Ponedeljek, 13. 1. 2020, 19.30
4 leta
Intervju s kapetanom slovenskih odbojkarjev Tinetom Urnautom
Tine Urnaut udaril po sistemu: Tega ni nikjer drugje #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,20
1
Kapetanu Tinetu Urnautu se v Berlinu ni poznalo, da od evropskega prvenstva ni igral uradne tekme.
Rane, ki so jih slovenski odbojkarski izbrani vrsti prizadejali Francozi, so še sveže, nastopa v Tokiu ne bo, a kapetan Tine Urnaut meni, da niti enemu ne more ničesar očitati, saj so vsi dali od sebe vse, kar so imeli in znali. Kritičen je bil do sporeda tekmovanja in se v našem pogovoru zazrl tudi v prihodnost in klubsko sezono, ki je še pred njim.
Slovenci so po izjemnem evropskem prvenstvu, ko so osvojili srebrno odličje, tudi v Berlin pogumno odšli po olimpijsko vozovnico. Že to, da za Rio 2016 niso imeli niti pravice igrati v kvalifikacijah, govori, kako težko se je pri odbojki uvrstiti na olimpijski turnir, a niso obupavali in pokazali žar in borbo, ki ju zdaj pri naših fantih še nismo videli. V skupinskem delu so brez poraza osvojili prvo mesto, v obračunu za finale proti favorizirani Franciji pa so že vodili 2:0, nato pa popustili in ostali praznih rok. Razočaranje je bilo neizmerno, saj bo treba novo priložnost čakati štiri leta.
Četrtek. Francija. Poraz po visokem vodstvu. Kaj reči na vse skupaj po nekaj prespanih nočeh?
Težko je tudi zdaj reči karkoli pametnega. Kaj pa vem, kaj je šlo narobe, da smo Francoze vrnili v igro. Zagotovo nam je zmanjkalo energije, v tretjem nizu, ki smo ga odlično odprli, so nam na tla padle tri, štiri lahke žoge in Francozi so zavohali kri. Videli so, da morda pa le ni še vsega konec, ključni trenutek pa je bila zamenjava podajalca. Po tej menjavi so postali povsem druga ekipa. Francija je po kakovosti boljša od naše in če jo želiš premagati, moraš pač odigrati tri nize na več kot sto odstotkih. To ni vedno najlažje. Mi smo blesteli dva niza, oni tri ... Zagotovo pa ne moremo nikomur prav nič očitati, saj smo vsi dali v tistem trenutku od sebe vse, kar smo imeli v rezervoarju.
Kapetan odločitev selektorja ni želel komentirati.
Ko smo že pri rezervoarju. Bi se dalo kaj več goriva privarčevati v skupinskem delu. Polfinale je bil tako rekoč zagotovljen že po zmagi nad Belgijo, vi ste šli odločno po prvo mesto. Ste se želeli izogniti Bolgariji, ki pa je po treh zmagah tako kot vi v polfinalu potegnila krajšo ...
To boste morali vprašati selektorja. O tem težko govorim. Odločitve selektorja težko komentiram. Trener se je odločil, kot se je. Vem le to, vsakdo, ki ga postavi na igrišče, mora od sebe dati maksimum in tako je tudi bilo. Dejstvo pa je, da kadarkoli je kdo preračunaval in se šel igrice, je na koncu potegnil črto. Povsem prav je, da smo šli vsako tekmo na zmago.
Vrhunci polfinala proti Franciji ali ko iz raja brez opozorila padeš v pekel:
Francozi so kar 27 točk dosegli le z blokom in servisom. Večino od tega v zadnjih treh nizih.
Vsekakor je veliko lažje blokirati, ko začneš bolje servirati. V prvih dveh nizih smo bili odlični na sprejemu, nato pa se je vse skupaj ustavilo tudi tukaj. In ko nisi suveren v igri na nasprotni servis, postane zelo težko.
Tudi potrpežljivosti v napadu je primanjkovalo ...
Kot sem rekel, ko odpove "side-out", je težko. Tudi ko smo imeli idealen sprejem, nismo znali zaključiti žoge. S tem ti hitro pade samozavest, oni so začeli igrati vse bolje. Tiste žoge, ki smo jih ubranili v prvih dveh nizih in prišli do protinapada, jih v nadaljevanju nismo in potek srečanja se je na našo žalost obrnil na drugo stran.
Francozi v prvih dveh nizih niso vedeli, kje so.
Poraz je pomenil konec olimpijskih sanj, Francozi pa so dan kasneje brez težav premagali tudi gostitelje Nemce. Najbrž bi jih tudi vi, če bi vam uspelo streti Francijo?
Težko je reči, kaj bi se zgodilo, če bi mi igrali finale. Verjetno bi premagali Nemce, a to lahko govorimo le teoretično. A še enkrat več se je izkazalo, kako pomembna je tehnika v moderni odbojki. In Francozi so tehnično ena najmočnejših ekip na svetu. Ko v tako kratkem času odigraš tako veliko tekem, je ravno tehnika tista, ki naredi tisto razliko. To se je na tem turnirju res lepo videlo.
Ste si tekmo s Francijo mogoče ogledali tudi v posnetku?
Nisem imel časa, niti ne vem, kakšen smisel bi to imelo.
Razočaranje v slovenski reprezentanci je bilo po porazu s Francijo neizmerno. Na novo priložnost bo treba namreč čakati nova štiri leta.
Veliko razočaranje je še zdaj čutiti, najbrž ga je bilo po tekmi še mnogo več. Kako je bila videti slovenska slačilnica po tekmi?
Po eni strani je bilo res veliko razočaranja, saj se vsi zavedamo, kaj nam je spolzelo iz rok, po drugi strani pa smo odigrali dva niza in pol na takem nivoju, kot ju do zdaj še nismo. Tudi na evropskem prvenstvu nismo igrali tako dobro. Zagotovo je bila to naša najboljša odbojka v zadnjih dveh letih, Francozi niso niti vedeli, kje so. Če bi v drugem nizu vsaj pol priložnosti, ki smo jih imeli, izkoristili, bi se ta končal podobno visoko kot prvi. Ta igra nas lahko navdaja z optimizmom. Seveda, ko vodiš 2:0, tako močno prevladuješ, na koncu pa ostaneš praznih rok, zaboli. A tak je pač šport.
Ravnokar poteka evropsko rokometno prvenstvo, zato sem malce pogledal, kako se tam pride v Tokio. Prek prstov se lahko na olimpijski turnir uvrsti osem evropskih ekip, pri odbojki je vse skupaj omejeno na štiri. Zanimivo je, kako se šport od športa razlikuje, kar malce nepravično.
Večina stvari v odbojki, govorim na splošno, je nepravičnih. To ni človeško. V nobenem drugem športu evropsko prvenstvo ne traja 12 dni, in če igraš v finalu, igraš deset tekem. Tudi ta turnir, ki so si ga izmislili ne vem komu na čast, je nekaj boljšega, kar sem videl do zdaj. Da za novo leto igraš še eno mini evropsko prvenstvo. Šest ekip na tem turnirju je sposobnih na evropskem prvenstvu osvojiti odličje, za nameček pa je zmagovalec odigral pet tekem v petih dneh. To res nima nobenega pravega smisla, a tako vse skupaj poteka v odbojki. Že vrsto let.
Kritičen je bil do sistema, ki vlada v odbojki, a priznal, da beseda igralcev pomeni zelo malo.
Kdo bi moral povzdigniti glas, da bi se kaj spremenilo?
Ne vem. Vodilni pri Mednarodni odbojkarski zvezi (FIVB) in drugi veljaki bi morali malce prisluhniti igralcem, ki pa že dolgo vemo, da nimamo kaj dosti besede. A očitno se v tem športu vrti preveč denarja, tekme pa si sledijo drugo za drugo, tudi poškodb je vse več ...
V Tokiu ne bo niti Srbov, ki so evropski prvaki ...
Evropskih podprvakov tudi ne. V zadnjih štirih letih smo dvakrat igrali v finalu evropskega prvenstva in od tega smo le enkrat imeli pravico igrati kvalifikacije za nastop na olimpijskih igrah. Vse skupaj je malo, če ne zelo smešno. Če samo pogledate preostale kvalifikacijske skupine iz drugih celin, lahko ugotovite, da bi lahko kogarkoli dali na naš turnir in se ne bi uvrstil v polfinale, temu ne bi bili niti blizu. Evropa ima rezervirana štiri mesta, zakaj je tako, nisem pravi naslov ...
Že poleti bo na sporedu nova akcija. Končno se bo tudi v Sloveniji igrala svetovna liga, ki se po novem imenuje liga narodov.
To je tekmovanje, na katerem želim igrati že 15 let. Vedno sem si želel biti ob boku najboljših reprezentanc na svetu in ta želja se nam je zdaj tudi uresničila. Verjamem, da se bomo že v krstnem nastopu dokazali in svetu pokazali, da smo zasluženo del svetovne elite.
Torej razočaranje v Berlinu ne bo vplivalo na prihodnost v slovenski reprezentanci?
Nikakor. Toliko je tekmovanj v odbojki, da nimaš niti časa razmišljati o čem drugem kot o naslednjem turnirju in naslednji tekmi. Seveda je vsak razočaran, a če vse skupaj vlečeš za sabo, od sebe ne moreš dati vsega, kar znaš. Kot sem rekel, v odbojki je vse tako natrpano, kot ni nikjer drugje. Iz klubov smo prišli igrat kvalifikacijski turnir na uvrstitev v ligo narodov, sledil je kvalifikacijski turnir za olimpijske igre, nato je bilo evropsko prvenstvo, sledilo je dva meseca klubske sezone in zdaj nov kvalifikacijski turnir. Ni predaha, zato, kot sem rekel, moraš razmišljati le o naslednjem tekmovanju in naslednji tekmi.
"Dokler bom sam nosil dres s slovenskim grbom, bom dal vedno vse od sebe. In to na vsakem treningu, vsaki tekmi."
Ampak olimpijske igre so pa vendarle le vsake štiri leta. Lahko Tineta takrat še pričakujemo v akciji. Stari boste 35 let.
To bo odvisno od številnih dejavnikov. Pri teh letih kombinirati klubsko in reprezentančno sezono ni mačji kašelj, a če bo zdravje, če bodo cilji Slovenije še vedno najvišji ... Dokler bom sam nosil dres s slovenskim grbom, bom dal vedno vse od sebe. In to na vsakem treningu, vsaki tekmi, enako pa velja tudi za tiste, ki bodo z mano na igrišču. Vedno smo stremeli k temu, da v najboljši luči predstavljamo Slovenijo, tudi v prihodnosti ne bo nič drugače. O tem sem prepričan.
Za konec še nekaj vprašanj o Kitajski. Končno se bo začelo zares tudi tam. Kaj si želite potegniti iz avanture v Aziji?
Vsekakor si želim čim bolje odigrati in se v Slovenijo vrniti z zlato medaljo.
Ekipo ste na hitro že spoznali, kajne?
S temi, ki so bili zdaj del kitajske reprezentance, sem treniral en teden, z drugimi nekaj več, tako da že vemo drug za drugega.
Urnauta zdaj čaka še klubska sezona. Z ekipo Shanghai Golden Age bo lovil naslov v kitajskem prvenstvu.
Pričakujete kakšne težave s prilagajanjem na novo kulturo, nov način življenja, ne nazadnje na drugačen stil odbojke?
Mislim, da ne. Na igrišču obstaja le en jezik. Govori le kakovost, tako da se da sporazumevati tudi brez znanja kitajskega jezika. Za kaj več ima klub prevajalce. Kar se tiče življenja zunaj terena, pa se tudi ne bojim. Družbo mi bo delal nekdanji soigralec Giulio Sabbi, konec koncev pa bomo veliko trenirali, vse je prilagojeno temu, da pridemo do končne zmage.
Za kakšen klub gre, kako je organiziran? Ste že dobili ta vpogled ali je o tem še prehitro govoriti?
Gre za drugačen svet, kot sem ga navajen. Tujca sva ločena od preostalih, ki živijo in trenirajo v kampu. Midva se bova tja vozila. Malce bo drugače, a trenira se na dosti visoki ravni. Tudi način dela je podoben. Do zdaj sem bil z ekipo le na enem potovanju, ko smo igrali na Japonskem, in takrat je bilo vse tako kot mora biti.
Preberite še:
1