Andrea Massi kot odprta knjiga: boleče otroštvo, pot s Tino, družina

Foto: Sportida "Dobrodošli v orlovem gnezdu," ob odklepanju težkih kovinskih vrat z nasmehom pozdravi Andrea Massi in nas pospremi po ozki kamniti poti, ki se med bujnim rastlinjem le streljaj od reke Soče rahlo dviguje proti skoraj pol stoletja stari goriški družinski hiši. Ko se nekaj trenutkov pozneje sprehodi mimo posušenih šopkov s podelitve olimpijskih iger v Vancouvru in Sočiju ter se namesti na domači kavč, se zdi umirjen in sproščen. Brez utrujenega pogleda in podočnjakov, ki jih je pogosto skrival za sončnimi očali, brez nemirnega palca na zaslonu prenosnega telefona in brez stalnega "skeniranja" vse okolice. Kot bi želel potrditi našo odločitev za sobotni intervju, v katerem smo poskušali z varne časovne in čustvene oddaljenosti pogledati na eno od najbolj veličastnih in tudi nemirnih poglavij v zgodovini slovenskega alpskega smučanja. Sredi februarja, ki je prežet z obletnicami. Enajst let od prve kolajne Tine Maze na velikih tekmovanjih. Deset let od dveh srebrnih olimpijskih odličij. Devet, sedem in pet let od skupno štirih zlatih kolajn na SP in predvsem šest let od zgodovinskega dvojnega naslova olimpijske prvakinje.

Kje je danes Andrea Massi?
Na domačem kavču. V pogovoru z vami.

Pred tem pa …
V službi. Imam fenomenalno službo. V goriški srednji šoli Cankar Vega poučujem športno vzgojo in sem navdušen nad novo generacijo dijakov. Delajo dobro in se, v okvirih minimalnega pouka in predhodnih osnov, veliko naučijo. Okolje, tudi z učiteljskim zborom, mi zelo ustreza. No, kot kaže, tako zelo konfliktna oseba, kot ste nekateri pisali, vendarle nisem.

Ključni del mojega življenja pa je družina. Tu bi navedel Tino. Res je, nimam veliko primerjav. Veliko pa opazujem in lahko sklenem, da je odlična mama. Pri tem se vidi, v kakšnem notranjem konfliktu je bila kot športnica. V športu ni veliko prostora za ženstvenost in občutljivost. Predvsem v alpskem smučanju, ki je zelo brutalen šport, tega prostora ni.

Predvsem pa sem iskreno vesel in hvaležen, da smo vsi zelo zdravi. Danes zdravje žal ni samoumevno. Zdravje ni nikoli povsem pod našim nadzorom.

Foto: Sportida

Kako strog oče ste?
Vsega skupaj sem se lotil kot strog oče. A dvomim, da mi bo uspelo. Le težko bom tako strog oče, kot sem bil strog trener. Po drugi strani pa strogost trenutno niti ni potrebna.

V katerem jeziku komunicirate?
Jaz s hčerko govorim italijansko, Tina slovensko. Ker pa s Tino govoriva v slovenščini, ima ta manjšo prednost. V to vprašanje sem se poglobil in prišel do ugotovitve, da je za otroka dobro, če govoriš v jeziku, ki ga čutiš za svojega. Zame je to spontano, za otroka pa bo učenje dveh jezikov hkrati velik privilegij.

Ker je hčerka stara dve leti, je to zgolj hipotetično vprašanje. Bi ji odprli vrata tekmovalnega smučanja, če bi zanj pokazala zanimanje?
Pogosto sem bral intervju s kakšnim nekdanjim smučarjem, ki je dejal, da svojega otroka ne bi nikoli usmeril v alpsko smučanje. Tega ne razumem. Zato je moj odgovor pritrdilen. Seveda, usmeril bi jo v smučanje. Morda bi malce omejil le hitri disciplini. Pa ne zaradi strahu, temveč drugačnega koncepta športa. Zame hitri disciplini izhajata iz tehničnih, ne obratno. Sicer pa … Če bo športnica, dobro. Če ne bo, prav tako. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.

Ostanimo za trenutek pri hipotetičnih vprašanjih. Bi, če bi hčerka postala alpska smučarka, znali trenerske vajeti prepustiti tretji osebi ali pa bi bili novi Ante Kostelić?
Verjetno bi jo raje prepustil nekomu, da jo trenira. A ne komurkoli. To bi morala biti oseba z znanjem na vseh področjih. Ne gre le za surovo tehnično znanje. Na linije in tehniko se spozna veliko strokovnjakov. Ves trenerski postopek? To je povsem druga glasba. Dandanes je težko dobiti dobrega pedagoga in trenerja. Všeč mi je koncept Mikaele Shiffrin, predvsem za mlade tekmovalce. V njenem primeru je bil vselej prisoten nekdo, ki je poznal dinamike lastnega otroka.

Iskreno, težko si vas predstavljamo kot popolnega zunanjega opazovalca …
Ne strinjam se z vami. Nisem tako posesiven. Že kot vodja Tinine ekipe sem znal oblast prepustiti drugemu. Konkretno, v superveleslalomu Liviu Magoniju. Takšen je bil tudi legendarni košarkarski trener Aleksandar Nikolić, ki je znal vajeti prepustiti pomočniku.

Foto: Sportida Ko kdo omeni Andreo Massija in Tino Maze, je prva asociacija alpsko smučanje. Kako pa je v vajinem življenju? Je smučanje še tema pogovorov? Se kdaj med nedeljskim kosilom dotakneta prigod iz tekmovalnih let?
V najinem življenju ni tabujev, čeprav Tina določenih argumentov kot smučarka ni želela sprejeti. Vsekakor pa ne živiva v preteklosti. Ta privre na dan bolj v šali. Kot spomin na kakšne anekdote. Sva bolj sproščena. O tistih najtežjih trenutkih pa se ne pogovarjava. Še ko je bila tekmovalka, sem zagovarjal pravilo, po katerem se po treningih nisva pogovarjala o smučanju. Športnik si mora odpočiti glavo. Tudi to je del treninga. Športnik, ki stalno razmišlja in govori le o športu, s tem tvega izgorelost. 

Je tudi dinamika vajinega odnosa povsem drugačna?
Vsekakor. Povsem drugačna dimenzija. Po vsem, kar sva prestala skupaj, je čudež, da sva ostala par. Najin odnos je danes drugačen. Boljši. V šali rad rečem, da Tine ne priganjam več, čeprav imam včasih občutek, da bi si to sama želela.

Vam je za kakšno besedo, ki ste ji jo namenili, zdaj, ko gledate z varne razdalje, žal?
Ne. Odgovorim lahko s 13 kolajnami z velikih tekmovanj. To je dokaz, da je bil pristop pravilen. Da, način je bil včasih krut, predvsem v začetni fazi tudi grob. Tini je bilo večkrat zelo težko. Tega se zavedam. A v položaju, v katerem se je znašla, sem videl le eno pot. Tudi zdaj vidim le to pot. Razumem tudi vaše vprašanje. Seveda bi lahko po človeški plati obžaloval kakšno besedo. Kot trener? Nikakor. Takrat pa sem bil predvsem trener.

Je ta koncept dela, ki vključuje tudi popolno trenersko odrekanje, edinstven ali pa je vendarle prenosljiv? Bi bili za športnico, s katero ne bi bili v intimnem odnosu, pripravljeni prehoditi takšno pot?
Z vsemi težavami, ki mi jih je povzročala Smučarska zveza Slovenije, zanesljivo ne. Kar 40 odstotkov moje energije je šlo v nič. Preveč je bilo neumnosti, prerekanj za pogodbe, odzivov medijev, ki sprva niso razumeli poante … Moj odgovor je torej jasen: takšnega procesa se ne bi lotil za noben denar. Trenersko delo, ki ne bi vplivalo na moje družinsko življenje? Da! Družina nikoli ne bo plačevala davka mojega dela. Če se bom torej vrnil v trenerstvo, bom imel ob sebi družino. Trenerjev, ki so brez družine več kot 300 dni na leto, poznam veliko. Večinoma so družinsko neuspešni. Veliko je ločenih ali samskih.

Kaj takšno stališče pomeni za morebitno obuditev vaše smučarsko-trenerske kariere?
Kako me spraviti iz te cone udobja, mislite? Če bi videl izziv in bi se mi splačalo, bi ugriznil vanj. Imel sem nekaj ponudb. Tudi nekaj zelo realnih in zelo zanimivih. Prednost sem dal družini.

Foto: Sportida

V prihodnje pa …  
Staršev nimam, Tinini so oddaljeni dve uri in pol. Za hčerko sva torej skrbela sama. Če bi želel nazaj v smučarski svet, bi se morali organizirati na drugačen način. Zelo enostavno, moj pogoj bo, da morata Tina in hčerka potovati z mano. Pred leti sem zaprl atletska vrata. Zakaj? Ker sem odprl druga vrata, ki so bila večja. Smučarskih vrat zdaj nisem zaprl. Imam pa jasen pogoj.  

Sediva na kavču pred ugasnjenim televizorjem. Je vselej prižgan, ko so na sporedu smučarske tekme svetovnega pokala?
Bom odkrit; televizijsko gledanje tekem alpskega smučanja je, vsaj z moje strani, pogosto dolgočasno. Vseeno spremljam. Predvsem Žana Kranjca, preostale smučarje, s katerimi sem delal, in italijansko žensko reprezentanco. A kljub sodobni tehnologiji pogrešam še bolj podroben vpogled. Rad bi videl fotograme. Rad bi videl sekvence.

Kako kritičen gledalec ste?
Precej kritičen, pri tem pa se večkrat zalotim, da nehote vlečem primerjave s preteklostjo. Recimo boj Tine Maze z Mario Höfl-Riesch, Anno Fenninger (danes Veith; op. p.), Marlies Schild, Lindsey Vonn in Mikaelo Shiffrin. To je sicer napačen pristop, saj je v smučanju zelo težko primerjati različna obdobja. Poleg tega to ni atletika ali kakšen podoben šport, kjer je primerjava mogoča z absolutnimi vrednostmi.

Opažam pa dvoje. Prva ugotovitev je, da imajo smučarke v zahtevnih pogojih velike težave. Druga pa potrditev mojega dolgoletnega mnenja, da mora biti smučarka najprej tehničarka, šele nato lahko poveča hitrost. To dokazujejo tekme, na katerih so se na trdih podlagah in v zaprtih postavitvah tudi v hitrih disciplinah izkazale veleslalomistke.

Beseda ali dve o Slovencih?
Za smučarje, s katerimi sem sodeloval, mi ni vseeno. Tako sem vesel izrednih uspehov Žana Kranjca. Navdušil me je, ko je dvignil glavo. Zdaj je drugačen človek. Je moški z dobrimi psihofizičnimi lastnostmi in vrhunsko tehniko. Tudi Klemen Bergant je kot človek in trener storil korak naprej. Smučarji v hitrih disciplinah pa … Prebral sem veliko člankov in zasledil veliko kritik. Za pravo oceno bi potrebovali več časa z njimi. Imam svojo predstavo, ki pa je ne bi delil z javnostjo, saj spoštujem trud trenerjev in tekmovalcev. Nekorektno bi bilo, da bi govoril prek medijev.

Se kdaj vidite tudi v slovenski reprezentanci?
Ponudba bi morala biti zanimiva in izvedljiva. Ni dovolj, da pride Andrea Massi. Treba je urediti ves proces. Je veliko mesa, ki bi ga bilo treba vreči na žar. Če govorimo o smučarjih v hitrih disciplinah, se zavedam zahtevnosti položaja, v katerem so. Vem, kaj pomeni potegniti vrhunskega smučarja, kakršna je Tina Maze, ki je s 47. mesta v veleslalomu prišla do velikega kristalnega globusa. Tiste, ki so malce manj nadarjeni, čaka še več dela.

Kako pa gledate na Mikaelo Shiffrin? Kot na absolutno kraljico svojega obdobja ali kot nekaj več?   
Prav zagotovo je na svetovni vrh prišla v obdobju, ugodnem zase. Po drugi strani pa je ena od redkih tekmovalk, ki povsem profesionalno in zavzeto trenirajo na vseh ravneh. Zanimivo, o njej sva se pred sezono pogovarjala s Tino. Bila je prepričana, da je letos, ko v koledarju ni velikega tekmovanja, ogrožen rekord 2.414 točk. Jaz sem bil bolj zadržan.   

Foto: Sportida

Kaj pa Petra Vlhova, ki jo trenira vaša nekdanja desna roka Livio Magoni? Ste pogosto v stikih?
Z Magonijem sva imela izjemno profesionalen odnos z obojestranskim spoštovanjem. Tako kot nisva bila prijatelja tedaj, nisva niti zdaj. Imam pa ga zelo rad. Kar je storil za našo ekipo, je bilo nekaj ekstremnega. Tudi zdajšnja kariera s Petro je odlična, čeprav sem videl tudi nekaj napak. Včasih se mi zdi, da v svoji delavnosti malce pretirava. To sem mu tudi sporočil. Predvsem prek Tine, s katero je v bolj rednih stikih. Sicer pa si lahko del zaslug za njegovo uspešnost lastim tudi sam. Ko sem ga povabil v našo ekipo, je delal na Poljskem. Z vsem spoštovanjem do njihove reprezentance, toda bil je v trenerski črni luknji, saj je bil nezaželen v domači Italiji, delo v drugih ekipah pa je oteževalo njegovo pomanjkljivo znanje jezikov. A pri nas se je dokazal. Z rezultati in delom. Zdaj je eden od najbolj zaželenih trenerjev v svetovnem pokalu. Spoštujem ga.

Spoštovanje. Beseda, ki jo radi uporabljate. Kdo so ljudje v smučarskem svetu, do katerih čutite največ spoštovanja?
Začel bi z Antejem in Ivico Kostelićem. Sledi že omenjeni Magoni. Pa seveda Walter Reusser, s katerim smo sodelovali pri Stöckliju. Sprva nisva našla skupnega jezika. Morda tudi zaradi moje zaskrbljenosti ob zamenjavi opreme. Tedaj smo se podali v neznano. Tudi z Burkhardom Schafferjem sprva nisva bila na isti valovni dolžini, a si danes zasluži moje spoštovanje. Ne morem spregledati Maura Pinija, Valeria Girardija … Kar nekaj jih je.

Kaj pa drugi pol? Ljudje, ki za vas "ne obstajajo"?
Teh ne bi omenjal. Se bodo pa verjetno prepoznali, če rečem, da me je najbolj bolelo dogajanje, povezano z zadnjo tekmo Tine Maze v Mariboru. To so bile žalitve, manipulacije, neprofesionalnost … Od Slovenije nisem nikoli zahteval nagrade, saj sem sam izbral svojo pot. Nisem pa si zaslužil blatenja zaradi poslovnega predloga. Da, to je bil predlog, ki bi ga ponovil še danes. Imel sem zamisel o velikem spektaklu ob slovesu Tine Maze. Žal tega odgovorni niso razumeli, pa so še vedno na svojih položajih. Črnili so Tino in mene, očrnili pa so sebe in slovenski šport.

Ste kdaj pomislili, da ste morda sami izzvali takšen odziv? Bi lahko pranje umazanega perila razumeli kot povračilne ukrepe za vse povišane tone in ostre besede, ki ste jih izrekli v obdobju Tinine kariere?
Moja vest je čista. Kar sem storil, sem storil v korist tekmovalke. Moji zaslužki so bili smešni. Maščevanje ob koncu Tinine kariere? Če je to res, potem je to dokaz, da gre za majhne ljudi. Veste, po vojni so vsi generali. Vojna pa se dobiva pred tem. Ko si v jarku, se vidi, kdo je vojak. Kdor se med bitko skriva in nato strelja, ni vreden spoštovanja.

Koliko časa ste potrebovali, da ste "očistili" glavo po stresnih sezonah na neobičajno visokih obratih?
Po zadnji Tinini sezoni sem pristal v bolnišnici. Bil sem povsem na dnu. Kazalniki stanja mojega telesa so bili povsem na dnu. Fizični napori so bili veliki, a še večje so bile posledice psiholoških bitk. Tudi streljanja v hrbet. Afer je bilo preveč. Od frekvence v Schladmingu prek obtožb o prekrivanju pokroviteljev zveze do že omenjenega Maribora.  

Katero obdobje vas je bolj zaznamovalo: travmatično otroštvo ali smučarska kariera?
V otroštvo se ne bi vrnil. Na športno pot bi se. Na mamo me veže le nekaj utrinkov, nekaj spominov, saj je umrla, ko sem bil star pet let. Zato pa sem bil toliko bolj navezan na očeta. Zame je bil bog. Športni, matematični, človeški bog. Ne spominjam se, da bi kdaj storil kakšno napako. Od njega sem se marsikaj naučil in prenašal v nadaljnje življenje. Tudi nekatere prijeme, ki jih je imel ob tem, ko me je postavljal na smuči, sem nato vključeval v delo s Tino. Kar me je naučil v le 13 letih, mi je pomagalo v vsem življenju. Prav zato sem toliko bolj trpel, ko mi je umrl v rokah. Tega zelo dolgo nisem prebolel. Morda šele zdaj, ko imam sam družino, čutim notranji mir. Pred tem ga nisem.

Nekoč ste pripovedovali o tem, da ste to praznino najbolj čutili na božični večer. Je ta praznik zdaj za vas drugačen?
Božič sem sovražil. Ko smo ga praznovali lani, je bil to zame eden od najlepših trenutkov. Končno nekaj zelo veselega. Ljudje, ki živijo v urejenih družinskih razmerah, to malce težje razumejo. Zanje je marsikaj samoumevno. Ni povsem tako. Ne želim, da drugi trpijo tako, kot sem trpel jaz. Sem pa vesel, če kdo prek mene razume, da je tisto, kar ima, nekaj neprecenljivega. Družino je treba spoštovati, negovati, biti ob težavah enoten … O tem pogosto razmišljam, ko se pogovarjam z dijaki. Veliko jih je iz ločenih družin. Ob tem hitro pomislim na to, da se je v zakonu treba prilagajati in se žrtvovati.

Za konec … Kateri slovenski športnik vas najbolj navdušuje?
Vsi bi odgovorili Luka Dončić, saj je zvezda na mednarodni ravni. Mene bolj navdušuje Žan Kranjec, saj mu je uspel neverjeten preskok. Prek vas mu sporočam, naj rdečo majico sleče šele v hotelski sobi v Cortini d'Ampezzo.

Sportal Hladna prha za Mariborčane

Sportal Smukaška kriza prinaša trenersko prevetritev

Sportal "Avstrijci bi za Žana Kranjca skakali do stropa"

Sportal Po družinski tragediji se Mikaela Shiffrin umika

Sportal Ponosni Hrvat, ki noče soliti pameti Slovencem, ampak pomagati