SiolNET. Sportal Prva liga
2,72

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju: Marko Šuler

Predsednik, ki noče niti evra, se trudi za otroke in čudi zameram

2,72

termometer

Marko Šuler
Marko Šuler spada med najboljše slovenske branilce tega tisočletja. Za reprezentanco je zbral 39 nastopov in se trikrat vpisal med strelce. Najbolj je ponosen na udeležbo na SP 2010. Foto: Vid Ponikvar

Ko je Marko Šuler pred slabim letom v Ljudskem vrtu sklenil bogato nogometno kariero, je zapustil šport in se posvetil poslu z nepremičninami. Na nogomet je pozabil, a ne za dolgo. V začetku leta je nepričakovano postal predsednik drugoligaškega kluba Dravograd, kjer se spopada s številnimi težavami. Pred spanjem si marsikdaj očita, kaj mu je tega sploh bilo treba, a ga žene naprej želja, da otrokom in koroškemu nogometu zagotovi lepšo prihodnost.

Dušan Kosić Sportal Celje, Bravo in Mura že v akciji, zanimiva odločitev Aluminija #video

Nekdanji slovenski reprezentant, na katerega so se rade lepile lovorike, obrambni steber nepozabne Kekove ''južnoafriške'' generacije in NK Maribor, eden najboljših branilcev, kar jih je bilo na sončni strani Alp v tem tisočletju. Vse to je Marko Šuler, ponosni Korošec. Ko je lani pomahal v slovo in še zadnjič sezul nogometne čevlje, je verjel, da je za dalj časa opravil s športom, ki mu je podaril toliko lepega. Kako se je zmotil.

Prijatelj Nejc Pečnik ga je moledoval, naj priskoči na pomoč Dravogradu. Zaigral je na njegova čustva, stvari pa so šle tako daleč, da se je nekdanji branilec vrnil v nogometni svet skozi velika vrata. Postal je predsednik, prvi mož koroškega drugoligaša, s katerim se je lotil povsem drugačnih izzivov, kot jih je bil vajen pri Mariboru. Zdaj se s klubom svoje mladosti ne bori le za preživetje, ampak tudi proti posledicam koronavirusa in, take stvari ga najbolj pogrejejo, številnim zdraham, zaradi katerih že dalj časa trpi koroški nogomet. Vztrajnosti mu ne manjka. Od kluba ne želi niti evra, ampak le zadoščenje ob spremljanju dolgoročnega napredka. To drugoligaško sezono bi najraje prekinil, prvo ligo pa razširil na 12 klubov.


Ko je lani pospravil nogometne čevlje v kot, se je posvetil povsem drugačnemu ritmu življenja. Vstopil je v svet nepremičninskih poslov in se posvetil družini. Ko je lani pospravil nogometne čevlje v kot, se je posvetil povsem drugačnemu ritmu življenja. Vstopil je v svet nepremičninskih poslov in se posvetil družini. Foto: Vid Ponikvar

Zmotili smo vas v družinskem krogu na Koroškem. Pravila karantene so iz dneva v dan bolj ohlapna, kako se spopadate z njimi?

Pri meni se ni spremenilo skoraj nič. Karantena je bolj ali manj veljala že ves čas, odkar sem končal kariero. Od takrat sem bil skoraj vedno doma z družino, zdaj pa je vse skupaj le še bolj striktno. Še vedno se izogibamo večjim javnim stikom, ogromno damo tudi na higieno. Otrokom poskušamo vcepiti, da naj bodo še bolj pozorni. Pri nas doma nismo imeli nikoli drastičnih ukrepov, ampak smo vedno raje upoštevali domačo pamet. Logiko. Ta naredi dosti k preventivi in zajezitvi tega virusa.

Se vam zdi, da otroci v obdobju pandemije koronavirusa težje razumejo, da je kaj narobe?

Pri njih moraš dodatno vztrajati. Otroci so taki, da tisti trenutek, ko jim kaj poveš, to vedo, čez dve uri pa že pozabijo. Če si dosleden in vztrajaš, se jih da marsikaj naučiti.

To vam kot nekdanjemu poveljniku obrambe, ki je znal pravočasno razporejati ukaze soigralcem in nadzorovati igro zadnje vrste, verjetno ni težko?

Neke stvari moraš na žalost narediti brez kompromisov. Takšno je pač življenje. Če nekomu prepustiš proste roke, zna včasih odtavati. Vseeno se mi zdi, da je današnja mladina, vsaj moja, še kar poslušna in razume, za kaj gre. Je pa to zelo odvisno od staršev in vzgoje.

Otroci se bolj učijo tistega, česar jih nočemo naučiti. Podzavest dela svoje. Moraš jim biti pravi vzor. Kompletni vzor. Ne učiš jih le tistega, kar želiš, ampak prav vse. Otroci vidijo vse živo in so prave gobice za vpijanje. Tako vpijejo tudi tisto, česar morda ne želiš.

Lani se je od aktivnega nogometa in mariborskega občinstva poslovil s tresočim glasom, polnim spoštovanja do navijačev. Družbo sta mu delala sinova. Lani se je od aktivnega nogometa in mariborskega občinstva poslovil s tresočim glasom, polnim spoštovanja do navijačev. Družbo sta mu delala sinova. Foto: Grega Valančič/Sportida Pri vzgoji otroka velja, podobno je tudi v športu, da je nekaj znanje, nekaj pa pedagoški vpliv. Slednji ima velik pomen, a se danes v šolah zanemarja. Treba je vzgajati otroke, ne pa skrbeti, da bodo le izobraženi. Treba jih je vzgojiti tako, da bodo sami od sebe vedeli, kaj je prav in kaj ni. Včasih je bilo tako.

Se čuti pomanjkanje avtoritete v šolah, imajo učitelji vedno manj pravic?

Preveč smo šli v drugo smer, do katere sem bil vedno skeptičen. Včasih so šle stvari po domače, zdaj pa je vse preveč birokratsko. Ni več logike, kmečke pameti, tistega, ko enostavno veš, kaj je prav in ne potrebuješ izgovorov ali diplomacije. Ko sam pri sebi veš, kako se odzvati, če narediš nekaj narobe. Ko npr. nekaj ukradeš, pa se nato najprej opravičiš, potem pa tega več ne ponoviš. Nikoli. Tega je danes vse manj, ker vsi iščejo luknje v zakonu. Iščejo jih pa zato, ker se jih da najti.

Sta vaša sinova na nacionalni televiziji nedavno spremljala posnetke zgodovinskih tekem slovenske reprezentance, kjer ste imeli pomembno vlogo? Konec prejšnjega tedna sta izstopali tekmi z najlepšim rezultatom, zmagi nad Rusijo in Alžirijo.

Nekaj malega sta sicer pogledala, kaj veliko pa ne. Sam sem, iskreno povedano, povsem pozabil, da si lahko ogledam ti dve tekmi. Če me znanci ne bi opozorili, ju sploh ne bi ujel. Še dobro, da so me spomnili. Ko sem si jih končno, prvič v življenju, ogledal v celoti, sem dobil kar kurjo polt. V meni so se prebudili najlepši spomini.

To je morda zgodovina, ki so jo otroci že pozabili. Mogoče sta moja otroka še malce premlada, da bi razumela, kakšne razsežnosti smo takrat postavljali. Morda bosta enkrat že doumela, čeprav čas izredno dobro briše stvari. Malce se že pozablja, kaj je bilo, mi, ki smo bili zraven, pa še kako dobro vemo, kaj se je takrat dogajalo. Kaj nam je pomenilo in kaj nam še pomeni.

Konec prejšnjega tedna si je z veseljem ogledal posnetek zgodovinske zmage nad Rusijo, po kateri se je Slovenija uvrstila na SP 2010. Konec prejšnjega tedna si je z veseljem ogledal posnetek zgodovinske zmage nad Rusijo, po kateri se je Slovenija uvrstila na SP 2010. Foto: Vid Ponikvar

Uspevalo vam je veliko. Favorizirani Rusiji, takratnemu aktualnemu polfinalistu evropskega prvenstva, ste preprečili nastop na velikem tekmovanju!

Način, kako smo se takrat predstavili na igrišču in igrali, je bil tako prepričljiv, da je vprašanje, ali bo to sploh še možno ponoviti. Veliko stvari se je poklopilo, ljudje so to začutili. Tako na igrišču kot izven njega je bilo čutiti vzdušje, ki ga v kolektivnem športu težko ustvariš. Težko je biti zdaj pameten, zakaj nam je uspelo. Potrebno je ogromno znanja, a tudi sreče, da se ti poklopi. Te stvari je treba provocirati, vanje verjeti, biti potrpežljiv. Čez noč se jih ne da narediti.

Igrali ste v posebnem zanosu, zlasti domačo tekmo z Rusijo v dodatnih kvalifikacijah za SP 2010 (1:0) v prepolnem Ljudskem vrtu, kjer je na tribunah vladala ekstaza, po koncu pa je sledilo veliko slavje.

Takrat smo celo presegli svoja pričakovanja in se odzvali drugače od tekmecev. Ni lahko igrati v takih trenutkih, a smo znali biti potrpežljivi in tekme brez panike izpeljati do konca. Proti Rusiji smo igrali lep, gledljiv, atraktiven nogomet. Ko ga gledaš za nazaj, se ti zdi še lepši.

Proti Alžiriji se je po drugi strani že poznalo, da je bila to neka nova izkušnja in smo bili v krču. Takrat ni bilo naše prepoznavne igre, bili smo celo v podrejenem stanju, česar nismo bili navajeni.

Ker sem bolj pozabljiv, sem tekmi spremljal s posebno nevednostjo. Koliko priložnosti je bilo, kje vse smo ga usra..., veliko tega sem pozabil. In ne, to ni bila sreča, enostavno smo si to zaslužili.

Ogledi tekem s SP 2010 so ga spomnili tudi na glasne vuvuzele, redne spremljevalce dvobojev. ''Vuvuzele so bile zelo moteče. Tako ob spremljanju tekme po televiziji, čeprav sem imel zvok na minimumu, še bolj pa na igrišču. Na tekmi proti ZDA je bilo še huje, saj je bil stadion zaprtega tipa. Enostavno se nismo slišali na igrišču in si moral z vidom kompenzirati veliko stvari. Z zvokom žal ni šlo.'' Ogledi tekem s SP 2010 so ga spomnili tudi na glasne vuvuzele, redne spremljevalce dvobojev. ''Vuvuzele so bile zelo moteče. Tako ob spremljanju tekme po televiziji, čeprav sem imel zvok na minimumu, še bolj pa na igrišču. Na tekmi proti ZDA je bilo še huje, saj je bil stadion zaprtega tipa. Enostavno se nismo slišali na igrišču in si moral z vidom kompenzirati veliko stvari. Z zvokom žal ni šlo.'' Foto: Vid Ponikvar

Danes od udarnih reprezentantov, ki smo jih spremljali proti Rusiji oziroma pozneje na SP 2010, v članski izbrani vrsti vztraja le še Bojan Jokić. Kapetan in najverjetneje bodoči rekorder po številu nastopov.

Saj je skoraj isti. Nič se ni spremenil od takrat. Zdrav je, ima pravi značaj. Je profesionalec od glave do pete. Točno ve, kdaj se dela, kdaj pa uživa. To se mu pozna tako na telesu kot na igrah. Da lahko tako dolgo vztrajaš, potrebuješ nekaj sreče, a tudi prave gene. Moraš pa se tudi izogibati poškodbam. Lepo je videti, da še vztraja. Vsi drugi pa se, vključno z menoj, pomikamo v ozadje. Zob časa ne prizanaša nikomur.

Takrat je Slovenija nastopila zadnjič na velikem tekmovanju, vodil jo je zdajšnji selektor Matjaž Kek.

V zadnjem času sva se nekajkrat pogovarjala, pa se mi zdi, da v teh letih ni spreminjal filozofije. Za moje pojme je bila njegova filozofija vedno prava. Leta pa seveda gredo dalje. Upam, da bo tudi s to generacijo, ki ima ogromen potencial in je po individualnih kvalitetah primerljiva z našo, karakter pa ima malenkost drugačen, naredil uspešno zgodbo. Važno je, da mu fantje verjamejo, tako kot smo mu mi. Mi njemu, on pa nam. To je bistvo kolektivnega športa, da nastane lepa zgodba.

Vsak mora pri sebi razčistiti, imeti obojestransko zaupanje, potem pa moraš iti na glavo, vključiti kvaliteto in borbenost. Le tako se lahko kosaš in primerjaš z večjimi reprezentancami, ki imajo veliko višje proračune od nas. Želimo iti tja, kjer smo nekoč že bili.

Srčno upa, da bo Matjaž Kek na veliko tekmovanje popeljal tudi današnjo generacijo, v kateri ne manjka kakovostnih igralcev. Srčno upa, da bo Matjaž Kek na veliko tekmovanje popeljal tudi današnjo generacijo, v kateri ne manjka kakovostnih igralcev. Foto: Vid Ponikvar

Pred desetimi leti je bila Slovenija na jakostni lestvici celo 15. reprezentanca sveta!

To je bilo res zanimivo obdobje. S Poljaki, Rusi in drugimi smo se kosali enakovredno. Ni bilo nobene razlike v kvaliteti. Morda v gledanju zviška in spoštovanju, to že, a ko je sodnik označil začetek tekme, se je pozabilo, kdo je kdo. Vsak igralec je točno vedel zase, kaj mora delati. Od začetka do konca. Potem so se stvari zlagale druga na drugo kot kocke.

To je bil prelep občutek. Ko si šel na tekmo in vedel, da je skoraj nemogoče izgubiti. Da ti to lahko prepreči le neka višja sila, ali pa tekmec, ki je boljši od tebe in ima boljši dan. Drugače pa skoraj nismo izgubljali. Da dobiš tak občutek, je nekaj neprecenljivega.

Nogometni vrhunec v zadnjih dneh predstavlja obujanje spominov ob predvajanju starih reprezentančnih tekem, saj novih preprosto ni več. Nogometno mrtvilo traja že dva meseca.

Res vlada čudno stanje. Nekaj novega, pa ne le v športu, ampak v celotni zgodovini. Redko kdo se spominja obdobja, da je bil tako omejen z gibanjem. A, ko gledam trenutno stanje, je bilo to nujno. Drugega ne vidim.

Trenutno se v drugi ligi kot predsednik Dravograda precej ubadam s tem, kako izpeljati stvari naprej. Za zdaj v klubu še nismo našli rešitve. Razumem tudi NZS, da je treba prvo ligo na vsak način zagnati. To je nekaj nujnega, saj so tam le preveliki vložki, za drugo ligo, vsaj za nas osebno v Dravogradu, pa je stvar drugačna. Tako iščemo načine, ali bo to sploh možno.

Smo v čudnem trenutku. Ekonomsko se bodo čutile posledice, financ bo manj, vseeno pa zdravje ostaja na prvem mestu. Ne upam si niti pomisliti, da bi se karkoli ponovilo ali da bi se začele stvari sredi sezone drastično spreminjati. Potem smo lahko le še na slabšem. Upam, da bodo vsi potegnili prave poteze.

V začetku leta je NK Dravograd dobil novo vodstvo. Marko Šuler je na veliko presenečenje postal predsednik. Želel je pomagati na drugačen način, a je usoda odločila drugače. Štiriletni mandat namerava opraviti do konca in se boriti za lepši jutri koroškega nogometa. V začetku leta je NK Dravograd dobil novo vodstvo. Marko Šuler je na veliko presenečenje postal predsednik. Želel je pomagati na drugačen način, a je usoda odločila drugače. Štiriletni mandat namerava opraviti do konca in se boriti za lepši jutri koroškega nogometa. Foto: Facebook/NK Dravograd

Čakate na odločitev NZS. Bi se lahko nadaljevala sezona še konec maja ali pa v začetku junija?

Scenarij je podoben za prvo in drugo ligo, le da je v drugi ligi bolj zahtevno stanje. Z večino klubov smo v stiku, prva četverica (Koper, Gorica, Radomlje in Nafta, op. p.) pa je za moje pojme prvoligaška. Če bi vprašali mene, bi drugo ligo v tem trenutku prekinil, hkrati pa razširil prvo ligo. Zdaj je idealen čas za razširitev.

Zakaj bi prekinili sezono druge lige?

Kakor sem se pogovarjal s klubi, je vprašanje, ali bodo lahko vsi drugoligaši peljali sezono naprej. Prvič, da zagotovijo vse potrebno v zdravstvenem smislu, ne gre pozabiti, da delujemo na amaterski ravni, drugič pa, da zagotovijo pogoje še v finančnem smislu. V Dravogradu iščemo načine, napenjamo stvari k temu, da bi se igralo, a ne najdemo rešitve, da bi to stvar zagotovili.

Kar pa se tiče prve lige, nisem za to, da bi se odpovedala. Tam se igra za naslov, za Evropo, vstopnice je treba podeliti na igrišču, to je pomembno.

Za drugo ligo pa je drugače. Pri nas ni toliko sponzorskih pogodb, televizijskih pravic, tudi prodaja igralcev ni velika. Če se igra pred praznimi tribunami, je to za gostitelja v drugi ligi velik strošek. Kdo bo to pokril? Načina še nismo našli, a se trudimo. Bo pestro, a bo NZS najbolje vedela, kaj narediti. Ga pa ni scenarija, ob katerem bi bili vedno zadovoljni prav vsi.

Upam, da nam bo uspelo. Da steče nogomet. Tragedija je, ker se ne igra tako dolgo, a smo bili v to prisiljeni. Ne verjamem pa, da bi se zaradi tega povsem podrl nogomet. Kot človeštvo smo le preveč trmasti in vztrajni. Prej ali pozneje se bo nadaljeval nogomet.

Ko je branil barve Maribora, je prišel do spoznanja, da je štirikrat, včasih celo šestkrat na sezono, odigrati tekmo z istim tekmecem, vendarle preveč. Prvo ligo bi razširil na 12 ekip. Ko je branil barve Maribora, je prišel do spoznanja, da je štirikrat, včasih celo šestkrat na sezono, odigrati tekmo z istim tekmecem, vendarle preveč. Prvo ligo bi razširil na 12 ekip. Foto: Vid Ponikvar

Zakaj pa bi bilo po vaše najboljše razširiti prvo ligo?

Če vprašate mene, prvoligaški format lige z desetimi klubi ne služi nikomur. Ne finančno ne tekmovalno. To omenjam že nekaj časa. Koper in Gorica trenutno v drugi ligi zelo izstopata. Če je možnost za razširitev, je napočil pravi trenutek. S tem enostavno rešiš veliko težav.

Ko sem bil pri Mariboru, smo igrali z istim tekmecem vsaj štirikrat v eni sezoni. To je že kar nezanimivo za gledalce. Ponavljajo se tekme, izgubi se žar, ki dela nogomet tako zanimiv. Poglejte večne derbije. Štirikrat smo ga imeli v sezoni, če pa smo se srečali še v pokalu, pa jih je bilo lahko tudi šest. Šest derbijev z Olimpijo pa je vendarle preveč za eno sezono.

Razumem, da se je prej tako igralo, ker klubi niso bili na isti ravni. Zdaj pa imamo močne drugoligaše, ki ne bi bili kanta za nabijanje. Tako kot to zdaj dokazujeta Tabor in Bravo, ki se enakovredno kosata z vsemi. Rudar Velenje ima v tej sezoni resda težave, a jih absolutno vidim v prvi ligi. Ni kaj, zdaj je idealen trenutek za širitev prve lige. To bi rešilo drugo ligo, saj bi s tem rešil izpad iz druge lige v tretjo.

"Sem zagovornik timskega dela. Ne predstavljam si take funkcije, da vlečeš poteze sam. Vendarle to ni kraljevina. Kdorkoli, direktor ali predsednik, potrebuje tim. Sem pristaš takšnega sodelovanja. Že na tej ravni je to ena večja stvar, kaj šele pri enem Mariboru, ko je v igri že velik denar. Potrebuješ prave ljudi, ki jim zaupaš, da lahko spelješ projekt. Drugače ne vidim, kako bi lahko opravljal to delo," kot predsednik NK Dravograd zagovarja timsko delo. "Sem zagovornik timskega dela. Ne predstavljam si take funkcije, da vlečeš poteze sam. Vendarle to ni kraljevina. Kdorkoli, direktor ali predsednik, potrebuje tim. Sem pristaš takšnega sodelovanja. Že na tej ravni je to ena večja stvar, kaj šele pri enem Mariboru, ko je v igri že velik denar. Potrebuješ prave ljudi, ki jim zaupaš, da lahko spelješ projekt. Drugače ne vidim, kako bi lahko opravljal to delo," kot predsednik NK Dravograd zagovarja timsko delo. Foto: Facebook/NK Dravograd Dravogradu ne kaže dobro na lestvici, v 20 nastopih ste zbrali le 10 točk in padli na zadnje mesto, grozi vam izpad v tretjo ligo.

V igri sta oba scenarija. Pripravljeni smo tudi na to, da za zeleno mizo izpademo v tretjo ligo, a je pri tem zelo pomembno, da ekonomsko preživimo. Preskok v drugo ligo je bil za nas morda prehiter, je pa res, da je naša ekipa bolj ali manj domača in tu nekih finančnih problemov, tudi če izpademo, ne bo. Naš cilj je, da kljub morebitnemu izpadu ali pa obstanku postanemo stabilen drugoligaš.

Bi vam lahko uspelo?

Korona je vse postavila na glavo, na žalost pa imamo na Koroškem še veliko težavo. Mesece se že trudim in napenjam s sodelovanjem, da bi Koroška končno stopila skupaj. Ljudje tu pri nas očitno vidijo stvari drugače. To je problem Koroške, zaradi katerega na koncu trpijo fantje. Cel šport. Trudim se, da bi bilo drugače, a sem za zdaj neuspešen. Morda pa mi bo le uspelo. Poskušal bom vse, ker sem vztrajen. Ne gre za Dravograd, Slovenj Gradec, Korotan ali Fužinar, ampak za koroški nogomet.

Absolutno je jasno, da Koroška pet drugoligašev ne more imeti, tudi prvoligaša v tem trenutku ne. Dva drugoligaša pa sta za moje pojme lahko. Drugi klubi skrbijo za konkurenco na igrišču, v ozadju pa bi lahko z njimi sodelovali. Bomo videli, take zgodbe je treba pisati na dolgi rok.

Vemo, kaj se je zgodilo včasih, če si ambiciozno gradil le na kratki rok. Tudi Dravograd je bil ena izmed takšnih zgodb. Pa razni Korotani, Zavrči in podobno. To so bili klubi z napačno zastavljenimi dolgoročnimi cilji. Lepo je narediti zgodbo na kratki rok, to ponavljati pa nekaj povsem drugega. Ta sistem poskušam vpeljati v Dravograd. Brez zaletavanja narediti neko zgodbo, ki bo trajala na dolgi rok, predvsem pa, da bo pametna za kompletno šolo in cel klub.

Čeprav predstavljate pomembnega nogometnega delavca z bogato zgodovino in izkušnjami, vam ni uspelo združiti nogometne Koroške?

Težko je. Mogoče sem preveč iskren in neposreden, v nekaterih stvareh pa preveč naiven. Vsega, kar sem izkusil in se naučil v tujini, ne moreš pripeljati sem. Pri nas je to težava že vrsto let. Enostavno ne znamo drugače, kot živeti s starimi zamerami, ki nimajo zveze z nogometom. Ljubosumje, zavist. Vztrajal bom pri tem, da bi to odpravil. Bilo bi škoda, če mi ne uspe, saj sami sebi pljuvamo v krožnik. Nastaja škoda, na koncu pa trpi naš nogomet. Upam, da se to spremeni.

Koroški bazen je bil vedno močen v nogometu. Trenutno nam manjka igralcev iz Koroške in v članski in preostalih reprezentancah. Upajmo, da se spremni.

Z Nejcem Pečnikom sta si vrsto let delila slačilnico v izbrani vrsti, zdaj sodelujeta pri NK Dravograd. Z Nejcem Pečnikom sta si vrsto let delila slačilnico v izbrani vrsti, zdaj sodelujeta pri NK Dravograd. Foto: Vid Ponikvar

Z Nejcem Pečnikom sta tesna sodelavca.

Najprej nisem imel namena vstopiti v klub Dravograd. Prišel sem pomagat, nato pa na veliko presenečenje postal predsednik. To je bila Nejčeva želja. Leto dni me je prepričeval. Bil je vztrajen. Toliko časa me je pregovarjal, da bi prišel v upravni odbor. Nisem vedel, da bom predsednik, potem pa so me hitro vrgli v ogenj. Nejc bo že dobil nazaj, vrnil mu bom z obrestmi (smeh, op. p.).

Ko pogledaš, hitro vidiš, da gre za otroke, za koroški nogomet. Prepričan sem, da sva z Nejcem tako dobra prijatelja, da me ne bo pustil na cedilu. Niti jaz njega. Preveč sva prestala, da bi se lomila na teh zadevah. Je pa ogromno ljudi, za katere misliš, da jih poznaš, a te na koncu razočarajo.

Velika želja je bila v Dravograd vrniti tudi Roberta Korena, a ga povsem razumem, da ima zdaj projekt v Celju. Bomo videli. Kar nekaj nas je takih, ki hočemo klubu nekaj vrniti. Je pa res, da smo bili navajeni na drugačno raven. Treba je vztrajati. Najlažje je vreči puško v koruzo in oditi, a bi potem več kot 200 otrok v našem klubu pustili na cedilu. Tega pa ne nameravam storiti. V karkoli se spustim, grem odločno, 200-odstotno. Drugače niti ne znam v življenju.

Opravljate pri Dravogradu plačljivo funkcijo?

Ne. Moj pogoj je bil, da to opravljam prostovoljno. Da nosim denar v klub, ne pa iz njega. Da pripeljem denar in ga razdelim med igralce in trenerje. To je bil pogoj. Dokler bo tako, bom tukaj. Ko bo drugače, bom odšel.

Spomin na atraktivni dvoboj, ko je v Ljudskem vrtu gostoval poznejši evropski prvak Liverpool in na krilih Mohameda Salaha in številnih drugih zvezdnikov napolnil mariborsko mrežo. Spomin na atraktivni dvoboj, ko je v Ljudskem vrtu gostoval poznejši evropski prvak Liverpool in na krilih Mohameda Salaha in številnih drugih zvezdnikov napolnil mariborsko mrežo. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Do kdaj traja predsedniški mandat?

Mandat traja štiri leta. Upam, da ga bom izpolnil, z Dravogradom imamo dolgoročne načrte.

Kako je sploh biti predsednik?

Kar nekaj novih sivih las sem dobil, čeprav sem tu šele od novega leta. Predsednik sem šele nekaj mesecev. Čeprav je nižja raven tekmovanja, nimaš lahkega spanca. Dosti nervoze je in spraševanja, zakaj ti je bilo tega treba, a nazadnje, ko vidiš, da gre vse skupaj za otroke, da jim omogočiš take pogoje, kot si jih imel ti, to spoznanje izniči vso slabo voljo. Zaradi tega greš lažje naprej in dobiš elan.

Na zadnjem novoletnem srečanju Nogometne zveze Slovenije je z veseljem poklepetal z nekdanjimi soborci v reprezentančnem dresu in predsednikom Evropske nogometne zveze Aleksandrom Čeferinom. Na zadnjem novoletnem srečanju Nogometne zveze Slovenije je z veseljem poklepetal z nekdanjimi soborci v reprezentančnem dresu in predsednikom Evropske nogometne zveze Aleksandrom Čeferinom. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ko ste lani končali kariero, ste se namenoma oddaljili od nogometa.

Res je. Imel sem povsem drugačno idejo, kaj bom počel v življenju. Bil sem v drugih vodah, pri poslovanju z nepremičninskimi projekti. Zdaj so se ti projekti na Koroškem nekoliko ustavili, manj je gradenj. Niti nisem imel namena ostati v športu, a je nato sledil tak trenutek, po katerem sem začutil, da se moram vrniti. Tu sem najmočnejši, saj dobro poznam stvari.

Kmalu bo minilo eno leto, odkar ste končali nogometno kariero. So vas v družini opozorili, da se bliža?

Ne, ne, sem slab pri obletnicah. Je bil pa pravi čas za slovo. Vsak dan se mi bolj zdi, da sem se odločil pravilno. Zdaj sem športno aktiven enako kot prej. Nisem zmanjšal količin, sem pa spremenil šport. Zdaj sem strastni teniški igralec. Igram ga brez težav, na polno. Tako kot košarko. Bal sem se, kaj bo z gležnji, a me prav nič ne boli. Moram kar potrkati na les, da bi bilo tako vsaj še 30 let. Najmanj. Življenje gre naprej, nogomet ni edina stvar v življenju. Če bi vedel, da mi bo tako, kot je zdaj, bi se mogoče odločil za slovo že kako leto prej.

Prepričan je, da se je lani odločil pravilno. Mariboru je pomagal do štirih naslovov državnega prvaka. Prepričan je, da se je lani odločil pravilno. Mariboru je pomagal do štirih naslovov državnega prvaka. Foto: Grega Valančič/Sportida

In nepotrebno mučenje s poškodbami?

Poškodbe, ki sem jih imel zadnjo sezono, bi se dale odpraviti. To sem vedel že prej, a so nekatere stvari šle v napačno smer. A, pustimo to. Zdaj se stvari pišejo na novo. Maribor je šel v nove zgodbe, tudi sam nisem izjema. Mogoče se pa še kdaj srečamo, tega nikoli ne veš. Že velikokrat sem se zarekel in ugriznil v jezik.

Torej bi se še lahko kdaj vrnili v Maribor?

To je čar življenja. Nikoli ne veš, kaj te lahko preseneti. Veliko stvari je zarečenih v življenju. Nekaterih stvari, ki sem jih povedal, sem se držal, nekatere pa tudi sam požrl.

Imate 37 let. Ste kdaj razmišljali, da bi v drugi ligi zaigrali za Dravograd? Podobno kot mlajši izmed bratov Pečnik?

Tudi to me je Nejc prosil, a sem zavrnil. Razumel me je. Težko bi se bilo kosati z 10 let mlajšimi igralci, ki so pripravljeni. Verjemite mi, da bi imel z njimi velike probleme. Druga liga se zelo podcenjuje. Dosti fantov je talentiranih, tako da bi si prej naredil kako sramoto, kot pa kaj dobrega. Navajen sem trenirati po svojem načinu, ki zahteva ogromno, pod drugačnimi pogoji pa bi izpadel vse prej kot en branilec, ki je igral na svetovnem prvenstvu. Ni kar tako, da bi obul čevlje in odigral dobro.

Kariero sem želel končati na visoki ravni. Igranje v nižjih ligah me ni zanimalo. Ko sem končal, sem dobil še ogromno ponudb, tudi iz slovenske prve lige, pa celo iz tujine, kar me je pri teh letih zelo presenetilo. To je bila velika čast. A takrat sem imel fiksno željo, da je bilo dovolj nogometa. Trenutek je bil pravi, ničesar ne obžalujem.

''Pred njima je še veliko let. Lahko spišeta še kaj velikega v nogometu. Izkušenj imata absolutno dovolj. Če bosta imela ta motiv, se da še marsikaj spisati. Je pa bila to pri NK Maribor zgodba, ki bo v Sloveniji težko ponovljiva. Zlasti zdaj, ko so napočili drugačni časi za nogomet," je Šuler spregovoril o nekdanjem trenerju pri vijolicah Darku Milaniču in dolgoletnemu športnemu direktorju Zlatku Zahoviću. ''Pred njima je še veliko let. Lahko spišeta še kaj velikega v nogometu. Izkušenj imata absolutno dovolj. Če bosta imela ta motiv, se da še marsikaj spisati. Je pa bila to pri NK Maribor zgodba, ki bo v Sloveniji težko ponovljiva. Zlasti zdaj, ko so napočili drugačni časi za nogomet," je Šuler spregovoril o nekdanjem trenerju pri vijolicah Darku Milaniču in dolgoletnemu športnemu direktorju Zlatku Zahoviću. Foto: Miloš Vujinović/Sportida

Je Maribor ostal klub, ki vas je najbolj zaznamoval v karieri?

Pravzaprav sem bil najdlje v Mariboru in z njim doživel milijon zgodb. In to takšnih zgodb o uspehu, primernih za klube v tujini, ne pa za slovenski klub s takim proračunom. Sem pa v karieri tudi sam zbiral klube in lige, kjer ni bilo vse podrejeno financam, ampak je šlo za oseben, športni motiv. Tudi Gent, Hapoel, Legia … Res ogromno uspehov in lovorik. Na koncu, ko pogledaš, to ni bilo naključje. Pustil sem pečat v klubih s poštenim in iskrenim delom. Lahko pa rečem, da je Maribor moj klub in moje mesto. Ima neko posebno mesto v zgodovini poleg sedemletnega reprezentančnega obdobja, ki je bilo res neponovljivo. Res smo bili dobri.

Olimpija Trening Sportal Kdo sploh odloča o usodi nogometašev? Safet Hadžić Sportal Neprijetna napoved Safeta Hadžića Domen Beršnjak Sportal ''Smešno se sliši, a zdaj je idealna priložnost za ligo 12'' NNC Brdo Sportal NZS se je odločila, Dončić dvignil palec novostim NZS Novoletno srečanje Sportal NZS v skrbeh: Izguba se bo štela v milijonih, ogrožen je obstoj klubov #video NK Mura, NK Maribor, prva liga Sportal Kaj bo z nogometom? Vlada sprejela nekaj pomembnih odločitev. Zlatko Zahović, Darko Milanič Sportal Kriterij, po katerem NK Maribor spada med najslabše na svetu Olimpija Mura Sportal Nogometaši še brez zelene luči #video

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 16
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin