Pariz 2024
Sobota, 20. 7. 2024, 4.00
5 mesecev
Intervju z Jasno Dokl Osolnik, direktorico Dolenjskega muzeja
Manj znana dejstva o življenju slovenskega športnega velikana Leona Štuklja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,15
Ob 100. obletnici prve zlate olimpijske medalje Leona Štuklja smo se pogovarjali z Jasno Dokl Osolnik, direktorico Dolenjskega muzeja, ki hrani večino osebnih in športnih predmetov slovenskega športnega velikana.
Leona Štuklja se bodo mnogi spominjali kot najbolj vitalnega stoletnika, kar so jih kadarkoli imeli priložnost srečati. Spet drugim se je v spomin zapisal zaradi lahkotnega koraka in vedrega obraza, ko je pri 97. letih kot najstarejši še živeči olimpijski prvak leta 1996 vkorakal na odprtje olimpijskih iger v Atlanti in navdušil ne samo ameriškega predsednika Billa Clintona, ampak tudi milijarde gledalcev pred TV-zasloni. A v slovenski športni zgodovini bo zapisan predvsem kot prvi dobitnik zlate olimpijske medalje. Danes mineva natanko sto let od dne, ko so mu v Parizu okrog vratu obesili zlato odličje za zmago v mnogoboju, nekaj dni pozneje pa še za najboljšo predstavo na drogu.
20. julija 2024 mineva natanko sto let od dne, ko je slovenski telovadec Leon Štukelj (1898 - 1999) v Parizu, ki bo torej točno sto let pozneje spet gostil poletne olimpijske igre, prejel svojo prvo zlato olimpijsko medaljo. Odličje je osvojil z zmago v mnogoboju, na istih olimpijskih igrah pa nekaj dni pozneje še zlato na drogu. O dediščini slovenskega športnega velikana, ki je vse življenje prisegal na zmernost tako v hrani kot preostalih vidikih življenja, smo se pogovarjali z Jasno Dokl Osolnik, nekdanjo gimnastičarko, danes direktorico Dolenjskega muzeja, kjer delo in lik velikega Leona Štuklja, dobitnika šestih olimpijskih medalj, v zadnjih mesecih postavljajo v središče svojega raziskovalnega dela.Danes mineva natanko sto let od dne, ko je gospod Leon Štukelj prejel zlato olimpijsko medaljo v mnogoboju. Ali imate v Dolenjskem muzeju še kakšne zanimive informacije o tem dnevu?
Leon Štukelj (1898 - 1999) je bil eden najuspešnejših slovenskih športnikov v zgodovini, s šestimi olimpijskimi medaljami pa slovenski rekorder po številu olimpijskih odličij.
Vemo, da je tekmovanje v mnogoboju na olimpijskih grah v Parizu potekalo od 17. do 19. julija 1924, 20. julija pa je bila na sporedu slavnostna podelitev medalj. Po tistem se je olimpijska odprava vrnila v Slovenijo, kjer so se 24. julija najprej ustavili na Rakeku, imeli so tudi nastop v Ljubljani, 26. julija, se pravi točno na dan, ko bo letos v Parizu odprtje olimpijskih iger, pa se je Leon Štukelj kot veliki zmagovalec vrnil v Novo mesto, kjer so ga na Glavnem trgu sprejeli z vsemi častmi.
Ste gospoda Štuklja osebno poznali?
Da, kar dobro. Spoznala sva se pri mojih 12. letih in ker sem bila gimnastičarka in rojakinja, je spremljal tudi mojo športno pot.
Kakšen je bil kot človek?
O tem lahko največ povejo člani njegove družine, jaz pa lahko rečem, da je bil zelo odprt, da je imel doma veliko obiskovalcev, da je bil zelo prijazen, rad je kramljal z ljudmi na ulici.
Sledil je rutini, ki se je je držal brez izjeme. Tako pri prehrani kot pri telovadbi, skratka na vseh področjih. Vedno je poudarjal, da je treba jesti zmerno, in zanimivo je, to je povedala njegova žena Lidija, da je vedno želel imeti popoln obrok. Se pravi obrok z juho, glavno jedjo, solato in sladico, ampak v zelo majhnih količinah. Občasno je pri kosilu spil kozarec vina …
Bil je tudi zelo izobražen in si je za širjenje obzorij prizadeval vse življenje. Zanimalo ga je dogajanje na različnih področjih. Na športnem področju, zanimalo ga je, kaj se dogaja v Sloveniji in po svetu, zelo veliko je bral, zelo ga je zanimala zgodovina …
Bil je zelo skromen in zelo strog do sebe. Rad je imel rutino. Ko je bil mlajši, se je dvakrat na dan odpravil na sprehod, v parku je izvajal dihalne vaje in telovadil. Telovadil je tudi doma, po vrnitvi na športno sceno pa pogosto tudi za medije, ki so želeli posneti njegove vaje.
Vse življenje je živel po sokolskih načelih, to so skromnost, zmernost, disciplina in predanost. Ko sem ga nekoč vprašala, kaj je tisto, kar ga je tako pritegnilo pri Sokolih, je dejal da mu je bilo najbolj zanimivo, kako so peli, kako so usklajeno korakali, pa tudi to, da so imeli lepe uniforme. Pri tem je zanimivo izpostaviti, da nikoli ni imel svojega sokolskega kroja in da si ga je, ko se je udeležil sprejema pri kralju, kjer je prejel red svetega Save, moral izposoditi od prijatelja.
Jasna Dokl Osolnik: Leon Štukelj je bil zelo izobražen in si je za širjenje obzorij prizadeval vse življenje. Zanimalo ga je dogajanje na različnih področjih. Na športnem področju, zanimalo ga je, kaj se dogaja v Sloveniji in po svetu, zelo veliko je bral, zelo ga je zanimala zgodovina …
Umrl je nekaj dni pred 101. letom. Morda veste, čemu je to pripisoval? Kaj je bil njegov recept za vitalno starost?
Svojo starost je pripisoval več dejavnikom. Vedno je govoril, da so za to najprej zaslužni njegovi geni, češ da so mu rojenice dobre gene položile v zibelko, in pa njegova zmernost, da je torej pazil na svoje telo. Spomnim se, da mi je že v visoki starosti rekel, da pazi na to, da zaradi skrbi za hrbtenico ne nosi pretežke prtljage. Skratka, pazil je nase.
Ste v obdobju, ko ste raziskovali njegovo življenje, naleteli na kakšno informacijo, ki vas je presenetila? Na razstavi med drugim izvemo tudi, da je zbiral razglednice in podpise znanih osebnosti, kar se mi je zdelo izjemno zanimivo.
Leon Štukelj je bil strasten zbiratelj. Zbiral je sokolske značke, značke z olimpijskih iger, znamke, podpise znanih športnikov in razglednice, ki jih je tudi sam izredno rad pošiljal. Tako jih je na primer samo iz Atlante poslal več kot 60 in nekje je povedal, da mu je pisanje vzelo ogromno časa. Sama jo imam še vedno shranjeno. Kartice je pošiljal že leta 1936 iz olimpijskih iger v Berlinu … To je bila ena njegovih navad.
Leon Štukelj je zbiral podpise znanih športnih osebnosti.
Rad je pisal razglednice in bil zelo vesel, ko so se drugi na potovanju spomnili nanj.
Pri podpisih, ki ste jih prej omenili, mi je bilo osebno najbolj fascinantno to, da si je doma vnaprej pripravil lističe in imena ljudi, ki jih je želel prositi za podpis, napisal na pisalni stroj, ki ga je uporabljal vse do smrti. Včasih jih je na dogodke, kjer je te ljudi pričakoval, nesel s seboj, včasih pa jih je predal komu drugemu, da so za podpis prosili namesto njega.
Med temi podpisi najdemo podpise številnih znanih športnih osebnosti, od hrvaškega boksarja Mateja Parlova, gimnastičarke Nadie Comaneci in Larise Latinine, hrvaškega kanuista Matije Ljubeka … Tudi iz tega lahko sklepamo, da so mu šport in športniki vse življenje zelo veliko pomenili.
Nepozabni prihod Leona Štuklja na olimpijski stadion v Atlanti na odprtju olimpijskih iger leta 1996:
Zlata olimpijska medalja ima danes izjemno težo, je tak pomen imela tudi pred sto leti? Ali obstajajo podatki o tem, kaj je zlata olimpijska kolajna pomenila v tistem obdobju?
Najprej je treba omeniti in Leon je tudi sam večkrat poudaril, da je bila konkurenca v tistih časih bistveno manjša kot danes, so pa olimpijske prvake častili že takrat. Zanimivo je, da pred olimpijskimi igrami v Parizu leta 1924 od Leona Štuklja nihče ni pričakoval takega uspeha.
V enem od intervjujev je tudi sam dejal, da je bil zelo presenečen nad uspehom in ga tudi ekipa ni pričakovala. Iz tega lahko sklepamo, da na igre niso odpotovali z idejo, da bi osvajali olimpijske medalje, ampak je bilo vse skupaj veliko presenečenje. Prijetno presenečen je bil tudi ob vrnitvi domov, ko so ga in ekipo sokolski tovariši pričakali na vseh železniških postajah, pozdravljali, mahali …
Štukelj je samo na olimpijskih igrah skupno osvojil šest medalj: dve zlati v Parizu leta 1924, zlato in dve bronasti v Amsterdamu leta 1928 ter srebro v Berlinu leta 1936.
Šele takrat se je začel zavedati pomembnosti olimpijskega dosežka, je pa takrat izjavil, da je svoj uspeh vedno dojemal kot nacionalni uspeh. To pomeni, da je čutil, da je zlata olimpijska medalja bolj kot zanj osebno pomembna za državo, ki so jo z ekipo v Parizu zastopali (Kraljevina SHS, op. a.), in za Sokole.
Pa še en primer, ki potrjuje prej omenjeno tezo. Ko so ga nekoč vprašali, kako se je počutil kot junak na odprtju OI v Atlanti leta 1996, ko ga je pozdravil tudi ameriški predsednik Bill Clinton, je dejal, da odlično, a še bolj kot to, se je začel zavedati, da je njegova udeležba na slovesnosti ob odprtju iger odlična promocija za našo malo deželo. Skratka, sebe nikoli ni postavljal v ospredje, ampak je bolj gledal na splošno dobro.
So mu olimpijske medalje, v karieri jih je osvojil kar šest, pozneje v življenju prinesle karkoli pozitivnega? Vemo, da je imel kar nekaj trpkih preizkušenj za seboj, da se je po drugi svetovni vojni zaradi nestrinjanja s komunističnim režimom znašel v nemilosti in pristal celo v zaporu. So tudi olimpijske medalje odigrale vlogo pri preobratu, torej pri vrnitvi v olimpijsko družino?
Leon Štukelj se nikoli ni izpostavljal kot nekdo, ki je olimpijski prvak, si je pa zagotovo želel, da bi bil spet priznan kot športnik. Z režimskimi težavami se je nekako sprijaznil, potem se je leta 1968 zgodil preobrat.
Prebrala vam bom odlomek iz pogovora s Frančkom Jaukom v njegovi knjigi Leon Štukelj Prvih 100 let, ki ga je vprašal, kdaj in kako se je prelomilo v odnosu do Leona Štuklja. "Je šlo za postopnost ali za samo en trenutek, za katerega lahko rečeva, da je pomenil črto med tišino in novim glasnim razmišljanjem o vaši tekmovalni poti med obema vojnama?"
V Dolenjskem muzeju je na ogled tudi dnevna soba Leona Štuklja.
In Leon Štukelj odgovarja: Bilo je leta 1968 (Štukelj je bil takrat star 70 let, op. a.). Tega leta se je, kot danes vemo, zgodilo marsikaj, v mojem stanovanju pa je zazvonil telefon. Na drugi strani se je oglasil ženski glas iz Ljubljane in rekel: 'Leon, vzemi stol in sedi. V tem trenutku sem izvedela,' je rekla: 'Da te nameravajo imenovati za častnega občana Novega mesta.' Čez čas sem dobil pismo takratnega predsednika občine. Bilo je ljubeznivo sestavljeno pismo s prošnjo, da bi me rad obiskal, če mu bom to dovolil. Za tiste čase je bilo tako pisanje na moj naslov res nekaj posebnega. V Novem mestu so formalno napravili vse, kar je treba za takšno imenovanje in kar se pri takih rečeh spodobi. In zato sem si rekel, zakaj bi ne pristal, končno sem Novomeščan, in če moji rojaki mislijo, da sem tega vreden, potem naj tako tudi bo. In tako se je zgodil najin sporazum in potem tista nepozabna ceremonija, po kateri sem bil, tako sem sodil, tudi uradno znova priznan športnik.
Torej, še več kot to, da je postal častni občan, mu je pomenilo to, da so ga z imenovanjem spet vrnili v športno življenje. To, da je izgubil ta status, ga je seveda bolelo. Ko so mu nekateri očitali, kaj pa to in ono med vojno, je vedno odgovarjal, naj ga s temi zadevami pustijo pri miru, češ da je samo in zgolj telovadec. Poleg tega je bil pacifist, seveda si ni želel na fronto.
Leta 1968 je postal častni občan Novega mesta, kar mu je ogromno pomenilo.
Večino materialne dediščine Leona Štuklja hrani Dolenjski muzej v Novem mestu. Kako močno čutite odgovornost do negovanje spomina na tega velikega telovadca in človeka?
Do tega čutim osebno odgovornost, ne samo kot direktorica muzeja, ampak tudi osebno kot njihova družinska znanka, da se s predmeti Leona Štuklja izjemno pazljivo ravna in da se bo tisto, kar smo se dogovorili, tudi zgodilo. Da torej nikoli ne bomo dopustili, da bi spomin na Leona Štuklja zbledel.
V Dolenjskem muzeju smo se leta 2018 odločili, da pripravimo največjo razstavo o Leonu Štuklju do zdaj, hkrati smo ob tej priložnosti želeli poudariti tudi vpogled v njegovo osebno življenje. Hči Leona Štuklja, gospa Lidija Pauko, nam je predmete iz njegovega življenja najprej posodila, takrat smo prvič predstavili tudi njegovo dnevno sobo, po razstavi pa se je, ko se je prepričala, da res lepo skrbimo za dediščino njenega očeta, odločila, da nam predmete, seveda v dogovoru z njenima otrokoma, se pravi vnukoma Leona Štuklja, preda v trajno last.
S tem, ko smo prevzeli njegovo dediščino, smo dolžni to dediščino predstavljati javnosti. To pomeni, da se trudimo, da vedno izpostavimo nekaj novega, da izkoristimo priložnosti, kot je denimo zdaj, ko praznujemo stoto obletnico iger v Parizu in prve olimpijske medalje Leona Štuklja, da javnosti pokažemo nov zorni kot Leona Štuklja. V tem trenutku sta na temo Leona Štuklja odprti dve razstavi, ena je na Glavnem trgu v Novem mestu, druga bo v Parizu.
Kar zadeva njegove osebne in športne predmete, je večina v Dolenjskem muzeju, kar pa zadeva pisna gradiva, jih imajo tudi v Pokrajinskem arhivu Maribor. Hči Leona Štuklja je nekaj njegovih knjig podarila knjižnicam, beležnico, ki je Leonu zelo veliko pomenila, pa je predala Frančku Jauku.
Na ogled so tudi oblačila Leona Štuklja in številni dragoceni predmeti, ki jih je prejel v dar.
Nalivno pero, ki mu ga je ob 100. rojstnem dnevu podaril takratni predsednik vlade dr. Janez Drnovšek.
Nož za odpiranje pisem, ki mu ga je podaril nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton.
Fotografiji nemške režiserke Leni Riefenstahl (na levi iz leta 1994, na desni iz leta 1936) sta spomin na olimpijske igre v Berlinu leta 1936.
Mlade generacije Leona Štuklja verjetno ne poznajo, pa vendar, kaj bi želeli, da bi iz zgodbe o Leonu Štuklju lahko prenesli nanje?
V času, ko smo vsi zelo zasičeni z vsakdanjim življenjem, ko smo z vseh strani bombardirani z informacijami in ko hitimo kot nori, bi si želela, da bi znali povzeti to, kar je Leon vedno govoril, torej to da v življenju potrebujemo zmernost in da moramo paziti na svoje telo.
Poudarila bi tudi to, še posebej v današnjih časih, ko mnoge vodita maksimalen egoizem in egocentričnost na vseh področjih, da Leon Štukelj nikoli ni bil materialist. Tudi na stara leta, ko so ga vprašali, kako doživlja svojo slavo, je dejal, da se mu vse skupaj zdi kar malo pretirano, in ni bil prepričan, da mu je res treba namenjati toliko pozornosti, češ da je še toliko drugih dobrih športnikov, ki bi si tudi to zaslužili. Skratka, v materialnem smislu ni nikoli hotel izkoriščati svoje popularnosti, bolj ga je zanimalo, kaj to pomeni za naš narod in državo.
Kip Leona Štuklja na Kandijskem mostu.
Brv Leona Štuklja
Športna dvorana Leona Štuklja
Zelo zanimivo je tudi to, da se ni nikoli deklariral kot športnik, niti se ni opredeljeval kot gimnastičar, ampak kot telovadec. Torej nekdo, ki vadi, ki obvladuje svoje telo, nekdo, ki dela za svoje telo in ki s svojim telesom izvaja določene prvine. Imel je veliko srečo, da je bil rojen s takšno telesno konstitucijo. Imel je 50 kilogramov in 161 centimetrov, ob tem pa zelo močan zgornji del telesa. Tudi zato je lahko kot prvi na svetu na krogih izvajal tezne vaje, ki so mu prinesle toliko uspeha.
Na Leona Štuklja se bodo spomnili tudi v Parizu, ki bo med 26. julijem in 11. avgustom gostil poletne olimpijske igre. Dolenjski muzej je v dogovoru z ministrstvom za kulturo in Olimpijskim komitejem Slovenije ob tem zasnoval dve vsebini, povezani z Leonom Štukljem.
Leon Štukelj in Juan Antonio Samaranch
Pripravili so 17-minutno videoprojekcijo z naslovom Leon Štukelj, od Pariza do Pariza, ki jo bodo v času olimpijskih iger predvajali v osednjem prostoru Slovenske hiše v Parizu. "Film bo imel dva poudarka, in sicer bo poudaril Leona Štuklja kot tekmovalca, ki je nastopil na treh olimpijskih igrah (v letih 1924, 1928 in 1936), ter Leona Štuklja po letu 1987, ko se je s prejemom olimpijskega ordena, ki mu ga je Juan Antonio Samaranch izročil na unverziadi v Zagrebu, spet vrnil v olimpijsko družino. Od takrat naprej se je v javnosti spet pojavljal kot športnik, med drugim je bil na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992 kot član slovenske delegacije in nato še v Atlanti leta 1996 (kjer je bil kot najstarejši živeči olimpijski prvak ena od osrednjih zvezd otvoritvene slovesnosti olimpijskih iger, navdušil pa je s poskočnim korakom in vedrino, op. a.), kjer je naredil izjemen vtis," je povedala direktorica Dolenjskega muzeja.Dolenjski muzej bo s predmeti na temo olimpijskih iger v Parizu leta 1924 opremil tudi konferenčno sobo v slovenski hiši. Tam bosta na ogled repliki obeh olimpijskih medalj iz Pariza, replika diplome s podpisom Pierra De Coubertina in originalni kovček, s katerim je Štukelj potoval v Pariz.
Preberite še:
