Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Nedelja,
16. 6. 2024,
10.30

Osveženo pred

1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 9,35
Bogdan Kotnik Druga kariera Druga kariera odbojkarska liga narodov slovenska odbojkarska reprezentanca

Natisni članek

Nedelja, 16. 6. 2024, 10.30

1 mesec

Druga kariera (365.): Bogdan Kotnik

Bogdan Kotnik: Z blefiranjem ne prideš nikamor

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 9,35
Bogdan Kotnik | Gost 365. Druge kariere je Bogdan Kotnik. | Foto Vid Ponikvar/Sportida

Gost 365. Druge kariere je Bogdan Kotnik.

Foto: Vid Ponikvar/Sportida

"Vsako uro na fakulteti sem z odprtimi usti poslušal predavanja, poskušal bolje razumeti, kaj je trenerstvo, in si nadvse želel postati najboljši trener. Odbojka mi je že od malega dala vse, z njo sem dejansko ustvaril dom in družino," pravi nekdanji slovenski odbojkar in reprezentant Bogdan Kotnik, zadnji desetletji pa trener in pedagog. Korošec, ki ga je življenje pripeljalo in zadržalo v Ljubljani, kjer je tudi doktoriral, ima visoke trenerske cilje, ki jih prepleta s poučevanjem športne vzgoje. Gost 365. izdaje Druga kariera verjame v uspešno zgodbo slovenske reprezentance tudi na olimpijskih igrah v Parizu in ne skriva želje, da bi sam nekoč prijel za selektorsko palico.

Življenje Bogdana Kotnika se že od zgodnjih šolskih let vrti okoli odbojke. Korošca je ta ekipna igra tako prevzela, da ji je posvetil zajeten del študija, v njej pa vztraja še danes. Nekdanji član Fužinarja, Olimpije, Calcita, Marchiola in tudi slovenske reprezentance, s katero je leta 2001 med drugim sodeloval na premiernem evropskem prvenstvu, je igralsko opremo zgodaj postavil v kot. Po drugi poškodbi ramenskih vezi se je pri 27 letih odločil, da ima dovolj, in sledil gorečim trenerskim ambicijam.

Ob odbojki ni pozabil na izobrazbo, ta je bila zanj osnova, pravi 46-letnik, ki se je na akademski poti posvetil tudi psihološkim kamenčkom v mozaiku uspehov. Na Fakulteti za šport je požiral predavanja, najprej tam diplomiral, nato magistriral, leta 2009 pa s temo Dejavniki uspeha slovenskih vrhunskih športnikov na velikem tekmovanju postal še doktor znanosti.

Zase pravi, da ni zgolj trener, temveč tudi učitelj. Če je še pred koncem odbojkarske kariere znanje predajal mlajšim selekcijam Fužinarja, s katerim je v kategoriji starejših dečkov nemudoma postal državni prvak, pa je kaj hitro po operaciji rame vstopil v članski trenerski svet. Sprva kot trener ženske ekipe Novega mesta, nato pa je deloval pri Calcitu, Posojilnici Dob, ki ga je popeljal do prvega naslova avstrijskega prvaka, se domačih lovorik veselil z ACH Volleyjem, v sezoni 2017/18 pa kot pomočnik asistiral italijanskemu strategu Andrei Anastastiju in s Trefl Gdanskom osvojil poljski pokal.

Kot glavni trener se je nato preizkusil v Švici in še peti državi, Romuniji, kjer je služboval zadnji dve sezoni in lani Steauo iz Bukarešte po več kot treh desetletjih vodil v finale. 

Trenutno njegove dneve zaposluje poučevanje športne vzgoje na ljubljanski osnovni šoli. Temu delu bo ostal predan tudi prihodnje leto, saj pravi, da je čas, da odigra vlogo očeta triletnemu sinu Oliverju, kar bi bilo ob novem angažmaju v tujini težko. Trenerski cilji kljub temu ostajajo visoki in segajo do selektorskega mesta slovenske reprezentance. O tem, kaj sporoča Tinetu Urnautu in druščini, ter še o marsičem pa v nadaljevanju intervjuja. 


Zadnji dve desetletji opravlja trenersko vlogo in poučuje športno vzgojo na eni od ljubljanskih osnovnih šol. | Foto: CEV Zadnji dve desetletji opravlja trenersko vlogo in poučuje športno vzgojo na eni od ljubljanskih osnovnih šol. Foto: CEV

Ujeli smo vas v Savudriji, kjer ste ta teden preživeli s šolarji v šoli v naravi. Kako združujete trenersko funkcijo in delo v šoli?
Imam srečo, da se mi v šoli precej prilagajajo. Ko želim biti trener, mi pustijo, da med sezono opravljam to vlogo v tujini, nato pa se vrnem v šolo, kjer sem profesor športne vzgoje na OŠ Franceta Bevka v Ljubljani.

Po sezoni se tako vračam z novim znanjem in izkušnjami v šolo, s katero super sodelujemo. Učenje športne vzgoje je tudi eno od del, ki ga zelo rad opravljam. Vesel sem, da lahko mlade navdušujem za šport.

Ko sva ravno pri športni vzgoji in šoli. Po zadnjih analizah slovenski otroci in dijaki v telesnem in gibalnem razvoju ne dosegajo želenega napredka po veliki krizi v času pandemije koronavirusa. Kakšno je vaše opažanje?
Moje opažanje je, da imajo otroci zelo radi šport, ampak vse težje gredo prek cone udobja. Koronavirus je to močno okrepil. V šoli se trudimo nekaj nadoknaditi, nekaj pa bo prinesel tudi nov sistem razširjenega programa (RAP), v sklopu katerega otroci v podaljšanem bivanju ne bodo več toliko prosti, temveč bodo ure bolj strukturirane po posameznih sklopih. Lahko si bodo izbrali tudi šport. Cilj je, da bi imeli vsi otroci eno uro športa na dan. S tem gremo zagotovo v pravo smer in bomo veliko izgubljenega v "korona času" lahko nadoknadili.

Problem pa so tudi preambiciozni starši. Otroci so velikokrat zaradi staršev raztreseni med veliko različnimi dejavnostmi, čeprav zanje nimajo energije. To niso oni. Staršem bi svetoval, da naj pihajo tja, kjer je iskra, otrokom pa kdaj pustijo, da so zgolj otroci. Nikakor ne smemo zatreti otroške radovednosti, pač pa jo moramo krepiti. Pokazati otrokom različne stvari, ko pa se otroci za nekaj odločijo, jih je treba podpreti. Ob preprekah otroci potrebujejo pomoč in spodbudo, da dejavnosti ne zamenjajo, temveč se naučijo vztrajati. S tem raste njihova samozavest, njihova identiteta, oblikuje se njihov jaz. Šport je dobro orodje, sredstvo, ki pomaga otroku, da se lahko izrazi. 

"Celo svoje izobraževanje sem načrtoval v smeri, kako postati karseda dober trener." | Foto: Guliverimage "Celo svoje izobraževanje sem načrtoval v smeri, kako postati karseda dober trener." Foto: Guliverimage

Skoraj dve desetletji ste že v trenerskem poslu, igralsko kariero ste končali že pri 27 letih. Zakaj tako zgodaj?
Že kot odbojkar pri 20 letih sem vedno vedel, da želim pozneje postati trener. To je del moje identitete. Nikoli nisem imel druge vizije kot to, da bi postal trener in učitelj. Tudi v trenerstvu se bolj vidim kot učitelj – trener. Celo svoje izobraževanje sem načrtoval v smeri, kako postati karseda dober trener.

Kot športnik, če govorimo o vrhunskih športnikih, nisem bil nikoli v samem vrhu. Nisem bil tak talent, bil pa sem delavec. V reprezentanco sem prišel s trdim delom. Na koncu me je poškodba prepričala, da sem se poslovil od igranja, in hitro zatem sem res pristal v trenerstvu.

V kolikšni meri ste, če danes pogledate nazaj, izkoristili svoje potenciale na igrišču?
"Vedno sem bolj kot v talent verjel v trdo delo." | Foto: Osebni arhiv Bogdana Kotnika "Vedno sem bolj kot v talent verjel v trdo delo." Foto: Osebni arhiv Bogdana Kotnika Vedno sem bolj kot v talent verjel v trdo delo. Morda sem celo pretiraval in se zaradi preobremenjenosti tudi poškodoval. Če bi imel trenerje, za kakršnega si prizadevam biti sam, bi lahko v tej karieri naredil veliko več, saj bi igral dlje in ne bi bil poškodovan. V svojem primeru pa sem igral, tudi če sem bil poškodovan. Potenciale sem izkoristil nekje v 80 odstotkih.

Ko sem si drugič strgal ramenske vezi, sem v istem trenutku vedel, da je konec igranja in da grem v trenerstvo. Čez mesec dni sem dobil ponudbo članskega ženskega kluba Novo mesto. Praktično čez noč sem prevzel ekipo in tako se je moja trenerska kariera zares začela.

Pri tem sem imel tudi nekaj sreče, a kot trener je nekaj potrebuješ, da dobiš pravo priložnost ob pravem času. Če ne bi bil reprezentant in če ostali ne bi videli, da trdo delam, me najverjetneje tudi v Novo mesto ne bi povabili. Tako da ni bila zgolj sreča, temveč so bili tudi drugi dejavniki.

Pri vsem skupaj niste pozabili na izobrazbo. Diplomirali, magistrirali in nato še doktorirali ste na Fakulteti za šport.
Kot dijak ne bi mogel iti na fakulteto, če ne bi imel štipendije zaradi odbojke. Nato sem odbojko še naprej treniral, da sem lahko tudi študiral. Študiral pa sem, ker sem verjel, da je v odbojki moje poslanstvo, da je v njej moja prihodnost in bom iz nje ustvaril tudi življenje. Dejansko sem iz odbojke ustvaril dom in družino. Tudi partnerko (Jeleno Strel Kosmač, op. a.) sem spoznal preko odbojke.

Svoje izobraževanje na Fakulteti za šport sem zastavil v smeri dodiplomskega študija odbojka, podiplomski študij pa je bil povezan s sociologijo in psihologijo. S tem, kako voditi velike skupine, kako voditi posameznike, kako jih spodbujati, motivirati. Deset let sem se ukvarjal s psihologijo, zato da mi je zdaj lažje.

Trenerstvo ste tako spoznavali z različnih področij, ne le praktičnega.
Da. Verjamem, da sem bil še kot igralec kar malo zoprn, saj sem ves čas razmišljal, kaj trenerji delajo prav, kaj delajo narobe, kaj bi lahko bilo boljše, kako bi jaz to naredil. Tudi v doktoratu sem se posvetil psihološkim dejavnikom uspehov v športu.

Kotnik v družbi Andree Anastastija, s katerim sta moči združila v sezoni 2017/18 pri Trefl Gdansku, ki je v tistem tekmovalnem obdobju osvojil poljski pokal. | Foto: Osebni arhiv Bogdana Kotnika Kotnik v družbi Andree Anastastija, s katerim sta moči združila v sezoni 2017/18 pri Trefl Gdansku, ki je v tistem tekmovalnem obdobju osvojil poljski pokal. Foto: Osebni arhiv Bogdana Kotnika

Če danes pogledam nazaj, sem na začetku trenerske kariere veliko stvari delal drugače, kot jih delam danes, ko sem precej bolj pragmatičen.

Praktične izkušnje prav tako res veliko doprinesejo. Vsakemu trenerju bi priporočil, da je kakšno leto pomočnik trenerja, da se česa nauči tudi od starejših. Jaz sem si vedno rekel, da če bi bil komu pomočnik, bi bil svetovnemu in evropskemu prvaku Anastasiju (Andrei Anastastiju, op. a.).

Kar se je v Gdansku tudi zgodilo.
Res me je takrat povabil, da sem bil njegov pomočnik. Čeprav samo za eno leto, sem hvaležen za to. To leto sem z veseljem izkoristil, da sem se učil od njega. Imela sva dogovor, da prinašam kakšne novosti s treninga, on pa me nauči, kako voditi največje zvezde. V ekipi smo takrat imeli tri svetovne prvake in dejansko sem želel videti, kako se je treba pogovarjati, kako voditi takšne zvezdnike odbojke. Psihološki trenutek vodenja velikih ekip je zahteven, ker moraš biti natančen in dosleden.

Mislim, da sem zelo veliko izvedel od njega in da tudi zaradi njega popolnoma drugače vodim ekipe kot takrat, ko sem začenjal svojo trenersko kariero. Ko sva nehala sodelovati, sem ga vprašal, ali ima zdaj, ko me je spoznal, kakšno smernico zame, da bi še napredoval kot trener. Pa mi je rekel le: "Bogdan, samo eno stvar ti povem, ti si prvi trener." Dal mi je vedeti, da je moje poslanstvo biti prvi trener.

Je eden redkih slovenskih trenerjev s trenerskimi izkušnjami v petih državah, v treh se je veselil zlatih odličij. | Foto: Osebni arhiv Bogdana Kotnika Je eden redkih slovenskih trenerjev s trenerskimi izkušnjami v petih državah, v treh se je veselil zlatih odličij. Foto: Osebni arhiv Bogdana Kotnika Je bilo poljsko poglavje eno poučnejših?
Zagotovo sem se zelo veliko naučil. Moram pa reči, da mi je največ od vsega dala Fakulteta za šport, saj je res dobra fakulteta z vsemi profesorji, ki sem jim še vedno hvaležen za vse znanje.

Kar pa se tiče praktičnega znanja in vodenja, je bilo to, da sem delal kot pomočnik Anastasiju, absolutno uspešna poteza. Vsem priporočam, da preživijo nekaj časa v tej vlogi, se učijo, potem pa sistem nadgradijo glede na svojo osebnost. 

Bistveno je, da v to, kar delaš, tudi verjameš. Če blefiraš, športniki to hitro ugotovijo. Z eno napačno trditvijo ali besedo lahko izgubiš avtoriteto. Z blefiranjem ne prideš nikamor. Tudi če kopiraš stvari, ne prideš nikamor. Treba je najti svojo pot in živeti, kar govoriš.

Gaj Trček
Sportal Gaj Trček s Tourettovim sindromom prehodil trnovo pot, zdaj hodi po mahu

Je zahtevnejše biti trener kot odbojkar?
Zagotovo trener, saj moraš preseči sebe in misliti na druge. Če si odgovoren trener, razmišljaš o vseh vidikih športnikovega razvoja. Včasih moraš sprejeti tudi težke odločitve.

Spomnim se, da me je, ko sem bil še trener v Kamniku, oče Gregorja Ropreta Metod vprašal, kaj je boljše za njegovega sina. Naj še eno leto ostane pri meni ali gre v ACH Volley? Seveda sem si tako dobrega podajalca želel obdržati, a moj odgovor je bil, da je po mojem mnenju za njegov razvoj pomembnejše, da gre v ACH Volley.

Takšne stvari so težke, saj moraš iti čez sebe. Morda smo zaradi tega izgubili kakšno tekmo naslednjo sezono, a vem, da sem storil prav. Tukaj nismo le zato, da delamo, kar nam je všeč, temveč da delamo tudi to, kar je prav.

"Da delamo, kar je prav," pravite. Česa vas je trenerstvo še naučilo? Katera je najboljša trenerska lekcija?
Tega, da do cilja ne prideš neposredno, naravnost, temveč naokrog, prek igralcev, prek vseh členov ekipe. V življenju je tako, da kar seješ, tudi žanješ. Uspeh se ne zgodi, ker si le rečemo, da moramo zmagati, temveč ker je bilo za to narejenih veliko majhnih korakov.

Pomembno pa je tudi ravnotežje med užitkom in delom. V športu je lahko težnja po vrhunskem rezultatu tudi negativen dejavnik. Če samo razmišljaš o vrhunskem rezultatu, pozabiš pa uživati v tem, kar delaš, velikokrat ne dosežeš rezultata. Pomembna je kombinacija užitka in dela.

Zato pa v slovenski moški reprezentanci vsi radi pridejo na zbor, vsi uživajo in posledično pride tudi uspeh. Naj se to zgodi še pri ženskah. Verjamem, da ima tudi ženska reprezentanca velik potencial.

Zadnji dve sezoni je preživel v Romuniji. | Foto: CEV Zadnji dve sezoni je preživel v Romuniji. Foto: CEV

Zadnji dve sezoni ste delovali v Romuniji, v zadnji je bilo vaše delo razdeljeno na dva kluba iz Bukarešte, Steauo in Dinamo. Kakšna je bila romunska izkušnja?
Prva sezona je bila zelo uspešna, s Steauo smo po dolgem času igrali v finalu. Pred zadnjo sezono so ekipe precej povečale proračun, mi pa smo ostali na približno enakem. Bili smo kar uspešni, a so se naše poti nato razšle.

Hitro sem dobil ponudbo iz Dinama, s katerim smo naredili res velik korak naprej. Ponudili so mi, da bi ostal tam in ga vodil eno sezono in pol, a se nisem odločil za to. Glede na to, da imam doma triletnega sina Oliverja, ki mi večkrat pove: "Ati, zelo dolgo sem te čakal," potrebujem odmor in si moram odpočiti.

Vedno nekje po dveh letih klubske odbojke potrebujem leto, da pridem k sebi, saj se popolnoma predam delu, v trenersko delo dam celega sebe. Drugače ne znam. Dve leti zdržim tako, potem pa se moram nekoliko odklopiti.

Vrnitev v šolo je tako zame pravi balzam. Tudi takrat se še naprej izobražujem kot trener, med šolskimi počitnicami si lahko po svetu ogledam, kaj in kako delajo drugi trenerji, in tudi tako poskušam postati boljši trener.

Odbojka, trening slovenske reprezentance z novim selektorjem Gheorghe Cretu
Sportal Gheorghe Cretu: Izbral sem pot, za katero sem menil, da me bo osrečila. Ni mi žal.

Boste torej zdaj trenersko delo začasno postavili na stran? Trenersko delo bo začasno postavil na stran, saj je čas, da odigra očetovsko vlogo. | Foto: Guliverimage Trenersko delo bo začasno postavil na stran, saj je čas, da odigra očetovsko vlogo. Foto: Guliverimage
Da, to leto bom doma in delal v šoli. Dobil sem sicer trenersko ponudbo za delo v tujini, a sem se odločil, da zaradi družine ostanem doma.

Zdaj je čas, da odigram vlogo očeta, glede trenerskega dela pa imam pred seboj še veliko let. Žal pa mi je, da v Sloveniji že deset let ne morem delovati in ne dobim nobenega klica iz Slovenije.

Čemu pripisujete to? Zadnjič ste v Sloveniji trenersko delo opravljali pred skoraj desetletjem pri ACH Volleyju.
Ne vem. Z ACH Volleyjem imam zelo dobro izkušnjo, tudi zelo uspešni smo bili, tako da ne vem, zakaj. Morda mislijo, da sem prerasel slovenski prostor, a sam zagotovo ne razmišljam tako.

Verjamem, da bi svojemu okolju lahko veliko dal. Če bo to kdaj mogoče v Sloveniji, bom vesel, drugače pa bom moral trenersko kariero nadaljevati v tujini. Zagotovo se tudi v prihodnosti vidim trenerstvu. "Z ACH Volleyjem imam zelo dobro izkušnjo, tudi zelo uspešni smo bili, tako da ne vem, zakaj. Morda mislijo, da sem prerasel slovenski prostor, a sam zagotovo ne razmišljam tako." | Foto: www.alesfevzer.com "Z ACH Volleyjem imam zelo dobro izkušnjo, tudi zelo uspešni smo bili, tako da ne vem, zakaj. Morda mislijo, da sem prerasel slovenski prostor, a sam zagotovo ne razmišljam tako." Foto: www.alesfevzer.com

Je beseda v Romuniji kdaj nanesla na njihovega rojaka Gheorgheja Cretuja, ki uspešno vodi slovensko reprezentanco?
Je. Večkrat so mi rekli, da najboljši romunski klub vodi Slovenec, slovensko reprezentanco pa Romun. Vprašali so me, kako to, da jaz ne vodim Slovenije. Povedal sem jim, da to ni vprašanje zame, ampak si to zagotovo enkrat želim. A da bi do tega prišlo, mora čas še dozoreti.

Selektorska vloga Slovenije je torej zapisana med trenerskimi cilji?
Da. Želim si enkrat voditi slovensko reprezentanco. To bi bil vrhunec moje kariere. Če bi lahko tu pomagal, bi bil res ponosen. Že kot športnik sem bil vedno nacionalno naravnan. Z vsem srcem sem igral za reprezentanco. Ko zaigra himna, zaigra moje srce.

Se pa Romuni predvsem sprašujejo, kaj imamo Slovenci v sebi, da smo tako uspešni v vseh športih. Zanima jih, kako imamo glede na majhno populacijo takšne neverjetne uspehe.

Kaj jim odgovarjate? Nenazadnje ste se v doktorski disertaciji posvetili dejavnikom uspeha slovenskih vrhunskih športnikov na velikem tekmovanju. Kaj bi izpostavili kot ključno za slovenske športne uspehe?
Prvič, ob osamosvojitvi še nismo imeli toliko samozavesti, kot je imamo danes. Eden od glavnih negativnih dejavnikov je namreč anksioznost. To, da se začneš spraševati, ali sem dovolj dober, kaj bo, če mi ne uspe ... Ko se začnejo v glavi športnika porajati takšne misli, ni dobro. Samozavest je namreč tista, ki na najvišji ravni pomaga, da športnik nekaj osvoji.

Skozi leta se je to pri nas spremenilo. S posameznimi rezultati se je samozavest gradila. Lep primer je slovenska moška odbojkarska reprezentanca. Skozi več kot desetletje je lepo rasla, zdaj so prvič premagali še Brazilce.

"S posameznimi rezultati se je samozavest gradila. Lep primer je slovenska moška odbojkarska reprezentanca. Skozi več kot desetletje je lepo rasla, zdaj so prvič premagali še Brazilce." | Foto: VolleyballWorld "S posameznimi rezultati se je samozavest gradila. Lep primer je slovenska moška odbojkarska reprezentanca. Skozi več kot desetletje je lepo rasla, zdaj so prvič premagali še Brazilce." Foto: VolleyballWorld

Slovenci smo zelo ciljno naravnani, kar je tudi pozitiven dejavnik uspešnosti v športu. Zelo pomembno je, da si postavljamo cilje in jih dosežemo. Ko cilj dosežemo, tudi naša samozavest zraste, anksioznost pa se zmanjšuje, postavljamo si manj vprašanj "kaj če". Pomembno je, da si ciljno naravnan.

To sem opazil v primeru Primoža Kozmusa, ko je osvojil zlato olimpijsko odličje. Iz njegovih izjav je bilo jasno, da on to vidi in to verjame. Tudi pri naših odbojkarjih je podobno. Verjamejo v uspešno zgodbo, v njo verjame selektor, oni pa verjamejo njemu. Na tak način se zgodijo dobre stvari.

Mislim, da je tudi dr. Matej Tušak opravil veliko delo z našimi reprezentanti, s katerimi je imel psihološko pripravo. Na zvezi so naredili celoten paket, ki je dober. Tudi s tega vidika je izbira tujega trenerja, ki so ga sami potrdili, dobra izbira. To, da verjamejo v Cretuja in si ne postavljajo vprašanj, ali je dovolj dober, da lahko vodi slovensko reprezentanco, je zelo pomembno in velik pozitiven dejavnik uspešnosti. 

Bil je del reprezentance, ko se je ta prvič uvrstila na evropsko prvenstvo. Prihodnji mesec bo prvič nastopila na olimpijskih igrah. | Foto: Osebni arhiv Bogdana Kotnika Bil je del reprezentance, ko se je ta prvič uvrstila na evropsko prvenstvo. Prihodnji mesec bo prvič nastopila na olimpijskih igrah. Foto: Osebni arhiv Bogdana Kotnika Vi ste bili leta 2000 del slovenske reprezentance, ko si je ta prvič priigrala evropsko prvenstvo, skoraj četrt stoletja pozneje so tu prve olimpijske igre. Kako vidite to rast reprezentance, kako se spominjate tistega obdobja?
Obstaja skupna točka in ta je zagotovo, da smo takrat vsi verjeli, da se bomo uvrstili na evropsko prvenstvo, in da smo bili zelo povezana ekipa. Tudi zdaj čutim, da so zelo povezana ekipa in verjamejo v to, kar govorijo.

Ko stoodstotno verjameš, se stvari začnejo dejansko dogajati, veš, da boš nekaj uresničil. Takrat smo enako razmišljali. Zagotovo pa je bila takrat neka druga odbojka.

Ko sem jaz še igral, smo igralce pošiljali v tujino, da so te izkušnje prinesli nazaj v Slovenijo in je slovenska reprezentanca rasla. Enako bi morali zdaj podpirati slovenske trenerje, da bi dobili čim več izkušenj v tujini in bi te izkušnje prinesli nazaj v Slovenijo.

Težko bo na primer nekega našega trenerja zaposlila nemška reprezentanca, če niti v slovenski ne dobi priložnosti. Dejansko bi morali najboljše trenerje promovirati prek slovenske reprezentance, da gredo v tujino, od tam pa bi prinesli izkušnje nazaj. To bi bil zagotovo velik doprinos k slovenski odbojki.

slovenska odbojkarska reprezentanca : Bolgarija
Sportal Matematika je jasna: slovenski odbojkarji grejo v Pariz

Za konec še vaš komentar slovenskih predstav na prvih dveh turnirjih lige narodov v Antalyi in Fukuoki, po katerih se Slovenci na domač turnir v Stožice vračajo s sedmimi zmagami, enim porazom in drugim mestom?
Rekel bi, da so ti fantje izjemno povezani in da vsak dobro ve, kaj mora delati. Selektor je tu zagotovo odigral veliko vlogo, da vsi zvezdniki, kar naši odbojkarji so, saj spadajo med najboljše igralce na svetu, dihajo kot eno in verjamejo v to, kar delajo. Cretu je dober trener, ki je znal stvari povleči skupaj. Slovenskim odbojkarjem želi, da se iz Pariza vrnejo z odličjem. | Foto: VolleyballWorld Slovenskim odbojkarjem želi, da se iz Pariza vrnejo z odličjem. Foto: VolleyballWorld

Fantom privoščim le najboljše. Želim kolajno na olimpijskih igrah in verjamem, da jo bodo tudi osvojili.

Metod Ropret (predsednik Odbojkarske zveze Slovenije, op. a.) je naredil velik premik v slovenski odbojki in zveza dela dobro. Ne smemo pa pozabiti na velik doprinos ACH Volleyja k slovenski reprezentančni zgodbi. Praktično vsi talenti, izjema je Rok Možič, so šli skozi ACH Volley. Ta je opravil veliko delo v slovenski odbojki, vendar je premalokrat izpostavljen.

Preberite še:

slovenska odbojkarska reprezentanca : Bolgarija
Sportal Tine Urnaut: Upam, da bomo še enkrat ustvarili fenomenalno vzdušje v Stožicah #video
Rok Možič
Sportal Rok Možič: Okrevanje poteka dobro, upam, da bom kmalu spet na igrišču
slovenska odbojkarska reprezentanca : Bolgarija, Klemen Čebulj, Gheorghe Cretu
Sportal Ponosni Gheorghe Cretu: Med odmori ne želim niti slišati svojega glasu
slovenska odbojkarska reprezentanca : Brazilija
Sportal Slovenski odbojkarji krojijo vrh posamičnih statistik
Ne spreglejte