SiolNET. Sportal Zimski športi
5,04

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju - Urška Poje

Urška Poje: Zdi se mi, da postajam nekdo povsem drug #video

5,04

termometer

Pred meseci nas je nekoliko presenetila novica iz slovenske biatlonske reprezentance, da je kariero končala Urška Poje, vodilna predstavnica mladega rodu slovenskih tekmovalk, za katero smo mislili, da je šele na začetku kariere. Puško in tekaške smuči je v kot dokončno postavila pri vsega 23 letih, k odločitvi pa so pripomogle tudi zdravstvene težave, s katerimi se je spopadala zadnji dve sezoni. Tako imenovana izgorelost jo je močno načela, a pravi, da ta ni bila edini razlog za njeno presenetljivo odločitev.

"Izgorelost ni bila glavni razlog za prekinitev kariere, prišel je pač primeren trenutek. Zmanjkalo je motivacije in tekmovalne vneme. Čas je za novo poglavje," nam je pojasnila danes že nekdanja biatlonka Urška Poje, ki se bo pri 23 letih in petih sezonah v svetovnem pokalu "morala izumiti na novo".

V zadnjih dveh sezonah se je spopadala s težavami, izgorelostjo, v nadaljevanju ni več videla smisla, prehod v "novo" življenje pa je "občutila kot močno preobrazbo. Močno, tako močno, da so se mi spremenili vrednote, prepričanja. Zdi se mi, da postajam nekdo povsem drug. Kar je popolnoma OK, lahko je strah zbujajoče, ampak počasi začenjam to sprejemati in v tem vidim pozitivne stvari, čeprav je vse skupaj na trenutke velik izziv, a mislim, da grem po pravi poti".

Konec meseca bo izgubila zaposlitev v Slovenski vojski, saj se ji s prenehanjem statusa vrhunske športnice izteče pogodba, počasi bo morala najti nove izzive, a kaj, ko v tem trenutku niti ne ve, kaj jo v resnici zanima, priznava mlada Cerkničanka. "Zdaj se velikokrat vprašam, kaj sploh je moj hobi. Kaj bi delala, če bi bil danes moj zadnji dan. Tega ob športu nisem razvijala. Nekateri športniki radi počnejo zanimive stvari, recimo Klemen Bauer, ki kajta, supa in ne vem, kaj še vse. Jaz pa tega nimam. Se še odkrivam," razlaga v smehu.

Klemen Bauer Sportal Klemen Bauer: Ni skrivnost, da pred mano ni več veliko sezon

Njen največji dosežek kratke kariere je 12. mesto na individualni tekmi zimskih olimpijskih iger leta 2018 v Pjongčangu v Južni Koreji, v svetovnem pokalu je najboljše izide dosegala kot članica štafet, v konkurenci posameznic pa edine točke ujela na šprinterski tekmi v Hochfilznu leta 2018. "Z veseljem" za seboj pušča rolkanje in fitnes ter seveda intervalne treninge. Vse skrajne napore. "Tega v tem trenutku ne zmorem, niti si ne želim," pravi, pogrešala pa bo potovanja: "Zelo rada sem potovala, predvsem mi je ljuba Skandinavija, pa ne znam utemeljiti, zakaj. Preprosto se tam dobro počutim, prijetno. To je ena od stvari, ki mi bo ostala v spominu. Če bom kaj pogrešala, bo to obiskovanje Skandinavije."

Za njene zdravstvene težave ni kriv nihče, poudarja, sprijaznila se je s tem, da se je preprosto zgodilo, razlogov za to pa niti ne išče preveč zavzeto. Zdaj se želi vrniti v normalno stanje, a bo njeno bivanje odslej precej bolj umirjeno. Biatlon je zamenjala za jogo in ta bi lahko postala tudi njena "druga kariera", a za zdaj je o tem še veliko prezgodaj govoriti, dodaja.


Kaj se je pravzaprav dogajalo z vami? Pojavljala se je beseda izgorelost, za kaj natanko je šlo?

Pravzaprav mi je težko govoriti prav o izgorelosti, sploh ker je to neka moderna stvar in ima ogromno perspektiv in pogledov, ki so morda napačno razumljeni oziroma celo malce škodoželjni. To je zelo širok pojem, to vsak doživlja zelo različno. Zagotovo se ne zgodi čez noč, ampak je to zelo dolg proces. Jaz bi to predstavila skozi svoje oči kot športnica, da pač nisem posvečala pozornosti svojemu telesu. Da ga nisem poslušala in da sem z umom poskušala nadzorovati življenje na splošno, tudi treninge. V ospredje sem postavljala um in vizijo, v to pa nisem vključevala svojega telesa in znamenj, ki mi jih je pošiljalo v zadnjih dveh letih.

Hkrati pa tudi mislim, da sem na olimpijskih igrah doživela nekakšen vrhunec s tistim 12. mestom na individualni tekmi in s tem pravzaprav tudi izpolnila svoj športni cilj. Nepričakovano zgodaj. Ko sem odraščala, sem imela predstave o tem, kaj je pomembno v življenju, kaj pomeni biti uspešen v življenju. Na tak način sem tudi delovala. Če bom vse uresničila stoodstotno, bom dobila to in to. Se izpolnila, uspešna bom v očeh družbe, na primer. In ko sem vse to uresničila, sem doživela razočaranje. Začela sem razmišljati, ali je to vse. Kako naprej? Pojavljala so se ta majhna vprašanja in postopoma se mi je vse skupaj začelo sesuvati. Po olimpijskih igrah sem, namesto da bi čutila neko motivacijo …

… tako smo razmišljali mi, da je 12. mesto odlična napoved še boljših izidov, nekakšen začetek, preboj …

Da, jaz pa sem občutila ravno obratno. Namesto, oh, ja, da se vidim, da lahko, gremo dalje, sem v sebi pravzaprav začutila, da je to to. Dobila sem neko lekcijo, ki pa si je sprva nisem hotela priznati, Vseeno je stopiti iz stvari, kot je bil šport zame, ob njem sem odraščala, težko. Zadnji dve leti sem zato, morda res na silo, vseeno poskušala še ostati notri.

Kdaj so se začele težave, pred Pjongčangom ali po njem?

Po.

Torej je bila to prelomnica?

Da. Po Pjongčangu smo tudi veliko trenirali, ves čas smo bili odsotni, trenirala sem z moško ekipo in morda je bil razlog tudi to, da sem bila ves čas sama, ko pa si sam, imaš tudi veliko časa, da se ukvarjaš sam s seboj. Takrat sem začela veliko razmišljati, veliko smo trenirali in spoznala sem, da nisem več tisto dekle, ki lahko vse uresniči, naredi vsak trening.

V reprezentanci A ni nobenega ujčkanja, razmere so na trenutke neusmiljene, je bil tudi to morda razlog, saj ste v to elitno, včasih neusmiljeno konkurenco kot gasilka prišli že zelo mladi?

Morda je bilo tudi to del težave, biatlon je na splošno zelo moški šport, zdi pa se mi, da sčasoma nisem več videla smisla v tem tekmovanju, v tej borbi. To me ni več veselilo, nisem imela več občutka, da bi me, tudi če bi postala svetovna prvakinja, na primer, to izpolnilo.

Vam je zmanjkalo te lakote po uspehih, tega zagona, ki ga tekmovalec potrebuje, da prestoji težavne treninge in drugo?

Da, te lakote je zmanjkalo. Z izgorelostjo se pojavijo fizične težave, tudi psihične. Ves sistem se sesuje. Mogoče se izgorelost sliši, kot da obležiš na postelji in si čisto "gotov". In je, tudi to je. Veliko ljudi doživi zelo hude simptome. Zdaj, ko gledam nazaj, lahko povem, da sem doživela določena fizična neravnovesja, tudi psihična, ampak na zunaj niti ni bilo videti tako hudo. Sama v sebi pa sem razpadala, vse se mi je podiralo, četudi sem se poskušala kazati kot zelo suverena, strukturirana in organizirana, vsaj glede na svoja leta. A ni bilo čisto tako, to niso bili tisti pravi, zdravi temelji.

urška poje Sportal Urška Poje ima dovolj biatlona: Izgubila sem željo po tekmovanju in borbi

So kakšni konkretni znaki, ki bi jih lahko delili kot opozorilo?

Imela sem obdobje, ko nisem mogla spati, zelo slabo sem spala. Spomnim se tudi, da preprosto nimaš energije, četudi si vzameš premor in bi se po vseh pravilih moral spočiti. Preprosto nimaš volje, niti energije za čisto preproste stvari. Jaz sem samo trenirala, jedla in spala. Če sem imela kdaj popoldne na voljo nekaj časa za druženje s prijatelji, na primer, nisem imela nobene želje za to. Bila sem utrujena in brezvoljna, pogosto sem le obtičala na kavču ali postelji, a niti nisem spala, le ležala sem tam, ker nisem imela energije za nič.

"Morda se je na zunaj zdelo kot presenečenje, ampak ta odločitev je v meni zorela dolgo." "Morda se je na zunaj zdelo kot presenečenje, ampak ta odločitev je v meni zorela dolgo." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

To so tudi znaki depresije …

So, saj depresija je neko pomanjkanje volje, energije. Mogoče ljudje napačno interpretiramo, da je to le neka globoka žalost. Je seveda lahko tudi to, a ima tudi čisto fizične znake, pomanjkanje volje, energije za povsem normalne, vsakodnevne stvari.

Ljudje pogosto tudi enačimo slabo voljo in klinično depresijo, ki je seveda resno bolezensko stanje. K izgorelosti najbrž spada predvsem druga …

Tudi sama zelo težko opisujem izgorelost.

Ste iskali strokovno pomoč?

Sodelovala sem s psihologinjo, ki mi je največ pomagala. Pomagala mi je tudi razumeti to stanje. Zelo pomembno je namreč, da začneš sprejemati to stanje, v katerem si se znašel, saj je okrevanje sicer težje. Pomembno je, da se zavedaš, kje si, da si nato lahko dovoliš počitek, dovoliš si to, da je OK, če ne delaš vsak dan, da nisi tako produktiven, kot si bil. Vsaj jaz sem bila navajena fizičnega napora vsak dan.

Robert Koren Sportal Obujanje lepih in grdih spominov z zlatim kapetanom, ki je odšel prekmalu

V A-reprezentanci ste se znašli pri rosnih 16 letih, je bilo to prezgodaj, ste preskakovali te nujne korake? Je bil tudi to morda korak do poznejših težav?

Ne vem, pravzaprav jaz nisem šla na silo, dali so mi možnost, pogovorili so se z mojimi starši, nič ni bilo na silo in odločitev je bila na koncu povsem moja. Prvi dve leti sem zelo uživala v A-ekipi, takrat so bile tam še Teja, Andreja, Anja (Gregorin, Mali in Eržen, op. p.), pritiska na meni niti ni bilo. Mislim, da je bilo delo zelo učinkovito, morda celo bolj kot v mladinski ekipi, tam sem pridobila neko zrelost. Zelo hitro sem začela vpeljevati ta bolj profesionalni pristop do vsega skupaj, morda bolj odrasel.

Imeli ste tudi družbo, mentorice in prijateljice, to pa se je skoraj čez noč sesulo. Andreja je odšla v zasluženi pokoj, Tesa pa je nepričakovano končala kariero. Je bila ta nenadna sprememba dejavnik?

Sama nikoli nisem razmišljala o vzrokih za svoje težave. Velikokrat sem razmišljala o stvareh, a nikoli o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. V sebi sem začutila, da je OK, da končam, da je to preprosto moj čas, čas, da grem naprej. S to odločitvijo sem tudi zelo pomirjena. Morda se je na zunaj zdelo kot presenečenje, ampak ta odločitev je v meni zorela dolgo. Bila je počasna, dolgoročna, na koncu pa odločna in umirjena. Kar pa zadeva spremembe, je treba poudariti tudi to, da mi je Teja dala vozovnico za olimpijske igre, tako da sem tudi to izkusila, Andreja pa je pravzaprav tista, s katero sem dosegla ta rezultat. Vse te spremembe so bile pozitivne, če gledam iz te perspektive. Moj odnos z Andrejo, ko je prestopila v trenerske vrste, je bil zelo dober, zelo sva bili povezani, ne bi si mogla želeti boljšega odnosa. To sodelovanje je bilo eno od boljših, kar sem jih imela v karieri.

"Nikoli nisem čutila kakšne jeze ali zamere do kogarkoli." "Nikoli nisem čutila kakšne jeze ali zamere do kogarkoli." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Je bila vaša mentorica že, ko sta bili kolegici?

Ne, niti ne. Prej je bilo drugače. Zgodil se je prehod. Verjetno pa je vplivalo to, da sva bili sostanovalki že kot tekmovalki, a najin odnos se je zelo spremenil, ko sva se znašli v različnih vlogah, tekmovalke in trenerke. Imam pa občutek, da sem bila njena varovanka, da je skrbela zame.

Niste prva mlada upokojenka v biatlonski reprezentanci, pred vami sta Lili Drčar, Anja Eržen. Utrinki na biatlonskem nebu. Je morda kakšen sistemski vzrok za upad?

Ne verjamem. Sistem je pomemben predvsem pri mladincih. Ko si odrasel človek in nekaj izkušenj že imaš, pa si večinoma odgovoren sam za vse. Zato nikoli nisem čutila kakšne jeze ali zamere do kogarkoli. Tudi v kakšnem položaju, ki ga morda nismo izpeljali dobro ali je bil bolj v škodo kot korist, sem se vselej spraševala zgolj o tem, kako bi se jaz sama lahko drugače odzvala. Po svoje mi tudi to daje občutek miru in sprave, da ne čutim nobenih bremen z ekipo, reprezentanco ali zvezo.

Aljaž Bedene Sportal Rad bi pomagal otrokom in staršem v Sloveniji #video

Verjetno so na takšne reči vsi deloma nepripravljeni, tudi v strokovnem štabu.

Zelo težko komentiram, niti se ne želim vpletati v to politiko, ker nisem več del tega, ampak … Sploh ne vem, kako bi komentirala. Na splošno je biti težko pripravljen na takšno stvar, težko jo predvidi nekdo, ki ni ti. Sama sem se predvsem na začetku spopadala s tem, da me večina ljudi sploh ni razumela. Niti družinski člani. Preprosto niso razumeli, kaj prestajam. Niso si znali predstavljati. Ker jaz nisem bila bolna, še vedno sem hodila, še zmeraj delovala. Na zunaj se ni zdelo nič narobe, zato je težko razumeti te stvari, če jih ne doživiš.

To nerazumevanje je zelo pogosto. Ljudje vas ne jemljejo resno, izraz izgorelost pa se zdaj uporablja že za vsako utrujenost.

Tudi zaradi tega nočem definirati izgorelosti. Jaz imam svojo izkušnjo in to izgorelost sem doživela na svoj način. Je pa toliko oblik, toliko različnih težav in znakov, da sama nočem soditi ljudi, ali jo doživljajo ali ne. Ne upam si. Ravno zaradi tega občutka nerazumevanja. Ker včasih ne moremo vedeti, niti čutiti za drugega. Zato ne vidim smisla v prepiranju in pametovanju, kaj izgorelost je in kaj ni.

"Močno sem si želela, da bi določena skupina ljudi razumela moje težave. Pa jih ni." "Močno sem si želela, da bi določena skupina ljudi razumela moje težave. Pa jih ni." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Je pa to precej nova bolezen, vsaj ime. To najbrž pripomore k skepsi javnosti …

Mogoče. Mogoče je na začetku zoprno, ampak čez čas spet najdeš pot. Pravzaprav vedno prideš do te točke, da je treba večino dela opraviti sam in ne pričakovati, da ga bodo drugi namesto tebe. Jaz sem se znašla na točki, ko sem si močno želela, da bi določena skupina ljudi razumela moje težave. Pa jih ni. Potem se naučiš delovati oziroma se osredotočiti sam nase, saj konec koncev moraš sam narediti kaj za to, da se sestaviš.

Kako je videti to sestavljanje? Najbrž konec športne kariere ni dovolj, da bi kar čez noč izginile vse težave.

Ne, res ni. V športu je veliko že to, da nehaš trenirati oziroma zelo zmanjšaš trening. Preostalo pač sestavljaš nazaj v celoto po koščkih. Povsem odvisno od tega, kakšne so težave, kakšni so znaki. Bolj fizični, bolj psihični … Spremeniš se. To je zelo močna lekcija. Začneš se poslušati. Jaz sem se začela ukvarjati z jogo, z zavestnim gibanjem, počasi znova vzpostavljati stik s telesom. Glede na to, da nisem več vrhunska športnica in nimam več tega programa treninga, nimam te rutine, tega kalupa, kaj moram trenirati in kdaj se lahko svobodno gibam. Skozi vaje, ki si jih znam tempirati, skozi vaje, v katerih uživam in mi zares koristijo.

Zlatko Zahović Sportal Pomirjeni Zlatko Zahović izlil dušo

Mladi val slovenskih biatlonk …. V resnici so to vaše vrstnice, vsi smo malo pozabili, kako mladi ste ... Ali te vaše vrstnice v Andrejinem programu vseeno delujejo bolje, bi tak pristop vas rešil?

Ne razmišljam o tem, da bi me lahko karkoli rešilo. Mislim celo, da bi se tudi v primeru, da ne bi doživela izgorelosti, približevala temu sklepu. Ker pač sem začutila, da to nisem več jaz, da si tega ne želim več, da mi zmaga ne pomeni več toliko, kot mi je v otroštvu. Ta sistem težko ocenjujem. Spomnim se, ko sem bila še v mladinski ekipi, smo vsa dekleta trenirala po istem programu, a sem bila pozimi pa najboljša vedno jaz. In to z odskokom. Trenirala smo enako.

To kaže na to, kako smo si ljudje različni. Vsa dekleta smo bila enako pridna, opravila vse treninge, a rezultati uspešnosti na tekmah so potem različni. Ne moremo biti vse tekmovalke prve, samo ena bo. In zato težko ocenjujem, to lahko stori le vsaka sama. Težko je tudi svetovati drugim. Menim, da je vloga trenerja v vrhunskem športu zelo težka. Če se zares zavzame in poskusi začutiti vsakega tekmovalca posebej ter mu prilagoditi program, da bo lahko vsak posameznik naredil svojih sto odstotkov, kar zdaj lahko pomeni zmago, peto mesto, trideseto … Nekako mora biti pri tem neko sorazmerje.

"Sploh si ne morem predstavljati, da bi bila trenerka. Sploh si ne želim več stvari, ki bi si jih vrhunski tekmovalec moral. Izpela sem se." "Sploh si ne morem predstavljati, da bi bila trenerka. Sploh si ne želim več stvari, ki bi si jih vrhunski tekmovalec moral. Izpela sem se." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ste se od biatlona poslovili za vselej ali imate kakšne načrte v tem športu?

Končala sem. Imela sem kar nekaj ponudb, da bi ostala v biatlonu, ne sicer na vrhunski ravni, ampak pri otrocih. In sem razmišljala, da biti trener ali tekmovalec na vrhunski ravni ne pomeni nobene razlike. Cilji so isti, edina razlika je v tem, da trener pač ne naredi fizično napornega dela. Cilji in motivacija pa morajo biti isti. In jaz si sploh ne morem predstavljati, da bi bila trenerka. Sploh si ne želim več stvari, ki bi si jih vrhunski tekmovalec moral. Izpela sem se.

Kakšni so torej vaši načrti za prihodnost?

Ta trenutek nimam jasne slike, ampak predvsem sem si vzela čas, da se spet najdem. Eden od glavnih ciljev je zdaj, da bi živela iz občutka, ne ideje. Pa so to lahko družba, okolica in njena pričakovanja, predstave o tem, kaj je pomembno delati ... Gre za občutek, ki si ga sama želim. Morda se vidim v jogi, v nekem počasnejšem, bolj umirjenem ritmu življenja. Ne vem. Trenutno še študiram psihoterapijo, ta se z jogo prav tako dobro dopolnjuje.

Sicer pa se vam s temi odločitvami ne mudi pretirano, kljub temu da ste že "upokojenka", imate šele 23 let …

Morda. Ravno zadnjič mi je prijateljica rekla: Ej, ti Urša, meni se zdi, da si ti v 23 letih že preživela eno celo življenje.

"Šport je zame zelo lepa in hkrati zelo svobodna pot. Je rutinska, a po drugi strani tudi ni." "Šport je zame zelo lepa in hkrati zelo svobodna pot. Je rutinska, a po drugi strani tudi ni." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

To pa ni bilo le negativno, kot bi se morda lahko zdelo, bilo je tudi marsikaj pozitivnega …

Seveda! Predvsem je bilo to življenje, kot sem si ga sama izbrala. In ga pravzaprav živela 15 let. Petnajst let sem stopala po tej poti in delala za to, da bi dosegla to, kar pravzaprav sem. Prineslo mi je veliko pozitivnih stvari, zelo sem uživala. Šport je zame zelo lepa in hkrati zelo svobodna pot. Je rutinska, a po drugi strani tudi ni. Veliko je potovanj, okolje se zelo spreminja, naša pisarna je pod milim nebom, v naravi. Prav nič mi ni žal. To je bilo zelo lepo obdobje mojega življenja, kljub temu da sem se zadnji dve leti ukvarjala z nekaterimi težavami. A te so ne nazadnje tudi del te moje preobrazbe.

Kolaž Maljković Sportal Šjor Božo in njegov zadnji ples

Kako ste se sploh znašli v biatlonu, ne kakšnem drugem športu?

Kot otrok sem bila zelo energična, zelo aktivna. Spomnim sem, kako sem to doživljala kot nekaj normalnega. To, da imaš dovolj energije za dolg tek, se je meni zdelo nekaj čisto normalnega. V osnovni šoli sem razmišljala, da so moji sošolci samo leni, saj je seveda normalno, da ti lahko toliko pretečeš, toliko preplavaš (smeh, op. p.) Šele z leti sem spoznala, da ni čisto tako (smeh, op. p.). Skratka, videti je bilo, da imam neomejeno energijo, tudi zato so me starši vpisali v biatlonski klub. Že od začetka sem bila biatlonka.

Je bila to ljubezen na prvi pogled?

Ne. Ni bila. Začela sem z igro, ta skupina, v kateri sem se znašla, je bila imenitna. Še zdaj smo dobra klapa, dobri prijatelji in mislim, da me je potegnilo prav to, družba, igra in veselje. Pozneje se je to gradilo, sama sem pokazala dobre rezultate in potencial, čisto spontano se je vse razvilo v kariero. Niti nisem začela s cilji in željami, to je nastalo iz hobija.

Rajmond Debevec Sportal Kmalu bo 50 let od prvega strela, o upokojitvi pa še ne razmišlja

Čez čas pa ste vendarle zastavili tudi cilje?

Jaz sem si vedno vizualizirala tekmo, na primer vse podrte tarče na strelišču, hitrost streljanja. Tudi tekaško sem to poskušala, čeprav manj uspešno, predstavljala sem si popolno tekmo. Na olimpijskih igrah sem jo tudi izvedla, seveda glede na svoje, predvsem tekaške sposobnosti. Moj strelski nastop je bil domala popoln, tudi po analizah nekje pri vrhu. To so bili moji cilji. Saj sem sanjarila o zmagah in naslovu svetovne prvakinje, ampak nikoli ne tako močno kot nekateri. Vedno sem se osredotočala na trenutke, na življenjski cilj, niti ne na končne točke. To morda ni značilno za vrhunskega športnika. Ti morajo močno stremeti k vrhu. Saj sem tudi jaz, a ne tako močno. Mislim, da nisem imela tega tako imenovanega šampionskega značaja. Nisem imela teh lastnosti. No, sem, a so se tudi zelo hitro izpele (smeh, op. p.).

"Mislim, da nisem imela tega tako imenovanega šampionskega značaja. Nisem imela teh lastnosti." "Mislim, da nisem imela tega tako imenovanega šampionskega značaja. Nisem imela teh lastnosti." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

V svetovnem pokalu ste prvič nastopili pri 16 letih? Je bilo kaj strahu, je bil to šok?

Bil je pozitivno prijeten šok. Bila sem ponosna nase, počutila sem se, da mi je nekaj uspelo pri 16 letih, čeprav je bila to mogoče posledica pomanjkanja tekmovalk v slovenski reprezentanci. Vseeno se spomnim tiste prve tekme v Ruhpoldingu, ko sem prvič zadela vse strele. Bila je res pozitivna izkušnja, ne znam je opisati drugače. Ni bilo kakšne treme, tudi med elito tekmovalk in tekmovalcev me ni nihče kaj posebej navdihoval ali presunil, me je pa presenetila in navdušila ta atmosfera, številni navijači. Začutil si to navdušenje in veselje gledalcev, velikost dogodka, zelo intenzivno je bilo.

Pa domača Pokljuka, ki prinaša drugačne izzive?

Pokljuka je zelo prijetna, a prinaša tudi veliko drugih stvari in obveznosti, zaradi katerih morda občutiš pritisk. Je drugače kot v kakšni drugi državi, kjer si sam in, recimo temu, bolj svoboden. Priznati moram, da me je na Pokljuki včasih malo dušilo, vsa ta koncentracija, tam sem imela družino, prijatelje, navijače. In po navadi gremo vse pozdravit, gremo tja, pa tja … To pa pravzaprav … Toliko je stvari, da ti skoraj pozabiš, da si tam zaradi tekme (smeh, op. p.). Vsaj tako sem to doživljala jaz, nekaterim pa to morda ustreza.

"Priznati moram, da me je na Pokljuki včasih malo dušilo. Vsa ta koncentracija, tam sem imela družino, prijatelje, navijače." "Priznati moram, da me je na Pokljuki včasih malo dušilo. Vsa ta koncentracija, tam sem imela družino, prijatelje, navijače." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Zvezdniki, pravite, vas niso presunili. Pa ste imeli kakšne vzornice, vzornike?

Ne, vedno sem sledila svoji poti. Razmišljam o tem, a se ne spomnim, da bi imela kakšno. Res.

Kariero ste sklenili skupaj s francosko legendo Martinom Fourcadom. Vas njegova odločitev morda ni presenetila tako kot nas, ki smo bili prepričani, da bo v kratkem zrušil vse rekorde Oleja Einarja Björndalna? Ali pač?

Ne, sploh ne. To je spet ravno tisto vprašanje, zakaj bi? A je res pomembno preseči neke rekorde? A to potrebuje? Očitno zanj to ni bilo več to. Dokazal in dosegel je ogromno. Vse! Preprosto se je odločil, da gre po drugi poti. Razumem ga, meni se zdi njegova odločitev normalna. Sicer pa je odšlo kar nekaj športnic in športnikov. Kar nekaj ljudi se je obrnilo v biatlonu (smeh, op. p.). Tudi na splošno, se mi zdi. Ne nazadnje bi letos morale biti poletne olimpijske igre in prepričana sem, da je prestavitev marsikomu zmešala štrene.

Preberite še:

Tadej Pogačar Sportal Predsodke ob prihodu nemudoma izbrisal #video

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 19
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin