Sobota, 25. 7. 2020, 4.00
2 meseca, 1 teden
Sobotni intervju: Dušan Kosić
Ko vidi svoje fante, mu gre kar na jok
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,95
2
Dušan "Dule" Kosić je nekdanji slovenski reprezentant, ki je največji igralski pečat pustil pri Olimpiji. Treniral je Krko, Olimpijo, Triglav, vodil reprezentanco do 17 let, nato pa se leta 2017 preselil v Celje. Tri leta pozneje proslavlja največji uspeh kariere.
Olimpija, ki jo nosi v srcu? Maribor, ki ga tako spoštuje? Kje pa! Smetano na prvoligaški nogometni torti je kot prvi "polizal" Dušan Kosić, presrečni trener Celja. Devetinštiridesetletni Ljubljančan dobro ve, zakaj je po zadnjem pisku Slavka Vinčića objokan padel na kolena …
Na odločilni tekmi z Olimpijo (2:2) je osvojil zlata vredno točko, ohranil prednost pred klubom, ki ga je pred slabim desetletjem vodil tudi v Evropi, zdaj želi najboljše zadržati v Celju in dostojno zastopati slovenske barve v kvalifikacijah za ligo prvakov. Prvi trening v novi sezoni ga čaka že v sredo, na njem želi pozdraviti vse fante, ki so se podpisali pod zgodovinski dosežek. Tudi tiste, za katere vlada največje zanimanje. Za najboljšega nogometaša sezone Mitjo Lotriča, najboljšega mladega nogometaša Daria Vizingerja, najboljšega vratarja Matjaža Rozmana, prodornega mladega branilca Žana Zaletela ...
O njegovih čustvih na zadnji tekmi z Olimpijo, ko je postal državni prvak:
Dušan, iskrene čestitke za naslov! Kako ga proslavljate?
Občutki so neverjetni, bilo je noro in nepozabno. S fanti in vsemi sodelavci pri celjskem klubu smo ta zgodovinski naslov lepo proslavili. Prejeli smo ogromno čestitk in lepih želja, veliko ljudi je z nami trpelo in nam resnično privoščilo uspeh. Moj telefon je skoraj pregorel. Prejel sem okrog 800 SMS-sporočil, vsul se je tako velik plaz čestitk, da me je šokiralo. Hvala lepa, Slovenija, le to lahko rečem! Zelo sem počaščen, v sredo pa se že vračamo v normalne tirnice. Začele se bodo priprave na novo sezono.
Niste med sporočili zasledili nobenega z negativno vsebino? Nobenega ogorčenega navijača Olimpije, ki bi vam očital, kako ste jo lahko kot nekdanji kapetan in trener tako zagodli zmajem?
Ne, prav nobenega, tako da sem bil prijetno šokiran. Dobivali smo pohvale iz celotne Slovenije. Vsa so bila iskrena in dobronamerna, dala so nam ogromno energije.
Prejel je tudi priznanje za najboljšega trenerja sezone in se ob tej priložnosti za ta dosežek zahvalil prav vsem v klubu.
Ko bi lahko bilo torej v času, ko je Slovenija politično razdvojena, še več takšnih zgodb, kot je celjska …
Imel sem občutek, da je cela Slovenija z nami. Res noro. Začutil sem podobno energijo kot takrat, ko smo slavili največje uspehe slovenske nogometne reprezentance. Z razliko, da takrat nisem bil neposreden akter, zdaj pa se je to zgodilo meni.
Po naslovu prvaka ste večkrat izpostavili pozitivno energijo. Od kod vse ste jo črpali?
Črpali smo jo iz predanega dela in discipline. Vztrajnost in potrpežljivost pa obrodita svoje sadove. Ko vidim svoje fante, mi gre kar na jok, ker se spomnim vsega, kar smo postorili na poti do naslova. Koliko smo se trudili, kaj vse smo pretrpeli. Večkrat smo prišli do spoznanja, kako krhko je vse skupaj, saj je nogomet tako nepredvidljiv, da bi se lahko marsikaj obrnilo drugače.
Naredili smo pomemben miselni preskok. O nas so radi govorili, da smo bili vedno ''luzerji'', da nikoli nismo bili za velike stvari, a nam je s pomočjo te energije uspelo narediti premik na bolje. V naslednji sezoni ne želimo, da bi se o nas govorilo, kako smo bili le muha enodnevnica. Moramo se potrjevati.
Po zadetku Daria Vizingerja za 2:1 proti Olimpiji so trenerja Kosića (skrajno desno) premagala čustva, tako da je v zanosu sreče in velikega olajšanja stekel v objem presrečnih varovancev.
Kdaj pa vam je uspel ta miselni preskok?
V zadnji sekundi srečanja proti Olimpiji. To je ta preboj. Na tej tekmi bi se lahko zgodilo marsikaj. Danes se verjetno ne bi pogovarjala, če bi bila Olimpija prvak. Pogovarjali bi se le o igralcih Olimpije. Če bi nam Stefan Savić v zadnji sekundi dal gol, ko je nevarno preigraval, bi bilo drugače. Ali pa Timi Elšnik, ko je močno udaril, a je naš vratar Matjaž Rozman branil z nogo. Malo je manjkalo, pa bi bil lahko Elšnik prvi junak, NK Celje pa bi ostal večni poraženec. Ekipa, ki popusti na odločilnih tekmah. Fascinantno mi je, kakšne zgodbe lahko piše šport.
Dobro vem, kako so se počutili nogometaši Olimpije. Leta 2001 sem igral z Olimpijo odločilno tekmo za naslov proti Mariboru. Bilo je v zadnjem krogu, igrali smo za Bežigradom. Odigral sem dobro, a je bilo na koncu 1:1. Še danes se spomnim tistih občutkov, ki niso bili najbolj prijetni. To lahko traja leta, da živiš s to bolečino, in je vprašanje, ali boš dobil naslednjo priložnost. Ravno zaradi tega, ker sem videl, kako krhko je vse skupaj, sem na koncu dvoboja proti Olimpiji padel na kolena. Ker sem videl, da smo bili poplačani za opravljeno delo. Lahko rečem, da nam je uspelo odpraviti "luzersko" mentaliteto. Čeprav mi ni bilo najbolj jasno, zakaj sploh govorimo o neuspešnem Celju.
O tem, ali se počuti bolj Ljubljančan ali Celjan:
Kakšna je bila zabava po naslovu prvaka?
Žurka? Neverjetna! Kulturna, vljudna, brez razbijanja. Naš sponzor Z'dežele je opremil pločevinke z napisom Šampionsko pivo. Nimam ga več. Žal mi je, da si nisem shranil vsaj ene pločevinke za spomin. Pivo se je pilo v slačilnici, odpiral se je šampanjec, fantje so noreli in skakali ob glasbi, tudi sam sem bil med njimi. Takrat sem občutil gmoto iskrenih čustev. Ne razdiralnih, da bi bil prisoten tudi gnev, ampak sem čutil srečo. Bil sem pijan, a ne od piva, ampak čustev. Od tega, kaj so fantje znali narediti. Kako so se znali iskreno poveseliti.
Zelo sem bil vesel, ker ni bilo nobenega divjanja, ampak se je čutilo pozitivno energijo. Občutil je nisem še nikoli prej, čeprav sem doživel že številne uspehe. Ker je bilo prvič, neverjetno in senzacionalno in pristno. Ne verjamem, da bom še kdaj občutil kaj takega. Lahko sem privilegiran, da smo to doživeli. Skupinsko, noro, spontano. Najlepše.
Nogometaši Celja so se po tekmi družili z navijači in si dali duška tudi s pirotehniko.
Med sezono ste bili v izjavah za javnost bolj previdni. Namenoma niste hoteli dajati drznih napovedi?
Med drznostjo in prepotentnostjo je tanka meja. A smo uspeli biti drzni.
Kaj potem reči šele o drzni izjavi vašega dobrega znanca Alfreda Jermaniša, ki je bil pripravljen na zmago Olimpije na odločilni tekmi v Celju staviti 100 evrov!
Vsak gledalec ima pravico do svojega mnenja, verjamem pa, da so se mnogi strinjali z njim. "Švicko" mi je po tekmi čestital in priznal, da smo ga prijetno presenetili.
Z Mitjo Lotričem imata "vihrav" in poseben odnos, ki pa je z leti poskrbel za viden napredek Prekmurca, enega največjih junakov nepozabnega krstnega naslova Celjanov.
Po tekmi je pet minut slave doživel tudi kapetan Mitja Lotrič, najboljši nogometaš zadnje sezone.
Menim, da tu ne govorimo o petih minutah. Naš kapetan je za naziv, ki ga je prejel v sredo, trdo delal dve sezoni in si ga več kot zaslužil.
Se z naslovom prvaka za vas začenja povsem novo poglavje v karieri? Se je kaj spremenilo, ste kot trener še dodatno zrasli?
Naslov državnega prvaka je želja vsakega trenerja. Z enako vnemo bomo delali še naprej in poskušali naslov ubraniti. Odgovorni pa smo tudi do ljudi, ki so nas napolnili z energijo. V Evropi nas čakajo kvalifikacije za ligo prvakov. Moramo se izkazati. Že zaradi njih in jim nekaj vrniti. Zdaj smo si dali na rame nahrbtnik, z Evropo smo si naložili breme. Moramo hitro nadaljevati delo, saj nas čakajo veliki izzivi. To smo dolžni za Slovenijo.
O evropskih izzivih v kvalifikacijah za ligo prvakov:
Nenavadna sezona je za nami. Vi ste prvaki, sezono je podaljšal izbruh novega koronavirusa, Zlatko Zahović pa je po 13 letih zapustil Maribor. Prvič po desetih letih sta tako Maribor kot Olimpija ostala brez lovorike.
Mislim, da je bila letošnja sezona za gledalce nekoliko bolj razburljiva, saj nam je uspelo razbiti prevladi Olimpije in Maribora, kar se tiče osvajanja prvenstvene lovorike. To so zame čudežne zgodbe. Presrečen sem, da je lahko Celje pokazalo, da se da osvajati naslov tudi z manjšim proračunom. Tako kot je Maribor izstopal z majhnostjo svojega proračuna v Evropi, a vseeno delal čudeže, tako smo ga mi s tem igralskim kadrom v tej sezoni v Sloveniji.
Naša liga je prečudovita. Presrečen sem, da se je zaključila na tak način. Kar pa se tiče Maribora in Olimpije, se zavedam, da sta to instituciji z velikima proračunoma. Želim si, da spadata med najboljše v državi in lahko plačujeta igralce iz Celja, plačata odškodnino. To, kar je Zlatko Zahović delal v Sloveniji, ko je spoštoval slovensko ligo in nas je rešil, da smo s prodajo Rudija Požega Vancaša preživeli dva, tri mesece.
Celje je prvi klub po Kopru (2010), ki je prekinil vladavino Maribora oziroma Olimpije na seznamu slovenskih prvakov.
Ali se lahko še izboljšate?
Vedno si lahko še boljši in to si želimo tudi pokazati. Fante skušamo učiti, da ostanejo skromni, napredujejo in se ne bojijo nikogar. Z Robijem Korenom, Sebastjanom Gobcem imamo v klubu toliko dragocenih izkušenj, da lahko fantom dobro svetujemo. Na njih pa je, da o tem razmislijo in se potem odločijo. Lahko rečemo, da smo prvaki, a moramo izbrati svojo pot. Ali bomo skromni in kvalitetni še naprej, ali pa bomo naduti in se prepirali, kdo je najbolj zaslužen za kaj. Verjamem, da bomo šli po prvi poti. Če ne bomo ostali skupaj, obdržali nekega fokusa, kam želimo iti, bomo uničili sami sebe.
Ste imeli pred zadnjo tekmo tudi kakšno finančno motivacijo s strani vodstva kluba?
O nagradah se sploh nismo pogovarjali. Motivirala nas je želja po igranju v evropskih pokalih in po prvem zgodovinskem naslovu.
Kakšen bo vaš igralski kader v prihodnji sezoni? Sreča v nesreči je ta, da se bo nova sezona začela zelo hitro, za nameček pa ste že predčasno sklenili dogovor z Maticem Vrbancem. Morda bodo igralci zato ostali, ker ne bo dovolj časa za druge "snubce", in bodo klub lahko zapustili šele v primeru, če morda Celju ne bi uspelo v Evropi.
V klubu si bomo prizadevali, da ohranimo igralski kader. Če bodo prišle ponudbe, ki se jih ne da zavrniti, pa bomo po dogovoru z igralci poiskali rešitve.
Dušan Kosić uživa v delu s celjskim klubom, med njegovimi sodelavci v strokovnem štabu je tudi nekdanji kapetan slovenske izbrane vrste Robert Koren.
Ste srečni v Celju?
Izredno. Ta sreča izhaja iz dejstva, da s sodelavci iz dneva v dan ustvarjamo čudovito celjsko zgodbo. Ker lahko to zgodbo sooblikujem. Celje je vse od začetka v prvi ligi, v zadnjih letih smo vedno vsaj peti, ustvarjamo igralce, trenerje, okolje za razvoj. Ko greš danes gledat treninge Celja, sem presrečen za kondicijskega trenerja Alena Jankovića, fizioterapevta Marcela Smoleta, za pomočnika trenerja Jasmina Jeriča, ker jih nihče v zgodbi ne prepozna. Pa je Jasmin analitik, duša, psiholog. Vidijo le mene in Roberta Korena. Midva sva izpostavljena.
Robi ima prirojeno skromnost v sebi, tak je bil že kot igralec, najina zmes je vrhunska. Ko gledam ogrevanje, lahko samo zaploskam. Fantje se več ne šalijo, prevladuje resnost in stroga profesionalnost. Leta 2017, na začetku moje zgodbe s Celjem, je bilo drugače. Trenerji nismo tam, da smo prijatelji igralcem, ampak da jih usmerimo, spodbujamo, ko se jim ne da več delati.
Bi razmislili o ponudbi, če bi vam Olimpija to poletje ponudila trenerski stolček?
Trenutno sem v Celju osredotočen na svoje delo. Kaj bo pa prinesel jutri, je v nogometu nehvaležno razglabljati.
O tem, komu je dal svoj glas v izboru SpinsXI za trenerja sezone:
Lovoriki sta osvojila kluba s slovensko trenersko stroko, velikana iz Maribora in Ljubljane, ki sta se letos odločila za stratega iz Hrvaške, pa sta ostala praznih rok. Dodaten dokaz, da je treba bolj zaupati domači stroki?
Verjamem, da imamo v Sloveniji kakovostno stroko, kar smo dokazali v Celju. Ampak če nimaš podpore strokovnega štaba, športnega direktorja, se ne moreš tega iti, ker je toliko zunanjih vplivov, da ne moreš imeti kontrole nad vsem. Lahko imam poleg sebe le kakovostne ljudi in jim zaupam, pa upam v dobri veri, da bodo vedeli, kaj od njih zahtevam.
S športnim direktorjem Brankom Veršičem sta postala nerazdružljiv tandem.
Zato se s svojimi sodelavci non stop pogovarjam, da bodo začutili, na kakšen način funkcioniramo. S športnim direktorjem Brankom Veršičem sva vseskozi v stiku. Analizirava vse, vse v želji, da pomagava klubu še do boljših rezultatov. V naši zgodbi pa ni tako, da so nekateri bolj, nekateri pa manj zaslužni. Vsi so zaslužni, od Nataške (priljubljena ekonomka Nataša Potočnik, op. p.) do Celjskih grofov. Prav vsi. Če bi bil zdaj milijonar, bi nagradil fante, ki so ustvarili to zgodbo. Ne želim, da bi šli kamorkoli.
Lahko zdaj, po tem naslovu, zase že rečete, da ste kot trener dozoreli?
Ta uspeh je potrditev kakovostnega dela, vendar pa je vsak projekt zgodba zase. Pri celjskem projektu sem najbolj srečen, da smo s pomočjo kluba in igralcev dosegli nekaj izjemnega. Nobeden nam ne more več reči, da smo poraženci. Nismo več "luzerji".
O njegovem izboru za naj enajsterico SpinsXI:
Bi bili užaljeni, če selektor Matjaž Kek za prijateljsko tekmo s San Marinom, ki bo 7. oktobra, ne bi povabil vsaj nekaj igralcev Celja? Ne nazadnje so kar štirje v najboljši enajsterici SpinsXI.
Kako naj bom užaljen do Matjaža Keka? On najbolje ve, kdo mu lahko zadovoljuje principe. Lahko mu dam le nasvet, naj nadigra San Marino in odigra z najboljšimi. V reprezentanci pa ne moreš eksperimentirati, ampak morajo igrati le najboljši.
2