SiolNET. Sportal Drugi športi
7,03

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju – Toni Vodišek

Nadarjeni 19-letni Slovenec samozavestno: Cilj je olimpijska zlata medalja

7,03

termometer

Toni Vodišek
Toni Vodišek spada med najboljše kajtarje na svetu. Foto: Tomaž Primožič/Sportida

Morje, sonce, plaže, šport na vodi … To je del življenja vsega 19-letnega Tonija Vodiška, ki se resno ukvarja s kajtanjem. Čeprav uvodne besede lepo zvenijo, pa mora mladenič iz Kopra trdo delati, da je v svojem športu, ki bo leta 2024 postal del olimpijske družine, med najboljšimi na svetu. Samozavestni mladenič poudarja, da boljšega od njega ni. Visoke cilje ima za olimpijske igre v Parizu 2024. Medalja, ki pa jo bo moral osvojiti z mlajšo sestro, saj posamične discipline ne bo na programu.

Kaj sploh je kajtanje? Opis na Wikipediji pravi, da je kajtanje zmajarstvo na vodi. Namesto jadra se uporablja zmaj oziroma kajt, z njim pa se izkorišča vetrno energijo. Deska je v primerjavi z navadnimi deskami na vodi nekoliko drugače oblikovana, prav tako pa je drugačna tudi tehnika deskanja. Pri kajtanju se z desko ne dotakneš vode. Spodaj je letalo, ki ga upravljaš od zgoraj. Tisti najboljši so v zraku, najvišja izmerjena hitrost v hitrostnem kajtanju – disciplin je sicer več – pa znaša kar 107,36 km/h.

Od Slovencev je v kajtanju med najboljšimi na svetu 19-letni Koprčan Toni Vodišek, ki je bil letos na dobri poti, da postane svetovni prvak, vendar mu je poškodba preprečila naskok na vrh. Želel bi si, da bi na olimpijskih igrah v Parizu 2024 nastopil tudi v posamični preizkušnji, vendar v Franciji še ne bo dočakal tega veselja. Veliko bo pričakoval tudi od mlajše sestre, s katero bosta v tekmi mešanih ekip napadala premierno olimpijsko medaljo v tem mladem športu. Cilj je zlato odličje.


V Kopru so vodni športi priljubljeni, vendar kajtanje verjetno ni tisto, ki bi prevladovalo. Kako to, da ste se odločili za ta šport?
Zaradi očeta. Od leta 2001 je kajtal. Šport me je takoj prevzel. Najprej sem jadral z jadrnicami z nič vetra. Ko smo šli v Egipt in na Hrvaško na Neretvo, kjer smo bili vsako leto po dva meseca, sem postal vedno večji ljubitelj kajtanja. To je bilo nekaj lepšega.

Ali je oče tudi jadral?
Najprej je bil jadralec na deski, nato je kajtal in veliko tekmoval. Takrat je bila še formula race. Deska je bila večja. Leta 2012 je dobil hernijo in ni mogel nadaljevati. Oprema je ostala, tudi sam pa sem pred tem že veliko kajtal. Šel sem na nekaj tekem, pokazal talent in poglejte, kaj smo iz tega naredili.

Povrhu vsega je tudi vaš trener.
On in Rado Gregorič. Oče je trener na vodi, Rado trener na suhem.

Uspehi Tonija Vodiška

Kako je imeti očeta za trenerja? Velikokrat smo slišali, da pri nekaterih tovrstno družinsko sodelovanje ni najboljše. Pri vas očitno dobro deluje. Pa vendarle verjetno so kdaj kakšna trenja?
Huh, veste, kako ... Ne bom se zlagal. Na začetku, ko sem odraščal, ni bilo najlažje. Hormoni in adrenalin so me vlekli po svoje. Kdaj smo se tudi prepirali. Oče je bil trener in oče hkrati. A sva bila pet minut po prepiru že prijatelja. Zdaj se zelo dobro razumeva. Vsak kdaj popusti. Mama je pomemben dejavnik, ki nas pomirja, ko je treba. Zelo lepo je, da imam doma trenerja. Vseskozi ga imam na voljo. Konec koncev pa je tudi njemu lažje, da mu ni treba iskati in plačevati trenerja, če sam zelo dobro pozna ta šport.

Ali je nenehno z vami na tekmah?
Večinoma je. Na Kitajskem, kjer sem zmagal, sem bil sam. Malce nam je nagajala časovna razlika. Povedal mi je načrt. Vedno sva bila v stiku. Tudi na daljavo je najboljši trener.

Pripravljalno zimsko bazo za treninge ima v Žusterni. Pripravljalno zimsko bazo za treninge ima v Žusterni. Foto: Tomaž Primožič/Sportida
Ali ste se pred tem ukvarjali še s kakšnim drugim športom?
Jadral sem v jadralnem klubu v Kopru. Pri šestih, sedmih letih sem začel kajtati. Jadranje mi je prepočasno, zato mi je kajtanje bolj všeč. Hitrost in občutek letenja na foilu sta me prevzela.

Kolikor sem slišal, če je to res, ste bili tudi dober vaterpolist?
Ravno tu v Žusterni (intervju smo opravili v Žusterni, kjer ima bazo za telesno pripravo, op. a.) sva z najboljšim prijateljem Timom igrala vaterpolo. Prišel sem do reprezentance, vendar me ni bilo veliko doma. Zato se je moralo končati, ker me je bolj privlačilo kajtanje.

Glede na to, da so v Kopru priljubljeni tudi drugi športi, kot so nogomet, košarka, rokomet, vas ni nikoli vleklo v te vode?
Pravzaprav sem igral rokomet, ko sem bil mlajši. A je hitrost tista, ki me je prevzela pri kajtanju. Prisoten je adrenalin. Razviješ lahko zelo visoke hitrosti, prav tako lahko visoko skočiš.

Koliko ste najvišje?
Slabih 20 metrov sem skočil v zrak. To lahko počneš z zelo malo vetra. Bil sem namreč višje od padal drugih kajtarjev, kar pomeni okoli 20 metrov. Morje je okno v svet. In to je bila glavna stvar, da sem se odločil za kajtanje. Pri morju je tako, da lahko pridem od tu, iz Žusterne, v Ameriko. Kamorkoli.

Pri kajtanju uživa

Kakšna je bila vaša najvišja izmerjena hitrost?
Če preračunamo v hitrost na kopnem, je to nekaj čez 70 kilometrov na uro. Letos imam v načrtu preizkusiti višje hitrosti.

Ali je tudi to kakšna posebna disciplina?
Je, kajtaš na drugačni deski. Svetovni rekord za zdaj znaša 107 kilometrov na uro.

Boste nekoč merili na ta rekord?
Ta rekord bom podrl.

Pri tej starosti gredo mladeničem po glavi tudi kakšne vragolije. Ste kdaj kaj nenavadnega naredili s kajtom?
Seveda ... Preskakoval sem čoln, priletel sem skoraj na obalo ... Ob skoku, ki sem ga sicer obvladal, se mi je zgodilo, da ga kar naenkrat nisem več. Srečo sem imel, da nisem priletel v skale.

Na spletu velikokrat vidimo, kako so morja onesnažena, polna navlake. Ali ste tudi sami kdaj videli toliko plastične in podobne izdelke v morju?
Naše morje v Kopru je eno od najlepših na svetu. Zelo je čisto. V tujini niso tako lepa. Na Kitajskem je bilo morje rjave barve. Plastike, steklenice, les … Vse je bilo v njem. Žalostno je, kaj vse ljudje vržejo v morje.

Kombi, s katerim potuje po Evropi, ima tudi ležišče. Kombi, s katerim potuje po Evropi, ima tudi ležišče. Foto: Tomaž Primožič/Sportida

Kaj če se vi s svojim avionom, ki ga imate v vodi, zaletite v kakšnega od teh predmetov? Verjetnost padca je potemtakem velika.
Natanko to se mi je zgodilo med tekmo. Z vetrom smo vozili proti vratom. Nekaj sem zadel. Naprej me je povleklo. Vrglo me je, padel sem in si izpahnil ramo. Padel sem že večkrat, vendar sem nadaljeval. Tudi tokrat. Vozil sem z eno roko, ker me je druga bolela. Deske po izhodu iz vode sploh nisem mogel dvigniti.

Ali ste kdaj srečali morskega psa?
V vodi ga še nisem videl. Videl sem kita, tjulnje, delfine. V San Franciscu smo imeli dirko in smo jo morali zaradi kita prekiniti. Iskali smo ga … Zagledal sem galebe, šel za njimi in nekaj metrov pred mano je prišel iz vode. Delfini so zelo lepi. Na Hrvaškem in Italiji se radi vozijo z nami. Morskega psa na srečo nisem videl. Upam, da tudi on mene ni. Delfini gredo vzporedno. Zabavajo se. Kot otroci so. Vidijo nekaj zanimivega in gredo za nami.

Sicer se lepo sliši kajtanje, plaže, morje, vendar je verjetno treba vložiti veliko dela.
Trening je delo, ki ga mora vsak opraviti. Tekma je nagrada. Trdo je treba delati. Dobrodošlo v našem športu je, da se z njim ukvarjajo zelo dobri ljudje. Z vsemi tekmovalci smo prijatelji in se razumemo. Ko ni tekme, smo skupaj. Med tekmo je nato resno, saj se borimo.

Slovenske obale ni ravno veliko. Kam kaj hodite trenirat?
V Žusterni bom imel zimske priprave v telovadnici, fitnesu. Decembra bomo šli verjetno v Mehiko. S sestro bova šla za en mesec. Letos sem trikrat treniral v Gizzerii na jugu Italije. Tam je res idealen prostor za trening. Sicer se pelješ 12 ur, vendar je zelo lepo. Najlepši kraj pa je bil zame Mavricij. Svetlo modro morje, lepe plaže.

Kajtanje z dekletom

Ko ste šli v Gizzerio, ste spali v kombiju, s katerim potujete?
Bolj ali manj potujemo z njim po vsej Evropi. Če sem sam ali grem z očetom, se potuje s kombijem. Če gre vsa družina, potem gremo z avtodomom.

Kako pa je spati v kombiju? Ali je udobno?
Ne zavedate se, da je to vzmetnica s petimi zvezdicami (smeh, op. a.). Lepo je spati na njej. Od okna do okna kombija je dva metra in to je dovolj za spanje. Dva spita brez težav.

Ali na priprave hodite kdaj tudi sami ali je oče nenehno z vami?
Tudi sam. Izpit za avto imam leto in še malo. Star sem 19 let. Izpit sem naredil v enem tednu. V desetih dneh, če sem natančnejši. Ure sem hitro opravil. Vsak dan sem imel po dve uri ali več. Nisem imel vedno istega inštruktorja. Vedno sem vozil z drugim in se hitro naučil. Takoj sem se prijavil in v prvem poskusu opravil izpit. Šel v avto in na pot.

Rad bi bil lastnik svetovnega rekorda v hitrostnem kajtanju. Rad bi bil lastnik svetovnega rekorda v hitrostnem kajtanju. Foto: tonivodisek.com Kam ste šli z avtom najdlje?
V Turčijo. Tam smo bili z družino skupaj v avtodomu. Da sem pa sam vozil, sem šel najdlje v Gizzerio. S punco, njenim bratrancem in sestro smo šli. Samo jaz sem imel izpit za avto. Sestra bo ravno decembra dopolnila 18 let. To je družinski šport. Tudi mama je kajtala in zvozila.

Kako uredite spanje na pripravah v Mehiki, kjer preživite tudi mesec dni? Verjetno niste v hotelih, ker bi bilo vse skupaj predrago?
Iščemo najcenejše apartmaje blizu plaže. Letos smo bili v Mehiki februarja. Dobili smo majhen apartma 100 metrov od plaže. Ampak je bil res majhen. Malce večji kot kombi. Iščemo poceni možnosti.

Vsa ta potovanja na priprave in tekme so verjetno največji zalogaj za vaš proračun.
Finančno ni lahko, zato sem hvaležen sponzorjem, brez katerih to ne bi bilo mogoče.

Pa verjetno niso le starši pokrovitelji?
Ne. Pohvaliti jih je treba, ker so bili zelo dobri z mano. Zdaj sem prišel na srečo tudi do drugih. Jadralna zveza Slovenije mi zelo veliko pomaga. Olimpijski komite Slovenije mi je omogočil, da sem šel na olimpijske igre mladih, kjer sem osvojil srebrno medaljo. Letos na žalost zaradi poškodbe nisem mogel nastopiti na svetovnih igrah na plaži. Verjamem, da bi bila lepa izkušnja.

Zdaj se prestopili v članske vrste. Ali so na teh tekmah tudi denarni skladi?
Nekaj denarnega sklada je. Na evropskih, svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah jih ni. Ko smo na odprtih tekmovanjih, so. Zato gremo tudi na Kitajsko, kjer je malce več denarja. Vsako leto je štiri, pet tovrstnih tekem. Letos so bile štiri odprte tekme, ki bi določile svetovnega prvaka. Prve tri sem osvojil. Zadnja je bila na Sardiniji, kjer sem drugi dan padel in se poškodoval. Bil sem največji favorit za zmago. Tudi to je del športa. Zato pa smo že začeli trenirati, da bom prišel prihodnje leto močnejši.

Skočil je že okoli 20 metrov v zrak. Skočil je že okoli 20 metrov v zrak. Foto: tonivodisek.com Nekaj financ ste torej že dobili nazaj?
Nekaj malega. Naš šport je mlad. Denarni skladi so sicer večji iz leta v leto, vendar nismo nogometaši, da bi služili milijone.

Ali bi bilo mogoče od tega športa živeti?
Če bi imel vsako sezono takšno kot letošnjo, bi bilo mogoče, vendar bolj težko. Odvisno od sponzorjev.

Glede na to, da gre za mlad šport, verjetno pridobivate iz leta v leto nove tekmovalce. Koliko vas je zdaj konkurenčnih?
Približno 50 nas je. Tistih najboljših deset se nas res bori. Med nami je razlike le nekaj metrov. Na teh treh tekmah, na katerih sem zmagal, sem si na primer ustvaril nekaj več prednosti.

Kakšen je starostni razpon?
Ta trenutek je najboljši "mali", ki je star 19 let. Ime mu je Toni Vodišek. Od 19 do 26 ali 27 let je približna starost najboljših.

Samozavesti vam ne manjka.
To je bil velik trening. Na začetku sem se vsega bal. Ne morem priti na tekmo in se bati tekmeca. Na prizorišče moram priti in vedeti, da tekmec ni boljši od mene in da ga lahko premagam.

Kakšne cilje ima za olimpijske igre 2024?

Leta 2024 bo tudi vaš šport premierno uvrščen na olimpijske igre. Cilji za Pariz 2024 bodo verjetno visoki.
Olimpijske igre so prvi cilj. S sestro trenirava, ker bo tekma le v mešanih parih. Posamične tekme na žalost ne bo. Dali so nam le eno skupno medaljo. Ne, da bi dali nove medalje za nove športe, vendar jih jemljejo starim. Sem pa sem vesel, da bomo leta 2024 sodelovali.

Sami ste med najboljšimi, kako pa je sestra uspešna v kajtanju?
Na svetovnih igrah na plaži je z 11. mestom presenetila. Priznati moram, da sva med boljšimi. Zadnjo leto in pol trdo trenirava. Za 2024 bomo pripravljeni, da pokažemo, kako veliki smo, čeprav je Slovenija majhna država. Medalja je cilj.

Leta 2024 bi rad na olimpijskih igrah v Parizu s sestro v tekmi mešanih ekip osvojil medaljo. Leta 2024 bi rad na olimpijskih igrah v Parizu s sestro v tekmi mešanih ekip osvojil medaljo. Foto: Tomaž Primožič/Sportida Verjetno pa vam ukvarjanje s kajtanjem ne vzame vsega dneva. Kaj počnete v prostem času?
Priznati moram, da igram tudi igrice. V preteklosti so me preveč zasvojile. Zdaj sem manj aktiven. Med poletjem sem imel šest mesecev premora od igric. Zjutraj grem ponavadi v naš hotel Vodišek v Kopru, kjer delam. Pomagam pri zajtrkih, računih. Ko je kaj za popraviti, tudi poprimem za izvijač …

Popravite me, če se motim, vendar sem slišal, da vam je oče tudi prerezal kable, ker ste preveč igrali igrice?
Ne samo enkrat (smeh, op. a.). Razumem ga. Bili so dnevi, ko sem igral neprestano. Vendar so igrice tudi v redu stvar, da malce pozabiš na vse. Morda se malce čudno sliši, vendar je tako. Zdaj grem rad s punco ven. Prav tako grem v gledališče.

Kako pa usklajujete šport in šolo? Zlasti, ker veliko potujete, trenirate v tujini.
Še vedno sem v srednji šoli. Nisem je končal zaradi lanskih tekem. Svetovno prvenstvo in pomembne tekme so bili na začetku leta in nisem mogel na zaključne izpite. Na žalost nisem mogel takrat končati. Zdaj sem spet v pogonu. Opraviti moram dva izpita in maturo, pa bo šola končana.

Komentarji

3

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • kala123 / 10.11.2019. ob 10:22 0 0

    Sami godrnjači....

    0 0
  • gabrieli / 09.11.2019. ob 13:27 +2 - 2

    Kekec.

    +2 - 2
  • Pasjeljubec / 09.11.2019. ob 08:43 0 - 1

    Gnar je treba imeti v tem športu in si dober!

    0 - 1
delitve: 25
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin