Obujanje lepih in grdih spominov z zlatim kapetanom, ki je odšel prekmalu

Igral in zabijal je gole v za mnoge najboljši nogometni ligi, angleški premier ligi. Bil je eden izmed 20 nogometašev, ki so v tem tekmovanju nosili kapetanski trak. Navduševal je tudi na Norveškem in v Avstraliji, a danes 39-letnega Radeljčana bomo vedno pomnili predvsem po enem trenutku.

Če klik na našo spletno stran ni prvo, kar naredite v dnevu, in je zdaj, ko berete ta članek, ura nekaj minut čez 15., potem obstaja možnost, da ta res dolg zapis berete do sekunde natanko deset let od tega, ko je Bojan Jokić v 79. minuti tekme z Alžirijo ob drugem nastopu Slovenije na svetovnih prvenstvih v Polokwaneju žogo z leve strani podal proti sredini, do Roberta Korena.

Ta jo je s prefinjenim dotikom umiril, se obrnil, naredil korak naprej, še preden ga je dohitel alžirski branilec Madjid Boughera, takratni član škotskega Rangersa, udaril po njej v daljši kot Faouzija Chaouchija in ob ne najboljšem posredovanju alžirskega vratarja zadel. "Goooool!!!" Za prvo in do zdaj na žalost tudi edino slovensko zmago na svetovnih nogometnih prvenstvih.

Foto: Grega Valančič/Sportida

Ob velikem jubileju smo se z nekdanjim članom Dravograda, Celja, norveškega Lillestroma, angleških West Bromwich Albiona, Hull Cityja in avstralskega Melbourne Cityja, pri katerem je pri 34 letih končal bogato nogometno pot, pogovarjali predvsem o tem nepozabnem golu in svetovnem prvenstvu 2010, a tudi o marsičem drugem.

Tudi o tem, kako skupaj s soigralci pred leti v garderobo niso pustili takratnega predsednika vlade, zdajšnjega slovenskega predsednika Boruta Pahorja. Pa o očitkih, ki jih je naš tokratni sogovornik pred leti izrekel na račun zdajšnjega prvega moža evropskega nogometa, predsednika Uefe Aleksandra Čeferina. O prerekanju glede premij z nekdanjim predsednikom Nogometne zveze Slovenije Ivanom Simičem. O Janu Oblaku, zdajšnji reprezentanci, Matjažu Keku in zapletih s takratnim in zdajšnjim selektorjem.

Pa seveda tudi o tem, zakaj se je pri vsega 30 letih odločil, da konča reprezentančno pot. Skupaj smo ugotovili, da prekmalu. "Lahko bi bilo drugače," je nekdanji organizator slovenske igre tako na kot ob igriščih povedal v debelo uro dolgem sproščenem pogovoru, ki je na trenutke odšel tudi na bolj napeto stran, in dodal, da je bil v času Srečka Katanca blizu odločitve, da spet obleče slovenski dres. "Ni manjkalo veliko," nam je razkril. Kaj vse je še povedal?

Alžirija : Slovenija 0:1 (0:0)

• Kaj se je dogajalo v Polokwaneju? (klik za video)

Veselje po zadetku v mreži Alžirije. Foto: Vid Ponikvar Danes mineva deset let od zgodovinske prve in za zdaj tudi edine zmage Slovenije na velikih tekmovanjih, ko ste z 1:0 na svetovnem prvenstvu 2010 premagali Alžirijo. Minilo je zelo hitro, mar ne?
Da, čas res teče zelo hitro. Kar naenkrat mine deset let. Ko kdo omeni to zgodbo in spomini pridejo na dan, pa še hitreje. Zdi se, kot da je bilo včeraj.

Ste si v času nedavne karantene ogledali posnetek kakšne izmed tekem s prvenstva v Južnoafriški republiki, ki so jih predvajali na nacionalni televiziji?
Sem. Predvsem zaradi sinov, ki sta imela takšne želje. Bili smo v karanteni in si dneve organizirali na tak način, da smo si ogledali praktično vse. Z veseljem, seveda. Vedno je dobro obuditi spomine, tisti dobri občutki spet pridejo na dan.

Kako sta na to, kar vam je uspelo in za kar je bil nenazadnje zaslužen njun očka, gledala vaša sinova?
Seveda je bilo v njunih očeh videti določen ponos, a saj veste, kako je z otroki. Dosti heca. Našla sta tudi veliko napak, kar je pred televizijskim zaslonom seveda lažje. Lahko je biti pameten, a sem jima skušal predstaviti, kaj sem v določenih situacijah čutil jaz in moji soigralci, kar njima in vsem, ki niso na igrišču, seveda ne more biti jasno. Ko si na zelenici, so stvari precej drugačne in hitrejše, kot če sediš na kavču in dogajanje spremljaš prek televizijskih zaslonov.

Da boste prvič nastopili na svetovnem prvenstvu, ste vedeli že več kot pol leta pred tekmo z Alžirijo. Se je napetost pred prvim sodnikovim žvižgom stopnjevala iz meseca v mesec, iz tedna v teden, iz dneva v dan in nazadnje iz ure v uro?
Seveda, a smo bili vedno zelo optimistični. V kvalifikacijah smo bili zelo uspešni in zato v pričakovanju prvenstva tudi samozavestni. Tudi zato, ker smo se dobro pripravljali. Priprave v Brunicu so bile zelo uspešne, a seveda prva tekma, tako kot prva tekma na začetku vsake sezone, predstavlja določen izziv. Ne veš, kje si. Malo so seveda prisotna tudi čustva, malo pozitivna trema, ki je vedno potrebna, a na tekmo smo se pripravljali normalno.

V sobi sva bila z Boštjanom Cesarjem, s katerim sva se odlično razumela in sva prijatelja tudi danes, a pred tekmo nisva počela nič drugega, kot sva počela sicer. Bili smo tako izkušeni, tako dobro smo se razumeli, da smo bili mirni in se na tekmo pripravljali tako kot vedno. Čeprav je bilo splošno mnenje v Sloveniji, da bomo zlahka zmagali, smo bili prepričani, da temu ni tako. Vedeli smo namreč, da je Alžirija zelo dobra, saj smo jo natančno analizirali, kar se je pozneje tudi izkazalo za resnično.

Veliko veselje slovenskih navijačev po zmagi v Polokwaneju. Foto: Vid Ponikvar

Na tribunah stadiona Petra Mokabeja je bilo kar 500 Slovencev, kar je za tako dolgo, tudi drago pot precej.
To je bilo veliko priznanje za vse nas. Da se navijači v tako velikem številu odpravijo tako daleč in te pridejo podpirat, je res lepo. Ob tem dobiš dodatno energijo. Veseli smo bili te podpore. Zelo veseli smo bili vsakega, ki je prišel. Ne samo teh, ki so bili dol z nami, ampak tudi tistih, ki so si naše tekme ogledali iz Slovenije in pesti za nas stiskali pred televizijskimi zasloni. Zaradi spodbude, ki smo jo čutili, smo se toliko bolj povezali med sabo. Tudi zato smo bili boljši in na prvi tekmi zmagali.

Tekma je bila v nevsakdanjem terminu, začela se je že ob 13.30. Tudi nad igriščem ste se pritoževali, bilo je vroče … Skratka, težko.
Bilo je zelo naporno. Poleg tega, da je šlo za prvo tekmo, ki je vedno zahtevna, smo dva, tri dni potovali iz Johannesburga. Za vse nas je bilo to nekaj novega. Nekaj drugega, česar nismo bili vajeni. Bilo je drugače. Tudi termin je bil čuden, pa igrišče, ki je bilo hibrid med naravno in umetno travo, tako da je bila žoga zelo hitra …

Skratka, bilo je nevsakdanje, težko, česa takega nismo bili vajeni, ampak najpomembneje je, da je bilo tako za nas kot za Alžirce popolnoma enako. Nismo iskali izgovorov, odigrali smo dobro tekmo, ki ni bila najboljša, kar smo poudarili že takrat, a na koncu smo zmagali z 1:0, kar je bilo edino pomembno. Na velikih tekmovanjih na koncu štejejo samo točke in to, kako daleč boš prišel.

Nad vuvuzelami slovenski nogometaši niso bili najbolj navdušeni, a njihovega kapetana niso preveč motile. Foto: Vid Ponikvar

"Na igrišču se s soigralci ne slišiš nič. Tudi po tekmi imaš polno glavo vsega, tako da potrebuješ čas, da prideš malo k sebi," je po tekmi povedal Marko Šuler. Govoril je o vuvuzelah, južnoafriškem navijaškem rekvizitu, ki ga je poleti 2010 spoznal ves svet. So bile res tako moteče?
Med tekmo sem bil vseskozi povsem zbran na dogajanje na igrišču. Bil sem v svojem svetu, igral sem in skušal maksimalno izpolnjevati svoje naloge, tako da tega, kaj se je dogajalo na tribunah, niti nisem opazil. Ko je bila daljša prekinitev, pred tekmo in po njej, pa sem vuvuzele seveda slišal, a me niso preveč motile. Vsaj ne toliko, da bi me vrgle iz tira.

Ko si vajen igranja pred velikim številom gledalcev, potem si vajen vsega. Tega, da se med tekmo ne moreš pogovarjati s soigralci, saj jih ne slišiš, zagotovo. Težko je komunicirati, moraš biti uigran. Moraš se začutiti že s pogledom. Mi smo to imeli, zato nismo imeli težav. Vuvuzele so pač del tamkajšnje kulture, kar smo morali sprejeti. Seveda imam sam raje navadno navijanje, kot smo ga vajeni pri nas, a mi ljube niso niti bakle in morda še kaj drugega, pa to vseeno sprejmeš in igraš.

Kako je zgodovinsko zmago od blizu doživel naš novinar?

Novinar Sportala Rok Plestenjak med vnetim delom po tekmi z Alžirijo. Foto: Vid Ponikvar S svetovnega prvenstva v Južnoafriški republiki smo seveda poročali tudi na Sportalu. Kako je zgodovinsko zmago v Polokwaneju doživel naš novinar?

"Sonce, vuvuzele in ponos. Spomin na prvo tekmo Slovenije na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki je barvit. Po dolgi nočni vožnji smo iz Johannesburga pripotovali v mesto, ki leži blizu Krugerjevega parka in je bilo v marsičem drugačno od večmilijonskega velemesta. Manjše, manj vajeno velikih dogodkov, na poti do prizorišča zgodovinske tekme pa smo se na cesti celo izgubili! Ko smo prispeli, nas je pozdravilo prijetno sončno vreme, pred povsem na novo zgrajenim stadionom, ki je stal sredi ničesar, ni manjkalo skupinic navijačev iz Slovenije. Srce so nam grele številne slovenske poskočnice, pričakovanje je strmo raslo, hitro se je začelo zares," je Rok Plestenjak najprej opisal dogajanje pred tekmo. Kako pa je videl dogajanje na igrišču?

"Sprva sem bil malce razočaran, ko sem zagledal dobršen del prostih sedežev. Stadion še zdaleč ni bil poln, slovenski navijači pa so bili razporejeni po različnih delih tribun. Že tako se jih ni veliko slišalo, ko pa so se oglasile še vuvuzele, se jih je še manj. Še enkrat več smo se prepričali, kako neprijazne znajo biti do evropskih ušes. Preglavice so povzročale tudi našim nogometašem, kar so nam po tekmi večkrat potrdili, a so se hrabro spustili v boj z Alžirci," je povedal in nadaljeval.

V družbi nekdanjega legendarnega kamerunskega nogometaša Rogerja Mille v Johannesburgu. Foto: Vid Ponikvar
"Kazalo je že, da se bo končalo brez zadetkov. Nato pa so sledili prekrasni prizori. Najprej izključitev Alžirca, nato zadetek Roberta Korena. Nikakor najlepši, a nas to ni prav nič motilo. Po tekmi je sledil najbolj čustven trenutek, vsaj zame, ko je avtobus s Kekovimi junaki zapuščal stadion. Ob izhodu so ga čakali navdušeni slovenski navijači. Bilo je evforično, srce je razganjalo od ponosa. Tudi zaradi pogleda na lestvico skupine, kjer je bila Slovenija prva! Malce manj je bilo prijetno le potem, ko sem se spomnil, da bi lahko opisan dogodek tudi posnel. A na to možnost gladko pozabil. Nič ne de. Zgodovinska zmaga je bila rojena," se dogajanja izpred natanko desetih let spominja naš dolgoletni novinar, ki seveda tako kot vsi v Sportalovem uredništvu upa, da bo kmalu lahko spet poročal z velikega tekmovanja, na katerem bodo nastopili tudi Slovenci.

Na igrišču v Polokwaneju ste bili trd boj, v katerem so bili Alžirci boljši v prvem polčasu, v drugem pa ste vse bolj prevzemali pobudo in po izključitvi na strani Alžirije v 73. minuti malo pozneje zadeli za zmago. Bi Alžirija padla, tudi če ne bi bila številčno oslabljena?
Mislim, da bi, a to niti ni najpomembneje. Alžirija je zasluženo ostala z igralcem manj, naš gol pa je bil na koncu plod trdega dela. To je bila prva tekma, tako eni in drugi smo bili pazljivi, oboji pa smo tudi računali na tri točke. Alžirija je dokazala, da je kakovostna ekipa s kakovostnimi posamezniki, česar smo se zavedali že pred tekmo. Tudi zato nismo brezglavo krenili v napad, ampak smo se tekme lotili taktično. Alžirija je imela v prvem polčasu svoje priložnosti, a smo imeli tudi mi nekaj situacij, ko bi lahko odigrali bolje. Ni nam popolnoma steklo, a na koncu smo zmagali. Od prve do zadnje minute smo bili zbrani in uspelo nam je.

V objemu rezervnega vratarja Jasmina Handanovića po zadnjem sodnikovem žvižgu. Foto: Vid Ponikvar

"Če potegnemo črto, so tekmeci naredili več napak kot mi," ste dejali takrat. Je to pravi oris takratnega dogajanja na igrišču?
Da. Na tisti tekmi smo, kot sem že rekel, naredili res veliko napak. Ne vem, ali smo jih kdaj še več, a delali so jih tudi Alžirci. Prej sva omenila nekaj dejavnikov, zaradi katerih so se dogajale napake, a nismo iskali izgovorov. Priznali smo, da smo odigrali nekoliko slabše, toda na koncu smo prišli do zgodovinske prve zmage na svetovnih prvenstvih, ki je še do danes nismo ponovili. Na to moramo biti ponosni. Takrat smo vsi skupaj še bolj povezali celotno Slovenijo. Bilo je enkratno.

Pod gol, ki je prinesel to zgodovinsko zmago, ste se podpisali vi, ko ste v 79. minuti udarili z roba kazenskega prostora in ob ne najboljšem posredovanju alžirskega vratarja zadeli. O takšnih trenutkih verjetno sanja vsak nogometaš.
Nikoli nisem bil tak, da bi razmišljal o sebi in golih, ki jih bom dosegal. Poskušal sem čim bolje pomagati ekipi, a sem, ko se je ponudila priložnost, da kaj postorim tudi pred nasprotnikovimi vrati in dam piko na i svoji predstavi, to tudi skušal narediti. Podati, zabiti gol. Karkoli. Vesel sem bil predvsem tega, da sem Sloveniji prinesel tri točke, bil pa sem seveda ponosen tudi na to, da sem za to zgodovinsko zmago poskrbel prav jaz. O tem trenutku nisem sanjal, se ga pa seveda nisem otepal, ko sem ga dočakal. Na koncu sem bil, tako kot moji soigralci, nagrajen za ves trud, ki sem ga vložil v ekipo.

V reprezentanci golov niste dosegali prav pogosto, v 61 nastopih ste jih zbrali pet, a ste se potem podpisali pod enega najbolj pomembnih, če ne kar najpomembnejšega v njeni zgodovini. Ste kdaj razmišljali o tem, da vas je s tem nekdo tam zgoraj nagradil za to, ker ste se prej vseskozi podrejali ekipi?
Za ekipo smo takrat delali vsi. Ne samo jaz, ampak vsi. Kot vezist sem vedno iskal priložnost in prostor, da ustrelim proti golu, če je mogoče. Takrat se mi je ponudila. Našel sem prostor, se obrnil, udaril v daljši vratarjev kot in, čeprav strel iskreno povedano ni bil najboljši, zadel. To je bilo najpomembnejše. Po tekmi smo vsi skupaj čutili veliko zadovoljstvo. Preskočili smo prvo oviro, osvojili tri točke in razmišljali o tem, kaj nas čaka naprej. Dobili smo krila in začeli verjeti, da lahko naredimo še kaj več.

Proslavljanje zadetkov, ki so ga slovenski nogometaši predstavili svetovni javnosti poleti 2010. Foto: Vid Ponikvar

Po golu ste predstavili tudi tisto zanimivo, unikatno proslavljanje zadetka. Še danes ne vemo, kakšna je zgodba, ki stoji za tem. Ste jo pripravljeni deliti?
To slavje je bilo pokazatelj enotnosti celotne ekipe. Ko sem zadel, sem razmišljal, da bi stekel do rezervne klopi. Da bi se veselili skupaj s soigralci in člani strokovnega štaba, a mi ni uspelo. Bil sem na povsem drugi strani stadiona. To je bil naš znameniti ples, ki je Sloveniji in svetu pokazal, da smo ekipa in dihamo kot eno. Seveda, za to proslavo stoji zgodba, tako kot stoji za vsakim dejanjem, ki smo ga takrat naredili, ampak … Kar ostane v garderobi, naj ostane v garderobi. Če tega do zdaj ni razkril nihče, potem naj ostane skrito tudi zdaj. Ne gre pa za nič posebnega.

Po tekmi so novinarji na vas čakali zelo dolgo. Ko ste prišli iz garderobe, je Samir Handanović povedal, da vas ni bilo, ker ste si ogledali prvi polčas tekme med Anglijo in ZDA. Zanimivo. Kaj se je dogajalo v garderobi po veliki zmagi?
Vzeli smo si malo časa zase. Nekateri so gledali to tekmo, drugi so počeli kaj drugega. Nikamor se nam ni mudilo. Vsak po svoje je užival v trenutku, za katerega smo poskrbeli. Prav je, da je tako. Ob tem smo misli že usmerili naprej in v to, kar nas je čakalo v naslednjih dneh.

Na vas so potrpežljivo čakali tudi navijači, ki so vas na avtobus pospremili s prepevanjem ponarodele "Kdor ne skače, ni Sloven'c!". Pri prepevanju so se jim pridružili tudi domačini. Na vsakem velikem tekmovanju so reprezentance, ki jih vzljubijo tudi nevtralni opazovalci dogajanja. Se vam zdi, da so vas Afričani vzeli za svoje?
Da, bilo je kar nekaj domačinov, ki so nosili naše drese, si okoli vratu ovijali slovenske šale in prepevali naše navijaške pesmi. Tudi zaradi njih smo dobili dodatno energijo in si toliko bolj želeli, da ta zgodba traja čim dlje. Vsak dan, ki smo ga preživeli tam, smo imeli več navijačev. Tudi med domačini smo postali res priljubljeni. Uživali smo.

V levjem parku v Johannesburgu dan po veliki zmagi nad Alžirijo. Foto: Vid Ponikvar

Je bilo v času, ki ste ga preživeli v Južnoafriški republiki, tudi kaj časa za ogledovanje tamkajšnjih znamenitosti? Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
Dan po zmagi nad Alžirijo smo imeli tri, štiri dni časa do naslednje tekme, tako da smo šli v Johannesburgu v levji park. Po tekmi smo bili zelo utrujeni, tako fizično kot psihično, tako da je bil obisk tega parka res zadetek v polno. Skupaj smo se sprehajali med zvermi, vzdušje je bilo zelo sproščeno, sprehod je pomagal k še boljšemu moštvenemu duhu. Tudi tam je bilo vidno, da je to ekipa, v kateri smo se ne glede na starostne razlike vedno razumeli. Tako na igrišču kot tudi zunaj nogometnih zelenic. V Afriki smo si z zanimanjem ogledali nekaj tamkajšnjih znamenitosti.

Slovenija : ZDA 2:2 (2:0)

• Kaj se je dogajalo v Johannesburgu? (klik za video)

Potem je v Johannesburgu sledilo nekaj veliko pomembnejšega. Tekma proti ZDA. Če na obračunu proti Alžiriji niste pokazali prav všečne igre, je bilo na stadionu Elis Park povsem drugače. V prvem polčasu ste leteli po igrišču, vodili z 2:0, piko na i pa je z evrogolom postavil Valter Birsa. Eksplodirali ste.
Po prvi tekmi in zmagi, ki smo jo dosegli, je bilo veliko lažje. Dobili smo energijo, samozavest in v obračun z Američani krenili res zelo odločno, a tudi organizirano. Dobro smo se pripravili na nasprotnika. V prvem polčasu nam je uspevalo vse. Valter je zabil izjemen gol, tako kot je vedno znal. Ob polčasu smo vodili z 2:0, potem pa se je tekma odvila v drugo smer. Po prvih 45 minutah v garderobi ni bilo nobene lahkomiselnosti, saj smo dobro vedeli, da imajo Američani izjemne posameznike, ki lahko v vsakem trenutku spremenijo potek tekme. To se je na žalost tudi zgodilo.

Veselje Zlatana Ljubijankića po golu v mreži ZDA v 42. minuti in vodstvu Slovenije z 2:0. Foto: Vid Ponikvar

Kaj se je v drugem delu igre v Johannesburgu dogajalo? Kako ste vse skupaj kot kapetan dojemali? Ste bili prepričani, da bo, ko so Američani prišli do izenačenja, šlo vse po zlu in boste izgubili?
Ne. O tem, da bo šlo vse po zlu, nisem razmišljal. Ko smo hitro prejeli zadetek za 1:2, se dobro spomnim, da smo se vsi skupaj pogledali. Vedeli smo, da moramo stopiti bolj skupaj, se odzvati na situacijo, priti višje in nasprotnika umiriti. Na žalost nam ni uspelo. Nasprotnik je bil v naletu. Američani so šli na vse ali nič, kar se jim je obrestovalo. Nismo se znali rešiti iz nastalega položaja.

Trpeli smo ves drugi polčas, prejeli tudi tretji zadetek, ki ga je sodnik na srečo razveljavil, a smo vseeno zdržali in vsaj izgubili nismo. Imeli smo celo nekaj situacij, iz katerih bi lahko zabili še tretjič, a nam ni uspelo. Po koncu tekme smo bili zelo razočarani. Vsi vemo, kaj bi nam ta zmaga prinesla. Res je, da smo osvojili točko, toda bolj kot o tem smo razmišljali o tem, kaj smo izgubili. Nismo imeli občutka, da smo dosegli to, česar smo si želeli. Takrat je bilo najpomembneje, da smo se umirili in se dobro pripravili na tretjo tekmo.

Na tekmi proti ZDA. Foto: Vid Ponikvar "V nedeljo smo bili veseli mi, vi mediji pa nekoliko manj," ste povedali v novinarske mikrofone po tej tekmi.
Da, tako pač je v nogometu. Ljudje, mediji želijo igro, atraktivnost, ki je na prvi tekmi ni bilo veliko, nam pa je bilo najpomembneje, da zmagamo. Ne samo mediji, tudi mi smo vedeli, da smo sposobni igrati veliko bolje, kot smo igrali proti Alžiriji, toda na koncu se verjetno vsi strinjamo, da se na svetovnih prvenstvih igra za točke. Zmagaš ali pa ne. Greš naprej ali pa ne. Igra se čez dva dni pozabi, rezultat pa ne. Alžirijo smo premagali, proti ZDA smo izgubili dve točki.

"Če mislite, da so Američani prikazali dober nogomet, smo na različnih bregovih. Jaz sem negativno presenečen nad njihovo igro. Oba zadetka so dosegli bolj po sreči kot zaradi znanja." Tudi to je vaša izjava.
Minilo je deset let, pa se s to izjavo strinjam še danes, a povem tudi to, kar sem povedal že takrat. Američani so bili zelo kakovostni, ampak v prvem polčasu smo igro povsem nadzorovali mi. Imeli smo vse pod kontrolo, vodili z 2:0, Američani kot Američani, ki so vedno polni sami sebe, niso vedeli, kje so. V nadaljevanju je bilo žal drugače. Na koncu so zasluženo osvojili točko.

Po tej tekmi so se hitro začele vleči vzporednice s Charlerorijem in (ne)srečno prvo tekmo Slovenije na velikih tekmovanjih, ko smo na evropskem prvenstvu 2000 proti Jugoslaviji vodili s 3:0, imeli tudi igralca več, a se morali na koncu sprijazniti z remijem. Je to na misel po tekmi prišlo tudi vam?
Ne, po tekmi in pred tekmo o takšnih stvareh ne razmišljaš, toda če zdaj pogledam nazaj, neke vzporednice zagotovo so. Marsikaj je bilo podobnega. Zakaj, ne vem, a ne bi rekel, da gre za slovensko miselnost ali kaj drugega. Šlo je samo za naključje. Prepričan sem, da bo Slovenija naslednjič, ko bo v taki situaciji, zmagala.

Slovenija : Anglija 0:1 (0:1)

• Kaj se je dogajalo v Port Elizabethu? (klik za video)

Slovenija štiri točke, Anglija in ZDA dve točki, Alžirija ena točka. To je bil pogled na lestvico skupine C pred zadnjo tekmo. Pritisk ali spodbuda pred obračunom z Angleži, ki vas je čakal v Port Elizabethu?
Bili smo trdno na realnih tleh. Tam, kjer smo bili že pred prihodom na svetovno prvenstvo. Vedeli smo, kaj in kdo smo, a smo že od samega začetka želeli narediti nekaj več. Na prvenstvo nismo prišli, da bi se potem hitro poslovili. Želeli smo v izločilne dele, čeprav je res, da smo marsikoga presenetili že s tem, da smo se tam sploh pojavili. Želeli smo v osmino finala.

Razočaranje slovenskih nogometašev ... Foto: Vid Ponikvar

Angleži, predvsem tamkajšnji mediji, so bili pred obračunom, čeprav so imeli pred tekmo s Slovenijo zgolj dve točki, precej prepotentni. Kako ste njihov odnos do Slovenije videli vi, ki ste bili del tamkajšnjega nogometa? Za vami je bila takrat tretja sezona v majici West Bromwich Albiona.
Ne bi rekel, da je to prepotentnost. Bil sem del tamkajšnjega medijskega sveta, zato sem dobro vedel, kakšen je njihov način izražanja. Mi, Slovenci, ki smo majhen narod in v nogometnem svetu nismo preveč pomembni, smo hitro užaljeni, če dobimo občutek, da nas nekdo ne jemlje resno. A mi se s tem nismo ubadali, to je pač njihova kultura, ampak smo skušali to obrniti v svoj prid. Hoteli smo pokazati, kdo in kaj smo mi.

Oni so bili prepotentni, toda ko so stopili na igrišče, so tudi oni tako kot vsi dali vse od sebe, da bi izpolnili cilje. Na igrišču so nas spoštovali. Vedeli so, da bodo, če bo drugače, hitro kaznovani. Treba je priznati, da so na koncu tudi zmagali in se uvrstili naprej. Čeprav je res, da so potem hitro dobili po glavi in domov odšli kmalu za nami … (sladek nasmeh, op. p.).

Takoj po koncu tekme z Anglijo, ki se je končala s porazom z 0:1, ste bili v osmini finala tudi vi. Na žalost le nekaj minut. Do trenutka z druge tekme skupine C v Pretorii, kjer so ZDA do zmage nad Alžirijo prišle v 91. minuti. Kako težko je bilo, ko ste izvedeli, da je Landon Donovan tik pred zdajci razparal mrežo alžirskega vratarja?
Najprej smo si seveda želeli, da proti Angliji ne bi izgubili, a nam žal ni uspelo. Dali smo vse od sebe, toda Angleži so izkoristili eno od priložnosti, ki so jih imeli, in zmagali z 1:0, čeprav so v zadnjih desetih minutah kar trpeli. Imeli smo dve, tri zanimive situacije in bili blizu zadetka. Na žalost nam ni uspelo. Ko je bilo tekme konec, smo bili v osmini finala. Čakali smo na to, da bo tekme v Pretorii, ki se je končala nekje deset minut za našo, konec.

Odštevali smo sekunde do trenutka, da se veliko slavje začne, a se je potem zgodilo ravno obratno. Prišla je novica, ob kateri smo obnemeli in dobili solzne oči. Pred nosom smo imeli uspeh, o katerem smo sanjali. Razočaranje je bilo res veliko. Ko se je to zgodilo, smo bili vsi na igrišču. Pogledali smo se med sabo. Z zelo malo komunikacije smo točno vedeli, kaj kdo čuti. Žalost, velika žalost. Prav veliko nismo govorili. Razočaranje je bilo res veliko, ampak ko se po tekmi umiriš in ugotoviš, kaj ti je uspelo, se pomiriš. Na koncu smo bili ponosni na to, kar smo dosegli.

... in solze slovenskih navijačev po koncu tekme v Port Elizabethu. Foto: Vid Ponikvar

Podobno razočaranje ste doživeli že ob koncu rednega dela kvalifikacij, ko ste se po koncu tekme v San Marinu zbrali na sredini igrišča in upali na dobre novice iz Chorzowa, kjer Slovaška ne bi smela premagati Poljske. Niste jih dočakali.
Da, že takrat smo ugotovili, da se nogomet igra 90 minut. Dvakrat smo bili v situaciji, ko smo že bili nekje, a smo potem padli nazaj. To je nogomet. Na žalost se nam je to zgodilo še drugič. Seveda smo bili razočarani, a življenje teče naprej. Pred nami so bili novi izzivi, nove tekme.

Da ste se v Slovenijo iz Afrike vrnili kot zmagovalci, potrjuje tudi dejstvo, kako so vas doma sprejeli navijači. Na letališču se jih je zbralo več kot dva tisoč, več kot deset tisoč pa jih je bilo na sprejemu v središču Ljubljane.
Takrat smo se počasi začeli zavedati, kaj nam je uspelo. Ko smo izpadli, je bilo nekaj grenkega priokusa. Potem smo razmislili o vsem skupaj, o tem, kje smo bili in kaj smo dosegli, in hitro ugotovili, da smo postorili marsikaj dobrega. Ko smo prišli domov, so se ti občutki stopnjevali.

Že takrat sem govoril, da smo Slovenci pokazali, da znamo stopiti skupaj. Združili smo celotno Slovenijo. Zdaj lahko rečem tudi to, da bi bilo dobro, če bi tako držali skupaj tudi takrat, ko nam ne gre. Ko uspehi niso tako bleščeči. V slabših časih bi bili lahko malo bolj pozitivni in bolj povezani. Ne samo v nogometu in športu. Tudi drugje. Smo majhni, a dosegamo velike uspehe.

Svetovno prvenstvo 2010, skupina C:

Lestvica:

Zdaj že nekaj časa niste več nogometaš, a ste se v slovenski nogomet vrnili v drugačni vlogi. Včasih ste, neposredno ali po ovinkih, vedno povedali, kar ste mislili, in niste prav veliko gledali na to, ali se boste komu zamerili. Je še vedno podobno?
Jaz sem bolj kot ob igrišču vedno rad govoril na njem, kjer sem vseskozi kazal pravi odnos. Zato sem bil tudi nagrajen. Zdaj na nogomet seveda gledam z drugega zornega kota, stvari vidim na drugačen način, a še vedno ostajam isti. Če želim komu kaj povedati, mu bom to povedal na štiri oči. Rad imam čiste odnose. Z igralci in mediji.

Sprašujem zato, ker bova zdaj, če lahko, načela malce manj prijetne teme.
Dajva.

"Vsaka dobra zgodba ima svoj konec. Tako je bilo tudi z našo. Po mojem mnenju prehitro." Foto: Grega Valančič/Sportida

"Smo skupina fantov, ki si želimo uspeha in napredka. Treba se je ozreti v prihodnost in dvigniti glave. To klapo bomo še naprej držali skupaj. Lahko smo še boljši," so besede, ki so iz vaših ust prišle po koncu svetovnega prvenstva 2010. Boljši, čeprav bi po številnih kriterijih morali biti, potem niste več bili. Zakaj?
Vsaka dobra zgodba ima svoj konec. Tako je bilo tudi z našo. Po mojem mnenju prehitro, marsikaj bi lahko naredili drugače, a nastala so trenja, ki niso bila toliko povezana z igriščem, ampak z dogajanjem ob njem. Jaz še danes ne obtožujem nikogar. Ob tem prevzemam odgovornost za vse, kar sem takrat rekel in naredil. Stvari se enostavno niso razvile v smer, v katero bi se morale.

Govoriva seveda o odmevnih javnih obračunavanjih s takratnim predsednikom Nogometne zveze Slovenije Ivanom Simičem okoli premij, ki so dvigovale veliko prahu. Kaj je šlo narobe?
Kar zadeva premije, je bilo vse na papirju. Vedelo se je, kaj in kako, ampak eno je, kako se zgodba predstavi medijem, drugo pa, kaj se dogovoriš na štiri oči. Ljudje smo si različni in to spoštujem. Kot sem rekel, sem jaz vedno najraje govoril na igrišču, če je šlo za kaj drugega, pa iz oči v oči. Določeni ljudje so pač drugačni, kar spoštujem, in so te stvari želeli predstaviti na svoj način. Še danes mislim, da je bilo vse skupaj brez zveze. Z lahkoto bi vse nesporazume uredili za isto mizo. Brez težav. Škoda, da nismo, a časa ne moremo prevrteti nazaj. Zgodilo se je, kar se je.

V naslednjih kvalifikacijah potem nismo bili uspešni in začelo se je v delati v smeri, da je treba menjati stvari. Tako se je zgodilo tudi s prejšnjo generacijo. To je v nogometu normalno, zato sem vse skupaj sprejel brez težav. Še danes nikomur ne zamerim ničesar. Prihajali so nov val, novi nogometaši, nove strukture. Napočil je čas za spremembe, ki so se potem tudi zgodile. Ali bi bili bolj uspešni, če bi bilo drugače, ne bomo izvedeli nikoli, mislim pa, da so se stvari na tak način razpletle prehitro.

Kaj točno se je sploh dogajalo?
Vemo, kdo je bil na igrišču. Nogometaši. Stroka pa je pač tista, ki odloča, kdo bo igral in kako se bo igralo. Kar zadeva to, ni bilo nobenih težav. Bili smo enotni. Tudi z navijači smo bili enotni, a če se želi nekdo medijsko izpostavljati na tak ali drugačen način, je to njegova pravica. Čeprav je bilo to povsem nepotrebno. Kot kapetan sem vedno govoril v imenu ekipe. Nogometaši so bili vselej seznanjeni z vsako malenkostjo, ki se je dogajala. Na igrišču ni bilo nobenih težav. Vsak, ki je na neki poziciji, ima določeno moč. Podporo določenih medijev. Potem pa se odloči, v kakšni meri jo bo uporabljal.

Vemo, da se je prejšnji predsednik Rudi Zavrl izpostavljal bolj malo. Iz tega bi se lahko marsikdo naučil marsikaj. Na koncu pa sem ponosen predvsem na to, da smo nogometaši tudi v tistih časih pokazali, da smo bili prava ekipa in smo stopili skupaj. Nikomur nismo dopustili, da bi to razdrl. Tega nam ni mogel vzeti nihče. To je tisto, na kar smo lahko najbolj ponosni.

"Da, vedno ko je v igri denar, so težave, ampak v svetu je to očitno nekoliko drugače, kot je pri nas." Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste se takrat zavedali, da ste dregnili v osje gnezdo? Ko je v igri denar, in ni ga bilo malo, ljudje hitro začnejo govoriti o pohlepu.
Še enkrat povem, da sem vedno govoril v imenu ekipe. Preden sem karkoli povedal, sem se vedno posvetoval z ekipo. Z naše strani je bilo vedno enako. Dogovorili smo se skupaj. Če se uvrstiš na svetovno prvenstvo in dobiš nagrado, potem je jasno, da se usedeš in se dogovoriš, kako si boš to nagrado razdelil. Potem se moraš tega tudi držati, ne pa, da začneš medijsko vojno in začneš spreminjati stvari. To je nepotrebno.

Da, vedno ko je v igri denar, so težave, ampak v svetu je to očitno nekoliko drugače, kot je pri nas. Očitno si je pri nas takrat nekdo stvari hotel predstaviti drugače. Seveda sem se zavedal, da ta medijska vojna ni dobro vplivala na vse skupaj, a smo tudi takrat pokazali enotnost, stopili skupaj in nismo dopustili, da bi nas nekdo spravil narazen.

Šlo je celo tako daleč, da so se začele primerjave z velikim pokom v Gwangjuju na svetovnem prvenstvu 2002. Tudi med vami in Zlatkom Zahovićem. So vas zmotile?
Ne, saj sem vedel, kaj je res in kaj ne. Vedno sem bil nogometaš, ki je igral za ekipo. Tak sem bil tudi v vlogi kapetana. Želel sem izpolnjevati individualne naloge, s katerimi sem pomagal ekipi. To sem vedno delal najbolje, kot sem znal. Kot kapetan sem bil seveda izpostavljen, a znotraj same ekipe se nikoli nisem počutil, da bi bil kaj več. Imeli smo odlično komunikacijo. Vsak, tudi najmlajši, je lahko povedal, kaj si misli o vsem. Nikoli se ni zgodilo, da kdo ni smel predstaviti svojega mnenja.

Kot kapetan sem bil seveda najbolj izpostavljen, a s tem nisem imel težav. Še enkrat bi se, brez težav. Seveda pa nismo vsi enaki. Izpostavil se je še kdo, marsikdo pa se seveda ni, kar je normalno. Ljudje smo si različni. Značaji so drugačni, a najpomembneje je, da smo imeli med sabo korekten odnos in smo se spoštovali. V ekipi je bilo vedno odlično vzdušje. Tako na igrišču kot zunaj igrišč. Na to, kaj smo dosegli, sem zelo ponosen, še bolj ponosen pa sem zaradi tega, ker se lahko še vedno vsi skupaj dobimo in kadarkoli spijemo kavo.

Nastopi v vlogi kapetanov v slovenski reprezentanci:

Precej drzni ste si upali biti tudi po veliki zmagi nad Rusijo v Ljudskem vrtu, ko v garderobo niste pustili takratnega predsednika vlade, zdajšnjega predsednika Slovenije Boruta Pahorja.
Garderoba je garderoba in je sveta. Stvari, ki se dogajajo tam, ne morejo oziroma ne smejo priti ven, če je ekipa prava. Če spoštujemo drug drugega, potem mora biti to svet kraj, v katerem smo samo mi. Pa ne zato, da bi se tam dogajalo kaj posebnega ali pa, da bi se kaj skrivalo. Tako ni samo pri nas, ampak povsod. Sploh pa, če se ob našem največjem uspehu pojavi nekdo, ki ga, ko smo to zgodbo začeli pisati, ni bilo niti blizu.

V tistem trenutku se nam je pač zdelo, da v garderobi ne želimo nikogar, ki tam ni bil z nami, ko uspehov ni bilo. Želeli smo biti skupaj tisti, ki smo bili tam od začetka. Ni šlo za nič osebnega, to bi se zgodilo vsakemu. Pa četudi bi imel dobre namene. Verjamem, da je bilo tako tudi z njim, ampak ve se, kdo spada v garderobo in kdo ne. To je treba spoštovati. Zaradi tega je bilo z naše strani nekaj nezadovoljstva.

Takratni predsednik NZS Ivan Simič v družbi takratnega predsednika slovenske vlade Boruta Pahorja v Ljudskem vrtu na tekmi dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010 proti Rusiji. Foto: Vid Ponikvar

No, ampak v garderobo je potem vseeno vstopil. Vam je očistil nogometne čevlje, kot je obljubil, da jih bo?
Ne vem niti, za kaj točno je v tej zgodbi šlo, kaj je obljubil in ali je to obljubo držal. Meni jih ni. Jaz sem si nogometne čevlje vedno rad očistil kar sam.

Takrat je zdajšnji predsednik Slovenije ob omembi tega, da ga niste spustili v garderobo, izrekel tudi besede, ki jih je potem ob svojih nagovorih slovenske javnosti izrekel še nekajkrat: "So What?"
… (nekaj sekund tišine, op. p.) So What? (smeh, op. p.)

Z Milivojem Novakovićem sta bila svoj čas nerazdružljiva. Foto: Vid Ponikvar Zadnjo tekmo v reprezentančnem dresu ste odigrali septembra 2011 v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012 v Firencah. Ko je po koncu kvalifikacij selektorski stolček zasedel Slaviša Stojanović, je bila vaša nadaljnja reprezentančna usoda nekaj časa negotova, potem pa ste februarja 2012, pred prijateljsko tekmo, njegovo drugo v vlogi selektorja, sporočili, da za Slovenijo ne boste igrali več. Zakaj?
Kot sem rekel, vsake zgodbe je enkrat konec. Tako je bilo tudi z mojo. Začutil sem, da je napočil trenutek, ko je treba stopiti nazaj. Prepustiti prostor mlajšim in drugim ljudem dopustiti, da poskusijo s svojo zgodbo. Verjamem, da so imeli dobre namene, a na koncu se jim ni izšlo. Menjava generacij je vedno vprašljiva. Težko je vedeti, kdaj je pravi trenutek. To sem sprejel. Na koncu sem se umaknil sam. Seveda je to, da se je zamenjal selektor, vplivalo na mojo določitev, a zameril nisem nikomur. Odločitev sem sprejel zavestno in se korektno poslovil. Napočil je čas za novo zgodbo. Ponosen sem na to, kar smo skupaj dosegli.

Z vami se je poslovil tudi Milivoje Novaković, ki pa se je potem na nagovor naslednjega selektorja, Srečka Katanca, marca 2013 vrnil in v slovenskem dresu uspešno odigral še 26 tekem. Katanec je v povratek prepričeval tudi vas, a ste se odločili, da ostajate pri svoji odločitvi. Novaković si je premislil. Vas je s tem, ker se je vrnil, morda celo razočaral?
Ne, kje pa. Nihče od mojih takratnih soigralcev me ni razočaral. Z Novakovićem sva si bila vedno zelo blizu. Še danes sva v dobrih odnosih. Na koncu se vsak zase odloči, kaj bo storil. Velika razlika je med tem, kako je do mene pristopil Katanec in kako kdo drug. Nihče me ni nagnal iz reprezentance, a na koncu sem sprejel odločitev, kot sem jo. Začutil sem, da so potrebne spremembe. Da je nekaj ljudi, ki si to želijo. Ne govorim o navijačih in novinarjih, daleč od tega, čeprav je bilo tudi v medijih na nekaterih pozicijah nekaj takih, ki so imeli vpliv na to. Ko začutiš, da si odveč, se pač odločiš. Sam sem skušal pomagati na tak način. Na koncu so bili oni tisti, ki so potegnili najkrajšo.

"Pošteno bom priznal, da sem ob klicu gospoda Katanca resno razmišljal o tem, da bi se vrnil." Foto: Grega Valančič/Sportida

Ko je na čelo Nogometne zveze Slovenije po odhodu Simiča prišel Aleksander Čeferin, je govoril, da vas bo skušal vrniti. Pozneje ste v enem od intervjujev dejali, da vas ni poklical, in ob tem dodali: "So ljudje, ki očitno več govorijo kot dejansko storijo. Mogoče je zdaj čas za njih, da se iz tega kaj naučijo in skušajo v prihodnje zadeve peljati malo drugače." Kako na to izjavo gledate zdaj, ko imamo v njem enega najbolj priznanih svetovnih nogometnih funkcionarjev, predsednika Uefe?
Za to izjavo še vedno stojim, tako kot sem tudi takrat. Seveda je Čeferin iz meseca v mesec, iz leta v leto rastel. Vsi se v življenju učimo, tudi jaz, in potem naslednjič morda ravnamo drugače, kot smo takrat. Ni šlo za nič osebnega. Na koncu je jasno, da ni on tisti, ki odloča, kdo bo igral in kdo ne. O tem odloča stroka. On ni imel vpliva na mojo reprezentančno pot in niti nisem pričakoval, da bi jo imel. Selektor je tisti, ki odloča, kdo bo igral in kaj bo spremenil.

Kot sem rekel, oba selektorja sta do mene pristopila na povsem drugačen način. Pošteno bom priznal, da sem ob klicu gospoda Katanca resno razmišljal o tem, da bi se vrnil. Tudi zaradi tega, ker v času, ko za reprezentanco nisem igral, ta ni našla povezovalnega člena v zvezni vrsti. Vsi smo se zavedali, da manjka, a sem na koncu prečesal pluse, minuse in prišel do ugotovitve, da v tistem trenutku reprezentanci niti ne bi mogel pomagati spisati takšne zgodbe, kot sem si želel in si je želela celotna Slovenija.

3079 dni, 61 nastopov, pet golov in trije selektorji

Z Matjažem Kekom sta bila najprej na nasprotnih bregovih, potem pa sta skupaj spisala nogometno pravljico. Foto: Vid Ponikvar Koren je v dresu slovenske reprezentance debitiral z 22 leti, 2. aprila 2003, na tretji tekmi kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2004 pod vodstvom Bojana Prašnikarja pri zmagi nad Ciprom s 4:1 v Ljubljani, ko je v igro vstopil v 85. minuti namesto Mladena Rudonje. V tistih kvalifikacijah, v katerih je Slovenija igrala tekmi dodatnih kvalifikacij proti Hrvaški in izgubila, je zaigral še trikrat.

V za Slovenijo neuspešnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2006, ko je bil selektor Branko Oblak, je zaigral petkrat. V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2008, sredi katerih je selektorsko klop zasedel Kek, je nastopil na vseh desetih tekmah. Tudi na vseh treh pod Kekovim vodstvom. Pozneje ga zaradi nesporazumov, ki sta jih imela, na prvih štirih tekmah v letu 2008, vse so bile prijateljske, ni bilo zraven, potem pa se je septembra 2008, pred začetkom uspešnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010, vrnil v kapetanski vlogi. V tistih kvalifikacijah je, tako kot potem tudi na svetovnem prvenstvu, na vseh 12 tekmah igral od prve do zadnje minute.

Zadnjo tekmo v slovenskem dresu je odigral 6. septembra 2011 proti Italiji v Firencah. Foto: Vid Ponikvar Podobno je bilo tudi v neuspešnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012, a s to razliko, da je zadnjo tekmo proti Srbiji v Ljudskem vrtu, ki ni več odločala o ničemer razen ponosu, zaradi kazni kartonov izpustil. Nazadnje je tako v slovenskem dresu zaigral 6. septembra 2011 proti Italiji in, kot se je izkazalo pozneje, takrat dva tedna pred 31. rojstnim dnem končal bogato reprezentančno pot.

Trajala je 3079 dni in 61 tekem, na njej pa je zabil pet golov. Poleg zlatega za zmago na svetovnem prvenstvu proti Alžiriji še v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2008 pri zmagi nad Luksemburgom z 2:1, na prijateljski tekmi proti BiH novembra 2008 ob porazu s 3:4 in dvakrat pri zmagi nad San Marinom s 5:0 v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010.  

Tudi v odnosu z novinarji je bilo takrat nekaj trenj. Nenazadnje ste se za več kot leto zavili tudi v medijski molk. Kako gledate na to danes, deset let pozneje?
Nikoli se nisem zavil v medijski molk. To je zgodba, ki je prišla ven iz določenih medijev. Ne vem, kaj je bilo zadaj. Novinarjem sem bil vedno na voljo. Ne more pa vsak novinar priti v mojo hotelsko sobo in pričakovati, da se bo pogovarjal z mano. To ni profesionalno. To je bila navada novinarjev, ki smo jo mi malo spremenili. V reprezentanci je bilo vedno določeno, kdaj in kako lahko pridete do izjav. Vedno so bili na voljo dva, trije igralci, ki so bili na voljo za medije. Za določene medijske hiše je bilo to nerazumljivo. Predstavljeni smo bili, kot da smo čudni, a v svetu je to normalno.

Če hočeš izjave, se obrneš na ljudi, ki so zadolženi za to. V klubu, v reprezentanci. V medijski molk se nikoli nisem zavil, je pa res, da sem zamenjal nekaj telefonskih številk. A ne zaradi tega, da ne bi dajal izjav, ampak zato, da me mediji ne bi klicali vsak drugi dan. Pridite pred hotel, pridite ob igrišče. Ni težav. Bom vprašal kar vas, ki ste bili zraven. Ste čutili, da bi bilo v odnosu med nami kaj narobe?

"Motilo me, da so obstajali določeni novinarji, ki se nikoli niso upali soočiti z mano iz oči v oči." Foto: Grega Valančič/Sportida

Bom iskren. Sem. Nenazadnje se je ob neki priložnosti zgodilo tudi to, da ste mi umaknili roko, ko sem vam pred nos pomolil diktafon.
Ni šlo za nobeno osebno zamero. Sistem je bil postavljen na tak način, da je bilo točno določeno, kdo bo s katerim medijem govoril. To je eno. Drugo pa je to, da se kaj takega ni zgodilo samo med nama in v tem primeru sploh ni letelo na vas. Motilo me je, da so obstajali določeni novinarji, ki se nikoli niso upali soočiti z mano iz oči v oči. Samo prišli so, posneli le del izjave, medtem ko sem se pogovarjal s kom drugim, tudi vprašali niso nič, potem pa napisali po svoje in bili pogumni za tipkovnicami. Pisali so samo, kar so si želeli. Stvari so predstavljali po svoje. Pogosto negativno. Jaz v tem nisem videl nič spornega. Večjo težavo kot mi z vami ste imeli vi z nami.

Daleč od tega, da smo slovenski mediji, vključno z mano, prišli do ravni, ki jo dosegajo najboljši slovenski športniki, prej nasprotno, ampak saj veste, kako pravijo: "Vojne proti medijem nikoli ne boš dobil. Na koncu imajo zadnjo vedno oni." Na to niste pomislili?
Na te stvari sam gledam mogoče malo drugače. Res je, da lahko mediji napišete marsikaj, kar zagotovo vpliva na mnenje javnosti. To je jasno. Ne strinjam pa se, da s tem zmagate. Res je, da lahko nekatere stvari opišete po svoje in obrnete tako, da izpade drugače, bolj negativno, kot morda v resnici je. Ampak če se midva usedeva, si poveva, kar si poveva, iz oči v oči, potem pa pride ven nekaj povsem drugega, to zame ni zmaga. Morda osebna, a jaz vem, kaj sem na svoji nogometni poti naredil.

Ponosen sem na vse, kar mi je uspelo. Imel sem odlično kariero. Če že gledamo na to, kdo je zmagovalec, potem smo bili to mi, ki smo se takrat uvrstili na svetovno prvenstvo. Ljudje, ki niso igrali na najvišji ravni in tega niso doživeli, pa verjetno na te stvari gledajo malo drugače. Ne zamerim nikomur. Ni nobenih osebnih zamer. Vsak novinar lahko še danes pride do mene, ampak na način, kot se to počne. Ne pa, da me, če poenostavim stvari, kliče v hotelsko sobo.

Dobro, pustiva zdaj to. Povejte raje, ali se boste v reprezentanco kdaj vrnili. Pridružila ste se ji nekdanja vidna člana obeh zadnjih uspešnih generacij, Miran Pavlin in že prej omenjeni Novaković.
Na to, da sta spet zraven, gledam zelo pozitivno. Vesel sem, da sta se vrnila. Vsak po svojih močeh bosta pomagala, da bo Slovenija boljša. Pustimo to ljudem, ki se na to spoznajo, imajo izkušnje in želijo pomagati. Njun povratek je zagotovo velik plus, dodatna energija za fante. Obema želim veliko sreče in predvsem to, da bi imela na voljo čas za udejanjanje idej, ki jih imata. Verjamem, da bosta v veliko pomoč.

Kar zadeva mene, o ponudbah, ki jih imam oziroma sem jih imel, nikoli nisem govoril. Tako je tudi zdaj. Trenutno sem osredotočen predvsem na delo v klubu. S strokovnim vodstvom v NK Celje se zelo dobro dopolnjujemo. Odlično se razumem tudi s fanti, ki so odlični. Super je. Kaj bo v prihodnosti, bomo videli po koncu sezone. Dolgoročno se zagotovo vidim višje, kot je vloga trenerjevega pomočnika. O tem smo se odkrito pogovorili, takoj ko sem prišel v Celje. Vsi vedo, da so moje ambicije višje, a za zdaj se v tej vlogi počutim odlično. V tej sezoni si želimo biti uspešni. Kako bo v naslednji, bomo videli.

"Najpomembneje je, da sva se tako selektor kot jaz iz te zgodbe marsikaj naučila in naredila korak naprej." Foto: Grega Valančič/Sportida

Prvo ime reprezentance in slovenskega nogometa je trenutno Jan Oblak. Kako gledate na to, da pod vodstvom Tomaža Kavčiča ni želel nastopati. Ob tem je bilo veliko nejasnosti. Precej manj, kot jih je bilo med vama z Matjažem Kekom na začetku njegovega prvega selektorskega obdobja, ko ste zaradi obveznosti v West Bromwich Albionu želeli izpustiti prvo prijateljsko tekmo v letu 2008. Selektor vam je zameril in sporočil, da na tistega, ki kadarkoli Sloveniji obrne hrbet, ne želi računati. Izpustili ste vse štiri pripravljalne tekme pred začetkom kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010, a se potem vrnili kot kapetan in to ostali vse do zadnje tekme, ki ste jo v majici Slovenije odigrali.
Ozadja o tem, kaj se je dogajalo z Oblakom, ne poznam. Kaj točno je bilo, vedo samo Jan, takratni selektor in ljudje z nogometne zveze. Seveda imamo vsi svoje mišljenje in ideje. Tisti, ki so bili vpleteni, vedo, kaj so se dogovorili, ko so se usedli skupaj. Tako kot jaz vem, kaj se je dogajalo v mojem primeru, samo oni vedo, kaj je bilo med njimi. Mi, ki smo stvari spremljali od daleč, težko. Je pa v Sloveniji navada, da se radi vključujemo v zgodbe drugih in jih komentiramo. Pa čeprav o njih ne vemo veliko. Zato je bilo to, da je vse skupaj prišlo v javnost, tako kot v mojem primeru, nespametno. Lahko povem samo to, da je Oblak vrhunski vratar. Lahko si le želimo, da bo še dolgo igral za Slovenijo. Vesel sem, da se je vrnil in pokazal, da je vodja. Je vrhunski nogometaš in športnik, ki ga Slovenija krvavo potrebuje.

Tudi midva s Kekom sva imela nesporazume in vsak svoje poglede. On je bil takrat na začetku svoje trenerske poti in je stvari reševal drugače, kot jih je pozneje. Najpomembneje je, da sva se tako selektor kot jaz iz te zgodbe marsikaj naučila in naredila korak nazaj, potem pa dva naprej. V tistem času sva bila na različnih bregovih, zato sem kar nekaj prijateljskih tekem tudi izpustil, a pomembno je samo to, da sva potem oba pozabila na nesporazume, stopila skupaj, naredili smo dobro ekipo in se potem v nadaljevanju do zadnjega odlično razumeli. Tako nogometaši med sabo kot tudi s strokovnim vodstvom. Vedno, do zadnjega, smo bili ekipa.

Kapetan Bojan Jokić je v zdajšnji reprezentanci še zadnji "preživeli" od prvokategornikov, ki ste najpomembnejše vloge igrali takrat.
Je profesionalec od glave do pete. Vedno je bil tak. Verjamem, da je tudi zdaj. Če skrbiš zase in ni boljšega od tebe, potem pač nadaljuješ svojo zgodbo. Zakaj ne bi igral še nekaj časa. Tega je zagotovo sposoben. Želim mu, da ne bo poškodb. Če bo tako, lahko igra še dolgo. Ko bo napočil trenutek za konec, pa bo to njegova in selektorjeva odločitev.

Foto: Grega Valančič/Sportida

Po koncu reprezentančne poti ste se preselili na tribune in tekme Slovenije obiskujete v navijaški vlogi. Kako ste zadovoljni s tem, kar vidite?
Odkar sem prenehal igranje za Slovenijo, sem si ogledal večino tekem. Na stadione prihajam v družbi sinov in uživam. Rad sem med navijači, med ljudmi. V tej vlogi nogomet čutiš na drugačen način. Sem navdušen navijač. Verjamem v te fante. Želim si, da najdejo dodatno energijo. Dodatno vez, ki jih bo še bolj povezala. Da se še bolj združijo med sabo in pokažejo, česa so sposobni. Individualne kakovosti jim res ne manjka. Želim jim, da bi, tako kot mi, naredili korak ali dva naprej. To je ključ do uspehov.

Morda tej reprezentanci manjka nogometašev z močnimi značaji, kot ste bili vi, Novaković, Boštjan Cesar, Samir Handanović?
V naši reprezentanci smo si bili po značaju zelo različni, a smo dobro shajali drug z drugim. Združili smo se v eno in na koncu uspeli. Verjamem, da so tudi zdajšnji fantje sposobni česa takega. Tudi oni seveda niso enaki med sabo, tudi med njimi je zagotovo nekaj takih, ki so lahko vodje, a dokler ne bo uspehov, jih okolica pač ne bo dojemala na tak način.

Verjamem, da bodo fantje naredili preskok, se še bolj povezali in uspeli. Nenazadnje so to, da lahko, pokazali že večkrat. Odigrali so že nekaj super tekem in prišli do dobrih rezultatov. Čuti se, da so povezani in si želijo uspeti. Manjka jim le še odločilen korak. Verjamem, da bodo kmalu dosegli to, česar si želimo vsi. Oni, mi in celotna slovenska javnost. Odmeven rezultat.

Se strinjate, da za odločilen korak manjka tudi prava navijaška podpora? Organiziranih slovenskih navijačev že nekaj časa ni na tekmah slovenske reprezentance.
Zagotovo. Lahko govorimo o marsičem, a na koncu so ključ do uspeha tudi navijači. So tisti, ki ti dajo dodatno energijo. Zlasti ko stvari ne gredo tako, kot si želiš. Mi smo bili z navijači res povezani. Maksimalno, kot si lahko. Mi smo puščali srce na igrišču, tako na treningih kot na tekmah, oni pa so to začutili in nam vrnili z navijanjem.

V Mariboru je bilo na reprezentančnih tekmah čutiti neko energijo, ki jo je težko razložiti. Že v preteklosti sem večkrat rekel, da Slovenija potrebuje organizirane navijače. Upam in verjamem, da bodo vsi vpleteni zgladili zamere, če jih imajo. Da se bodo navijači vrnili na tekme Slovenije in ji pomagali do največjih uspehov.

KVIZ: Koliko nekdanji kapetan ve o Sloveniji na SP 2010?