Četrtek, 23. 7. 2020, 14.50
3 leta, 9 mesecev
Mitja Lotrič, kapetan prvakov in najboljši igralec lige
Junak podviga, na katerega je Celje čakalo več kot sto let
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,88
3
"Vesel in ponosen sem, da sta se nam ves trud in delo, ki smo ju vložili v to ekipo, obrestovala," je po nogometni drami v Celju večkrat ponovil Mitja Lotrič. Najboljši posameznik sezone 2019/20 Prve lige Telekom Slovenije, ki je kot kapetan prvi dvignil pokal za prvi naslov prvaka v 101-letni zgodovini NK Celje.
Zgodovinski trenutek. Mitja Lotrič je v zrak dvignil pokal, na katerega so Celjani čakali 101 leto.
Da se v njegovih nogah in tudi v glavi skriva nekaj več, je 25-letni Prekmurec kazal že kot zelo mlad, a je njegov razvoj po zgodnjem vzponu pri Muri in nadaljevanju v Kopru pozneje zastal. Po letu in pol, ki ga je preživel pri novem drugoligašu, velenjskem Rudarju, se je preizkusil v tujini, a Ciper po pol leta, januarja 2018, zapustil zelo razočaran. Takrat je prišel v Celje in s trenerjem Dušanom Kosićem začel pisati zgodbo, ki je vrhunec doživela v sredo zvečer.
"Sprva nama ni šlo. Na nogomet sva gledala drugače. Moji soigralci dobro vedo, kaj vse sem moral prestati, pogosto sem ga poslušal in tekel kazenske kroge, a sva oba vztrajala, stopila na isto pot in na koncu se je izšlo sanjsko," je pester odnos s trenerjem, ki je mlado celjsko zasedbo popeljal do zgodovinskega podviga, opisal Mitja Lotrič, ki je sezono z 18 goli in 11 asistencami končal kot tretji najboljši strelec in drugi najboljši asistent lige.
"Ta sanjska sezona in nagrada sta zasluga vseh fantov in strokovnega štaba. Brez njih je ne bi dobil," je po tekmi razlagal 25-letni vezist, ki upa, da se sanjska zgodba Celja ne bo končala prekmalu. "Verjamem, da bomo vsi skupaj ostali še vsaj za Evropo in morda tudi še dlje. Prepričan sem, da nismo rekli zadnjega," je povedal Prekmurec, ki v času, ko berete ta intervju, verjetno že uživa na hrvaški obali.
"Že v sredo začnemo s pripravami na novo sezono, tako da je treba izkoristiti tisto malo premora, ki ga imamo," je povedal v sredo pozno zvečer, ko je debelo uro po tekmi pridno odgovarjal na novinarska vprašanja, in dodal, da naslednje jutro z družino že odhaja na morje.
V družbi razočaranega nekdanjega kapetana Olimpije Nejca Vidmarja takoj po koncu tekme.
Celje je prvak. V zgodovino kluba z več kot stoletno zgodovino pa se boste prav vi zapisani kot tisti, ki je kot kapetan kluba najpomembnejšo slovensko nogometno lovoriko dvignil v zrak.
Verjel sem pred tekmo, verjel sem med tekmo. Vedel sem, da lahko osvojimo naslov in da ga tudi bomo. Skupini, ki jo imamo s soigralci na eni izmed mobilnih aplikacij, sem fantom že pred tekmo napisal, da smo lahko prvaki. Da lahko zapremo usta vsem tistim, ki so dvomili o nas. To smo zdaj tudi dokazali.
V javnosti se je v zadnjih tednih ustvarilo mnenje o tem, da Celjani na koncu vedno pokleknejo. Ste se, ko je Olimpija izenačila na 1:1 in 2:2, morda spomnili tudi na te besede?
Od prvega do zadnjega smo verjeli v naslov. Če ne bi, nam ne bi uspelo. Borili smo se eden za drugega. Vsi smo imeli isti cilj. Ko je Olimpija izenačila na 1:1, do konca tekme pa je bilo še veliko časa, smo se seveda malo ustrašili. V nogometu lahko že en gol vse obrne na glavo. Olimpija nas je takrat res dobro pritisnila, a potem smo malo po sreči prišli do drugega gola, ki je bil odločilen.
Za nami je res zanimiva tekma. Končnica tekme je bila res napeta. Zelo sem bil jezen, ker sem zakrivil drugi gol v naši mreži. Tega si res nisem želel. Kot kapetan sem hotel na zadnji tekmi odigrati najbolje, a danes nisem ravno blestel. Hvala, fantom, da so me rešili. Zdržali smo do konca in zasluženo osvojili naslov. Igrali smo na zmago in že od začetka pritisnili Olimpijo. Imeli smo nekaj velikih priložnosti, dvakrat zadeli, na koncu pa je remi zadostoval za zgodovinski naslov. Zelo vesel in ponosen sem, da se je naš trud obrestoval.
Na zadnji tekmi ni blestel, a je bil zato celjska številka ena v 35 krogih pred tem.
Kako zelo živčni ste bili na dan tekme?
Precej. Pred tem ne, na dan tekme pa je bilo čutiti kar nekaj živčnosti. Predvsem zato, ker se je dan res vlekel. Tekma je bila na sporedu precej pozno. Hitro se zbudiš, potem pa odštevaš minute do najpomembnejše tekme v življenju. Danes sem res čutil pritisk tega, da postavimo piko na i izjemni sezoni. Na tekmo sem se sicer pripravljal tako kot na vsako, a je bilo malo drugače. Samo čakanje na začetek me je ubijalo.
Dan pred tekmo je bil spanec miren?
Ne najbolj, a ne zaradi nogometa. Po navadi moja hčerkica ponoči mirno spi, tokrat pa se je zbujala. Sicer pa ni bilo težav. Dan pred tekmo pritiska res nisem čutil. Na dan tekme je bilo drugače. Komaj sem čakal, da se začne. Čutil sem, da celo mesto diha z nami. Da se bo zbralo veliko ljudi. Škoda, ker jih zaradi znanih razmer ni bilo še več. Stadion v Celju bi bil zagotovo nabito poln.
Spanja bo bolj malo verjetno tudi danes?
Zagotovo se bomo s fanti malce poveselili, a prav dolgo ponočeval verjetno ne bom. Jutri zjutraj grem z družino že na dopust, z družino odhajamo na morje. Treba je izkoristiti malo premora, ki je na voljo.
Kdaj začenjate priprave na novo sezono?
Sprva je bilo načrtovano, da že v ponedeljek. Potem smo se skupaj s trenerji dogovorili, da začetek prestavimo na sredo. Ni dosti premora, a po tako dobri sezoni vsak igralec komaj čaka, da se vrne. Da čim prej nadaljujemo z delom in ne izgubimo veliko. Treba bo izkoristiti kratek dopust, malce odmisliti nogomet in se tudi psihično spočiti, potem pa se začne nova sezona.
S trenerjem Dušanom Kosićem mu ni bilo vedno lahko, a na koncu sta oba postala velika zmagovalca.
Glavni med trenerji je seveda Dušan Kosić. Človek, ki je iz vas ustvaril najboljšega igralca lige, vašo ekipo pa popeljal do zgodovinske lovorike. Zakaj je tako drugačen od preostalih trenerjev, s katerimi ste sodelovali do zdaj?
Predvsem je zelo tečen. Vedno hoče eno in isto. Na začetku se nisva najbolje razumela. Ko sem prišel s Cipra, sva se velikokrat prepirala. Moji soigralci dobro vedo, kolikokrat sem moral trpeti in kako pogosto sem ga moral poslušati. V ospredju sem bil ob vsaki analizi. Malce drugače sva gledala na nogomet. Jaz sem mislil eno, on drugo. Veliko kazenskih krogov sem pretekel.
Zdaj vsi vidijo samo super končni izdelek, a za tem stoji veliko trdega dela in težkih trenutkov. Kljub temu me tak odnos ni motil. Trdo sem delal in potem z dobrimi igrami tudi dvignil samozavest. Po približno polovici leta sem začel razumeti njegov pogled na nogomet. Že lani sem igral zelo solidno, letos sem naredil korak naprej. Dobil sem kapetanski trak, prejel novo odgovornost, dobil občutek, da sem pomemben in zgodilo se je, kar se je zgodilo.
Zgodilo se je tudi to, da ste bili izbrani za najboljšega posameznika lige.
Res je. To je sanjska ekipa, in to je zame kot tudi za ekipo. Za to nagrado se moram zahvaliti vsem v klubu. Če ob sebi ne bi imel takih soigralcev in preostalih ljudi v klubu, ki so mi to omogočili, nagrade ni bilo. Do naslova smo prišli kot ekipa. Odrekali smo se eden za drugega. Nismo bili sebični. Srčno upam, da bo tako tudi v prihodnje. Da bomo v evropske kvalifikacije vstopili v isti zasedbi.
Poljub priznanju za najboljšega posameznika Prve lige Telekom Slovenije v sezoni 2019/20.
Da. Čakajo vas kvalifikacije za ligo prvakov. Sliši se super.
Ko sem pred tremi leti prišel v klub, je športni direktor dejal, da bomo v treh letih državni prvaki in igrali kvalifikacije za ligo prvakov. Večina fantov se je smejala. Zdaj se je zgodilo prav to. Delali smo po planu, verjeli v sebe in v to, da lahko pokažemo kaj več. In je uspelo. Verjamem pa, da še nismo rekli zadnjega. Da se bomo dobro pripravili na Evropo in tudi tam pokazali veliko.
Kaj je to veliko? Morda celo sanjate o tem, da bi se uvrstili v ligo prvakov?
Dobro, ne pretiravajmo, a po drugi strani je res, da se je podobno neverjetno na začetku sezone slišal tudi scenarij, po katerem bi postali državni prvaki, pa nam je uspelo. Ko v prvih štirih krogih nismo zmagali, so ljudje mislili, da se bomo borili za obstanek. Tudi sam osebno sem se bal, kaj bo z nami, potem ko nas je zapustil Rudi Požeg Vancaš, ampak potem so priložnost dobili neki novi, mladi fantje, jo izkoristili in zdaj smo, kjer smo. Postali smo prvaki. Želim si, da bi bili podobno uspešni tudi vnaprej.
Vso pomlad ste v Celju poudarjali, da ne razmišljate o naslovu. Zdaj končno lahko začnete. Naslov je vaš.
Verjemite, da se z naslovom vse do konca res nismo obremenjevali. Tudi pred tekmo z velenjskim Rudarjem v predzadnjem krogu se nismo. Šli smo s tekme na tekmo. Od začetka nogometnega dogajanja po nepričakovanem premoru smo skušali na vsaki tekmi dajati vse od sebe in na igrišču puščati srce. Borili smo se en za drugega.
Ta uspeh je plod odrekanja in dolgoletnega dela s tem trenerjem. Vesel in ponosen sem, da nam je to uspelo. Pokazali smo, da lahko do uspeha prideš tudi z mladimi fanti, s super selekcijo in z nekoliko manj denarja. Veseli me, da smo prekinili vladavino Maribora in Olimpijo, ki sta, ne slepimo se, še vedno največja kluba v Sloveniji.
Kdaj ste začutili, da lahko postanete prvaki? Morda že jeseni?
Ne. O tem se sploh nismo pogovarjali. Prvi cilj je bila Evropa. Ko smo si jo zagotovili, smo videli, da smo blizu prvega mesta, a se z njim nismo obremenjevali. Potem si je Olimpija privoščila kar nekaj spodrsljajev, a o naslovu še vedno nismo razmišljali. Sproščeno smo igrali, pritiska ni bilo, poslušali in brali smo o tem, kako bo Olimpija brez težav prvak, kar nas je še bolj motiviralo, in na koncu smo uspeli. Zaprli smo usta vsem, ki so dvomili o nas.
V družbi predsednika Nogometne zveze Slovenije Radenka Mijatovića, iz rok katerega je prejel prestižni pokal.
Ne samo to. Uspelo vam je prebuditi tudi mesto Celje, v katerem se je v zadnjih tednih veliko govorilo o nogometu. Zdaj se bo še bolj.
Ja. Res je. Šokiran sem bil, koliko sporočil sem dobil že pred tekmo. Toliko jih ne dobim niti za rojstni dan. Ne samo iz Celja, ampak iz celotne Slovenije. Od bivših soigralcev in preostalih. Zdi se mi, kot da je tri četrtine Slovenije navijalo za nas. Verjamem, da smo jim z uspehom polepšali večer.
Kaj pa čestitke po tekmi? Kakšna zanimiva?
Nisem jih še prelistal, samo videl sem, da imam na telefonu več kot 200 sporočil. Res se zdi, kot da je bila danes z nami vsa Slovenija.
Ko smo že pri Sloveniji. Upate, da boste sanjsko sezono unovčili tudi z debijem v njenem dresu? Upate na reprezentančni vpoklic selektorja Matjaža Keka? Ali pa morda na nov odhod v tujino?
Za zdaj se res ne obremenjujem s tem. Bomo videli, kaj bo. O reprezentanci ne razmišljam, a verjamem, da bo vse prišlo ob svojem času. Tujina? Za sabo že imam podobno izkušnjo, ki pa ni bila najboljša. Ko in če bom odšel, hočem iti nekam, kjer bom zaželen. Za zdaj pa sem stoodstotno v Celju in z njim želim v Evropo.
Trenutki, ki jih ne bo pozabil nikoli.
Kaj je šlo narobe na Cipru pri tamkajšnjem Pafosu, za katerega ste v pol leta na igrišču nabrali komaj nekaj minut?
Bil sem mlad, star 21 let in želel sem igrati, kar je za mlade nogometaše najpomembneje. Po polovici leta sem videl, da priložnosti ne bom dobil. Verjel sem, da si jo zaslužim. Čutil sem, da sem sposoben, a v nogometu ni vedno tako, kot si želiš. To je nogomet. Enkrat ti da, drugič ti vzame. Moral sem narediti korak nazaj, kar pa se je zdaj izkazalo za korak naprej. Odhod v Celje je bila super poteza.
Za konec še tole. Nekaj tetovaž na telesu že imate. Boste kakšno namenili tudi velikemu podvigu, ki vam je uspel zdaj. Lovorika za naslov slovenskega nogometnega prvaka je videti kar fotogenično …
(smeh, op. p.) To počne veliko nogometašev, a jaz se za kaj takega zagotovo ne bom odločil. Kakšno fotografijo bom seveda ohranil za spomin, a tetoviral se v ta namen ne bom. Zagotovo ne …
3