Sobotni intervju
Sobota, 10. 10. 2020, 4.39
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju
Kriza, ob kateri se tudi jekleni Marjan Fabjan počuti nemočno #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,37
15
"Za mano je res negotovo obdobje, verjetno tako velja za večino," priznava legendarni trener juda Marjan Fabjan.
Za Marjanom Fabjanom so posebni meseci. Predvsem meseci negotovosti in nemoči, kakršnih ne pomni. V tem času se je pregovorno brezkompromisni 62-letni trener juda bolj posvetil svojemu zdravju, ki je, priznava, potrebovalo več pozornosti, ter družini in zavidljivi športni zbirki, ki jo dopolnjuje že skoraj 30 let.
Ker je judoistični tekmovalni koledar letos osiromašen kot že dolgo ne, in ker se Marjan Fabjan približuje posebnemu mejniku, 50. obletnici delovanja v judu, smo se v tokratnem intervjuju zazrli v preteklost, ogledali pa smo si tudi njegovo zbirko športnih predmetov, ki jih zbira že skoraj tri desetletja. Ta trenutek predmete hrani na 25 kvadratnih metrih v prostoru poleg družinskega domovanja, si pa seveda želi, da bi jih nekoč lahko razstavil na precej večji površini. Zbirko bo, ko bo napočil čas za to, predal svojemu desetletnemu sinu Janu.
Fabjan v vadbenem centru na Lopati pri Celju, ki ga je postavil v začetku 90. let in je postal sinonim za kovačnico olimpijskih medalj. V ozadju je slika ustanovitelja juda Jigora Kane.
Marca letos ste zaradi epidemije prvič po letu 1991, odkar ste odprli vadbeni center na Lopati, tega morali zapreti. Kakšno obdobje je za vami? Lahko govorimo o obdobju negotovosti in nemoči, glede na to, da tekmovalni koledar v judu še vedno ostaja brez stabilnega okvira?
Res je, povsem nemočnega se počutim. Nimam občutka, kje smo. Za mano je res negotovo obdobje, verjetno tako velja za večino.
Ne vem točno, za kaj naj se pripravljamo. Svojim borcem v prvi ekipi, ki računajo na olimpijske igre, sem rekel, naj se za zdaj osredotočijo tudi na družino in ostale obveznosti, z mlajšimi pa smo bili na turnirju evropskega pokala v Dubrovniku, od koder se je naš klub vrnil s tremi medaljami.
Glede turnirja grand slam v Budimpešti, ki bo na sporedu konec oktobra, pa lahko rečem, da gremo tja bolj kot ne na silo. Verjetno bomo stavili na Tino Trstenjak in Lio Ludvik, samo, da malo "stestiramo" pripravljenost. Zelo pomembno je, da se Tina vrne nazaj v areno in ostane zdrava.
"Zelo pomembno je, da se Tina vrne nazaj v areno in ostane zdrava," pravi Fabjan.
Tudi same priprave so precej otežene. Želel sem organizirati mednarodni pripravljalni kamp na Debelem rtiču, pa je zaradi koronavirusa vse skupaj padlo v vodo, težave so tudi pri treningih s tujci. Italijani so nam na primer jasno povedali, da zaradi koronavirusa letos ne moremo trenirati skupaj.
Tudi olimpijske igre se mi zdi, da bodo izvedli bolj kot ne kot nagrado športnikom. Mislim, da bi bilo bolje, da bi počakali na igre v Parizu leta 2024.
Sam bi rad imel načrt, po katerem bi se lahko pripravljali.
Kako sicer gledate na koronavirus in vse ukrepe, povezane z njim?
Koronavirus zagotovo je med nami in sam se držim vseh ukrepov. Me pa moti, ker se ti spreminjajo iz ure v uro, in včasih sploh več ne vemo, kateri je trenutno v veljavi in kateri ne. Mislim, da potrebujemo bolj jasen sistem.
Sam sicer mislim, da sem virus prebolel že januarja, ko sem izgubil okus in vonj, imel sem tudi vročino, bilo mi je slabo, povsem sem izgubil življenjsko energijo, kar vseeno mi je bilo za vse, res sem imel čuden občutek … Pa tudi pol mojega kluba je takrat zbolelo.
Video: Sprehodite se po športni zbirki Marjana Fabjana
Prihodnje leto boste praznovali 50. obletnico delovanja v judu, urejate športni muzej, ki nastaja že skoraj 30 let, o svoji življenjski poti pišete tudi knjigo. V njej bo najbrž tudi podatek, da ste se še pred judom ukvarjali s kolesarstvom, ki je zaradi uspehov slovenskih kolesarjev ta hip v Sloveniji med najbolj priljubljenimi športi. Tudi v vašem muzeju hranite kar nekaj očetovih kolesarskih spominov …
Res je, moj oče je bil kolesar, in to precej dober za štajersko regijo, in želel si je, da bi se tudi jaz ukvarjal s kolesarstvom, kar pa mi ni preveč "dišalo".
Pokal, ki ga je Fabjanov oče Mirko Fabjan prejel za zmago na kolesarski dirki v Celju 1. avgusta 1943. Fabjan v svoji zbirki hrani več očetovih medalj s kolesarskih dirk.
Fotografije in opisi očetovih kolesarskih dosežkov.
Sam sem se raje ukvarjal s smučarskimi skoki, tako kot moj brat, a nisem dosegel večjih rezultatov. Vedno sem bil nekoliko nižji in mlajši od konkurence.
So pa to bili drugi časi. Skakal sem v škornjih, ki sem jih s fedri (vzmetmi, op. a.), ki so zaradi blaženja nameščeni pod kolesarskim sedežem, začasno predelal v okovje za škornje.
Skakali smo z lesenimi smučmi, še brez železnih obrob oziroma kant, in zelo sem bil vesel, ko mi je kdo posodil prave skakalne smuči.
Spomnim se, da nismo ločili med ledeno in bolj južno skakalno podlago, pri prvi so hitrosti seveda bistveno večje, in nismo znali nadzorovati smuči.
Moj osebni skakalni rekord je 16 metrov, priznam pa, da sem se velikokrat znašel na tleh.
Vam je bil starejši brat vzornik?
Ne, sam sebi sem bil vzornik. V bistvu sem sam sebe vzgajal oziroma sem se vzgajal v družbi ljudi. Dobrih in slabih. Oče mi je umrl pri 11 letih, mamo pa so vseskozi mučile bolezni, pozneje tudi demenca.
Živela sva v majhni hiši, kjer danes tudi sam živim, a je hiša seveda nova in precej večja, in spomnim se, da sem se v gozdu za hišo kar naprej skrival pred socialnimi delavci, da me ne bi odpeljali.
Nekaj predmetov iz zasebne športne zbirke Marjana Fabjana Fabiantik, v kateri hrani predmete od leta 1889 do 1970.
Dirkalno kolo Dayton iz leta 1898. Kolo je iz Dobrne zraven Vojnika, kjer je bil leta 1898 ustanovljen kolesarski klub. Fabjan ga je dobil v zameno za starinske pipe velike vrednosti.
Najstarejša nogometna žoga v Sloveniji iz leta 1935, najdena na podstrešju stare hiše v Gabrju pri Celju. Zašita je iz 12 zaplat usnja.
Boksarska vreča iz leta 1915, kupljena februarja letos v Dusseldorfu.
Dirkalno otroško kolo Bianchi Junior iz leta 1974 – unikaten primer. Kupljeno na boljšem sejmu v italijanski pokrajini Reggio Emilia.
Zlati pas Urške Žolnir iz Seville, kjer je leta 2001 kot prva Slovenka v finalu premagala bodočo olimpijsko prvakinjo Tanimoto in zmagala na prvem grand prixu v judu na svetu.
Omenili ste, da ste se vzgajali v družbi dobrih in slabih ljudi. Kako pomembno vlogo je v vašem življenju odigral policijski inšpektor Dušan Tanko?
Ogromno! Tanko je bil moj prvi trener juda. Bil je policijski inšpektor in vedel je za par mojih takratnih lumparij. Skozi judo me je v bistvu prevzgajal.
Dušan, ki je še vedno živ, je izjemno dober človek. Ko je videl, da sem kot otrok pozimi okrog hodil v puloverju, mi je dal svoj usnjeni plašč, da me ne bi zeblo.
Menda njegova pravnukinja zdaj trenira v vašem centru?
Res je. Zelo pridno dekle, 11 let ima.
Še danes se spomnim, kako sem kot otrok opazoval treninge juda. Kar skozi manjšo špranjo – okna so bila sicer prebarvana, da se ni videlo skozi …. Vsi judoisti so imeli obrite glave, stali so v vrsti drug zraven drugega, Tanko pa je sedel pred njimi kot bog. Vse je bilo zelo disciplinirano, in zdelo se mi je, da bi se lahko lepo vključil v to skupino.
Še bolj mi je bilo všeč, ko sem videl, kako se pretepajo, saj sem se tudi sam v šoli vsak dan pretepal.
Ko sem končno začel trenirati, mislim, da sem bil star 12 let, sem doma vadil kar na kartonu, mislim, da je šlo za razstavljeno škatlo, v kateri so sosedje kupili televizor, blazine seveda nisem imel, in tako ponavljal tisto, kar sem videl na treningu.
Sem pa kmalu začel trenirati na svoj način. V gozdu za domačo hišo sem ustanovil svoj klub, ki ga sicer nisem nikjer registriral, imenoval sem ga Zmajevo gnezdo po filmu Brucea Leeja.
Ker sem sam počel podobne stvari, danes razumem tudi borce, ki želijo delati po svoje. Gre za stvar evolucije.
Pomemben del vašega življenja je tudi avstrijska epizoda. Kako težka je bila ta preizkušnja?
Zelo. V Avstrijo sem odšel v začetku 80. let prejšnjega stoletja in tam ostal devet let.
Predstavljal sem si, da grem med profesionalce, da bom tam živel kot športnik, pa me je namesto tega čakalo težko fizično delo v skladišču keramičnih ploščic, povrhu pa še treningi, da o slabšalnem odnosu do Jugoslovanov, ki so ga takrat gojili Avstrijci, sploh ne govorim.
Spomnim se, da sem v Avstrijo potoval z vlakom. S seboj sem imel športno torbo z Mediteranskih iger z napisom Jugoslavija, in ko sem na vlaku sedel z avstrijsko družino, kjer sta starša kar naprej udrihala čez Jugoslavijo in Turčijo, sem videl, kaj me čaka v Avstriji.
Ob prvi priložnosti, ko smo se ustavili v Bischofshofnu, sem skočil v trgovino in kupil črni lepilni trak, s katerim sem prelepil napis Jugoslavija na torbi. Takrat sem že malo slutil, kaj me čaka. Tudi v klubu in v službi sem se kar naprej moral dokazovati.
Kaj bi rekli, da vam je prinesla avstrijska preizkušnja?
V bistvu kar največ. Mislim, da sem bil na koncu v Avstriji vendarle cenjen in da bi lahko dobil delo v njihovi judo zvezi, če bi želel.
Če ne bi odšel v Avstrijo, bi bil morda v Sloveniji avtomehanik, tako kot moj brat. Morda bi mi on uredil službo.
Avtomehanik? Ne zlatar?
Ne vem. Nekaj časa sem sicer res delal tudi kot zlatar, a me to delo ni veselilo. Preveč natančno je bilo zame. No, in s tega dela sem prišel delat v tovarno. Kar precejšen preskok je bil.
Po devetih letih pri severnih sosedih, kjer sem dvakrat postal prvak Avstrije, sem kariero skušal nadaljevati v Italiji, a me zaradi dveh srčnih infarktov pri 35 letih niso sprejeli.
Ne vem, zakaj ne, bil sem še vedno v formi, tri mesece po infarktih sem postal državni prvak Slovenije v absolutni kategoriji!
So vas v 90. letih, ko ste na Lopati začeli postavljati svoj vadbeni center, obravnavali resno?
Ah, kje pa! Nihče! Vseskozi sem se moral dokazovati.
V Sloveniji za svoje trenersko delo menda dobivate osnovno plačo pri policiji. Niste nikoli resneje razmišljali, da bi odšli kot trener v tujino? Donosne ponudbe iz Azije so zagotovo bile.
So bile, nisem pa nikoli resno razmišljal o tem. Če vzgajaš športnike od malih nog in jih vzgajaš za življenje, jih enostavno ne smeš "izdati".
Nikoli ne bi šel v tujino zaradi denarja! Ne bi želel, saj bi me kritizirali.
Sicer pa denarja ne potrebujem, edino, kar mi je pomembno, je zdravje, pa še tega si bom moral pridobiti. Zdaj sem začel bolj zdravo živeti.
Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste se pomena zdravja bolj začeli zavedati? Koronavirus?
Da. Smrti se ne bojim, se pa bojim bolezni. Pa ne toliko zaradi sebe, kot zaradi svoje družine.
S tem se spet vračam na koronavirus. Poznam kar nekaj ljudi iz tujine, ki so se z njim soočili in žal tudi umrli.
Originalna gondola s Krvavca iz leta 1973.
O tem, da bi "izpregli", pa ne razmišljate?
Ne, še posebej ne v težkih časih. Če je vojna, je vojna za vse. Vsi, ki smo na tej ladji, delamo za skupen cilj, kdor pa ne, pač ne spada zraven. Važno je le, da je današnja prva ekipa trenerjev (Igor Trbovc, Petra Nareks, Urška Žolnir in Mirko Šindič) složna.
Glede svojega naslednika in predloga, da naj nekoga počasi navadim na svojo vlogo, pa bi rekel le, da se Fabjana ne da nadomestiti. Ali si za takšnega trenerja rojen ali pa nisi.
Zdaj me najbolj zanima, kaj bo z olimpijskimi igrami. Če jih bodo vendarle izpeljali, potem bom vse svoje sile usmeril v to. Medalj si ne upam napovedovati, saj je korona vse skupaj precej spremenila. V nekaterih državah so športniki lahko trenirali brez omejitev, drugi sploh niso mogli. Razlike so prevelike.
Fabjan z olimpijsko baklo iz Berlina iz leta 1936.
Če pa olimpijskih iger v Tokiu ne bo, je moj načrt ta, da takoj začnem vzgajati trenerje mlajših selekcij.
Vem tudi, da bodo stroški večji, zato se tudi na to pripravljam.
Za začetek bomo v klubu prodali en kombi in bomo delali z dvema. Tisto, kar bomo iztržili za kombi, bomo namenili za teste za koronavirus. Računamo, da bomo za eno tekmo morali nameniti okrog 600 evrov za testiranje, kar ni malo.
Moramo se zavedati, da kriza bo, ne vemo pa, kako bo z denarjem.
Dvonadstropni avtobus iz Bristola je Fabjan obnovil in na Lopati postavil v čast zlati olimpijski medalji Urške Žolnir na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012.
Kako so se v tem težkem obdobju odzvali sponzorji?
Nekateri odlično in "vsa čast" jim, drugi pa so odpovedali na vsej črti. Tistim, ki nas podpirajo, se bomo oddolžili na najboljši način.
Veliko črnila je bilo že prelitega v zvezi z vašo Bloudkovo nagrado, ki naj bi vam prinesla rento, pa se je izkazalo, da to velja samo za športnike in ne trenerje. Kako je zdaj s tem?
Uredilo se je samo toliko, da so ljudje začeli to temo raziskovati. Sam te teme ne bom več komentiral, to je zame velika goljufija. Šlo je za prazne obljube v preteklosti, da bom dobil dostojno pokojnino.
Pod črto, zaradi Bloudkove nagrade ne bom dobil nobene pokojnine, niti me to več ne zanima.
Plaketa sicer še vedno visi na steni, a ne bo več dolgo. Prej ko slej bo romala med staro šaro.
Omenili ste, da pišete knjigo. Kako iskreni boste v njej? Boste pisali tudi o svojih napakah?
Vse bom povedal po resnici, saj sem vedno vedel, kje so meje. Še kot otrok sem kaj izmaknil v trgovini, pa sem že prej vedel, kaj bom storil, če me dobijo. Ko pa sem se vrnil iz Avstrije, pa sploh.
V knjigi bom morda zamolčal kakšno ime, da ne bom komu nakopal težav, sicer pa bom napisal vse in marsikdo bo ob tem stvari bolje razumel.
Fabjan ob kapelici, ki jo je dal postaviti v spomin na svoje 106 kilometrov dolgo romanje od Lopate do Brezij. Šlo je za obljubo Ani Velenšek, ki je na olimpijskih igrah v Riu osvojila bronasto odličje.
Ko boste potegnili črto pod 50. obletnico svoje kariere v judu, na kaj boste najbolj ponosni?
Na pet olimpijskih medalj, ki so jih dosegli tekmovalci, ki živijo v oddaljenosti 15 kilometrov, in na to, da sem vse nosilce medalj treniral od malih nog. To je moja diploma.
Izredno ponosen sem tudi na svojega sina Jana, ki mu lahko zaupam vse, tudi takrat, ko drugim ne morem, in na partnerico Simono, ki jo zelo spoštujem.
Na katerih napakah ste se največ naučili?
Na napakah, povezanih z odnosi. V ravnanju z ljudmi.
15