NK Olimpija
Sobota, 26. 9. 2020, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju: Boštjan Cesar
''Poglejmo Hrvate! Slovenci bi morali biti bolj prepotentni.''
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,08
8
Boštjan Cesar je slovenski nogometni rekorder, saj je v dresu izbrane vrste zbral kar 101 nastop.
V ponedeljek je naznanil, da se poslavlja od nogometnih zelenic, hkrati pa namignil, da ga vleče med trenerje. Boštjan Cesar, najbolj srčen in bojevit kapetan, kar jih je kadarkoli imela nogometna Slovenija, je pomahal v slovo z dvignjeno glavo: ''Nikomur se mi ni treba opravičevati. To je moje največje zadovoljstvo."
Slovenski rekorder, za reprezentanco je zbral kar 101 nastop, bi lahko na igrišču vztrajal vsaj še nekaj sezon. Fizična pripravljenost ni bila nikoli sporna. A hitro po tem, ko se je bradati Ljubljančan poslovil od državnega dresa, čeprav si je sam želel drugačnega scenarija, se je poslovil še od klubskega. Zmeda, ki je zavladala po izbruhu koronavirusa, neuspeh Chieva in vedno večje trenerske ambicije so ga napeljale na odločitev, da je pri 38 letih napočil čas za dokončno slovo.
Odšel je nasmejan. Nekdanji ljubljenec navijaških src ostaja razpet med Slovenijo, Hrvaško in Italijo. Z ljudmi, ki so mu povzročili bolečine, noče imeti opravka, niti pogrevati zadev v javnosti. V srcu je začutil olajšanje, odločitev, kaj početi v prihodnje, bo le njegova.
S priimkom Cesar na hrbtu se je v pestri karieri po različnih odrekanjih in preizkušnjah – ne nazadnje zaradi hude poškodbe že 14 let v glavi nosi posebno ploščico, ki je zamenjala zdrobljeno kost – prelevil v kralja obrambe. Postal je nenadomestljivi kapetan, takšen, kakršnega Slovenija še ni imela. V slačilnici Chieva se ga je oprijel pomenljiv vzdevek. Postal je Šef. The Boss. Ime ponazarja njegov značaj, ponotranjeno skrb za soigralce, poštenost. Ni kaj, spremlja ga vzdevek, ki kar kliče po trenerskem poslu. Novopečeni upokojenec je prepričan, da bo prihodnje leto že prejel potrebno licenco …
Leta 2018 se je poslovil od reprezentančnega dresa, dobri dve leti pozneje pa je sporočil, da zaključuje nogometno pot. V prihodnje bi ga lahko videvali na igriščih v vlogi trenerja.
Odločitev, da boste sklenili bogato nogometno pot, ste sporočili v ponedeljek, 21. septembra 2020.
Bilo je čustveno. Moje srce je trpelo, utripalo močnejše, oko se je solzilo. Ko pa so začela deževati sporočila, zvoniti telefoni, polno je bilo tudi objav na družbenih omrežjih, je bilo čudovito. Prejel sem veliko čestitk in dobrih želja. Vsaka je bila po svoje lepa in spoštljiva. Rad bi se zahvalil vsem, da so mi namenili toliko toplih besed. Po eni strani sem se podobnih čestitk naposlušal že marca 2018, ko sem končal reprezentančno pot. Že takrat je bilo zelo čustveno, saj sem se poslovil po 15 letih, v katerih sem ponosno nosil državni dres. Najpomembneje je, da sem obe odločitvi sprejel s srcem in ponosom.
Ko takole potegnem črto, sem zadovoljen, da se je razpletlo tako, kot se je. V karieri sem si vedno prizadeval za to, da se bom takrat, ko bom končal kariero, lahko brez očitkov pogledal v ogledalo in si rekel, da sem dal vse od sebe. Tako je tudi bilo. Ponosen sem na vse, kar sem dosegel. Tudi zunaj nogometnih igrišč. In nikomur se mi ni treba opravičevati. To je moje največje zadovoljstvo. Vsakemu lahko pogledam v oči, tudi tistim, ki so me prizadeli. Mogoče s kom nisva na isti ravni, a ne bom nikoli delil zahrbtnih udarcev. Moje srce je popolno, v svoji karieri ne bi ničesar menjal. Vse bi ponovil, če bi lahko, in naredil enako.
Odločitev o koncu kariere ste v sodelovanju z Nogometno zvezo Slovenije sporočili na družbenem omrežju. Vam je bilo težko, ko ste pritisnili tipko Enter in vedeli, da bo v naslednji sekundi vsega konec?
Kot sem že povedal, je bilo res zelo čustveno. Ni bila lahka odločitev. Čeprav tega nisem storil na kakšni tekmi ali se poslovil od navijačev na stadionu, sem jih tisto sekundo čutil v srcu in se počutil izpolnjeno.
Veljali ste za nepopustljivega branilca, borca, kapetana, ki soigralcev ni nikoli pustil na cedilu. Ste bili takšni že od majhnega?
Da. Nikoli v življenju nisem hotel izgubiti. Sovražim poraze. Resnično. To me je držalo pokonci vse od otroštva. Dokazoval sem se na vsakem treningu, vsaki tekmi, z leti pa seveda dozoriš in ugotoviš, kako lahko kakšne stvari narediš pametneje. Ponosen sem, da sem imel to v sebi. To je bila dodatna kakovost, pomembna za mojo kariero.
Tega se ne moreš naučiti. Ali imaš to v sebi ali pa ne.
Res je. Lahko pa tisti, ki tega nima, vseeno sledi nasvetom igralca, ki to ima. In tako je že marsikaj bolje.
Največjo radost na nogometnem igrišču je občutil pred 11 leti, ko se je Slovenija prek dodatnih kvalifikacij po domači zmagi nad Rusijo (1:0) prebila na svetovno prvenstvo v Južni Afriki. To je tudi največji uspeh Cesarja v reprezentančni karieri.
Mnogi vas doživljajo kot najbolj srčnega, karizmatičnega kapetana v zgodovini slovenske reprezentance.
V čast si štejem, da me sploh uvrščajo na takšne sezname, da se sploh spomnijo name. Vse, kar lahko povem, je to, da sem z zadovoljstvom opravljal nalogo kapetana in se veliko pogovarjal s soigralci. Tako takrat, ko je šlo vse odlično, še večkrat pa, ko so imeli težave in sem jim prisluhnil. Bil sem vez med igralci in selektorjem, tako v klubu kot reprezentanci. Včasih sem zaradi tega izgubljal veliko energije, a bil toliko bolj ponosen, ker se je veliko stvari obrnilo v pozitivno smer.
V vaši karieri izstopa podatek, da ste igrali v Franciji, Angliji in Italiji. V treh nogometnih velesilah, kjer ste iz tedna v teden pazili na največje zvezdnike žogobrca.
Težko je priti v te lige, še težje pa v njih obstati. Vsak najstnik sanja o tem, da bi igral v ligi petice in na velikih prvenstvih. Na koncu koncev pa pride spoznanje, da je usoda v tvojih rokah. V tem, koliko se boš odrekal drugim stvarem, ko si mlajši. To je proces, v katerem igralec dozoreva. Ko sem bil še pri Olimpiji, ko sem šel kot najstnik k Dinamu in nato vse do zadnjega dneva pri Chievu, se mi ni bilo nikoli težko zaradi nogometa odrekati stvarem. Poleg rednih sem vedno opravljal še individualne treninge. Profesionalnost se mi je obrestovala, tako da sem lahko igral dlje in tudi po 30. letu zdržal brez večjih poškodb.
Pri 38 letih ste presodili, da imate vsega dovolj?
Hotel sem igrati še dolgo. Na tej ravni bi lahko igral še kakšno sezono ali dve. Fizično se počutim odlično, so se pa zgodile druge stvari, zaradi katerih sem se nato poslovil. Po prejšnji sezoni, ki je bila zelo naporna, hkrati pa jo je močno zaznamoval koronavirus, se je pojavilo nezadovoljstvo, ker se Chievo ni vrnil v serie A. Vsega skupaj se je nabralo toliko, da sem si nato rekel, da je napočil trenutek za slovo.
Cesar ni le slovenski rekorder, ampak tudi rekorder serie A. Žal po manj prijetni statistični plati, saj je v eni izmed sezon pri Chievu prejel kar 17 rumenih in 2 rdeča kartona!
Če bi se rumeni oslički iz Verone vrnili med najboljše v Italiji, bi moral Chievo z vami obnoviti pogodbo.
Tako je. Imel sem to možnost, a se nam v play-offu za vrnitev v prvo ligo žal ni posrečilo. Bil sem zagrizen navijač, a ni pomagalo (smeh, op. p.).
Brez delodajalca ste dočakali poletje, ki se je vleklo in vleklo, saj so se številna prvenstva končala šele avgusta.
Bilo je res nenavadno. Sem športni tip človeka in ne morem dolgo zdržati pri miru, tako da sem lahko to poletje več kot užival. Prvič po 20 letih sem si privoščil tako dolge počitnice na morju. Kar šest tednov sem bil na Murterju, kjer pa se nisem le sončil ali počival, ampak vsak dan treniral. Motor mora brneti, treba ga je vzdrževati (smeh, op. p.). Veliko je bilo vodnih športov. Rekel sem si, da si bom dal duška na morju. In sem si ga res. Moja tiha želja je, da bi po karieri ostal na morju.
Ko smo vas poklicali, ste nam rekli, da ste ravno sredi treninga in da nas pokličete pozneje. Ali to pomeni, da se še vedno predajate treningom, čeprav ste uradno že končali nogometno kariero?
Ne povsem. To namreč niso nogometni treningi, kot sem jih bil vajen v preteklosti, ampak bolj individualne vaje. Nočem se namreč zapustiti, telo mora še naprej migati. Nekaj moram delati na vso moč in se rekreirati. Ker obožujem treninge, vsakodnevno obiskujem fitnes, posvetil pa sem se tudi borilnim veščinam. Ko sem bil še nogometaš, sta mi bila všeč ju-jitsu in boks, a nisem imel dovolj časa, da bi ju spoznaval. Zdaj ga imam. Zdaj ju lahko treniram. Lahko povem, da sta to enkratna športa.
O tem, da ste ljubitelj boksa, dovolj zgovorno priča že ime vašega štirinožnega ljubljenca.
Res je, obožujem svojega psa Rockyja, ki je dobil ime po slovitem boksarju Rockyju Balboi. Je tigrasti nemški bokser, julija je dopolnil pet let. Odkar sem prenehal igrati nogomet, sem z njim še bolj aktiven kot prej, na roko nama je šla tudi odprava karantene v Italiji. Veliko časa preživiva skupaj. Zdaj je še bolj vesel, a tudi bolj utrujen (smeh, op. p.). Zelo rad imam živali, zlasti pse. Rocky je že moj drugi bokser.
Psi veljajo za najzvestejše prijatelje, vi pa ste dokazali zvestobo državnemu grbu, ko ste pred kratkim na Brdu pri Kranju pomagali zasedbi Nogometne zveze Slovenije, ki so jo okrepili številni nekdanji reprezentanti, do zmage nad Hrvati. Na dvoboju ni manjkalo znamenitih imen ne na eni ne na drugi strani. Za nameček ste v zadnji minuti dosegli še zmagoviti gol za Slovenijo in zmago s 3:2.
Ni bilo preprosto, saj že dolgo nisem treniral nogometa. Tekmo na Brdu sem odigral skoraj na "suho", a ni bilo večjih težav, saj sem vmes treniral zase, tako da sem telesno še vedno dobro pripravljen. Je pa bilo zelo čustveno. Rad imam nogomet, uživam v njem, zagotovo bom v prihodnosti odigral še kakšno ekshibicijsko tekmo. Lepo je bilo videti veliko prijateljev, tako v moji kot tudi nasprotni ekipi.
Pomerili sta se državi, ki vam pomenita ogromno.
Res je, največ časa sem v svoji karieri preživel v Sloveniji in na Hrvaškem, pa tudi v Italiji, kjer zdaj živim. To so tri države, na katere sem se najbolj navezal. Je pa res, da sem v Zagrebu naredil prve samostojne korake v karieri. Tam sem tudi spoznal ženo Nives, tako da mi bo Hrvaška za vedno ostala v srcu.
Kako mu je bilo v Zagrebu, ko se je iz Olimpije preselil k Dinamu? "Vse prej kot enostavno. Bil sem še najstnik in prvič odšel v tujino. V drugo državo. Vedel sem, da prihajam v zrel, stabilen klub, največji in najbolje organiziran na območju nekdanje Jugoslavije. Dokazoval sem se na vsakem treningu, od prvega dneva sem vedel, da moram biti boljši od domačih igralcev. Le tako lahko uspeš v tujem klubu. Bilo je težko, ampak veselo. Presrečen sem bil, da sem lahko odšel tako mlad v tako velik klub. Znašel sem se med levi, a nisem kaj preveč odstopal od tega, kar sem. Ostal sem pošten, delaven. To me je tudi nagradilo.''
Torej bi vas lahko označili tudi za polovičnega "purgerja", kakršen je vzdevek za ponosne Zagrebčane?
Ne, to pa ne (smeh, op. p.). Nisem "purger", ampak Slovenec. Ljubim Slovenijo. Rad imam tudi Hrvaško. Še zdaj mi ni jasno, zakaj imamo kot sosedski državi toliko sporov. Prej smo živeli skupaj v isti državi (Jugoslaviji), zelo smo si podobni, povezuje nas marsikaj. Škoda, da politika dela zdrahe in vnaša nemir med državi. Če je že kdo za kaj kriv, je že v redu, da se to poudari in reče, da pa se iščejo stvari, ki niso pomembne, in se kaj podtika, s tem pa se niti pod razno ne strinjam. Vsi spori se mi zdijo prenapihnjeni.
Kako pa ste se počutili, ko ste prišli kot golobradi mladenič iz Slovenije prvič v Zagreb in tam začeli graditi nogometno kariero?
Na začetku sem veljal za tujca, a so me nato Hrvati hitro posvojili. Vzeli so me za svojega. Tako v karieri kot v zasebnem življenju nisem imel na Hrvaškem zaradi tega, ker sem Slovenec, nikoli nobenih težav. Niti nisem takšna oseba, ki bi se vtikala v tuje stvari. Nimam te navade. Želim biti in vedno ostati pošten, delaven, odprt do težav. Verjamem, da je to ključ do uspeha tako v športu kot tudi življenju nasploh.
Bi lahko Bojan Jokić, dolgoletni Cesarjev soigralec, zdaj tudi poslovni partner, prehitel njegov rekord? Zbral je 100 nastopov za izbrano vrsto. "Tega si želim. Zato pa so rekordi, da se rušijo. Verjamem, da bo moj rekord izboljšal še to leto. Tako je tudi prav. Če se človek počuti sposobnega in zdravega, da lahko igra, zakaj pa ne? Privoščil bi mu rekord, zagotovo bi si ga Joka zaslužil. Je tudi moj najljubši soigralec vseh časov. Veliko lažje nama je bilo v Veroni, ko sva skupaj igrala za Chievo. Takrat sva bila skupaj vsak dan in se ogromno družila. Odlično se razumeva."
Torej boste tudi takšen trener? Ob slovesu z igrišč ste namreč napovedali, da vas vleče v trenerske nogometne vode. Kako daleč ste z izobrazbo?
Večino izpitov na trenerski šoli sem že opravil, tako da bom lahko kmalu začel delati glavnega, po katerem bom prejel Pro licenco. To je tudi moj veliki cilj. Verjamem, da je izvedljiv že prihodnje leto. Ta licenca mi bo prišla zelo prav.
Koga pa bi trenirali? Ste bolj pristaš razmišljanja, da je treba najprej nabirati izkušnje v mlajših kategorijah, šele nato pa imeti opravka s člani?
Razmišljam kot večina. Da je bolje najprej nabirati izkušnje v mlajših kategorijah, šele nato pa imeti opravka s člani. To je prava pot. Želim si samostojnega trenerskega dela, v katerem bi napredoval postopno. Od mlajših proti starejšim. Bomo pa videli, kaj se bo izcimilo iz vsega. Želja je prisotna, verjamem, da bi lahko mladim na nogometni poti zelo pomagal. To je tudi edina nogometna vloga, v kateri se povsem vidim. Ne bi mogel biti kakšen direktor, agent ali pa menedžer. Ne, tisto me ne zanima, je preveč stresno, hkrati pa se dogaja veliko nečednosti. Preveč za moj okus.
Mnogi nekdanji reprezentanti – lep primer so Milivoje Novaković, Marko Šuler, Aleksandar Radosavljević, Matej Mavrič, Branko Ilić in še kdo – so ob koncu kariere zaigrali še v slovenskem prvenstvu. Vas ni vleklo, da bi se od nogometa poslovili denimo v dresu Olimpije?
Ne bom rekel, da me ni vleklo tudi v Slovenijo, a sem resnično zadovoljen s tistim, kar sem imel pri Chievu. Dal sem mu maksimum, igral do 38. leta, tako da niti nisem videl potrebe, da bi se vrnil v slovensko ligo.
Slovenski rekorder v zadnjih letih ni resneje razmišljal o možnosti, da bi kariero končal v dresu Olimpije ali katerega koli drugega slovenskega kluba.
S svojimi izkušnjami bi lahko predstavljali dodano vrednost vsakemu slovenskemu prvoligašu.
O tem bi morali razpredati drugi, sam se že ne bom hvalil (smeh, op. p.). Sem pa prepričan, to je res, da bi bil lahko v veliko pomoč zlasti mlajšim soigralcem.
Vaše življenje je razpeto med Zagrebom, Ljubljano in Verono. Si je vaša žena končno oddahnila, ker imate zdaj več časa tudi za druge stvari kot le nogomet?
Po eni strani je bila žalostna, ker ve, koliko mi nogomet pomeni, po drugi pa srečna. Z menoj je že celotno kariero. Od mladincev Dinama do danes mi je vedno stala ob strani in me podpirala. Že dolgih 21 let. Zahvaljujem se ji. Ko sem končal kariero, je bila hkrati žalostna in srečna, kar ve, da zdaj vstopam v drugo obdobje. Lahko sva skupaj več časa, je pa vedno živela in še živi zame. Vedno delava načrte skupaj, tako da bo zdaj še toliko lažje.
Leto 2020, v katerem ste končali nogometno pot, je zaznamoval zlasti novi koronavirus. Kako je zdaj z njim v Italiji?
Zadnja tekma, ki je bila odigrana v Italiji pred prekinitvijo zaradi bolezni covid-19, je bila prav naša. Igrali smo s Cosenzo. Dobro se spominjam, bilo je 9. marca ob devetih zvečer, nato pa se je vse ustavilo. Meje so se zaprle, odšli smo v karanteno. Ni bilo ugodno. V Italiji smo se morali striktno držati pravil. Vse je bilo zaprto, lahko smo odšli le do bližnje trgovine ali pa lekarne. Sprehajali smo se lahko le največ 200 metrov od bloka.
Zdaj je seveda neprimerljivo drugače. Zdaj lahko zadihaš na polno. Italija je imela hude težave v prvih dveh mesecih, zdaj pa ima vse pod nadzorom. Ljudje upoštevajo navodila glede socialne razdalje, maske se nosijo v zaprtih prostorih. Ni več strahu, življenje poteka normalno dalje. Tako tudi mora biti. Verjamem, da bomo dobili tudi tekmo s koronavirusom in zmagali, čeprav je res, da bo pustil ogromno posledic. Od življenjskih do gospodarskih. To bomo morali sprejeti.
V Veroni, mestu Romea in Julije, je pustil ogromen pečat, saj je deset let nosil dres Chieva. Pred tem je pestro kariero v najmočnejših evropskih ligah gradil pri Marseillu, WBA in Grenoblu.
Kje boste živeti v prihodnje?
Za zdaj sva z ženo v Veroni. Bomo videli, kaj bo prinesel čas. Na Ljubljano sem tudi vezan, zlasti poslovno. Pomagam voditi športno dvorano Bazo v Štepanjskem naselju. Tudi to je izziv. V zadnjih treh letih sem bil zelo dejaven, zdaj bom še toliko bolj. Ponosen sem na celotno ekipo, vsak dan sem v stiku z njo.
Ostajate tudi v stiku z nekdanjimi soigralci v izbrani vrsti?
Seveda, s številnimi. Vedno sem bil in bom navijač slovenske reprezentance. Reprezentanca je specifična stvar. Narediti se mora res dobra kemija, da pride do uspeha. Prej je ni bilo veliko, selektor pa ne more v dveh, treh dneh narediti čudeža. Res je, da smo majhni v Evropi, a že to, da smo bili na treh velikih tekmovanjih, pa še dvakrat v dodatnih kvalifikacijah, tako da bi lahko bili z malce sreče kar na petih, je fenomenalno.
Reprezentanca ima dobre igralce, to drži, tega ne smemo skrivati, a se vseeno ne moremo meriti z velikimi državami, ki imajo takšnih igralcev kot mi po trikrat ali pa štirikrat več. Vem, da nogometna reprezentanca izgublja naboj v očeh navijačev, ni več takšne podpore, kot je bila pred leti, a to moramo spodbuditi z boljšimi rezultati. Ne bo lahko kar takoj priti na veliko tekmovanje, a stopničko po stopničko bi se dalo napredovati.
Fantastičen dosežek slovenskih kolesarskih asov, zmagovalca Toura Tadeja Pogačarja in najbližjega zasledovalca Primoža Rogliča, je odmeval tudi na Apeninskem polotoku.
Stopničke so bile v zadnjih tednih na naslovnicah mnogih slovenskih, a tudi svetovnih športnih medijev, rezervirane za kolesarja Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča. Slovenija je padla v kolesarsko evforijo, kakršne ne pomni.
Tudi mene sta navdušila. To samo dokazuje, da ima Slovenija kljub svoji majhnosti toliko dobrih športnikov, toliko dobrih ljudi na najvišjih stopničkah, funkcijah na svetu. To, kar sta naredila Tadej in Primož, je nekaj enkratnega. Zagotovo je zdaj ogromno držav ljubosumnih na Slovenijo in se sprašuje, zakaj imamo to, drugi pa ne. Čeprav smo majhni, imamo veliko moč v različnih športih. Individualnih in ekipnih. Noro, res.
Nedavno se me je v zvezi s tem zelo dotaknil članek v enem od hrvaških medijev. Bil je prekrasen, prav lep za prebrati. V njem so zapisali, kako so leta 2017 pomislili, da je Slovenija z evropskim naslovom v košarki že porabila vse kredite, a je nato hitro dokazala, da je bila to povsem zgrešena ocena. Zelo so pohvalili slovenski šport, prav od srca. In prav je tako.
Hrvaška, zlasti njeni športni navijači, veljajo v slovenskih očeh pogosto za prepotentne osebe, polne samih sebe, ki svoje ase poveličujejo in dvigujejo v zvezde, preostali pa jih kaj dosti niti ne zanimajo.
Kaj pa vem. Prepotentnost je zame zdrava lastnost. Da svoje hvališ in jih dviguješ, to se mi sploh ne zdi nič napačnega. Tudi v Sloveniji bi morali dati v tej smeri več poudarka. Če smo tako dobri, zakaj ne bi bili še mi prepotentni? Saj smo lahko. S ponosom! Poglejmo Hrvate! Slovenci bi morali biti bolj prepotentni.
Kar pa še zadeva Hrvate, sem prepričan, da ti takrat, ko si boljši, čestitajo. Tako je tudi prav. V teh primerih kaj drugega kot pohvala niti ne pride v poštev. Če je poprej za državo z večjimi športnimi rezultati veljala Hrvaška, jo je Slovenija v zadnjih letih prehitela. Čeprav imajo Hrvati vrhunske rezultate. Se mi pa zdi veličastno, da lahko tako majhni državi z dvema in štirimi milijoni ljudi tako pokorita ves svet.
V zadnjih letih denimo na Hrvaškem veliko spremljam boje Stipeta Miočića. Američan s hrvaškim srcem je prehodil pot od anonimneža do najboljšega borca mešanih borilnih veščin težke kategorije vseh časov. Profesionalno se tega, kar se gredo ti borci, ne bi šel, je pa res, da ima vsak svoje želje in cilje. Moraš biti temu predan, to imeti rad, videti posledice vsakega treninga. To je pravo vodilo, da postaneš uspešen.
Stipe Miočić, eden izmed junakov "hrvaškega" športa, je s svojimi uspehi navdušil tudi dolgoletnega kapetana slovenske nogometne reprezentance.
Je skrivnost uspeha slovenskega športa ravno v tem, da privre na površje trma, ko kot mladi ne morejo računati na veliko finančno pomoč države in so pogosto prepuščeni iznajdljivosti sebe in svojih staršev?
Morda to podari nekaj odstotkov h končnemu uspehu. Trma, da si lačen rezultatov, da si močno želiš uspeti. Nič nam ni bilo podarjenega. Spomnim se, ko smo morali z Olimpijo trenirati na pesku na Jami, kar resnično niso bili najboljši pogoji. Podobno je s slovenskimi športniki, ki trenirajo v manjših dvoranah, slabše opremljenih od tistih, na katere lahko računajo v bolj razvitih državah. A slovenskim športnikom še vedno uspevajo imenitni dosežki. Bolj smo lačni dokazovanja od tekmecev, na dolgi rok se to zagotovo pokaže.
O tem, kaj bi šele bilo, če bi Slovenija računala na boljše pogoje, sem razmišljal ravno pred kratkim, ko smo igrali nogometno tekmo s Hrvaško na NNC Brdo. Ko vstopiš v tako zrel in napreden objekt, kjer je vse na enem mestu, ti je res v užitek trenirati. Veliko lažje kot pa prej, ko smo se mučili, selili sem ter tja. Če se bo še več vlagalo, in to v mlajše ljudi, mlajše športnike, potem bomo imeli še več uspehov, v to sem prepričan.
Politika se rada druži s športniki zlasti takrat, ko so doseženi vrhunski rezultati. Kot vaša zgodba iz leta 2010, ko ste nastopili na svetovnem prvenstvu.
Tudi oni spremljajo šport. Zagotovo so ponosni, ko Slovenija doseže odmeven rezultat. Je pa tudi res, če prihajajo takrat na velike tekme, bi lahko prišli tudi kdaj, ko športnikom ne gre najboljše. Za navijače je najlepše, ko se gre na evropsko ali svetovno prvenstvo, igralci pa vemo, koliko bi nam pomenilo, da bi začutili podporo tudi takrat, ko ni želenih rezultatov. Ko bi navijači stopili skupaj in nam takrat pomagali. Podobno velja za politike.
Ko se je Slovenija leta 2000 uvrstila na svetovno prvenstvo, je dosegla nogometna evforija na sončni strani Alp enega izmed vrhuncev.
Koliko pa je športni slovenski čudež na Touru odmeval v Italiji?
Zelo, nisi ga mogel zgrešiti. Bil sem ponosen, prav užival sem ob prebiranju novic. Italijani uvrščajo kolesarstvo med najbolj priljubljene športe. V vseh časopisih, na televizijah ali internetu, kamorkoli si pogledal, je vedno nekaj pisalo o Pogačarju ali Rogliču. Kar pa se mi je še bolj dopadlo, je bilo to, da so napisali o Sloveniji res lepe stvari. Česa drugega niti niso mogli (smeh, op. p.), če smo pošteni.
Lepo je biti v teh dneh Slovenec v Italiji. Vsak uspeh slovenskega športa spremljam s ponosom in se hvalim Italijanom. Imam prijatelje, ki se res spoznajo na kolesarstvo in so mi na veliko čestitali že lani, ko je Roglič v Španiji prehitel vse. Italijani so dobri poznavalci, zato so še toliko bolj začudeni nad uspehom Slovenije.
V nedeljo bo svetovno prvenstvo v kolesarstvu v Imoli. Nova priložnost za odmeven uspeh slovenskega športa.
Na štartu bosta oba najboljša, Pogačar in Roglič, kajne? To bo največja atrakcija. Italijani bodo navijali za svoje, a verjamem, da bo tudi dosti Slovencev. Če jih je bilo toliko v Parizu, Imola pa je še bližje …
Ste sicer tudi vi kolesarski navdušenec?
Cestnega kolesa nimam, čeprav jih v Italiji kar mrgoli. Zlasti ob koncih tedna, ko se na ceste poda ogromno rekreativcev in moraš biti na njih zelo pozoren z avtomobilom. Vsepovsod so, prihajajo z obeh strani. Kolesarstvo mi je drugače všeč, a še nikoli nisem vozil daljših razdalj. Morda pa poskusim kdaj v prihodnosti. Imam pa gorsko kolo. Ko sem bil poleti na Murterju, sem z njim prekolesaril cel otok. Bilo je čudovito.
Cesar je v mladosti oboževal košarko. Gorana Dragića pozna tudi osebno in je več kot navdušen nad vsem, kar mu uspeva v tej sezoni, obenem pa uživa v vsehj mojstrovinah, s katerimi je mladi Luka Dončić očaral košarkarski svet.
Zanimivo je, da se za prihodnost slovenskih asov, ki pomenijo ogromno tudi v svetovnem merilu, ni treba bati. Za Rogličem stoji zelo uspešni, osem let mlajši Pogačar, za Dragićem pa 13 let mlajši Luka Dončić!
Tako sem vesel, da je Gogi še vedno v igri za naslov v ligi NBA in da igra tako dobro. Dončić se je tako ali tako dokazal, on je čarovnik, Dragić pa tudi blesti. Morda je Goran po letih že veteran, a ga poznam zelo dobro. Vem, kakšen profesionalec je. Vem, kako živi za košarko, za treninge, tako da me sploh ne preseneča, da igra pri tej starosti tako dobro. To je samo dokaz, da verjame vase. Težko je priti gor, še težje pa tam obstati. Goranu je uspelo, kapo dol. Lahko smo res ponosni. Imamo dva starejša zvezdnika, pa dva mlada fenomena, ki se dokazujeta iz tekme v tekmo. Po vsem svetu pišejo o njih. Luka in Tadej bosta navduševala naslednjih 10, morda 15 let, to je prekrasno!
Kdo pa bi bil lahko vaš naslednik v nogometni reprezentanci? Imamo kakšnega mladega, nadobudnega branilca, sovrstnika Tadeja Pogačarja oziroma Luke Dončića, ki bi že tako opozarjal nase?
Tega pa ne vem. Nekaj bomo morali najti, a sam ga še ne vidim. Lahko pa povem, da je na zadnji tekmi odlično odigral Miha Blažič, ki pa je seveda že starejši (smeh, op. p.).
Ogromno slovenskih nogometašev se dokazuje v Italiji, v obratno smer pa se je odločil priti Mauro Camoranesi. Proti njemu ste že igrali, tudi leta 2004 v Celju, ko ste dosegli zmagoviti gol za Slovenijo. Vas je presenetilo, da se je odločil za tak korak?
Bil sem presenečen, ko sem zasledil, da bo prevzel Tabor. A trenerski posel moraš nekje začeti. Odločil se je pač za Sežano, zdaj pa že vodi Maribor. Torej je napredoval. Bomo videli, kako bo šlo. Normalno je, da potrebuješ čas in rezultat, če se hočeš kam prebiti. Njegov cilj je zagotovo, da enkrat pride kot trener v serie A.
Kot kapetan Slovenije je pred prijateljsko tekmo z Alžirijo spoznal tudi legendarnega Brazilca Peleja.
Kakšni pa so vaši cilji? Kateri klub bi najraje vodili?
Nimam izrazite želje. Upam le, da mi bo trenerstvo še naprej všeč, da bom hodil proti svojim sanjam in napredoval. Ne bi pa delal načrtov, ki so v nogometu težko izvedljivi. To je tako nepredvidljiv posel, a zaradi tega še bolj zanimiv. Danes si v Veroni, jutri v Olimpiji, potem pa čez nekaj mesecev že v Realu, če se lahko pošalim. Težko je.
Omenili ste Olimpijo. Bi se kdaj preizkusili pri zmajih, kjer se pogosto opravljajo menjave trenerjev?
Najbrž ima predsednik Olimpije tako politiko, da rad menja trenerje. Res je, da rezultati govorijo zase, a je vedno lažje menjati trenerja kot pa celo ekipo. Nisem pristaš tega, da se toliko menja. Kot igralec lahko potrdim, kako težko ti je, če se venomer menjajo trenerji.
Kar pa zadeva Olimpijo, mi je kot klub seveda zelo pri srcu. Tu ni dvoma, sem vendarle otrok Olimpije, Ljubljančan. Bom kdaj tudi njen trener? Čas bo pokazal svoje. Sem pa Slovenec in nimam nobenih težav tudi z drugimi klubi. Ko so se reprezentančne tekme igrale v Mariboru, so bili navijači fenomenalni. Sem ponosen Slovenec. Vem, kot klubi moramo ohraniti rivalstvo. Vsak ima svoje želje, navijači vidijo le svoj klub. Smo pa vendarle Slovenci, smo majhni in se ne bi smeli tako sovražiti.
Kot steber obrambne vrste Slovenije se je pred leti pomeril tudi z argentinskim superzvezdnikom Lionelom Messijem.
Kot so npr. navijači Olimpije vašega nekdanjega soigralca Milivoja Novakovića, ko so mu po tem, ko je podpisal za Maribor, popisali zid okrog stanovanja v Ljubljani z neokusnimi sporočili?
Takšne stvari se ne bi smele dogajati, a moramo vedeti, da so takšna dejanja delo manjšine navijačev. To je prisotno povsod po svetu. Ko je šel Niko Kranjčar iz Dinama v Hajduk ali pa Luis Figo iz Barcelone v Real, je bilo podobno. Počele so se podobne stvari. Takrat so navijači jezni. Nekateri to sprejmejo drugače. Slovenci pa bi morali držati skupaj, ker smo premajhni, da bi se razdvajali. Na vseh področjih. Upam, da bo kdaj boljše.
Vsi sobotni intervjuji Sportala, zbrani na enem mestu.
Leta 2004 je dosegel zadetek na kvalifikacijski tekmi v Celju proti Italiji. Slovenija je zmagala z 1:0, mladi Cesar pa je proslavljal strelski prvenec v državnem dresu.
V bogati karieri se je nabralo spominov, presežkov in uspehov, a tudi prigod z manj prijetnimi vsebinami. Kateri je vaš najljubši zadetek vseh časov?
Tisti, ki sem ga dosegel proti Italiji. Leta 2004 v deževnem Celju. Pred polnim stadionom, ko je vladalo nepopisno veselje. To je bil moj prvi zadetek za reprezentanco. Premagal sem Buffona, padla je velesila Italija, vsi silni zvezdniki, ki sem ih pozneje srečeval v serie A.
Kateri zadetek je izstopal po nenavadnosti?
Tisti, ki sem ga pred desetimi leti dosegel proti Katarju. Z napol škarjicami, kar ni ravno značilno za obrambne igralce. Za reprezentanco sem dosegel deset zadetkov, a je bil ta res nekaj posebnega.
Vaša najboljša predstava v karieri?
Izpostavil bi tri tekme. Ko smo leta 2005 z Marseillom doma premagali PSG z 1:0, to je bila šele moja peta tekma v Franciji, sem odigral odlično. Pa takrat, ko smo s Slovenijo leta 2009 v Mariboru odpravili Rusijo z 1:0 in se uvrstili na svetovno prvenstvo. Bilo je kot v pravljici. Vse, kar si si zaželel, se je takrat zgodilo. To je bilo najboljše praznovanje po tekmi, še predsednik vlade je izpolnil obljubo in nam očistil nogometne čevlje. Izjemno pa sem odigral tudi tekmo italijanskega prvenstva, ko smo s Chievom leta 2010 premagali Inter z 2:1.
Kateri poraz vas je najbolj pekel?
Poraz v Baslu, ko smo proti Švici v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo leta 2016 vodili že z 2:0, vse do zadnjih desetih minut, nato pa izgubili z 2:3. Tega si ne bom nikoli oprostil. To je bila tekma, na kateri nam je šlo vse narobe. Sanjal sem o tem, da bi zaigral na Euru. Samo še to mi je manjkalo. Da je bila žalost še večja, nam pri 2:2 niso piskali 11-metrovke. Pozneje smo izvedeli, da bi nas morda na EP peljal tudi rezultat 2:2, a smo v zadnjih minutah prejeli še tretji gol. To je bilo največje razočaranje v karieri.
Ko je Slovenija leta 2015 vodila v Baslu z 2:0, je bila zelo blizu končnemu uspehu, preboju na evropsko prvenstvo v Franciji, nato pa je v zadnjih 10 minutah prejela kar tri zadetka in ostala brez tako želenega cilja.
Najbolj originalno proslavljanje zadetka?
Tisto, ki smo si ga privoščili po zadetku Roberta Korena na svetovnem prvenstvu proti Alžiriji. Bil je prvi zadetek na SP, za prvo zmago. Ko smo zaplesali, smo z rokami ''šraufali'' žarnice. Ta ples smo se naučili v hotelu, koreograf je bil Zlatan Ljubijankić.
Najbolj nesrečna poškodba?
Pri Marseillu sem odigral zelo dobro polovico uvodne sezone, nato pa sem si žal poškodoval glavo. Leta 2006 smo gostovali pri Metzu. Zgodilo se je v skoku. Igralec pred menoj je šel z glavo nazaj, da podaljša let žoge. Zlomil mi je čelno sinusno kost, ki se je vdrla. Čakala me je operacija, odprli so mi glavo po sredini, tako da sem dobil 55 šivov, potegnili dol kožo, vzeli ven zdrobljeno kost in dali notri čelno in arkadno ploščico. Nad očesom sem dobil sedem šivov. To ploščico imam v glavi še danes. Na letališčih s piskanjem na srečo nimam težav, ker so mi takrat dali certifikat, ki ga tudi nosim s seboj.
Kako je Cesar leta 2006, ko so mu vstavili ploščico v glavo, postal "Terminator":
Najbolj neugoden igralec, ki ste ga krili na igrišču?
Zlatan Ibrahimović. Ibrakadabra. Kaj bi še lahko dejal o njem? Je močen, hiter, ves čas te tepe. Zame je ''tip-top'' igralec. Z njim sem imel vedno pošten, profesionalen odnos. Na igrišču sva se tepla, po tekmi pa lepo pogovorila in izmenjala drese. O tem, kako velik igralec je, pričata tudi nedavna zadetka, ki ju je dosegel. Ima že skoraj 39 let. Lahko igra, dela razliko. Ne le z zadetki, verjamem, ampak tudi na treningih, kjer daje slačilnici dodano vrednost. Nekdo zna to ceniti, nekdo pa ne. Kapo dol. Kar pa zadeva dilemo, da bi se lahko ob njegovih dosežkih, ki jih dosega pri teh letih, sam premislil, lahko povem le to, da stojim za tem, da sem se tako odločil, in mi ni prav nič žal.
Kar se tiče iger z žogo, Boštjana Cesarja v obdobju, ko je prenehal z igranjem nogometa, najbolj vleče k tenisu. Všeč mu je zlasti ''padel tenis'', dokaj nova disciplina. Pred kratkim je ravno na Švedskem odprl igrišče za "padel tenis" Zlatan Ibrahimović, najtežji tekmec, s katerim je imel Cesar opravka kot branilec.
Najboljši trener?
Stefano Pioli, zdajšnji trener Milana. Pri Chievu me je vodil le eno sezono (2010/11, op. p.), a me je povsem navdušil. Imel je iskren, odprt odnos z igralci. Ne le z mano, ampak z vsemi. To je vse, kar bi si želel, da bi imel, ko bom sam nekoč trener. Igralcem ni bil le prijatelj, ampak so do njega čutili spoštovanje. Bil pa je predvsem pošten. Dogajalo se je natanko tisto, kar je rekel. Vedno je znal odlično pripraviti ekipo.
Najboljši vratar?
Omenil bi tri junake, da ne bi bil kdo užaljen (smeh, op. p.). Sama velika imena, eno boljše od drugega. Na začetku kariere sem spoznal Fabiena Bartheza, ikono vratarjev, takrat najboljšega na svetu. Ko sem se preselil v Marseille, je prišel prvi do mene in me ogovoril. Je "persona" za desetko. Tako kot Samir Handanović. Vemo, kaj je dal Sarma slovenskemu in italijanskemu nogometu. Zanj mi je neizmerno žal, da ni osvojil nobene lovorike. Težko mi je bilo, ko sem spremljal, kako je izgubil finale evropske lige. Zaslužil bi si lovoriko. Ne smem pa pozabiti tudi na Jana Oblaka, še enega slovenskega športnega junaka. Dokazuje se iz sezone v sezono, z Atleticom dosega dobre rezultate in gradi fenomenalno kariero. Slava ga ni vrgla s tira, ostal je normalen, prijazen fant. Pravi sodobni športnik.
Samirju Handanoviću bi od srca privoščil, da bi z Interjem končno osvojil katero izmed lovorik.
Tekma z najboljšim vzdušjem?
Ko smo z Dinamom gostovali v Splitu. Mislim, da smo zmagali s 3:0, nato pa je bila tekma prekinjena zaradi vpada domačih navijačev na igrišče. Že dve uri pred tekmo je bil Poljud poln do zadnjega mesta. Navijalo se je na polno, iz zvočnikov so odmevale največje hrvaške glasbene uspešnice. Bilo je čarobno, tudi sam imam rad dalmatinske hite.
Ko pa smo z Marseillom doma premagali PSG, edini zadetek je dosegel Lorik Cana, sem prvič in zadnjič v karieri občutil, kako se trese igrišče. Začelo se je na ogrevanju. Najprej sem pomislil, da se mi noge morda tresejo zaradi treme, ko pa smo se raztegovali in sem roko položil na tla, sem začutil, kako se vse skupaj trese! Nor občutek na Velodromu.
Tekma z najslabšim vzdušjem?
Tisto je bilo res žalostno. In nenavadno. Ko smo s Chievom gostovali pri Sassuolu, so bile tako slabe vremenske razmere, da zaradi megle sploh nisi videl z gola na gol. Na tribunah ne vem, če se je zbralo 30 ljudi, tako prazne so bile. Prava katastrofa. Niti ne vem, zakaj je sodnik sploh dovolil, da se tekma izpelje do konca. No, ko je zapiskal konec, niti ni bilo tako slabo, saj smo zmagali (smeh, op. p.).
Na prijateljski tekmi med Slovenijo in Anglijo je staknil grdo poškodbo gležnja, a mu je sodnik takrat pokazal rumeni karton, hkrati pa je še pokazal na belo točko za Otočane.
Karton, ki ste si ga najbolj zapomnili?
Tisti, ki sem ga prejel, ko naj bi storil prekršek nad Waynom Rooneyjem. Z reprezentanco smo igrali prijateljsko tekmo na Wembleyju, zame najbolj kultnemu stadionu, kar jih je v nogometu, nato pa me je poškodoval, a sem na presenečenje vseh dobil rumeni karton, hkrati pa je sodnik pokazal še na belo točko. Takrat so mi šli trije od štirih ligamentov gležnja. Škoda, ker ni bilo takrat sistema VAR. Če bi bil, bi Rooney dobil rdeči karton in prepoved nastopa na treh tekmah (smeh, op. p.).
Najljubši klub?
Real Madrid. Tutta la vita. Vse življenje ga že obožujem! Pred prihodom v Chievo se mi je ponujala možnost, da bi zaigral v španskem prvenstvu. Takrat bi se lahko pomeril tudi proti ljubljenemu Realu. Bilo je že domenjeno z Recreativom iz Huelve, ki je takrat igral v Evropi, a me Marseille žal ni pustil. Škoda.
8