Sobota, 27. 6. 2020, 4.01
2 meseca, 3 tedne
Sobotni intervju
Vasilij Žbogar: Če bi lahko čas zavrtel nazaj, bi se odločil drugače #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,71
1
"Če se ozrem v preteklost, ugotovim, da sem naredil ogromno napak. A brez njih tudi napredka ne bi bilo, zato pri teh letih še vedno jadram in še vedno ugotavljam, da določene stvari lahko izboljšam. Imam še veliko manevrskega prostora," sporoča Vasilij Žbogar, najuspešnejši slovenski jadralec vseh časov, ki pri skoraj 45 letih še ni rekel zadnje besede. Tudi novega lova na olimpijsko medaljo ne izključuje. V zbirki mu manjka le tista z zlatim leskom ... Kje bo skušal uresničiti svoj cilj?
Vasilij Žbogar je "najtrofejnejši" slovenski jadralec vseh časov. Širšo javnost je nase prvič opozoril leta 2003, pri 27 letih, ko je v Splitu osvojil (svoj prvi) naslov evropskega prvaka v razredu laser.
Leta 2004 je v Atenah začel pisati svojo olimpijsko pravljico. Najprej bron v laserju, štiri leta pozneje je osvojil še srebro v istem razredu.
Sledil je prehod v razred finn, ki mu je prinesel še eno srebrno olimpijsko kolajno, hkrati pa korenito spremenil njegovo življenje, tudi zdravstveno sliko, o kateri je spregovoril v nadaljevanju intervjuja.
Izolan, ki bo oktobra dopolnil 45 let, je po olimpijskem Riu glasno razmišljal o koncu športne kariere, a razmišljanje je ostalo le razmišljanje. Žbogar se namreč že poigrava z novimi olimpijskimi mislimi. Tokrat v povsem novi disciplini, oceanskem jadranju mešanih dvojic, ki bo za Žbogarja, ki je v tekmovalnem smislu dolga leta jadral sam, poseben preizkus.
Žbogar je poročen s Splitčanko Majo (Bedalov, op. p.) in je oče dveh otrok, sedemletnega Talina, ki nosi ime po prestolnici Estonije, in triletne hčerke Rije, katere ime močno spominja na brazilsko gostiteljico olimpijskih iger, kjer je Žbogar osvojil zadnjo olimpijsko medaljo. Pa je res zadnja?
"Že 30 let se ni zgodilo, da bi bil štiri mesece skupaj doma. Nisem vedel, kako se bo izšlo, a se je izšlo nad pričakovanji."
Ste dobro izkoristili obdobje karantene?
Zelo dobro. Predobro.
Kaj pomeni predobro? Da bi se spet lahko vrnili v razred finn, kjer ste morali nabrati več kot 20 kilogramov?
(Smeh, op. p.) To ne, ves čas sem bil aktiven, sem pa izkoristil to, da sem bil doma. Že 30 let se ni zgodilo, da bi bil štiri mesece skupaj doma, in nisem vedel, kako se bo izšlo.
Je bilo nad pričakovanji?
Absolutno.
Ste v tem času sprejeli kakšne nove odločitve glede svoje prihodnosti? Morda tudi to, da bi več časa preživeli na kopnem?
Načrtov nisem spreminjal, kar pa zadeva mojo prihodnost v jadranju, je ta odvisna od kopice dejavnikov.
Dejstvo je, da bom na morju ostal vse življenje. Dokler bom živ, bo moje življenje povezano z morjem. Tako ali drugače.
Kar pa zadeva mojo osebno športno pot, po olimpijskih igrah v Riu sem jo na neki način končal, saj v tistem trenutku nisem videl nobene alternative, da bi še lahko posegal po najvišjih mestih, tudi zato, ker je bilo tekmovanje proti 25-letnikom vse bolj zahtevno. Še vedno bi bil lahko konkurenčen, a za tako visoka mesta prav gotovo ne.
Se je pa vmes odprlo novo okno – za olimpijske igre v Parizu leta 2024 se obeta nova jadralna disciplina za mešane pare, kjer fizična pripravljenost ne bo igrala odločilne vloge oziroma bo dokaj minimalnega pomena, tako da se je odprla nova možnost, o kateri prej nisem niti razmišljal. Kako realna je, pa je trenutno odvisno od financ.
Žbogar resno razmišlja o tem, da bi se preizkusil v še eni jadralni disciplini - jadranju na odprtem morju z mešano posadko, ki naj bi svojo premiero doživelo na poletnih olimpijskih igrah v Parizu leta 2024.
V novem olimpijskem razredu boste potrebovali tudi partnerico – na barki bodo namreč mešane ekipe.
Tako je. Razmišljal sem, da bi počakal do olimpijskih iger v Tokiu, kjer bo razred 470 še zadnjič del olimpijskega programa, kar pomeni, da bo katera od jadralk morda po igrah prosta in bi bila pripravljena prestopiti k novemu projektu.
Sicer pa opažam, da v Sloveniji vlada precejšnje zanimanje za ta razred, tako da sem prepričan, da ne bom edini, ki se ga bom lotil.
Kako zahtevno bo najti pravega partnerja? Ne samo to, da bo partner na voljo, ampak tudi to, da bosta kompatibilna? Nekoč ste dejali, da ste v mlajših letih poskusili jadrati v dvoje, a se nikoli niste ujeli s partnerjem. Kako bo zdaj? Sozvočje s partnerico bo pomemben dejavnik.
Absolutno, ključni dejavnik.
Je pa tako, da starejši, ko si, drugače gledaš na stvari. Ko sem jadral v dvojicah, sem imel 16, 18 let in zagotovo sem razmišljal drugače, kot razmišljam danes.
Tudi moji psihološki prijemi s sojadralci so bili drugačni. Danes bi se seveda tega lotil bolj preudarno.
Se pa strinjam, če na barki nisi kompatibilen s svojim partnerjem in če nimata istega cilja, potem je vse skupaj brez smisla.
Mislim, da je ključno za uspeh to, da imata oba enake cilje in da sta enako požrtvovalna, vse preostalo se po mojem mnenju da urediti.
"Če na barki nisi kompatibilen s svojim partnerjem in če nimata istega cilja, potem je vse skupaj brez smisla."
Je torej z leti in modrostjo prišla tudi večja pripravljenost za sklepanje kompromisov? Predstavljam si, da za nekoga, ki je vse življenje preživel v individualni športni panogi, prestop v dvojec ni "mačji kašelj".
Da, vsekakor. Mislim pa, da sem napredoval v odnosih, že samo, če se ozrem na svojo ekipo.
Z leti namreč ugotoviš, kako pomembno je, da je komunikacija dobra, da znaš predvidevati, kaj bi se lahko zgodilo, da si dosti bolj odprt, da daš ljudem priložnost, da se izkažejo. Tudi če je na primer trener slab, se pri njem lahko še vedno nekaj naučiš.
Pri vsakem človeku lahko najdeš in dobiš nekaj dobrega.
Na vse skupaj gledam precej drugače kot sem pri 18 letih.
"Najboljša psihološka priprava so izkušnje in poznavanje samega sebe. Šport ti to, kar najbolje, omogoči."
Dolga leta ste sodelovali s športnim psihologom Matejem Tuškom. Še potrebujete tovrstno podporo?
Mislim, da so najboljša psihološka priprava izkušnje in poznavanje samega sebe. Šport ti to, kar najbolje, omogoči.
Nikjer drugje ne moreš večkrat doživeti poraza. Porazi so del športa in v športu se vam ga opraviči, drugje pač ne.
V poslovnem svetu te na primer poraz postavi nekam povsem v ozadje, tam ne smeš grešiti, medtem ko v športu lahko grešiš, to popraviš in nadaljuješ.
"Na jadrnici, kjer je več ljudi, je psihološka podpora še toliko bolj pomembna. Tako kot vedno znotraj nekega tima, med trenerji in športniki."
V svetu zunaj športa ljudje niti nimajo toliko priložnosti spoznavati samega sebe in ugotoviti, kaj jim pomaga, kaj škoduje, se poslušati.
Športni psiholog ti pri tem pomaga tako, da lahko določene stvari vadiš, da izpopolnjuješ zadeve, ki ti lahko pomagajo.
Meni je na primer zelo pomagala vizualizacija in sem jo pogosto uporabljal. Tega me je naučil psiholog in še vedno sva v stiku.
Na jadrnici, kjer je več ljudi, je psihološka podpora še toliko bolj pomembna. Tako kot vedno znotraj nekega tima, med trenerji in športniki.
Ko gre vse dobro, je super, ko pa ne gre, ko si utrujen in ko kdo izreče napačno besedo, lahko stvari hitro eskalirajo v prepir. Zato je tu psiholog, da vse skupaj pomaga uravnotežiti.
Znani pregovor pravi, da se na napakah učimo. Ste tudi vi kdaj "klecnili" na kakšni oziroma se iz nje naučili kakšne ključne lekcije?
"Če bi lahko zavrtel čas nazaj, ne bi menjal razreda. Ostal bi v laserju. Morda bi si vzel leto ali dve aktivnega premora, tako kot sem si ga zdaj, in motivacija bi se brez dvoma vrnila."
Če gledam nazaj, sem naredil ogromno napak. Tudi pri izbiri trenerjev, načrtovanju regat in treningov. Kup napak.
A brez njih tudi napredka ne bi bilo, zato pri teh letih še vedno jadram (smeh, op. p.) in še vedno ugotavljam, da določene stvari lahko še vedno izboljšam.
Imam še veliko manevrskega prostora.
Kako to, da še vedno vztrajate na tekmovalni poti? Ste se po olimpijskih igrah v Riu kdaj znašli na razpotju ter bili tik pred tem, da končate kariero športnika in jadrate samo še za užitek? Ponudb za delo vam, kolikor vem, ni manjkalo.
Po olimpijskih igrah v Riu, kjer sem napovedal, da bom končal kariero, sem iz tujine dobil kar nekaj vabil zvez, da bi jim pomagal pri usklajevanju treningov olimpijskih razredov, in se tega tudi lotil.
Sodelujem z različnimi zvezami in delam kot trener irske ekipe v laserju.
Skratka, delam tisto, kar znam.
V šoli sem se namreč naučil pomembne lekcije, verjetno kar najpomembnejše, a hkrati zelo preproste, in sicer to, da moraš početi tisto, kar znaš, kar si se naučil, in se ne spuščati v nekaj, v čemer nisi suveren.
Tudi to je razlog, da se pri teh letih nočem spuščati v neke velike novosti – lahko bi rekel, da je ob tem prisotno tudi kar nekaj strahu.
Za zdaj bom lepo ostal pri tem, kar znam in kar me tudi veseli. Torej pri tem, da svoje znanje prenašam na mlajše vrhunske jadralce. S finančnega vidika bi zelo težko dobil primerljivo službo.
Zadal sem si, da bom en olimpijski cikel delal kot trener, torej do Tokia, potem pa bom začel razmišljati o drugih stvareh.
Želel sem si delati pri nas, vendar nisem dobil nobene ponudbe. Bilo je nekaj dogovarjanja, a konkretne ponudbe nisem nikoli dobil.
V Riu ga je doletela čast nošenja slovenske zastave na odprtju olimpijskih iger.
Bi jo bili pripravljeni sprejeti kljub verjetno mnogo manjši vsoti?
Da, skoraj zagotovo, vendar kot rečeno, če bi dobil konkretno ponudbo, bi lažje komentiral.
V kakšni vlogi ste v irski ekipi? Ste "capo di banda"?
Tako nekako. Treniram jadralce v olimpijskem razredu enosed laser in pomagam tam, kjer me potrebujejo.
Imam veliko podporo, poslušajo, kar imam povedati.
Tudi napredek v ekipi je precejšen, rezultati so dobri, lani so dosegli celo najboljše rezultate v svoji jadralni zgodovini.
Čeprav še niste rekli zadnje besede v tekmovalnem športu, pa je minilo že kar nekaj let od vaših velikih zmag. Avgusta letos bodo minila štiri leta od spektakularnega sprejema, ki so vam ga po osvojitvi še ene srebrne olimpijske medalje pripravili Izolani. Pogrešate take trenutke?
To so lepi trenutki, ki pa morajo ostati redki. To je stvar zgodovine, ki bo vedno zapisana, seveda pa vsakokrat, ko se kje pojavi posnetek ali fotografija, rad pogledam. Spomini so lepi, nikakor pa nisem tip človeka, ki bi živel na lovorikah.
Delal sem tisto, kar mi je bilo všeč, in iz sebe poskušal iztisniti maksimum. Dosegel sem izjemne stvari in to je to. Lepo je, da so ljudje to prepoznali in se veselili.
Ne bi pa rekel, da mi zdaj to zelo manjka.
Izolani so mu avgusta 2016 po prihodu z olimpijskih iger v Riu priredili veličasten sprejem. Na fotografiji je Žbogar v družbi brata Jureta Žbogarja, ki je bil v brazilskem olimpijskem ciklu njegov trener.
V času karantene, ko je na področju športa zavladalo popolno zatišje, smo se pogosto ozrli v preteklost. Tam so tudi vaše tri olimpijske medalje, poleg dveh naslovov evropskega prvaka. Koliko vam pomenijo danes, ko nanje pogledate z distance? So bile dobro sredstvo za doseganje še nekih drugih ciljev, morda sponzorskih sredstev?
Seveda, neumno bi bilo, če jih ne bi izkoristil toliko, kot sem jih lahko, jih pa ne poveličujem.
Športnika nihče ne vidi v trenutkih garanja, odpovedovanja in številnih porazov.
Meni je uspelo šele pri 27 letih. Prej ni nihče videl, da sem poleg jadranja vseskozi tudi delal, da sem se lahko preživel. To je zame pomembno, to je zame medalja. Olimpijska medalja je bila samo posledica vsega tega.
Medalja je kot neki simbol super, mi pa več pomenijo trenutki, ko sem vse okrog sebe moral prepričevati, da delam prav.
"Neumno bi bilo, če medalj ne bi izkoristil toliko, kot sem jih lahko, jih pa ne poveličujem."
Velika prelomnica v vaši karieri je bil tudi prehod iz olimpijskega razreda laser, v katerem ste osvojili dve olimpijski medalji, v razred finn, kjer so finančni in tehnični vložki precej večji, za nameček ste morali nabrati tudi precej kilogramov. Ste se zavedali zdravstvenega tveganja, ki ga tak prehod prinaša? Menda ste za zajtrk pojedli po 12 jajc, se zbujali sredi noči, da ste pojedli dodaten obrok … Kako je to vplivalo na telo?
Ne najbolje. Vsak človek ima neke gene in konstitucijo, moja je na žalost precej suhljata.
Seveda sem si mislil, da bo vse skupaj lažje, a se je izkazalo za precej težje v smislu energije in finančnih sredstev, da sem lahko ves čas jedel.
Imel sem od šest do sedem obrokov dnevno, moral sem se zbujati sredi noči, da bi zaužil dodaten obrok, sicer se teža ni dvignila.
Tako sem, na primer, ob 3. uri zjutraj jedel riž oziroma nekaj, kar je lažje prebavljivo, da sem lahko zaspal nazaj.
Teh 12 jajc, ki jih omenjate, je bilo pravzaprav nekaj najlažjega, precej težje oziroma slabše je vse skupaj vplivalo na moje zdravje, ki je bilo vedno zelo na robu.
"V obdobju, ko sem jadral v razredu finn, sem zelo pogosto zboleval, telo je bilo z odvečnimi kilogrami preprosto preveč obremenjeno, kilogrami so vplivali na moja jetra, na hrbet, kolena … Odkar sem se vrnil k svoji teži, še nikoli nisem bil bolan."
V obdobju, ko sem jadral v razredu finn, sem zelo pogosto zboleval, telo je bilo z odvečnimi kilogrami preprosto preveč obremenjeno, kilogrami so vplivali na moja jetra, na hrbet, kolena …
Pa tudi počutil se nisem najbolje. Poskusili smo vse, da bi se, a se ni ravno izšlo.
Odkar sem se vrnil k svoji teži, to je od leta 2016, še nikoli nisem bil bolan.
Koliko kilogramov ste morali pridobiti za razred finn?
Več kot 20. V nekem trenutku sem imel 105 kilogramov, na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer sem jadral v razredu laser, pa okrog 80.
Osvajanje olimpijskih odličij se je leta 2004 začelo v Atenah, kjer je v razredu laser osvojil bronasto odličje.
Ste to odločitev, prehod iz laserja v finn, kdaj obžalovali?
Da. Nisem se prav odločil, moral bi ostati v laserju. Moje zdravje je bilo zaradi spremembe razreda preveč obremenjeno.
Vse me je bolelo, kolena, sklepi, hrbet – ves čas sem čutil bolečine. Prava muka.
Zdaj se v primerjavi z obdobjem pred štirimi, petimi leti počutim kot mladenič.
Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi se odločil drugače. Ne bi menjal razreda. Morda bi si vzel leto ali dve aktivnega premora, tako kot sem si ga zdaj, in motivacija bi se brez dvoma vrnila.
"Dokler ni cepiva, ne bomo imeli normalnega življenja."
Prej ste omenili zdravje ... zaradi koronavirusa je debata o zdravju zadnje čase precej pogosto na sporedu. Se vam zdi, da se bomo kmalu izkopali iz zdravstvene krize, ki jo prinaša pandemija novega koronavirusa?
Verjetno ne, mislim, da se bo virus širil naprej. Dokler ne bo cepiva, ne bomo imeli normalnega življenja.
Prepričan sem, da je bilo odprtje meja velika napaka, verjetno bi s tem lahko počakali še teden dni. S tem mislim na ves Balkan in države v okolici.
Obstaja sicer več teorij, ali virus mutira ali ne, sam o tem ne razmišljam, bi pa rad, da se, če se o nečem dogovorimo, tega tudi držimo. Treba se bo prilagoditi.
Še ena aktualna tema: kje boste porabili turistične bone?
Zelo rad bi jih v Bohinju. Tam nisem bil že od otroštva, ko smo tja hodili na poletne jadralne kampe in spali v šotorih – krasne spomine imam na te trenutke. Ali pa pozimi na smučanju.
Bi v Bohinju kampirali ali bi raje izbrali bivanje v hotelu?
Lahko bi tudi kampirali, zakaj pa ne? Sam si sicer želim imeti avtodom, a tega še ne bom dočakal prav kmalu (smeh, op. p.).
Kajtar Toni Vodišek je velik up slovenskega jadranja.
Za konec še vprašanje o prihodnosti slovenskega jadranja ... Bo po koncu vaše kariere in kariere posadke Mrak-Macarol zazevala velika praznina? Kako kot podpredsednik Jadralne zveze Slovenije in predsednik njenega strokovnega sveta gledate na slovensko jadralno prihodnost?
Lahko se zgodi, da bomo po olimpijskih igrah v Tokiu imeli manjšo luknjo, lahko pa tudi ne. Navsezadnje imamo tudi Tonija Vodiška, ki je vrhunski športnik v svetovnem merilu. Delamo tudi v razredu 470, kjer bo po novem mešana posadka.
Trudimo se, da bi nadaljevali slovensko tradicijo v jadranju. Na zadnjih od štirih do petih izvedbah olimpijskih iger smo vedno imeli posadko, ki je bila konkurenčna za sam vrh.
Veliko poudarka namenjamo delu z mladimi. Zdaj je sploh prvič, da imamo kar štiri trenerje, ki delajo samo z mladinci. Upam, da bo ta formula delovala in da bomo uspešni tudi v prihodnje.
Sicer pa je Slovenija tudi v tem pogledu pravi čudež – tako glede na majhnost in količino morja kot tudi glede na finančna sredstva –, marsikdo me sprašuje, kako nam to uspeva.
"Slovenija je tudi v jadralskem pogledu pravi čudež – tako glede na majhnost in količino morja kot tudi glede na finančna sredstva –, marsikdo me sprašuje, kako nam to uspeva."
In kaj mu odgovorite?
Da smo majhni, zato se lahko hitro prilagajamo. Formula je za nekatere malo čudna, gre pa za to, da imamo sistem, kjer poskuša zveza priskrbeti maksimalna finančna sredstva za olimpijske razrede, jadralci pa se morajo v okviru tega kar najbolje znajti.
Kot kažejo rezultati, smo se vedno znali dobro znajti. To je formula, ki deluje in ki jo moramo obdržati, zato na ravni zveze, kar zadeva olimpijske razrede, nismo ničesar spreminjali, saj bi bilo to neumno. Bomo pa poskušali maso mladincev obdržati v čim večjem številu, da se izognemo luknji ob prehodu generacij.
Na olimpijskih igrah v Tokiu bosta slovenske barve v jadranju branili Veronika Macarol in Tina Mrak v razredu 470 (V Riu sta na 4. mestu za las zgrešili odličje) in Žan Luka Zelko (na fotografiji) v razredu laser. "Žan je na dobri poti, je pa od njega odvisno, kako visoko želi poseči. Potencial ima, bomo videli, kako ga bo izkoristil," pravi Žbogar.
Kaj pričakujete od Žana Luke Zelka? V času karantene sta večino časa preživela na skupnih treningih ...
Žan je na dobri poti, je pa od njega odvisno, kako visoko želi poseči. Potencial ima, bomo videli, kako ga bo izkoristil. Upam, da se ne bo ustavil samo pri tem, da je dosegel mednarodno olimpijsko normo za nastop na olimpijskih igrah.
1