Sobota, 23. 5. 2020, 17.00
3 leta, 11 mesecev
Intervju
Klemen Bauer: Ni skrivnost, da pred mano ni več veliko sezon
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,38
Klemen Bauer že pripravlja na novo zimo, katere vrhunec bo februarsko svetovno prvenstvo na Pokljuki.
Slovenski biatlonci so te dni s skupnimi pripravami na Pokljuki tudi uradno odprli sezono 2020/21. Epidemija koronavirusa, ki je za skoraj tri mesece ustavila šport, jih je prizadela minimalno, priznava najizkušenejši slovenski tekmovalec Klemen Bauer, ki upa, da se bodo stvari tako gladko zanje razpletale tudi v prihodnje. Zdaj se tudi 34-letni Ihanec že pripravlja na novo zimo, katere vrhunec bo februarsko svetovno prvenstvo na Pokljuki.
Letos bo Klemen Bauer obeležil 15. obletnico svojega prvega nastopa v biatlonskem svetovnem pokalu, pri 34 letih se počasi že spogleduje s koncem kariere. "Ni skrivnost, da pred mano ni več veliko sezon," pravi, a je obenem odločen, da se poslovi na kar se da veličasten način, motivacije mu ne primanjkuje, dodaja, na vsaki tekmi si želi pustiti dušo in srce. "Vsake tekme se bom lotil, kot da je moja zadnja," poudarja.
Ukrepi za preprečitev širjenja koronavirusa popuščajo, življenje se počasi vrača v normalnost. Kako ste preživeli te mesece samoizolacije?
Treba je poudariti, da smo zimski športniki na splošno, še posebej pa mi biatlonci, najbolje odnesli od vseh športnikov. Sezono smo praktično izpeljali do konca, samo zadnja postaja je žal odpadla. Tako smo jo v bistvu skoraj v celoti pripeljali do konca. April, ki je bil glede epidemije kritičen mesec, je bil za nas tako ali tako namenjen regeneraciji in počitku, tako da se je za nas kar dobro izšlo. Tudi kar se trenažnega procesa tiče, nas ni prizadelo. Jaz sem imel še nekaj projektov za dokončati in sem ta čas karantene kar dobro izkoristil.
"Treba je razmišljati tako, da se bodo razmere normalizirale in bomo pozimi lahko normalno tekmovali."
Ste pogrešali vaše bolj adrenalinske dejavnosti? Vemo, da ste ljubitelj jadralnega padalstva, kajtanja, deskanja na snegu …
Tega res nisem smel početi, sem pa zato uspešno dokončal magistrski študij. Kot prvi študent na Ekonomski fakulteti sem uspešno zagovarjal magistrsko delo on-line. To sem naredil takoj po sezoni. Potem sem se lotil prenove ene stare, spomeniško zaščitene kmečke hiše v Beli krajini, kar je tudi en tak moj hobi projekt tudi za naprej. To krizo sem izkoristil, da sem ga dobro začel, ko so se sprostile omejitve glede prehajanja občinskih mej.
Potem pa v bistvu smo z začetkom mesca začeli s sistematičnim treningom, ki je v tej fazi še bolj sproščen, vključili smo tudi strelske treninge, zdaj je znano tudi, da nadaljujemo v dokaj nespremenjeni postavi, v strokovnem delu ostajata trenerja Ljubo Tomažič za strelski del in Uroš Velepec za tekaški, priprave seveda potekajo nekoliko drugače zaradi še veljavnih omejitev, ampak na splošno pa smo vse zastavili normalno po planu. Treba je razmišljati tako, da se bodo razmere normalizirale in bomo pozimi lahko normalno tekmovali.
"'Alpinci' imajo najbrž večje zaplete, ker morajo tudi v času priprav potovati na sneg, pri nas pa tega tudi doslej ni bilo. Mi smo zelo, zelo, recimo temu "nizkobudžetna" ekipa, kar se tiče treninga."
Verjetno je kriza poskrbela tudi za to, da ste lahko več časa preživeli z družino?
Ja, res ni bilo nič narobe s tem, da je bil zdaj sin Aksel mesec in pol doma, da sva malo nadoknadila tiste zamujene trenutke. Aprila sem bil prost treninga, dekle Neža pa dela od doma, tako da smo preživeli lep čas v družinski idili. Je pa tudi kar "pasalo", da je šel sin nazaj v vrtec, saj sem začel s treningi, dekle dela … Izšlo se je kar idealno.
Čeprav biatlonci, kot pravite, krize niste niti občutili prav močno, pa najbrž le obstaja nekaj skrbi, kako bo. Težave bodo verjetno pri financah. Zagotovo bo denarja manj tudi za vaš šport. Se to že kaj občuti?
V samih pripravah niti ne. 'Alpinci' imajo najbrž večje zaplete, ker morajo tudi v času priprav potovati na sneg, pri nas pa tega tudi doslej ni bilo. Mi smo zelo, zelo, recimo temu "nizkobudžetna" ekipa, kar se tiče treninga. Nekaj več priprav bomo opravili doma na Pokljuki, v tujino pa bomo odhajali najbrž samo kam v Avstrijo, kjer so razmere za trening odlične, cene pa zelo razumne. Mislim, da velikih sprememb ne bo, upam pa tudi, da se to ne bo poznalo na kakšni drugi stvari.
Kje na primer?
Mogoče pri sponzorskih sredstvih, katerih glavnina se potroši potem med sezono. Tukaj govorim predvsem o vložku v servis, ki se mi zdi najpomembnejši faktor za uspeh. Lahko imaš namreč super priprave, super trening, ampak če potem smuči ne tečejo dobro tudi na tekmah, je vse skupaj zaman.
"Zdaj, ko se počasi vrača nogomet, se bodo kmalu vrnili tudi gledalci, takoj po sprostitvi omejitev verjamem, da celo v večjem številu, kot bi jih bilo običajno. Upam, da se bodo ljudje vrnili tudi na biatlonska prizorišča, vključno s Pokljuko."
V nekaterih disciplinah so bolj zaskrbljeni. Menijo, da je pod vprašajem tudi tekmovalna zima 2020/21 …
Mislim, da je prva stvar ta, da optimistično gledamo naprej in delujemo, kot da se bodo stvari normalizirale, saj bi bilo drugače vse skupaj zaman. Če bi že zdaj razmišljali, da tekem ne bo, bi bile tudi priprave brez smisla. Mislim, da se bo sezona začela normalno, nenazadnje smo v teh časih spoznali, da ljudje težko živijo brez športa. Zdaj, ko se počasi vrača nogomet, se bodo kmalu vrnili tudi gledalci, takoj po sprostitvi omejitev verjamem, da celo v večjem številu, kot bi jih bilo običajno. Upam, da se bodo ljudje vrnili tudi na biatlonska prizorišča, vključno s Pokljuko, prepričan pa sem, da bodo tekmovanja spremljali bolj tudi preko drugih kanalov, mogoče bodo pa televizijski prenosi toliko bolj gledani. Ne vem.
Morda ste športno prihodnost na nek način doživeli že na zadnji tekmi prejšnje sezone, ko ste na Finskem tekmovali brez gledalcev. Kako ste doživljali to nenavadno tekmovanje?
Ni enako, zagotovo ni, ampak po drugi strani pa, če malo egoistično pogledamo, tekmuješ zase. Poskušaš uresničiti svoje cilje in premagati izzive, ki si si jih postavil sam, poskušaš biti boljši, posledično pa osrečiti navijače. Ko se enkrat poženeš s starta, pa o tem ne razmišljaš. Je skoraj vseeno, ali je tam 50 tisoč ljudi ali ni nobenega. Na gledalce sicer gledam kot na dodano vrednost, ki na tekmah poskrbi za vzdušje. Kar se samega nastopa tiče, pa je to dodaten užitek, a na splošno to poskušaš odmisliti.
"Ni skrivnost, da pred mano ni več veliko sezon in na vsako tekmo bom gledal, kot da je moja zadnja in bom res poskušal dati tisti maksimum, ki ga premorem."
V biatlonu je sicer zvočna navijaška kulisa prav posebna, s tistim vzklikanjem ob strelih …
Ja, ampak mogoče bo pa tišina komu celo bolj ustrezala. Mogoče je to koga bolj motilo. Morda se še meni odpre na tihem strelišču (smeh, op. p.). Ampak resno, jaz sem prepričan, da se bodo ukrepi razrahljali, upamo lahko le, da ne pride še do kakšnih črnih zasukov.
Mi se zdaj pripravljamo, sam še posebno, saj ni skrivnost, da pred mano ni več veliko sezon in na vsako tekmo bom gledal, kot da je moja zadnja in bom res poskušal dati tisti maksimum, ki ga premorem.
Zadnja leta sem našel nekaj več mirnosti in samozavesti, čeprav se to v celoti še ne pokaže na tekmah. Tudi zato sem v teh zadnjih sezonah še posebej motiviran, da poskušam unovčiti še tega aduta v obliki izkušenj in umirjenosti ter pokazati, da se da tudi na temelju drugih atributov doseči vrhunski rezultat.
Bodo nekakšna ciljna točka vaše kariere igre v Pekingu leta 2022?
Zdaj je o tem še nekoliko preuranjeno govoriti, reciva, da je za zdaj glavni cilj Pokljuka 2021. To je res tisti primarni cilj, na podlagi katerega se bom potem odločil tudi za naprej.
Mladi val slovenskih biatloncev že pritiska?
Priganjajo nas stalno, opozarjajo nase in rekel sem si, da toliko časa, dokler resno ne prodrejo, sem lahko miren, nato jim predamo štafeto. Alex (Cisar, op. p.) se je zdaj že povsem pridružil reprezentanci A.
