Sobota, 20. 8. 2022, 4.00
2 meseca, 2 tedna
sobotni intervju: dejan vinčić
Dejan Vinčić: Odgovornost je zelo velika, večje motivacije ne moreš imeti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,16
1
Eden od najizkušenejših odbojkarskih reprezentantov Dejan Vinčić bo z rojaki v petek v Stožicah začel svetovno prvenstvo, na katerem imajo Slovenci visoke cilje.
"Fantje in jaz smo zelo motivirani, zelo osredotočeni na to, kar je pred nami. Večje motivacije od tega, da imaš svetovno prvenstvo doma, da igraš pred svojimi navijači, da spadaš v neki ožji krog favoritov, ni. Vse imamo postlano, a kam nas bo vse skupaj pripeljalo, je nehvaležno in težko napovedovati," nekaj dni pred začetkom svetovnega prvenstva v odbojki za moške, ki ga bo gostila tudi dvorana v Stožicah, pravi gost tokratnega sobotnega intervjuja Dejan Vinčić.
Manj kot teden dni loči slovensko moško odbojkarsko reprezentanco od svetovnega prvenstva, ki ga bosta med 26. avgustom in 11. septembrom gostili Slovenija in Poljska. V sobotni intervju smo pred največjim odbojkarskim tekmovanjem povabili enega od tistih z najdaljšo reprezentančno kilometrino, Dejana Vinčića.
Petintridesetletni podajalec je del članske izbrane vrste vse od leta 2004, ko je bila ta na precej nižji ravni od današnje. Z njo je iz leta v leto rasel, postajal gradnik reprezentančnega kulta in se iz fanta, ki je "za vsako stvar moral igrati (pred)kvalifikacije", s kolegi prelevil v osvajalca odličij.
Z zadnjih štirih evropskih prvenstev so se trikrat vrnili s srebrno kolajno, z naslovom evropskega podprvaka. Zdaj je pred njimi nov "svetovni" izziv. Na svetovnih prvenstvih so sodelovali le enkrat, leta 2018 so osvojili 12. mesto. Cilji so tokrat neprimerno višji, sogovornik pa se nadeja, da bodo pot do njih v Stožicah tlakovali na krilih navijačev in evforije. Evropsko prvenstvo 2019 je še kako živo ...
Z Vinčićem smo se dotaknili različnih tem. Od selektorske menjave 18 dni pred prvenstvom, ki jo je doživljal najbolj čustveno med soigralci, spoznavanja z novim selektorjem, odgovornosti in pritiska bremena domačega prvenstva, prelomnice, ki se je zgodila z Andreo Gianijem, reprezentančne prihodnosti do pomena podpore družine in očetovske vloge, na katero je imela vpliv tudi prezgodnja smrt njegovega očeta.
Romunski strateg Gheorghe Cretu je dobra dva tedna in pol pred začetkom svetovnega prvenstva na selektorskem stolčku Slovencev zamenjal Marka Lebedewa.
Dober teden je, odkar ste prvič trenirali pod taktirko novega selektorja Gheorgheja Cretuja, ki je zamenjal Marka Lebedewa. Koliko ste v tem času lahko spoznali njegov način dela in njegovo miselnost, se prilagodili novostim?
Rekel bom, da tu ni neke velike znanosti. Od prvega dne, odkar je prišel, je bil jasen, da se bomo zaprli v dvorano, delali, trdo trenirali. Po prvem tednu z njim, ki je bil res dolg in naporen teden, v katerem smo trenirali dvakrat na dan, smo dobili nekoliko bolj jasno sliko, kje smo. Osebno mislim, da smo že takrat, ko smo se po ligi narodov spet zbrali na pripravah, tudi z Markom delali dobro in kakovostno. Zagotovo sta oba trenerja vrhunska.
Cretu je prišel 18 dni pred svetovnim prvenstvom, zagotovo mu v tako kratkem času ne bo lahko vsakega spoznati do potankosti, je pa povedal, da nas je spremljal že dlje časa, da si je ogledal tudi naše videoposnetke iz klubov. Neko sliko tako že ima.
Kar je v tem trenutku najpomembnejše, je, da treniramo kakovostno, da iz dneva v dan napredujemo kot ekipa.
Dolg in naporen prvi teden, pravite. Tudi miselno? Glede na to, da z nekdanjim selektorjem sodelujete tudi v klubu, da vas je pred časom označil za desno roko v klubu, ste menjavo hitro predelali ali ste človek, ki stvari dolgo premleva?
V tej zgodbi sem sam res bolj čustveno vpleten kot preostali. Z reprezentanco smo z njim skupaj preživeli dva meseca. Seveda ni bilo lahko videti njegovega razočaranja po odločitvi odbojkarske zveze, da ga zamenja, a Mark je toliko pameten, da ve, kako je v trenerskem poslu. Da danes si, jutri te lahko več ni. Da moraš imeti vselej en kovček spakiran. Je bil pa kljub vsemu šokiran in presenečen. Tudi sam sem bil.
Vinčić je pod taktirko nekdanjega selektorja Lebedewa igral in bo tudi v prihodnje nadaljeval pri nemškem Friedrichshafnu, katerega kapetan je. Takole je marca dvignil nemški pokal, v finalu prvenstva pa so proti Berlinu vodili z 2:0 v zmagah, a so nato zapravili prednost in se morali zadovoljiti z drugim mestom.
Do nekega trenutka sem o tem premleval, a potem moraš iti naprej. Kot pri vseh stvareh v življenju. Tukaj smo morali iti še hitreje, saj je svetovno prvenstvo vse bližje, časa za vračanje v preteklost ni bilo veliko. Treba je bilo hitro pogledati v prihodnost, si prizadevati, da bomo vsak dan boljši, da bomo vsak dan napredovali. Fantje vemo, zakaj smo tukaj, kaj je naš cilj. Kdo bo glava, postavljena za trenerja, konec koncev niti ni toliko pomembno.
Res niste nič slutili, da se pripravlja menjava? Kako ste se sami poslovili od selektorja?
Osebno ne. Odločitve mi ni nihče pojasnjeval, z nikomer se nisem usedel, da bi naštel razloge, stika z ljudmi iz strokovnega sveta, ki naj bi odločal o teh stvareh, nisem imel nobenega. Ne vem, ali ga je imel kdo od igralcev. Mislim, da ne.
Kot sem prebral izjave v medijih, so čutili, da je bila sprememba potrebna, da ni bilo prave kemije, energije med nami. Težko komentiram vse skupaj. Odločitev je bila, kakršna je bila, spoštujem jo. Jaz sem tukaj, da z ekipo na tem svetovnem prvenstvu nekaj naredimo, da poskušamo ponoviti tisto evropsko prvenstvo iz 2019. To je moj cilj in fokus.
Mark mi je takrat poslal sporočilo, da je dobil predsednikov klic, da se stvar končuje. Dobila sva se na kosilu, nekaj minut sva govorila o tej temi, odzval se je zelo zrelo, človeško, celotni reprezentanci je zaželel srečo, nato pa se je pogovor usmeril v povsem drugo smer, pogovarjala sva se o družini in še čem.
"V prvem tednu pod Cretujem smo res veliko trenirali in dobili vpogled v to, kako delujemo, ko smo utrujeni, kar nam bo na prvenstvu prišlo prav."
Vrnimo se k pripravam pod Cretujem. Dejali ste, da ste po dobrem tednu treningov dobili boljšo sliko o tem, kje ste. Kaj lahko poveste o fizični pripravljenosti, igri, ki v ligi narodov ni bila na želeni ravni?
Ligo narodov smo končali tako, kot smo jo. Že v začetnem načrtu je bilo rečeno, da liga narodov rezultatsko ni tako pomembna, da je pomembnejše, da se nekateri igralci po napornih klubskih sezonah pozdravijo, spočijejo, preživijo čas z družinami in da je prvi cilj svetovno prvenstvo.
Vem, da je rezultatsko vsa Slovenija pričakovala, da bomo odigrali na višji ravni, a … Kar me veseli iz lige narodov, je to, da so dobili priložnosti tudi tisti igralci, ki jo redkokdaj dobijo. Pokazali so svoje kakovosti. To je bil zagotovo pozitivni vidik lige narodov. Osebno mi je tudi zelo prav prišlo, da sem dobil mesec dni, da sem pozdravil hrbet in se fizično pripravil na napore, ki nas čakajo.
V tem trenutku moram reči, da je stanje, kar zadeva fizično pripravljenost, odlično. Menim, da smo fizično res dobro pripravljeni. Kar zadeva določene elemente odbojke, pa moramo vse skupaj še spraviti na višjo raven, a menim, da gremo z vsakim dnem stopnico višje.
Kot sem že omenil, smo prvi teden s Cretujem res veliko delali, kar je bilo po mojem mnenju prav, saj nas je gnal do te mere, da smo videli, kako se odzovemo, ko smo utrujeni. V takšnih položajih se bomo namreč znašli tudi na prvenstvu, tako da nam bo ta vpogled, kako delujemo, ko nastopi utrujenost, prav prišel.
Sportalovi sobotni intervjuji
Dolgo že niste odigrali tekme, pripravljalni dvoboji (v petek so igrali z Egiptom, v soboto jih čaka Turčija, v torek Iran) prihajajo 40 dni po zadnjem obračunu v ligi narodov. Bi si želeli, da bi prišli že prej? Kaj pravite o pripravljalnih tekmecih?
Imeli smo nekaj priložnosti, da bi že prej igrali prijateljske tekme, a ne moremo igrati ravno z vsakim. Tekme prihajajo po res kar dolgem času. Ne bom rekel, da bosta tekmi v Mariboru (z Vinčićem smo se pogovarjali, preden je postalo jasno, da bodo v torek v Stožicah igrali še z Iranom, op. a.) pravi test, a nekatere stvari bomo tam zagotovo videli, hkrati pa občutili tudi nekaj tekmovalnega naboja.
A zame prijateljske tekme niti niso tako dober pokazatelj, kot je trening. Na treningu točno veš, ali si skozi teden napredoval ali nisi. To je tisto, kar nam je manjkalo in kar smo morali narediti po ligi narodov. Točno to smo naredili. Zaprli smo se v dvorano, trenirali in napredovali.
"Večje motivacije od tega, da imaš svetovno prvenstvo doma, da igraš pred svojimi navijači, da spadaš v neki ožji krog favoritov, ni. Vse imamo 'postlano', a kam nas bo vse skupaj pripeljalo, je nehvaležno in težko napovedovati."
Svetovno prvenstvo boste v petek začeli proti na papirju v vaši skupini najlažjemu tekmecu Kamerunu. Nato sledi obračun s Francozi, za konec skupine boste igrali z Nemci. Beseda, dve o nasprotnikih.
Ni dvoma, da smo v težki skupini. Tudi tekma proti Kamerunu bo zahtevna. Vemo, da so prve tekme na prvenstvih najtežje, saj je, ne glede na to, kdo ti stoji na drugi strani, prisotna dodatna začetna napetost.
Kamerunci so na papirju lahko res za nami, a vsako tekmo bo treba vzeti zelo resno. Vemo, da se v športu dogajajo presenečenja. Videli smo leta 2019, da nas je v skupini premagala Severna Makedonija, kar je bil kar šok, ampak morda tisti pozitivni šok, da smo bili potem tako jezni, da smo res šli na maksimum.
Se pa na drugi strani zavedamo svoje kakovosti in moči, tako da gremo najprej po zmago proti Kamerunu.
Tekmovalni sistem SP
Na prvenstvu bo sodelovalo 24 reprezentanc, razdeljenih v šest skupin. Najboljši dve iz vsake skupine in štiri najboljše tretje reprezentance bodo po skupinskem delu napredovale v osmino finala, za preostalih osem pa bo prvenstva konec.
Tekme štirih skupin, štiri tekme osmine finala in dve četrtfinalni tekmi bodo v Stožicah, preostale, vključno z boji za odličja, pa na Poljskem.
Olimpijski prvaki in zmagovalci letošnje lige narodov Francozi bodo drugi tekmec Slovencev v skupini.
O aktualni olimpijski prvakinji in zmagovalki letošnje lige narodov Franciji, ki jo po novem vodi vaš nekdanji selektor Andrea Giani, bi bilo pretirano izgubljanje besed verjetno brezpredmetno.
Francozi so trenutno res najboljša reprezentanca na svetu. Tehnično so najbolj podkovani, z odlično energijo, klimo … Že dolga leta igrajo v samem vrhu. Zagotovo bo to zelo težka tekma.
Nemci so vedno neugodni. Imajo novega trenerja in zelo kakovostno reprezentanco, s katero smo imeli v preteklosti že obilo preglavic. V ligi narodov so imeli grozne težave na poziciji srednjih blokerjev, ker so bili bolj ali manj vsi poškodovani. Moj klubski soigralec, čigar pozicija je korektor, se je vrnil na mesto srednjega blokerja, tako da … Mislim, da so zdaj vsi zdravi in na kupu.
"Vemo, kaj je naš cilj, zakaj smo tukaj" so besede, ki ste jih med pripravami večkrat ponavljali. Rezultatsko o cilju še niste želeli govoriti. Pa vseeno, s čim bo Dejan Vinčić po svetovnem prvenstvu zadovoljen?
Nerad karkoli napovedujem, nerad govorim o ciljih. Te cilje bom pustil pri sebi, znotraj ekipe. Fantje vemo, kakšni so naši cilji. Vemo, da gre za najmočnejše tekmovanje v odbojki na sploh. Ne olimpijske igre ne evropsko prvenstvo se ne morejo primerjati s svetovnim prvenstvom, saj na tem sodelujejo res vse najboljše ekipe.
Verjame, da s to ekipo, ki je skupaj že zelo dolgo, lahko znova poseže zelo visoko.
Naša skupina je močna. Vem, da se vedno ponavljamo, da gremo iz tekme v tekmo, ampak bo na tem svetovnem prvenstvu res tako. Najprej nas zanimajo le Kamerunci, kam nas bo pot vodila po skupinskem delu, bomo videli sproti.
Fantje in jaz smo zelo motivirani, zelo osredotočeni na to, kar je pred nami. Večje motivacije od tega, da imaš svetovno prvenstvo doma, da igraš pred svojimi navijači, da spadaš v nek ožji krog favoritov, ni. Vse imamo "postlano", a kam nas bo vse skupaj pripeljalo, je nehvaležno in težko napovedovati.
Lahko pa na glas rečete, da je cilj, da vas vse skupaj pripelje v Katovice, kjer bo polfinale, pa tekmi za odličja?
Zagotovo, zagotovo.
Malo je odbojkarjev, ki jih doleti čast, da svetovno prvenstvo igrajo doma, vi ste v Stožicah doživeli že evropsko prvenstvo. Kako veliko odgovornost čutite?
Iskreno, zelo veliko. Ko je zveza sporočila, da je dobila organizacijo, so misli takoj švignile na leto 2019 in evropsko prvenstvo. Ko se spomniš tiste evforije, ti gredo kocine pokonci. Nekako avtomatsko primerjaš, predvidevaš, da bo isto. Z vsem tem motivacija še dodatno zraste, seveda pa tudi odgovornost, pred katero ne bežimo.
Veselim se odgovornosti, vsega skupaj, kar prinaša prvenstvo. Smo v takšnem položaju, da smo že tolikokrat osvojili kolajno, da so pričakovanja razumljivo precej večja. Vsi nas že uvrščajo v boje za odličja.
Pred novim velikim domačim tekmovanjem je odgovornost velika, a pred njo ne beži.
A krog favoritov za odličja v odbojki je precej širok.
Zelo. Najmanj šest reprezentanc je v povsem najožjem krogu favoritov za osvojitev prvenstva. To so Francozi, Poljaki, Italijani, Američani, Brazilci, mi.
Prav zato je zelo težko karkoli napovedati. Saj smo videli na zadnjem evropskem prvenstvu, ko so nam Čehi s tem, ko so izločili Francoze, naredili neverjetno uslugo. Ne vem sicer, kako bi se vse skupaj razpletlo, a zna biti, da bi bila naša zgodba takrat končana v četrtfinalu. Zmaga Čehov je igrala veliko vlogo pri tem, da smo prišli tako daleč, kot smo. Pri vsem skupaj moraš imeti tudi malo sreče.
Koliko pritiska občutite? Kako delujete pod njim?
Rekel bom, da s pritiskom nimam večjih težav. Že toliko let igram na neki ravni, se borim za prvenstva in kolajne, da je z leti glede pritiska postalo lažje. Zagotovo je nekaj pozitivnega pritiska, saj igramo doma. Ta je in bo prisoten. Tega se ne moremo rešiti, a ga poskušamo spraviti na nek minimum.
Del članske reprezentance je že 18 let. "V prvem obdobju smo bili mlajši, v drugem pa smo gradili kult reprezentance, ki se je obdržal do danes."
Dolgo ste že del članske reprezentance. V 18 letih ste doživeli marsikaj. Ste eden tistih, ki je šel skozi celoten proces rasti, gradnje, (iz)oblikovanja reprezentance v današnjo, ki kroji tudi svetovni vrh. Kdaj ste v teh slabih dveh desetletjih najbolj zrasli?
Dolgo obdobje, ki bi ga razdelil na dva dela. Na tisto, ko smo bili še mlajši, in tisto, v katerem smo začeli ustvarjati kult reprezentance, ki se je do danes obdržal.
Prvič sem bil vpoklican v člansko reprezentanco pri 17. Največja možna čast mi je bila, da sem bil skupaj s "Čuturići, Škorci, Radoviči, Pušniki" in preostalimi. Vesel in ponosen sem, da sem lahko igral z njimi. Vemo, na kakšni ravni je bila pred 18 leti reprezentanca, kakšna tekmovanja smo nekoč igrali, da smo morali za vsako stvar v predkvalifikacije, pa kvalifikacije … Danes pa je zgodba drugačna.
Včasih morda tudi ni bilo tako velikega patriotizma v reprezentanci, kot je zdaj, z vsem spoštovanjem do vseh fantov pred nami, a verjetno je bilo tako zaradi pomanjkanja na vseh straneh. Moramo vedeti, da je bilo vse skupaj tako na zvezi kot pri igralcih na precej nižji ravni, kot je danes.
Andrea Giani, ki je leta 2015 Slovence popeljal do prvega srebra, je bil tisti, zaradi katerega so začeli verjeti, da so odlični odbojkarji.
Prelomnica je bilo leto 2015, ko smo osvojili prvo evropsko srebro. Giani je v našo reprezentanco prinesel nekaj novega. Že Vesko Vuković je reprezentanco prestavil na višjo raven, a ko smo v reprezentanci za glavnega trenerja dobili persono, kot je bil Giani, se je spremenilo veliko. Tako zvezo kot nas igralce, vso organizacijo je spravil na višjo raven.
Človek je vedel, kakšen potencial imamo. Od prvega dne, ko je prišel v reprezentanco, je dal vsem jasno vedeti, da smo eni najboljših igralcev na svetu. Tako se je do nas tudi obnašal. Seveda so nam tudi prej že drugi govorili, da smo dobri, a nikoli ne na tak način kot on. Sledili smo mu in začeli verjeti v to, kar govori.
On je bil torej tisti, ki je vcepil zmagovalno miselnost?
Zagotovo je on spremenil mentaliteto veliko igralcem in zvezi. Po tistem je bilo vse lažje. V smislu žrtvovanja vseh poletij za reprezentanco. Da smo pripravljeni preživeti po štiri mesece, vsa poletja skupaj za najvišje cilje, ki jih imamo v glavi in ki od takrat niso popustili. To je bila zame prelomnica v tej reprezentančni zgodbi.
Kakšen je recept, da štiri mesece uspešno zdržite skupaj?
Smo reprezentanca, ki se pozna že dolgo, dobro se razumemo. Ni lahko po naporni klubski sezoni priti za več mesecev v reprezentanco, nato pa se takoj vrniti v klub, v katerem si služiš denar. A nekako nam uspeva.
Svobodo reprezentančnega trenerskega štaba opisuje kot najpomembnejši dejavnik, da skozi dolgo poletje uspešno krmarijo skupaj.
Menim, da je pri vsem skupaj najpomembnejše to, kar smo imeli letos in morda lani, predlani. Svoboda, ki nam jo je dal trenerski štab, da gremo lahko domov, da lahko vidimo družine, da delujemo podobno kot v klubu. Opraviš trening, nato pa si lahko skupaj z družino. To je zelo pomemben dejavnik, da izpelješ vse skupaj.
Če si štiri mesece zaprt v hotelu in je kosilo vedno ob 13. uri, večerja ob 20., se ti ob takšnem urniku zmeša. V takšnih pogojih je nerealno delovati in biti pri tem uspešen.
"Podpora družine je ključna. Vedno pravim, da je žena steber družine."
Kako pomembna je pri vsem skupaj podpora družine, koliko dodatne energije vam dajo žena in otroci?
Ogromno, ta podpora je ključna. Če bi bil položaj obrnjen, ne vem, ali bi ženi rekel, naj še vztraja (smeh, op. a.). Vedno pravim, da je ona steber družine. Ona je vedno dala zeleno luč, ona je tista, ki me včasih še spodbuja, priganja, naj grem, tako da se včasih počutim, kot da me ne želi imeti doma (smeh, op. a.). Brez nje bi bilo nemogoče.
Starejša otroka sta že toliko stara, da razumeta mojo službo, da sta vajena mojih obveznosti, urnika. Malo je težava le z najmlajšim, ki ima pet let, tako da se pri njem pojavljajo vprašanja "Tata, zakaj moraš iti, kdaj se vrneš?".
Med klubsko sezono ne živimo skupaj, saj imamo dva šoloobvezna otroka, Luka gre v drugi letnik srednje šole, Anastasija v šesti razred, tako da je težko, ker nismo skupaj toliko časa, kolikor bi si želeli biti. Reprezentančno poletje pa nam dovoljuje, da smo, kar mi je zelo pomembno.
"Po očetovi smrti ni bilo lahko, je bila pa to zame tudi šola, med katero sem spoznal, kakšen odnos bi si želel imeti z očetom v najstniških letih in kakšen nato z otroki. Takšnega, kot ga imam danes s sinom."
Kakšen oče ste?
To bi morali vprašati otroke (smeh, op. a.).
Morda bolj popustljivi, ker niste z njimi toliko, kot bi želeli?
Verjetno res. Bil bi precej bolj strog, če bi bil z njimi vsak dan. Tako pa se razumljivo kdaj zgodi, da prejmem ženin klic, v katerem mi pove o stvareh, težavah, ki so se nabirale dlje časa, a je o njih nekaj časa raje molčala.
Takrat mirim vse skupaj, da je treba iti počasi, počakati kakšen dan, dva, tri, da bomo vse rešili. Stvari večinoma rešujemo s pogovori, če je pa res kriza, pa "tata" kdaj tudi povzdigne glas.
Kakšen vpliv na vašo očetovsko vlogo je imelo dejstvo, da ste zgodaj ostali brez očeta, da ga v najstniških letih, v katerih je zdaj vaš sin, niste več imeli ob sebi?
Ne bom rekel, da nisem imel očetovskega lika. Seveda bi ga kot najstnik potreboval, a vesel sem, da imam na očeta do svojega 11 leta, ko je umrl, zelo sveže spomine.
Ni bilo lahko, je bila pa to zame tudi šola, med katero sem spoznal, kakšen odnos bi si želel imeti z očetom v najstniških letih in kakšen nato z otroki.
Zagotovo tak, kot ga imava zdaj z Lukcem (najstarejši sin, op. a.). Prijateljski, tak, v katerem skozi pogovor rešuješ težave. Da tudi, če ušpiči kakšno stvar, tega pred menoj ne skriva, ampak da se o vsem skupaj pogovoriva, da ve, da se da vse rešiti. Tak odnos se mi zdi pravi in takega imava.
"Dokler bom čutil, da lahko pomagam reprezentanci, in dokler me bodo seveda poklicali, se bom vedno odzval."
Dotakniva se za konec še vaše reprezentančne prihodnosti. Po tretjem finalu evropskega prvenstva in tretjem srebru ste javno pokazali največ razočaranja. Dejali ste: "Redkokdo dobi eno ali dve priložnosti, mi smo tri, pa nobene nismo izkoristili, težko bo še četrta …" Kaj je še v vaših mislih, v vaši glavi, da s to ekipo, reprezentanco še dosežete?
Zelo nerad razmišljam daleč naprej. Na svetovnem prvenstvu bi res rad, da naredimo dober rezultat, za prihodnost pa ne vem, kaj bo prinesla. O tem se bomo pogovarjali in odločali po tem prvenstvu.
Pa vendar, željo, energijo, pripravljenost pomagati Sloveniji še imate?
Dokler bom čutil, da lahko pomagam reprezentanci, in dokler me bodo seveda poklicali, se bom vedno odzval. Reprezentanci nikoli nisem rekel ne, razen če res ni bila kakšna višja sila v obliki poškodbe. Dokler bo zdravje dopuščalo, sem pripravljen pomagati, je pa res, da se staramo, nismo več najmlajši, otroci rastejo.
Olimpijske igre so verjetno dovolj velik čar, da vztrajate in verjamete v Pariz?
Uh, ja. Verjamem v Pariz, v to, da nam mora končno uspeti, da bomo tudi mi doživeli olimpijske igre. A Pariz je v tem trenutku še precej daleč.
Navijače poziva, da jim tako kot pred tremi leti pomagajo na krilih evforije spisati novo lepo reprezentančno poglavje.
Povsem blizu, za ovinkom, pa je petkov začetek svetovnega prvenstva v Stožicah. Vaše sporočilo navijačem?
Vemo, kako je bilo v Stožicah pred tremi leti. Srčno vabim ljudi, da nas pridejo v čim večjem številu podpirat na tekme. Želim jim, da uživajo skupaj z nami, da nas podpirajo in da poskusimo skupaj na krilih evforije ponoviti lepo zgodbo.
Spored tekem svetovnega prvenstva skupine D, Stožice
Petek, 26. avgust
17.30 Francija – Nemčija
20.30 Slovenija – Kamerun
Nedelja, 28. avgust
17.30 Nemčija – Kamerun
20.30 Francija – Slovenija
Torek, 30. avgust
17.30 Francija – Kamerun
20.30 Slovenija – Nemčija
1