Ponosni Hrvat, ki noče soliti pameti Slovencem, ampak pomagati

Nekdanji jugoslovanski reprezentant obožuje serijo Igre prestolov. Navdušil ga je sin Mateo. Ko je pogledal prvi del, je hitro vzljubil serijo in si kmalu ogledal prav vse sezone. Foto: Vid Ponikvar

Ko smo obiskali trenerja najslabšega slovenskega prvoligaša v njegovi domovini, se nam je po klubskem kosilu z veseljem pridružil. Besede so hitro tekle, nato pa nam se je opravičil, ko se je na kratko oglasil njegov telefon. Prijel ga je v roke in bežno prečesal vsebino SMS-sporočila. To se je med intervjujem ponovilo kar nekajkrat. Olikan, kot je, to je treba priznati, in poln spoštovanja do sogovornika se nam je 50-letni Zagrebčan še večkrat opravičil in pojasnil: ''Vidiš. Odkar se pogovarjava, sem prejel že dve ponudbi iz Irana. Prvoligaški, finančno zelo donosni. A se mi ne ljubi nikamor. Ne zanima me. Hočem biti z Rudarjem. To sem obljubil vodstvu. Tako tudi bo,'' nam je dejal, ko smo se z njim pogovarjali v veži enega od boljših hotelov v Umagu.

Legendarni hrvaški nogometaš je sedel na udobnem fotelju. Z malce domišljije bi lahko rekli, da je sedel kar na kraljevskem prestolu in spominjal na enega izmed likov v Igri prestolov, ki jo obožuje. Tako zaradi hčerke, ki študira in živi v Dubrovniku, še bolj pa zaradi sina Matea. Zdaj sta skupaj v Velenju, prvič v karieri sodelujeta v klubu kot oče in sin. Kot trener in igralec. Pred njima je zahtevna naloga. Skoraj nemogoča, a ga, podobno kot junake v omenjeni seriji, ni strah. Nekdanji jugoslovanski reprezentant je prepričan, da lahko Rudarju zagotovi obstanek. In pri tem uporabi vse silne izkušnje. Teh pa je v bogati karieri zbral kar nekaj.

Lahko z velenjskim Rudarjem napravite čudež in obstanete v prvi ligi?

Lahko. Imamo potencial. Sovražim tiste, ki se že vnaprej predajo. Sovražim tiste, ki začnejo stokati takoj, ko vstanejo iz postelje. In se potem sprašujejo, zakaj moram pa zdaj na trening. In jih vse moti. Vstani vendar, veseli se! Danes je super dan. Danes je treba uživati življenje. Vedno moraš vstati z mislijo, da bo to najlepši dan v tvojem življenju. Moraš narediti vse, da se dobro počutiš. Zakaj pa ne?

Ko je bil še otrok, ni bil nadarjen le za nogomet, ampak tudi rokomet. Njegov oče je bil rokometni trener za ženske, tako da je razvil percepcijo gledanja in predvidevanja v tem športu. Še danes se spominja, kako je s šolsko reprezentanco odigral tekmo, na kateri je njegova šola zmagala s 35:10, sam pa je dosegel vsaj 30 zadetkov. Sicer rad igra številne športe. Foto: Vid Ponikvar

Kar zadeva Rudar, lahko rečem, da imamo potencial. Dobro, selekcije igralcev, ki je bila opravljena pred mojim prihodom (na klop Rudarja je prišel konec oktobra 2019, op. p.), seveda ne morem zamenjati. Vendarle nisem tako dolgo v klubu. Je pa vse skupaj še težje, če nimaš denarja. Najbolj hudo je, da v tem prestopnem roku na trgu ni bilo za nas absolutno nič zanimivega. Dobiš lahko le tisto, česar noče nihče drug. Lahko dobiš odpadke drugih klubov. Ali pa tiste igralce, ki so se sprli in niso našli novega delodajalca. Lahko povem, da se je naši ponudbi zahvalilo že pet igralcev. Niso hoteli priti v Velenje. Nočem pa po drugi strani pripeljati novinca, ki ne bi izstopal. Mora biti tak, da bom pri njem vedel, kako mi bo res pomagal. Ali pa takšen, ki pomeni svetlo prihodnost kluba.

Knapi v tej sezoni sploh še niso zmagali. Za tekmeci krepko zaostajate, kar devet točk za Bravom, a ste še vedno optimistični.

Vse to mi je jasno, a sem prepričan, da bomo naredili vse, da se znebimo zadnjega mesta in se rešimo. To se morda sprva sliši malce čudno. Zagotovo bo kdo rekel, kaj pa zdaj ta govori, če zaostaja devet točk za predzadnjim mestom in ni še niti enkrat zmagal. A do konca je še 16 tekem. Priprave smo začeli razmeroma zgodaj. Začeli smo jih prvi. Naše vodilo je, da začnemo prvi in ne končamo kot zadnji. Dobro vodilo, kajne? (smeh, op. p.) To je moja velika želja. Zaradi tega sploh nisem bil na zimskih počitnicah. Ob tej priložnosti se opravičujem ženi, hvaležen sem ji, da je vsa ta leta, odkar sem igral nogomet, nato pa postal trener, sploh zdržala z menoj. Na srečo zna moja družina ceniti mojo strast in ljubezen do nogometa. Razumejo me. Hvala jim.

Mateo Panadić igra na položaju napadalca. V Sloveniji je igral že za štiri klube. Pred prihodom v Velenje je bil tudi član Brežic in Rogaške. Foto: NK Rudar Velenje Najbolj vas verjetno razume 25-letni sin Mateo, tudi nogometaš, ki se vam je pridružil pri Rudarju in je po novem eden izmed vaših varovancev.

Odličen je, zelo nadarjen. V preteklosti so mu naredili veliko grdih zadev. Krivičnih. Bilo je grozno. Bolelo me je, ko sem to spremljal, saj je bil ves čas obremenjen zaradi priimka. Nanj so zaradi mene gledali z drugačnimi očmi. Ljudje pa tudi nimajo dovolj potrpežljivosti. Ne vedo, kaj imajo v rokah. Poglejte, ko imaš v ekipi nadarjenega igralca, ga moraš počasi uvajati. Počasi. Moraš ga pripeljati do vrhunske ravni. Šele takrat si zasluži, da lahko redno igra. Ko sem začel spremljati Matea na treningih Rudarja, sem bil še sam presenečen, da je tako dober. Verjamem, da bi vam to lahko povedali tudi drugi igralci. Začutil sem, kako so tudi oni videli, da je med njimi talent, ki je bil prej spregledan in zanemarjen. Zdaj prvič delujeva skupaj. Jemljem ga kot vsakega drugega igralca.

Se ne bojite, da bi bili njegovi soigralci zaradi tega, ker je vaš sin, nanj ljubosumni?

Ne zanima me, kaj bo kdo pisal o tem. Da pa bi bili igralci ljubosumni, češ da ima privilegije? Saj jih nima, zanj velja še strožji režim. Nima niti enega privilegija, to je ključno. Do njega sem še bolj strog kot do drugih. Še bolj ga kritiziram kot druge.

Torej ne bo imel rezerviranega mesta v začetni enajsterici?

Ne. Nikakor. Ko bom njega in preostale mlade fante pripeljal na vrhunsko raven, bo lahko vsak, ki je tu, napredoval. To obljubljam kot trener s svojo licenco. Če tak igralec ne bo napredoval, mu to lahko preprečita le dve stvari. Ali je pač neumen ali pa si tega preprosto ne želi. Če pa bi bilo vmes še kaj drugega, takoj primem v roke škarje in razrežem svojo trenersko licenco.

Najlepša leta kariere je preživel na Japonskem, nato pa je njegovo športno pot pri 35 letih ustavila poškodba kolena. Po njej se je odločil, da bo izbral operacijo in dolgotrajno okrevanje, tako da je nogometne čevlje obesil na klin. Foto: Vid Ponikvar

Ljudje mislijo, da si dober trener le, če imaš rezultat. To je čista neumnost. Igralce doživljam kot svoje otroke. Učim jih, vzgajam. Igralec ni zame nikoli star. Sam sem svoja najboljša leta kot igralec doživel pri 33 in 34 letih na Japonskem. Oboževali so me, počutil sem se kot popoln igralec. Top. Čeprav sem v karieri doživel vse mogoče, sem venomer vlagal vase. V delo, trening, a tudi počitek. Da, tudi počitek je zelo pomemben. Nekateri govorijo, da boš boljši, če boš venomer treniral. A res? Se mar šalimo? Kaj pa počitek? Kako boš tempiral formo, da boš spet najboljši nekaj dni po tekmi, če ne tudi s počitkom? Vse to so malenkosti, na katere mora biti trener zelo pozoren.

Kakšne vrste trener ste?

V mlajših kategorijah sem pomagal trenerjem. Vse sem naredil, da bi razvil svoj način dela. Ta pa mora ustrezati igralcem. Ne pa, da je obratno. No, nekoč je bilo obratno. Takrat smo naleteli na dril. Trenerji so nas maltretirali, včasih je šlo tudi čez meje okusnega. Vmes je znanost napredovala. Analitika, statistika, računalniki. Vse je šlo naprej. Današnji trenerji, ki se imajo za velike, gredo na internet, izberejo trening, to je to. Pa lahko vseeno igralcu pojasniš, ali to deluje? Ali je to kakovostno zanje? Moraš imeti vendarle tudi izkušnje. In ne govorim, da so vsi igralci, ki so končali kariero in šli med trenerje, dobri trenerji. Ne. Moraš pa se posvetiti igralcem in uživati v delu.

Najlažje je trenerjem, ki delajo v vrhunski ekipi. Na voljo imajo dovolj denarja, nekateri tudi do 500 milijonov evrov. To vgradiš v tvoj sistem in samo dodajaš igralce. To je res enostavno. Mi, ki nimamo tega, moramo zlasti učiti, graditi in sestavljati. Igralcem moramo pojasnjevati veliko stvari, da bi prišli do uspeha.

Če se borite za obstanek, morate biti poleg vsega še dober psiholog.

Tako je. Tega je ogromno. Moraš prevzeti odgovornost nase, a jo morajo tudi igralci. Tu ni alibijev. Alibi zame sploh ne obstaja. Nogomet je igra, ki je sestavljena iz napak. Če jih bom igralcem prepovedal, bodo pod stresom in jih bodo naredili še več. Dovolim jim, da delajo napake, ampak … Če jih delajo in nato popravljajo, potem natanko veš, kaj si delal narobe. Naslednjič tega verjetno ne boš več ponovil. To so stvari, malenkosti, s katerimi se ukvarjamo trenerji. Smo učitelji. Če nekomu ne moreš ničesar pokazati, potem nisi dober trener.

Moštvo velenjskega Rudarja, ki je v tej sezoni zamenjalo že tri trenerje (Almir Sulejmanović, Jani Žilnik in Nikola Jaroš), je prevzel konec oktobra 2019. Knapi so še edini v prvenstvu brez zmage, za predzadnjim Bravom zaostajajo devet točk. Foto: SPS/Sportida

V zadnjih letih vodite le klube, ki so v težavah.

Tako je naneslo, da. Na Hrvaškem sem vodil Istro in jo rešil, v Sloveniji pa Krško, z njim mi ni uspelo, in zdaj Rudar. S tem nimam težav. V Krškem je bilo izvrstno. Vodil sem ga deset tekem, a nam ni manjkalo veliko. Zaradi dela v Krškem sem prejemal ponudbe tudi od drugod, ne le od Rudarja. Ljudje so moj način dela prepoznali za dobrega.

V Krškem ste naleteli na kaotično dogajanje. Dve struji sta se prepirali o klubskem podmladku, navijače je minilo obiskovati tekme.

Ko sem prišel v Krško, sem vedel, da prihajam v težave. Vedel sem, da obstajata dve struji, a sem tudi vedel, da to ni moje delo. Je pa to vplivalo na rezultate. Povzdignili smo se, igrali dober nogomet, a nekajkrat nesrečno izgubili. A sem takrat dobro vedel, da bo Ante (Ante Vukušić, zdajšnji napadalec Olimpije in prvi strelec tekmovanja, op. p.) postal vrhunski igralec. To je bilo le še vprašanje časa.

Takrat sem se hotel najprej zbližati z ekipo. Če bi jo sestavil med zimskimi pripravami, bi odstranil še nekatere igralce, ki jih nismo potrebovali. Potem bi imeli več možnosti za obstanek. Žal mi je predvsem za ljudi v Krškem. Lepo so me sprejeli, tako da sem jim rad pomagal. Imeli so težave z licenco, navijači so dvignili roke od kluba, povrhu vsega smo imeli še tisti grob.

Kaj se je dogajalo takrat?

Pred nami je bila pomembna tekma, na igrišču pa so izkopali grob. Nekaj ur pred tekmo s Triglavom. Potem so mi iz kluba govorili, naj tega raje ne povem igralcem, a je o tem govorilo že vse mesto, saj je bilo takoj objavljeno na spletu. Sledila je hitra akcija, veliko smo postorili z vilami, tako da smo rešili zelenico.

Trenersko kariero je začel leta 2008 v Avstriji, ko je vodil prvoligaški klub LASK Linz. Foto: Reuters

Tudi v Velenju vas je pričakal klub na zadnjem mestu. Klub, ki je v jesenskem delu Prve lige Telekom Slovenije zamenjal največ trenerjev.

Ko sem prišel v Velenje, sem se takoj prepričal o tem, da je ekipa brez samozavesti. To je bilo tudi logično. Po nekaj drugačnih treningih sem igralce povzdignil. Svoje igralce imam za svoje otroke. Ne sme delati le napak pri vedenju. Mora upoštevati disciplino. Če tega ne napravi, potem mu ni treba delati z menoj. Potem ni pravi zame.

Pa je bil že kak takšen igralec v slačilnici?

Ne. Za zdaj ne.

O tem, kdaj bo začel zmagovati Rudar:

Torej zaradi tega niste dobivali sivih las. Ste izgubili lase zaradi stresa ob trenerskem delu?

Ne, ne. (smeh, op. p.) To je verjetno dedno. Tudi moj oče in ded sta imela podobno pristajalno stezo za muhe. To me sploh ne moti. Če bi vedel, kako udobno je tako, bi si lase ostrigel že pri 25 letih. To je res enostavno. Ne potrebuješ več šampona, ničesar.

Nikoli ni bilo stresa zaradi trenerskega dela. Nogometa pravzaprav sploh ne doživljam kot stres, ampak kot pozitivno energijo, ki prihaja iz tebe. Ko je tekma, moraš biti pripravljen, da narediš vse. Da lahko igralcem potem rečeš, da si naredil vse, kar si lahko. Ne bojim se izzivov, ampak v njih uživam. Od 9. leta, ko sem začel trenirati nogomet, mi je nogomet vedno pomenil užitek. Poseben "gušt".

Nogometa ne doživlja kot stres, ampak kot pozitivno energijo. Foto: Vid Ponikvar

Kako vas doživljajo igralci? Verjetno so premladi, da bi se vas spominjali kot igralca, nekdanjega reprezentanta, ki je sodeloval tudi na svetovnem prvenstvu?

Verjetno. Imam vendarle 50 let. Sem morda nekoliko starejši in se ne oglašujem na internetu. Wikipedija, Transfermarkt in podobne strani … O meni piše polovica narobe. Podatki o tem, kje vse in kaj sem delal, niso pravilni. Tako sem na primer bil na svetovnem prvenstvu kot igralec (leta 1990 v Italiji), a tudi kot skavt v hrvaški reprezentanci (leta 2014 v Braziliji). Z Zlatkom Dalićem sem delal analizo za pripravo tekmo z Ukrajino, najpomembnejšo tekmo v kvalifikacijah za SP 2018. Odločilno. Uspelo nam je, Dalić pa se mi je zaradi tega zahvalil v svoji knjigi, kar me je ganilo. Če ne bi dobili tiste tekme, sploh ne bi videli svetovnega prvenstva v Rusiji. In ne bi mogli biti drugi.

Kar pa zadeva mojo kariero, lahko rečem, da sem bil šest let v zagrebškem Dinamu in pet let v Hamburgu, pa igral še za Sturm in na Japonskem. A bolj je pomembno, kaj sem naredil. Osebno sem HSV dvakrat rešil obstanka. S svojima zadetkoma, ki sem ju zabil kot branilec. Nato smo se uvrstili v ligo prvakov in ligo Europa. Morda me igralci zaradi tega spoštujejo. Najpomembnejše je, kako se kot trener vedeš do igralca. Imam svoj slog komunikacije, imam ga za poštenega. Vedno obstaja dilema, ali se v klubu dela kaj narobe. O tem odločam sam. Le jaz odločam o kompromisih. Zato pri meni ni kontroverznosti, kar je zelo pomembno.

Tako se je kot eden od najboljših nogometašev dolgoletnega nemškega bundesligaša Hamburger SV družil z "mačkami". Foto: Guliverimage/Getty Images

Vsak dan imamo ob 18. uri sestanek z igralci. Na njem ne govorimo le o nogometu. Včasih se tudi zgolj šalimo, je pa vse povezano z druženjem, socializacijo. Mislim, da je to pametno.

V Sloveniji igra veliko mladih Hrvatov, ki v vaši domovini niso dobili resnejše priložnosti. Ali škodijo razvoju slovenskih upov, ker zapolnijo mesta in jih je tako veliko?

Sem lahko iskren?

Seveda.

Hvala. Nihče ne more ustaviti nadarjenega fanta. Pa naj bo to Slovenec, Hrvat, Bosanec, Srb, Afričan ali pa Japonec. Če ima potencial in je boljši od drugega, mu moraš dati priložnost. Preprosto. Če je v tvoji ekipi, moraš tako narediti. Mislite, da igrajo tujci samo v Sloveniji? Ne. Na Hrvaškem je precej podobno. Že v mladinskih vrstah so tuji igralci. Poglejte samo Dinamo ali Gorico, kjer sem doma. Takšen je trend. Veliko je menedžerjev, veliko je posla, vse se vrti okrog tega. Zaradi tega res ne sme biti nihče užaljen.

Če imaš nadarjenega fanta, lahko klub od njega, če mu uspe, ne nazadnje tudi dobro zasluži. Pa je to kaj slabega? In niti ni nujno, da je to top igralec. Dobro, top igralec sploh ne bo igral v Sloveniji, ampak bo šel v tujino. Mora pa ti igralec dati nekaj, da ga lahko razviješ v še boljšega. Ante (Ante Vukušić, op. p.) je takšen primer. Napravil je tako dobro stvar, da je zdaj vreden nekaj milijonov evrov. Pred tem pa je bil skoraj nihče. Saj vemo, kaj vse ga je oviralo. Zdravje mu je res nagajalo in je še dobro, da je sploh ostal živ.

Ne strinja se z mnenjem, da v Sloveniji igra preveč hrvaških nogometašev. Foto: Vid Ponikvar

Zakaj bi v klubu dal priložnost Slovencu? Na Hrvaškem ni bilo še nikoli več tujcev, a zaradi tega nihče ne stoka. Če so boljši od domačih in poleg tega še poceni, zakaj pa ne? Če bi lahko, če sem spet iskren, bi v ekipo uvrstil samo slovenske igralce, ker najbolj poznajo okolje. Če bi imel tako dobre in bi jih lahko brusil, razvijal. A jih žal nimam.

Obstaja kakšna razlika v miselnosti Hrvatov in Slovencev, da je to vidno v nogometu?

Če vse skupaj primerjam na podlagi svojih izkušenj iz otroštva, se dobro spominjam, kako smo takrat, ko sem bil majhen, vsi uživali v nogometu. V igranju. V vsakem treningu. Danes ni več tako. Zdaj se je to razvodenelo, nastala je težava. Ni več uličnega nogometa, zabave, svobode, zadovoljstva. Včasih smo, če nas je kaj bolelo, nadaljevali igro. Nismo poznali predaje. Danes mi kdo reče, da ga malce boli "trebušni zid" in da raje ne bi igral. V svoji karieri sploh nisem vedel, kaj je trebušni zid. Kaj so to? Ploščice? Danes je to postala marmelada.

Živim v Veliki Gorici, kjer igra nogomet zunaj še veliko otrok. Več kot jih videvam v Sloveniji. A bodimo iskreni. Slovenija je dala izjemne velike športnike, tudi nogometaše … Ali niste bili nedavno prvaki v košarki, v rokometu četrti, v odbojki drugi? To so vrhunski talenti. Morda ste manjša država po številu prebivalcev, a je podobno, kot da bi se mi Hrvati primerjali z Nemci, ko pa je njih 20-krat več. V Sloveniji so bili in bodo talenti. Morda so nekateri šli prehitro v tujino. Pa s tem niso naredili napake. Napravili so jo le, če se niso prilagodili. Ker s svojim talentom ne moreš narediti napake. To pa zato, ker nekaj znaš. Obstaja vprašanje pristopa.

Hamburger SV je v začetku tega tisočletja igral tudi v elitni ligi prvakov. Foto: Guliverimage/Getty Images

Ko sem šel sam v Nemčijo, kamor sem se odpravil kot članski reprezentant Jugoslavije, sem se bal treningov. Mislim sem, da me čaka pekel. Na koncu pa se je pokazalo, da sem več treningov opravljal v Dinamu. So bili pa v Nemčiji toliko bolj intenzivni. Na treninge sem hodil z dodatnimi ščitniki, tudi tistimi za zobe. Vsak trening je bil namreč boj za golo preživetje. In če ne poveš otroku, da se bo moral prilagoditi, da bo v tem in tem boljši od drugih, potem to res ni dobro. Moraš mu povedati: če je nemški sovrstnik tako bojevit, bodi ti še bolj. Na primer. So pa pri 14 ali 15 letih to še otroci in je veliko bolje, če so blizu starši. Potem se otrok bolje počuti.

O tem, katerega napadalca je bilo najtežje čuvati:

V Sloveniji je ogromno hrvaških nogometašev, na Hrvaškem pa so v zadnjih letih zelo cenjeni slovenski trenerji. Matjaž Kek, nekaj časa tudi Marijan Pušnik, zdaj pa Simon Rožman.

Kot nekakšna menjava, a? (smeh, op. p.) Ne vem, ali je ravno tako. To so kakovostni trenerji, ljudje, ki so si zaslužili takšen položaj. Rožman je na primer odličen trener. Ima svojo vizijo, dobro dela. Je pa nogomet tudi posel. To so zveze in poznanstva, menedžerji. V nogometu so tudi stvari, ki jih ljudje ne poznajo. Sta pa Kek in Rožman pedantna trenerja, ki sta Rijeko naredila boljšo. Kar je naredil Kek, je morda Rijeka doživela le še enkrat v preteklosti. To je bilo strašno delo, kapo dol. Rožman bi lahko s svojim pristopom in resnostjo naredil podobno. To Rijeka potrebuje. Ima pa na Rožmanovo srečo tudi kakovostne igralce, ki lahko to spremljajo. Šele zdaj ga čaka pravi preizkus.

Keku se kot slovenskemu selektorju ni izšlo po načrtih, saj je ostal brez nastopa na Euru 2020, čeprav je lahko računal tudi na takšna nogometna velemojstra, kot sta Jan Oblak in Josip Iličić.

Kar zadeva vaše reprezentante, ne igrajo vsi standardno v svojih klubih. Legionarji bi morali izbrati državo, kjer lahko najbolje igrajo. In največ. Ne pa, da razmišljajo le o denarju in igrajo zaradi njega. Dobro, saj bi radi vsi, ki smo v nogometu, igrali ali trenirali klube v ligi petici. Vsak od nas, ki je ambiciozen. A moramo biti tudi realni.

Kek potrebuje z reprezentanco še malo časa. S Slovenijo je dosegel sijajen rezultat, uvrstil se je na SP 2010. Pustimo ga, da naredi svoje. Tudi takrat je začel malce slabše, pa je šlo potem hitro na bolje. Tako bo tudi zdaj. Ko bo našel prave igralce, bo spet rezultat. Bo, prepričan sem, da bo. Slovenija bo s Kekom dosegla še lepe stvari.

Hrvat verjame, da bo Matjaž Kek s slovensko reprezentanco vedno bolj uspešen. Morda mu uspe uresničitev cilja, nastop na velikem tekmovanju, že v naslednjem poskusu, ko se bo potegoval za udeležbo na SP 2022 v Katarju. Foto: Vid Ponikvar

Imate pa zdaj težavo. Če izločite Iličića iz postave. Imate morda primerno zamenjavo? Nimate tako sladkih skrbi, kot jih imamo na primer na Hrvaškem, kjer je vprašanje, ali bo v zvezni vrsti igral Kovačić ali pa Brozović. Ali pa Rakitić ali Vlašić. To je hudo, saj je premalo mest za vse.

Razmišljate o tem, da bi kdaj v prihodnje vodili tudi klub, ki se ne bori za obstanek?

Ne razmišljam o tem. Resnično. Poglejte, zdaj sem prejel dve ponudbi iz Irana, a ne grem. Pa bodo nekateri rekli, da je Iran nevaren za bivanje. Ali je res? To so le zgodbice za otroke. Vsako leto je enako. Tam sem bil že večkrat. Govorili so, da je nevarno, da padajo rakete in celo jedrske bombe. Pa to, kako sovražijo Ameriko in Trumpa, a sem lahko tam živel mirno in je bilo vrhunsko. Iran je res bogat.

Ne spadajo pa ravno med najbolj redne plačnike.

To je res. Bogati so, a če igraš tam, moraš vedeti, da boš moral prej ali slej zahtevati denar od kluba prek Mednarodne nogometne zveze. Če si pameten. So pa tudi druge rešitve. Še danes se prek Fife tožarim z nekim iranskim klubom. Takšni pač so, ne moreš jih spremeniti. So trgovci in se šalijo z nami.

S tem se v Iraku spopada tudi selektor Srečko Katanec, pri katerem so tudi zamujala izplačila.

Morda so, a bodo na koncu vse plačali. Oni se samo pretvarjajo, da so pozabili, potem pa dobiš vse v enem dnevu. So vendarle bogataši.

V Hamburgu se je udeleževal številnih humanitarnih akcij. Foto: Guliverimage/Getty Images

S Katancem ste bili pred 30 leti skupaj v Italiji, v reprezentanci Jugoslavije na svetovnem prvenstvu.

Sijajen človek je. Vem, da je v Iraku. Z novo generacijo igralcev dosega odlične rezultate. Je vrhunski profesionalec, eden od največjih, kar sem jih spoznal v življenju. Od njega sem se veliko učil že v reprezentanci. Takrat sem imel 20 let, kaj sem pa takrat vedel o profesionalizmu. On pa je bil pravi frajer in nam je odprl oči. Ni še bil čas za zajtrk, pa je eno uro pred treningom že tekel. Je ekstrem, verjetno je takšen tudi kot trener.

Čeprav je starejši 10 let od Kobeja Bryanta, se lahko od nedavno preminulega ameriškega košarkarskega zvezdnika veliko nauči. Foto: Guliverimage/Getty Images Ko ste igrali za Dinamo, ste izkusili tudi znamenito neodigrano tekmo s Crveno zvezdo, za katero radi rečejo, da je napovedala razpad Jugoslavije.

Že pred tekmo se je čutila negativna atmosfera. Naravnost slutili smo, da bodo tisti dan na stadionu še težave. Ko so se začeli neredi, smo se ravno ogrevali. Bil sem 50 metrov od Zvoneta (Zvonimir Boban, op. p.), ko je udaril policista. Pa blizu Vjeka (Vjekoslav Škrinjar, op. p.), ko jih je dobil od policije po hrbtu. Ljudje so nas vlekli, prihajali so na igrišče, bilo je kaotično.

Kar pa zadeva politiko … Takrat smo bili politično preveč naivni. Kaj boš pa z 20 ali 21 leti vedel o politiki? Še danes me zanima samo šport. Nogomet. Še danes vse spremljam.

Zato bi se rad poklonil velikanu in gospodu Bryantu zaželel, naj počiva v miru. "Rest in peace." To so ljudje, ki so navdihnili ne le milijone, ampak milijarde ljudi po vsem svetu. O njem ne govorim le kot o košarkarju, ampak o celovitem športniku. Zgledu, idolu.

Starejši sem 10 let, a se lahko od njega veliko naučim. Njegove izjave so bile tako globoke, polne modrosti. Zdaj jih ljudje na veliko zapisujejo in objavljajo pod njegovimi slikami. Ko jih prebiraš, si misliš, kako je šport res enostaven. Da je treba imeti le srce in močno voljo za delo. In krvavo delati. Tudi takrat, ko ti je težko z nogami, lahko tečeš s srcem. Res mi ga je žal.

Je bil to tak šok za ZDA kot za Hrvaško ob izgubi Dražena Petrovića?

Zelo podobno. Res, zelo podobno, da. Tako smo se počutili Hrvati, ko je odšel Dražen. Bil sem na njegovem pogrebu v Zagrebu. Ko si videl okrog sebe vse silne športnike, prave orjake, kako so bili strti in zlomljeni, si lahko samo jokal. Bilo je čustveno, prežeto z neverjetno energijo, z globoko žalostjo. Podobno se zdaj dogaja z Bryantom (se malce zamisli, op. p.).

Hrvaški košarkar Dražen Petrović je bil eden od najbolj priljubljenih športnikov vseh časov v tem delu Evrope. Življenje je izgubil v prometni nesreči 7. junija 1993. Foto: Guliverimage/Getty Images

Pred tem sva govorila o tisti tekmi s Crveno zvezdo, ne? Joj, kako mi je žal, da je takrat prišla vojna. Poslovila se je ena od morda najboljših generacij Dinama. Če se ne bi ta tekma končala na tak način, bi morda celo osvojili prvenstvo. Potem pa še ta nesrečna vojna. Najbolj mi je žal, ker je zaradi nje trpelo toliko ljudi. Toliko hiš, stanovanj, lastnin, človeških usod. To je največji minus. In bi lahko vse izpeljali mirno. Vi tu, mi pa tam, pa bi šlo. Kot so to storili Čehi in Slovaki s Češkoslovaško. Tako pa je bilo grdo in žalostno. Tega mi je zelo žal.

Če ne bi razpadla skupna država, bi verjetno vztrajali z reprezentanco še dolgo časa. Dosegali ste lepe uspehe. Na svetovnem prvenstvu 1990 ste se uvrstili v četrtfinale, takrat pa bili tudi evropski podprvaki do 21 let.

Res škoda. Bili smo dobri prijatelji. Če bi ostali skupaj, lahko le bog ve, kje bi bile naše meje. Ko smo bili mladi evropski podprvaki, je z nami treniral tudi Džoni Novak. Imeli smo tako dobre igralce, da se ti zvrti v glavi. Potem so šli vsi počasi v tujino. Boban, Šuker, Jarni, Prosinečki … Jaz pa sem bil ravno takrat poškodovan. Sledila je operacija. Nisem dobro izkoristil tega obdobja. Sledila je vojna, izgubil sem leto ali dve. Večina je šla v velike klube, jaz na okrevanje. A me to ne spravlja v slabo voljo. Pri Dinamu sem imel vzpone in padce, a odigral 350 tekem. To je bil velik klub. In še danes je.

Vendarle je uspelo pozneje tudi vam priti v tujino. Leta 1994 ste odšli v Nemčijo, a morali še nekaj časa počakati, da ste zaigrali v bundesligi.

Verjel sem vase. Tako kot zdaj, ko sem trener. Vedel sem, da bo moja kakovost enkrat že prišla na plano. Šel sem v drugo nemško ligo, a sem si rekel, naj ne obupam, da bom že prišel na vrh. Dinamu sem takrat rekel, naj mi dovoli v tujino. Zagrozil sem, da bom, če mi ne pustijo, vzel taksi, ga začel voziti in nehal igrati nogomet! Zaleglo je.

Moral sem iti v tujino. Tudi zaradi financ. Sijajno se je razpletlo. Najprej sem šel v drugo ligo (Chemnitzer in Uerdingen), se navadil na državo in način življenja. Bil sem med tremi najboljšimi branilci lige, potem pa si me je zaželel HSV.

V Hamburgu si je delil slačilnico tudi z Nikom Kovačem, s katerim je pozneje sodeloval tudi v hrvaški reprezentanci na SP 2014 v Braziliji. Kovač je bil selektor, Panadić pa skavt in oglednik. Foto: Guliverimage/Getty Images

Leta 1998, ko ste igrali zelo dobro za Hamburger SV, niste prišli v izbor za igranje v hrvaški reprezentanci. Niste kandidirali za slovite ognjene, ki so nato na SP v Franciji osvojili tretje mesto.

Takrat sem imel sijajno polsezono v Hamburgu, a je imel selektor Ćiro Blažević očitno druge ideje. Ni se spomnil name, a me to ni kaj preveč žrlo. Zaradi tega se prav nič ne obremenjujem. Dosegli so sijajne rezultate, to moramo priznati. S tistim, kar sem naredil, sem zadovoljen. Vem, da bi lahko naredil še več, a je bilo vseeno vrhunsko.

Zakaj niste dobili več priložnosti v hrvaški reprezentanci?

Ne vem. Nekaj tekem sem bil na klopi, odigral sem prijateljsko tekmo v Vidmu proti Kashima Antlers, ko je zanje igral Zico, in še nekaj prijateljskih dvobojev. Potem ko sem odšel v Nemčijo, me niso več klicali.

Vas ni bilo niti na širšem seznamu?

Ne. Tudi moja prva polsezona v Hamburgu je bila za selektorja Blaževića verjetno premalo. Bil sem star skoraj 30 let, a so imeli že oblikovano ekipo za SP 1998, ki je navduševala in dobro igrala. To so bili izvrstni igralci. V obrambi vse od Bilića in Štimca do Šimića.

Čeprav je v Nemčiji spadal med boljše branilce v prvenstvu, ga selektor Miroslav Blažević ni nikoli povabil v izbrano vrsto. Foto: Vid Ponikvar

Na nekem hrvaškem portalu sem prebral komentar enega izmed bralcev, da za Hrvaško niste igrali zato, ker ste se ob razpadu Jugoslavije še vedno šteli za Jugoslovana.

Res? To so tako smešne stvari. Politika me ni nikoli zanimala. To lahko reče le kdo, ki želi nekomu zagreniti življenje, da bi lahko sam prišel do nečesa. Zakaj takšne besede? Kakšna Jugoslavija, kaj imam jaz z njo? Osebno politike nisem sploh nikoli spremljal. Ljubim le družino, nogomet in šport. Za vse drugo mi je pa gladko vseeno. Kdo bo vladal, kdo bo predsednik, to me sploh ne zanima. Zaradi formalnosti greš na volitve. In to je vse.

Kdo bo prvak Prve lige Telekom Slovenije?

Kako se živi v Sloveniji?

V redu, prav dobro. Lepo ste se razvili. V Velenju je rudnik, pa Gorenje. Krasno se počutim. Sploh se ne počutim, kot da bi bil tujec v Sloveniji. Živel in delal sem v veliko državah. V vseh sem se sijajno počutil. Vedno so me oboževali, ker sem bil korekten do države, v kateri živim. Če živim pri tebi, bom pazil na kulturo. Ne morem priti na Japonsko in tam klofutati ljudi. Tam nihče tako ne razmišlja, takih prepirov na Japonskem ni. Cenim vsako kulturo. Slovensko, arabsko ali japonsko, vseeno je. Zakaj pa je Evropska unija. Da smo vsi skupaj.

V Sloveniji ima ogromno prijateljev in se sploh ne počuti kot tujec. Foto: Vid Ponikvar

Imamo dobre sosedske odnose. Politiki lahko govorijo, kar hočejo, vedno se prepirajo, jaz pa imam veliko prijateljev iz Slovenije in se odlično razumem z vsemi. Smo vendarle ljudje. Prijatelje imam z vseh koncev sveta. Tudi iz Srbije.

Med njimi je tudi Dragan Piksi Stojković?

Seveda. To je eden od najboljših ljudi. Skupaj sva igrala za reprezentanco, veliko pa sva se srečevala tudi na Japonskem. Kadarkoli je prišel v Nagojo, me je vedno poklical po telefonu, me nasmejal, nato pa smo šli na večerjo. Kakšna politika? Poglejte Jovića in Modrića. Sta najboljša prijatelja pri Realu, Modrić mu veliko pomaga. Nenehno. Si Pigmejec, Srb? Ni pomembno. Pomembno je, da si človek.

Ko ste sodelovali s Stojkovićem na SP 1990, je bil vaš selektor Ivica Osim. Zanj ste igrali tudi v Sturmu.

Je vrhunski strokovnjak. Ima specifičen način vodstva, kakršnega nima nihče drug na svetu. Je nogometni genij, največji. Takšnega znanja nima nihče. Vse ima v malem prstu, res ne potrebuje računalnika.

V ligi prvakov se je pomeril tudi z Zinedinom Zidanom, takratnim asom Juventusa. Foto: Guliverimage/Getty Images

Tudi Darko Milanič, s katerim se srečujete v slovenskem prvenstvu, zelo spoštuje Osima, saj je bil njegov varovanec iz graškega Sturma.

Dobro ga poznam. V Gradcu nisva igrala skupaj za Sturm, sva pa takrat, ko je še služil v jugoslovanski vojski. Bilo je v Zagrebu, ko je treniral v Radniku kot tedanji igralec Partizana. Skupaj sva trenirala. Potem je naneslo, da meni zaradi operacije ni bilo treba iti v vojsko.

Romario je eden od najboljših brazilskih napadalcev vseh časov. Tako je leta 1994 proslavljal naslov svetovnih prvakov. Foto: Guliverimage/Getty Images Za nekdanjo reprezentanco skupne države ste odigrali tri tekme, med njimi pa sta tudi takšni, ki pomenita sanje vsakega nogometaša. Gostovanje v Braziliji in pa na velikem Wembleyju.

Prav imate! Tekma v Braziliji, igrali smo v mestu Joao Pessoa, je bila prekrasna. Ali pa, ko prideš na Wembley, kultni stadion, na katerem želi igrati vsak človek. Še tisti stari Wembley. V Braziliji sem bil igralec tekme. Na drugi strani so nas napadali Bebeto, Romario, Muller, a mi leta 1989 niso mogli do živega. Romaria sem malce preveč stiskal, pa je bil kar jezen. Nekaj mi je govoril, ves živčen. Z njim nisem bil preveč nežen. Morda sem bil kar malce preveč grob. Tega si danes zagotovo ne bi več dovolil.

Se pa spominjam, kako so brazilski navijači oboževali reprezentanco. Ko smo šli na trening proti stadionu, kjer so že trenirali Brazilci, smo od hotela do stadiona spremljali gručo ljudi, ogromno jih je viselo tudi po uličnih svetilkah. Stadion je bil poln do zadnjega mesta. Na treningu. Tekma pa se je končala z 0:0. Dobro sem igral, res.

A kje so zdaj tisti časi. Raje razmišljajmo o tem, kaj nas čaka. O tem, da si Rudar zagotovi obstanek. Verjamem, da nam bo uspelo!