nalezel visoke delovne mentalitete. Ni mi bilo težko. O Sloveniji res ne morem reči nič slabega.

Za Srečka Katanca je navijal že takrat, ko je nosil dres Olimpije. Za Srečka Katanca je navijal že takrat, ko je nosil dres Olimpije. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Kdaj pa ste se prvič počutili kot pravi Slovenec, kot oseba s ponotranjeno slovensko dušo in razmišljanjem?
Moram poudariti, da v vseh teh letih v podjetjih, kjer sem delal, ali pa v družbi, v kateri sem bil, nisem začutil niti ene tovrstne težave. Tudi na igrišču nisem zaznal nekega velikega antagonizma do ljudi, ki so prihajali iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Letošnja izvolitev za predsednika NZS zato dokazuje izjemno visoko stopnjo demokratičnosti države, v kateri je, če je vse zgrajeno na pravih vrednotah, mogoče prav vse. To je nekaj izjemnega.

Torej se niste naposlušali zmerljivk, namenjenih tistim, ki so v Slovenijo prišli s trebuhom za kruhom iz južnih republik nekdanje Jugoslavije?
Tudi če je bila kakšna, je prihajala od ljudi, ki jim ni za zameriti. Če pa je bilo to izrečeno v šali, je to pri meni vedno dobrodošlo. Pogosto se pošalim na svoj račun.

Se veliko šalite v vodstvenih krogih?
Tudi.

Šale znajo priti tudi zelo prav, če se podjetje nahaja v rdečih številkah in je težko deliti s sogovorniki kakšno spodbudno novico.
Dober humor je vedno dobrodošel. Tudi takrat, ko je situacija napeta, imate prav. S tem razbremeniš okolje, poskrbiš za dober uvod, sprostitev. Vedno pride prav.

Ko se je prvič zaposlil, je opravljal fizična dela v skladišču. Nato je začel napredovati po lestvici ... Ko se je prvič zaposlil, je opravljal fizična dela v skladišču. Nato je začel napredovati po lestvici ... Foto: Vid Ponikvar

Ste kot otrok bolj sanjarili o tem, da bi bili uspešen poslovnež ali znan nogometaš?
Vsak otrok, ki igra rad nogomet, si želi postati priljubljen igralec. Oboževal sem Nizozemca Johana Cruyffa in Francoza Michela Platinija, v jugoslovanski ligi pa Dragana Džajića in Branka Oblaka, ko je bil najbolj prepoznaven član zlate generacije Hajduka. To so bili moji vzorniki, pri sanjarjenju pa nisem pretiraval, ampak raje ostal v mejah realnosti.

Nikdar nisem tudi sanjal o tem, kako bom velik nogometni funkcionar, niti to, da bom kdaj vodil veliko podjetje. To je pač neka življenjska pot, ki te do tega popelje po določenem sosledju odločitev, situacij in navsezadnje funkcij.

Z Ivanom Simičem po tem, ko je postal predsednik NZS, še ni spregovoril besede. Z Ivanom Simičem po tem, ko je postal predsednik NZS, še ni spregovoril besede. Foto: Vid Ponikvar Radi pretiravate v delu? Ste po naravi deloholik?
Lahko povem, da se hitro navadim na okolje. Nisem ravno deloholik, čeprav bi lagal, če bi rekel, da delam malo. Ne delam pa od jutra do večera. Vmes najdem prosti čas tudi za kakšno rekreacijo, ali pa se dobimo s prijatelji in gremo na kozarček ali dva.

Ste pri rekreaciji ostali zvesti nogometu?
Niti ne, ker se vsa ta leta poznajo na mojih kolenih. Zdaj se težje izogibam kakemu dvoboju, zato je možnost poškodbe večja. Raje odigram kakšno partijo tenisa, uživam tudi v odbojki.

Ste zelo tekmovalen športnik? Neradi izgubljate?
Takrat, ko se začne igra, sem zagnan in želim zmagati. Če greš resno v tekmo, izrečeš kdaj tudi kakšne sočne besede. Tudi do tega pride (smeh). Na koncu srečanja pa ne glede na rezultat vedno podamo roko tekmecu, nato pa gremo skupaj na pijačo. To je bistvo dogodka, sploh na rekreativni ravni.

Radi odpuščate ljudem?
Nisem zamerljiv. Moji bližnji mi včasih očitajo, da je to moja slabost. Včasih je potrebno komu kaj povedati, a tega ne storim. Pač nisem zamerljiv. Raje delujem povezovalno kot izključujem.

So pa določene meje, čez katere res ne moreš iti. Če nekdo močno prestopi mejo sprejemljivega, s tako osebo nerad sodelujem.

Ste z Ivanom Simičem, nesojenim protikandidatom za predsednika NZS, po tem, ko ste na volitvah premagali Matjaža Nemca, že spregovorili?
Ne. Je pa vsak, ki hoče nogometu dobro, dobrodošel.

V predvolilnem boju je bilo veliko govora o sodniški mafiji.
To se ne bo nikdar nehalo. Če ni ene težave, se bo našla druga. Sojenje je vedno kamen spotike. Tisti, ki obtožujejo, se vedno spomnijo tekme, v kateri so bili oškodovani, tiste, v kateri so kaj nehote pridobili, pa so zanj normalne. Tako prvo kot drugo ni v redu.

Njegov mentor pri diplomski in magistrski nalogi je bil Matej Lahovnik. "V čast mi je, da je bil moj mentor. Bil je odličen, prav tako Marko Hočevar in Vlado Dimovski, pravi strokovnjaki in dobri ljudje." Njegov mentor pri diplomski in magistrski nalogi je bil Matej Lahovnik. "V čast mi je, da je bil moj mentor. Bil je odličen, prav tako Marko Hočevar in Vlado Dimovski, pravi strokovnjaki in dobri ljudje." Foto: Bor Slana Ste v času študija obiskovali ekonomsko fakulteto?
Da. Najprej višjo, nato visoko.

Niste imeli pri študiju nobenih težav zaradi slovenskega jezika?
Pomagalo mi je, da sem se na fakulteto vpisal šele nekaj let po tem, ko sem začel delati. Tako ni bilo težav s spremljanjem pouka ali jezikom.

Vaše znanje slovenskega jezika, v katerem kdaj kakšna beseda še vedno nehote zaide na polje nekdanje srbohrvaščine, so skušali v predvolilnem obdobju večkrat očrniti.
Vsak lahko sam pri sebi oceni kakovost. Lahko povem, da se trudim maksimalno, a ne bo nikoli nihče, ki pride sem in živi tukaj 20 ali 30 let, tako lepo govoril kot Slovenci po rodu. Se pa res trudim.

V času nekdanje Jugoslavije, ko so bili najbolj priljubljeni štirje klubi (Crvena zvezda, Dinamo, Hajduk in Partizan), je vedno navijal za tistega, ki je bil najboljši. Kot otrok je najprej stiskal pesti za beograjske rdeče-bele, kot starejši deček pa za splitski klub. V času nekdanje Jugoslavije, ko so bili najbolj priljubljeni štirje klubi (Crvena zvezda, Dinamo, Hajduk in Partizan), je vedno navijal za tistega, ki je bil najboljši. Kot otrok je najprej stiskal pesti za beograjske rdeče-bele, kot starejši deček pa za splitski klub. Foto: Žiga Zupan/Sportida Morda je pozitivna izjema hrvaški biatlonec s slovenskim potnim listom Jakov Fak.
On pa res lepo govori, moje čestitke (smeh).

Odlično poznate ekonomski svet. So zakonitosti podobne nogometnemu, ali je v gospodarstvu več zvijač in nizkih udarcev?
Trg je neizprosen. Konkurenti na njem naredijo vse, da prodajo svoj produkt. Je pa tudi na trgu potreben fair-play, čeprav je konkurenca neizprosna. Vedno je tako, da imajo močnejši več možnosti za prodor, a tudi šibki najdejo svoje niše in lahko ustvarjajo pozitivne zgodbe.

V gospodarskih panogah odhajajo najboljši delavci v tujino, kjer so deležni boljših plačil. V nogometu se dogajajo podobni pojavi.
To je popolnoma normalno. Klubi morajo največje prihodke pridobivati prek trženja doma vzgojenih igralcev. To je normalna pot pridobivanja prihodkov. Če igralci odhajajo v tujino mlajši in igrajo v evropskih klubih, je to samo boljše za reprezentanco. Dobijo dobre delovne navade, so dobro pripravljeni, samozavestni. V tem ne vidim težav. Druge poti za povečanje prihodkov ni.

Kaj pa večji sponzorski deleži?
Iz tega, kar ima zdaj, ne moremo delati čudežev. Če pa bi postal trend, da v Slovenijo vstopi več tujih multinacionalk, velikih družb, ki vidijo skozi ta produkt možnost oglaševanja, potem bi se lahko premaknilo na bolje. Vedno je namreč nek odstotek od prihodkov podjetja načrtovan za potrebe oglaševanja.

Na položaju predsednika NZS je nasledil Aleksandra Čeferina. Dvajsetega januarja 2017 ga bo obiskal v Nyonu. Na položaju predsednika NZS je nasledil Aleksandra Čeferina. Dvajsetega januarja 2017 ga bo obiskal v Nyonu. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Veliko je športnih panog. Vse hočejo preživeti, vse iščejo določena sredstva v gospodarstvu. Slovensko gospodarstvo tako veliko paleto športov na tak način ni sposobno podpirati. Potrebno je poiskati sodelovanje z državo, postaviti strateške panoge in se malce reorganizirati. Podjetja imajo profilirane lastnike, ki postavljajo visoke cilje in krčijo stroške povsod, kjer je to mogoče. Če oglaševanje ni nujno, potem ga ni. Tu so dejanske težave. Še vedno pa mislim, da se določen denar lahko potegne v vrhunski šport, a mora biti ta zelo kakovosten.

Je biti predsednik športne zveze podobno kot opravljati vlogo direktorja v podjetju in odločati o usodi zaposlenih?
Vsekakor. Ko je zadeva povezana z ljudmi, vodenjem in z rezultati, je to velika odgovornost. To ni le funkcija. Ljudi je potrebno voditi, usmerjati, razmišljati strateško in sprejeti odgovornost. Odgovornost tako za ljudi kot tudi za produkt.

Dobra volja je njegov zaščitni znak. Dobra volja je njegov zaščitni znak. Foto: Bobo Ko se pogovarjate s sedmo silo, ste pogosto nasmejani in dobre volje. Je tako tudi takrat, ko se v vlogi menedžerja nahajate na pogajanjih?
To je težko reči. Odvisno je od tega, za koga in kaj se pogajaš. Če imamo na voljo argumente, poizkušamo tekmeca vedno prepričati z njimi. Če je seveda to mogoče. Takrat nimam bistveno drugačnega izraza kot sicer. Prepričan sem, da se je bolje pogajati na lep način. Če smo strožji ali uporabljamo težje besede, ni nujno, da bomo imeli od tega koristi.

V predvolilnem boju se je nogomet opisoval kot del posla, v katerem se dogajajo številne nečednosti, z njimi pa ima opraviti tudi slovenska krovna zveza.
Temu se lahko le nasmejem. Nogomet jemljem kot šport in fair-play. Znotraj nogometa prihaja do določenih napak, to drži. Da bi bil pa nogomet stoodstotno čist, brez vsakršnih negativnih pojavov, pa žal ni možno. Tako ni v nobenem segmentu v družbi. Nogomet je predvsem šport, ki je všeč velikemu številu ljudi. Predstavlja strast, pozitiven naboj.

Predsedniške volitve mi življenjsko niso bile tako pomembne, da bi se boril tako, da bi izpostavljal slabosti ali pa pri drugih iskal negativnosti. Tega nisem počel in tudi ne mislim.

Tudi zaradi tega, ker funkcija predsednika ni plačljiva?
Ne gre se za to. Če se poteguješ za funkcijo, moraš tako delati tudi naprej. Nič drugače se ne bi boril ali nastopal, če bi bila to plačljiva funkcija.

Na portalu Požareport so razpreda o tem, da gre denar, prislužen od prodaje televizijskih pravic, do klubov, nato pa naprej k sodnikom …
To so nebuloze. Najraje tega ne bi komentiral. Gre za taka zavajanja, pri katerih težko verjameš, ali nekateri ljudje resnično mislijo, da je slovenska populacija tako nevedna, da ji lahko prodaš take neumnosti.

Trikrat ali štirikrat ponovljena laž za okolje, ki ne pozna posameznih ljudi v zgodbi, lahko postane tudi resnica. Konstrukti povezovanja na teh osnovah so nevarni, a se s tem ne obremenjujem.

Na klubskem svetovnem prvenstvu je glavnemu sodniku v posebni sobi ob igrišču pomagal tudi videopomočnik. Na klubskem svetovnem prvenstvu je glavnemu sodniku v posebni sobi ob igrišču pomagal tudi videopomočnik. Foto: Reuters Kako pa doživljate novosti v sodniškem poslu? Na klubskem svetovnem prvenstvu je posegla vmes tehnologija in postala resen dejavnik pri sprejemanju odločitev glavnega sodnika.
Pozitivno je to, da se skuša število sodniških napak zmanjšati na minimum. Še vedno pa obstajajo področja pri sojenju, kjer se bo nekaj sodnikov težko poenotilo. Na koncu bo ostalo še nekaj situacij, ki bodo v domeni posameznika. Težko je poenotiti kriterije. Gre za pritisk športne javnosti, da je posamezna tekma čim bolj regularna in da je manj vpliva sodniških napak.

Gre pa za velik posel. Podjetja, ki razvijajo to tehnologijo, računajo na visoke zaslužke. Vprašanje je, koliko odjemalcev v nogometu bo lahko te pripomočke uporabljalo. Težko si predstavljam, da bi vse rešitve postavili na vsak štadion. To je utopično.

Na Japonskem je pri revolucionarnem dejanju vpletanja tehnologije sodeloval tudi slovenski delivec pravice Damir Skomina. Na Japonskem je pri revolucionarnem dejanju vpletanja tehnologije sodeloval tudi slovenski delivec pravice Damir Skomina. Foto: Vid Ponikvar Pa vas kot nekdanjega prvoligaškega sodnika zaboli spoznanje, da se tehnologija vedno bolj vpleta? To doživljate kot udarec, nezaupanjem človeškim odločitvam, nenazadnje vaši stroki?
Niti ne, ker vem, kako težko je v delčku sekunde izbrati stoodstotno pravilno odločitev. Odvisno je od različnih dejavnikov, od postavitve na igrišču, kota gledanja, hitrosti situacije … To mi ni težavno sprejeti.

Ste imeli kakšen črn sodniški dan, ko vam ni šlo ničesar od rok?
Nikoli nisem štel, a mislim, da sem v prvi slovenski ligi sodil okrog 50 tekem. Ni bilo pretirano spornih. Pride tekma, ki je drugačna od drugih, ko se zalomi kaka malenkost, potem pa gre vse narobe. Nobena tekma ni enaka, vsaka je nekaj posebnega. Spomnim se, da sem na tekmi med Gorico in Triglavom v eni minuti izključil dva igralca iste ekipe. Za tisto ekipo je bilo to sporno, a so pozneje po ogledu posnetkov videli, da sem se odločil pravilno.

Zakaj ste se sploh odločili, da se boste podali med sodnike?
To sem storil malce po 30. letu, ko mi je vožnja dvakrat na teden v Avstrijo predstavljala preveliko težavo. Igral sem v Borovljah na  Koroškem. Velikokrat sem obstal na meji na Ljubelju. Bile so kolone, zlasti poleti, ko je bilo vroče in manj prijetno. Pozimi pa je bila še večja težava zaradi snega. V Sloveniji sem začel resno soditi pri 32 letih, zaradi obveznosti v službi pa prenehal s 40 leti. Bilo je nezdružljivo. V Logatcu sem imel kot direktor toliko obveznosti znotraj enega sistema, da se mi časovno ni izšlo.

Mijatović, ki je v predsedniškem dvoboju premagal Matjaža Nemca z rezultatom 23:7, išče novega generalnega sekretarja. Aleš Zavrl (desno) se bo kmalu poslovil, saj se seli na Evropsko nogometno zvezo (Uefa) v Švico. Mijatović, ki je v predsedniškem dvoboju premagal Matjaža Nemca z rezultatom 23:7, išče novega generalnega sekretarja. Aleš Zavrl (desno) se bo kmalu poslovil, saj se seli na Evropsko nogometno zvezo (Uefa) v Švico. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Boste zdaj, ko ste predsednik NZS, našli dovolj časa, da se ne ujamete v časovno zanko?
Bom. Zadevi se da usklajevati. Na NZS imamo dobre strokovne službe, odličnega generalnega sekretarja. Žal Aleš Zavrl odhaja k Uefi, tako da bo moja prva in ključna naloga izbrati njegovega ustreznega naslednika. V tem trenutku mi ne pade na pamet noben človek podobnega profila, niti ne vem, kdo izmed dobrih kadrov bi imel ambicije za takšno delo. Nekaj mesecev bo potrebno, da najdemo primerno osebo in da Aleš preda posle nasledniku. Kvalitetna predaja poslov lahko skrajša proces uvajanja.

Vaš predhodnik Čeferin je zelo redko obiskoval pisarno predsednika NZS na Brdu pri Kranju. Posle je opravljal in usmerjal večinoma v svoji odvetniški pisarni v Grosupljem. Boste ubrali podobno taktiko?
Ne. V podjetju ne bi rad mešal posla z nogometom. Nogometne zadeve bom opravljal v popoldanskih urah, en dan na teden pa nameravam preživeti na Brdu in v tem času opraviti le nujne službene obveznosti, drugače pa se posvetiti nogometu.

Boste ostali inštruktor in kontrolor sojenja?
Žal zaradi pomanjkanja časa tega ne bom več mogel opravljati, tako da bo morala sodniška organizacija najti novega sodelavca, ki mu bom predal delo. Rad sem izobraževal mlade sodnike in odpravljal njihove napake. To mi je bilo v veselje. Nisem delal le z mladimi, ampak tudi z najboljšimi sodniki. Ponosen sem, da Uefa našo sodniško organizacijo jemlje kot vzor. Slovenijo rada izpostavlja kot najbolj organizirano sodniško organizacijo znotraj Uefe.

Mijatović se je odločil, da bo na Brdu pri Kranju v upravni zgradbi NZS v predsedniški pisarni preživel vsaj en dan na teden. Mijatović se je odločil, da bo na Brdu pri Kranju v upravni zgradbi NZS v predsedniški pisarni preživel vsaj en dan na teden. Foto: Vid Ponikvar

Kakšni bodo vaši prvi koraki v letu 2017?
Kot prvo bomo obiskali vse klube in se prepričali, kako razmišljajo in kaj bi radi spremenili. Na podlagi teh spoznanj bomo narediti načrte za naprej. Klubom nameravamo nameniti več veljave. Morajo biti soudeleženi pri odločanju. Kot drugo moramo urediti zadeve okrog reprezentanc, da brez zapletov začnejo in vstopijo v kvalifikacijske cikluse.

Tretja naloga, ki je ključnega pomena, je iskanje novega generalnega sekretarja. Tu je še priprava rednih kolegijev, sej izvršnih odborov, smernic za leto 2017, finančnega načrta in programa dela. Dela bo kar veliko, a se ga veselim.

Komentarji

5

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • norimax / 26.12.2016. ob 20:13 0 0

    .....če bo še naprej tako priden, bo še predsednik vlade.....

    0 0
  • Dalajlama / 26.12.2016. ob 08:38 0 0

    "Vaš predhodnik Čeferin je zelo redno obiskoval pisarno predsednika NZS na Brdu pri Kranju" Pravilno je: "zelo REDKO obiskoval pisarno . . . "

    0 0
  • Kritik / 26.12.2016. ob 08:44 +1 - 1

    Bolj simpatičen je že kot Simič, samo slovenščine se naj nauči ....

    +1 - 1
delitve: 32
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin