Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Jaka Lopatič

Nedelja,
9. 6. 2024,
4.00

Osveženo pred

1 mesec, 2 tedna

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4,80
Češka skoki Jure Šinkovec Druga kariera Druga kariera Gaj Trček

Natisni članek

Nedelja, 9. 6. 2024, 4.00

1 mesec, 2 tedna

Druga kariera (364.): Gaj Trček

Gaj Trček s Tourettovim sindromom prehodil trnovo pot, zdaj hodi po mahu

Jaka Lopatič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4,80
Gaj Trček | Gaj Trček bo drugo leto zapored glavni trener češke moške članske skakalne reprezentance. V drugi karieri je spregovoril, kakšne izzive je prestal v življenju. | Foto www.alesfevzer.com

Gaj Trček bo drugo leto zapored glavni trener češke moške članske skakalne reprezentance. V drugi karieri je spregovoril, kakšne izzive je prestal v življenju.

Foto: www.alesfevzer.com

Naš sogovornik v rubriki Druga kariera je človek, ki ne pozna strahu pred izzivi. Njegova zgodba je dokaz, da je z odločnostjo, trdim delom in pozitivnim pristopom mogoče premagati tudi najtežje ovire. Čeprav se je in se še sooča s Tourettovim sindromom ter je imel težko otroštvo, je dokazal, da zmagovalna miselnost lahko premaga številne prepreke. Čeprav nikoli ni bil vrhunski skakalec, se je povzpel na mesto glavnega trenerja češke reprezentance v smučarskih skokih, kjer si je pridobil spoštovanje in prislužil operiranje s češkim "ferrarijem". Slovenski skakalni trener Gaj Trček, ki se je preizkusil tudi v resničnostnem šovu X Faktor, je v pogovoru za Sportal zaupal svojo zanimivo pot.

Ime Gaj Trček širši publiki ljubiteljev smučarskih skokov ni bilo poznano. Do nedavnega, ko je lani julija prevzel vodenje osrednje češke skakalne reprezentance. Kot otrok se je ob gledanju Francija Petka in Primoža Peterke na televiziji zaljubil v smučarske skoke. Čeprav je bil v otroštvu v preostalih športih bistveno bolj v ospredju, je skočil v ta šport, ki ga praktično že vse življenje spremlja.

Že od otroštva pa se bori s Tourettovim sindromom, ki mu je kljub težavam odprl drugačen svet. S pozitivnim pristopom se sooča s tovrstno nevrološko motnjo in nič drugače ni bilo, ko smo se z njim pogovarjali v Domu Planica. Odprto, brez zadržkov je odgovarjal na vprašanja in razložil, kaj vse je moral v življenju prebroditi. Ni mu bilo postlano rožicami, med drugim je oče naredil samomor, a je ostal pozitivno naravnan. Takšen način razmišljanja je njegovo vodilo tudi pri vodenju češke skakalne reprezentance, v kateri si je prislužil zaupanja osrednjega zvezdnika Romana Koudelke, za katerega v spodnjem videu razloži, zakaj je zanj kot ferrari.

A na Češkem ni edini Slovenec. Ob sebi ima nekdanjega slovenskega skakalca Jureta Šinkovca, ki smo ga pred dobrimi tremi leti že gostili v rubriki Druga kariera, trenerski trio pa dopolnjuje nekdanji češki skakalec Lukas Hlava.


Gaj, prav posebno pot ste že prehodili, da ste postali selektor češke skakalne reprezentance. Bi se strinjali?

Zelo posebno popotovanje je bilo. Veliko stvari sem doživel, od športnika do glasbenika. Po karieri sem bil vseskozi trener, hodil sem po svetu. Bil sem tudi osebni asistent. Na zavodu za osebno asistenco sem bil koordinator, sinhroniziral sem risanke. Kar me je veselilo, sem hotel poizkusiti. Morda zaradi določenega pomanjkanja v družini. Vseskozi sem se boril za preživetje in bil zavisten do tistih, ki imajo. Nenehno sem imel v glavi, da želim biti najboljši. Zmagovalno miselnost sem imel že kot otrok, saj sem se zavedal, da me lahko daleč pripelje.

Od otroštva dalje vas spremlja Tourettov sindrom. V kolikšni meri so vas te težave bremenile na skakalnici?

Toliko adrenalina in pozornosti je bilo – zavedno in nezavedno –, da moj sindrom ni prišel na plan. V zraku nisem imel niti enega tika. En kazalnik je bil, da moram takšne stvari početi. Če je malce adrenalina, imam lahko več tikov. Če je več adrenalina, sem lahko bolj sproščen.

Uživa v trenerskem poslu. | Foto: www.alesfevzer.com Uživa v trenerskem poslu. Foto: www.alesfevzer.com

Ali se trenerji niso bali, da bi imeli tik v zraku, kar bi lahko bilo zelo nevarno?

Zagotovo so se. Tudi polemika je bila, ali bi šel na letalnico v Planici. Trener je stoodstotno stal za mano. To je bilo še na stari velikanki, ki je bila nevarnejša.

Kakšne faze ste imeli s sindromom v času odraščanja?

V puberteti je bilo zelo težko. Različne stopnje so. Blažje so tri stopnje. Ko sem šel k nevrologu, mi je rekel, da imam vse tri – hiperaktivnost, ADHD, motnjo pozornosti, prisilne misli in še tike. Tipičen primer Tourettovega sindroma sem. Eden prvih v Sloveniji s to diagnozo. V življenju sem videl, da mi je sindrom veliko dal. Pogovarjal sem se sam s seboj. Veliko čustev zaznavam. Hitro preberem ljudi, začutim njihovo energijo. Dobrih stvari, lastnosti mi je dal.

Če se ozrem nazaj, moram priznati, da je bilo tudi dosti trpljenja. Prisilno moraš delati, okolici si smešen. Zadrževati moraš in še sam ne veš, zakaj moraš to početi. V glavi imaš energijo, ki jo moraš sprostiti na čuden način – ali prek kričanja, udarjanja, tika. Ko si starejši in imaš umirjeno življenje, se znaš bolj umiriti. Spanje mi zelo veliko pomeni. Pred spanjem denimo meditiram in potem trdno osem ur spim. Človek se vsega nauči v življenju. Ne smeš se smiliti sebi, sicer lahko vedno najdeš kakšno stvar in postaneš depresiven.

Svojo zgodbo pripoveduje kot odprto knjigo. | Foto: www.alesfevzer.com Svojo zgodbo pripoveduje kot odprto knjigo. Foto: www.alesfevzer.com Kako se je okolica odzivala na vse skupaj? Od vrstnikov do sošolcev?

Moram reči, da sem imel srečo. Znal sem se pošaliti in druge zafrkaval, da sem odvrnil pozornost. Dostikrat sem se znal zadržati. Nisem imel takšnih izkušenj, da bi se mi posmehovali. Kakšni tujci na cesti so morda nekoliko drugače pogledovali. Pri vrstnikih sem se znal zase postaviti, čeprav sem bil majhen. Doma sem denimo tudi jokal, vendar sem imel srečo, da v šoli niso izvajali nasilja nad menoj. Tike sem znal zelo dobro skriti. Ko je bil pouk, nisem poslušal pouka, ampak sem se ukvarjal sam s seboj.

Rad bi naredil nov preskok v čeških skokih. | Foto: www.alesfevzer.com Rad bi naredil nov preskok v čeških skokih. Foto: www.alesfevzer.com Kako je medicina napredovala na tem področju?

Je. Opravljajo operacije, ki niso nevarne. V glavo gredo s sondo, vgradijo čip. A se ne bi v to spuščal. Kot otrok sem poskusil s pomirjevali, vendar pri meni niso dobro delovala. Povsem brez energije sem bil. Materi sem dejal, da imam morda manj tikov, vendar ne morem tako dalje. Morda je zdaj z vodenjem češke skakalne reprezentance prišel moj čas, da sem prek trnjev stopil na mah.  

Z očetom ste imeli prav tako težko preizkušnjo. Kako ste se znašli in takrat doživljali izgubo?

Zanj sistem ni bil pravi, prisoten je bil tudi alkohol. Hudo je bilo. Zanimivo mi je bilo, da nisem imel toliko težav vsega skupaj prebroditi. Morda zaradi tega, ker je bilo že pred tem veliko stvari. Videti je bilo, da je trpel. Zame je bil to potisk, da sem se želel še bolj dokazati, tako zanj kot tudi zase. Zelo nas je imel rad, ni se pa znal spopasti z današnjo družbo, krediti, ljubosumjem, alkoholom. A ni malo takšnih ljudi. Življenje je, kakršno je. Vsak ima svojo pot. Odrasel je bil, ko se je odločil za ta korak. Kot družina smo morda čutili, da smo po tem drugače zadihali. V preteklosti smo namreč venomer skušali vse težave reševati.

Gaj Trček | Foto: www.alesfevzer.com Foto: www.alesfevzer.com Kako ste kot otrok sploh prišli v stik s smučarskimi skoki glede na to, da prihajate z Jesenic, kjer je zelo popularen hokej?

Najprej sem šel v hokej, vendar me niso vzeli. Prej sem treniral gimnastiko. Starši me niso želeli v noben šport posebej specializirati. Tudi v krvi niso imeli športa. Le da se nekaj počne. Starša sta bila rokerja po duši in sta veliko žurala. Po televiziji sem rad gledal skoke. Francija Petka in Primoža Peterko sem gledal, ju oponašal, delal telemarke doma. Tako sem šel v klub Žirovnica in mi je šport prirasel k srcu, čeprav sem bil med zadnjimi. V vseh športih sem bil prej med najboljšimi, pri skokih ne. Družba mi je bila všeč.

Pri 17. letih sem zamenjal klub (ND Rateče, op. a.), ker mi je bilo bližje. Spoznal sem drugega trenerja, ki je imel drugačen pogled na svet. Tudi mene je drugače razumel. Res sem imel hude tike. Obrnil sem se za 360 stopinj in za dve, tri leta izkusil profesionalnost. Ne po rezultatski plati, ampak po odrekanju, gledanju na kilograme. Kar naenkrat sem z zadnjih mest začel skakati naprej. Nastopil sem na Fisovem pokalu. Zaljubil sem se v šport. Nato sem šel še na prejšnjo Letalnico bratov Gorišek in poletel 193 metrov, kar je bil takrat drugi najdaljši skok Slovenca. Svet se mi je odprl.

A smo imeli doma težave z denarjem in drugimi stvarmi. Nisem imel pokrovitelja. Pri 21. letih sem si nato rekel: "Gaj, kaj če greš v šolo in morda poskusiš biti najboljši trener?" S težavo sem prenehal aktivno skakanje, bil sem tudi depresiven. Zaključil sem Fakulteto za šport. Na fakulteti sem zacvetel. Sindrom sem začel nadzirati.

Druga kariera | Foto:

Kako je potekal vaš trenerski skakalni razvoj?

V Ihanu sem s Simonom Podreberškom pomagal postaviti klub. Kasneje sem šel v Južno Korejo trenirat mladince. Lepo je bilo, vendar je eksotična država, kar zadeva skoke. Iz pisarne so mi ljudje govorili, kaj sem moral trenirati, na katere tekme hoditi. Če greš delat le za denar, je to zelo dobro. A je pri meni jasno vidno, ker imam Tourettov sindrom, če se ne nekje ne počutim dobro, da se sprožijo kazalniki, ki jih ljudje vidijo. Lahko mi dajo deset tisoč evrov na mesec in ne bom tam, če se ne počutim dobro. Ne bom se skrival za maskami.

Vsako stvar, ki se je lotim, želim dobro izpeljati. Želim dokazati predvsem sebi in tudi drugim. Od nekdaj sem imel potrebo po zunanji potrditvi, načeloma jo imamo vsi. Zato sem rad nastopal. Ko so bili adrenalinski trenutki, je bolezen izginila, se izpela za kratek čas. Zato sem si rekel, da moram loviti trenutke v življenju, ki me adrenalinsko dvigujejo.

S češko reprezentanco je trenira tudi v Planici. | Foto: www.alesfevzer.com S češko reprezentanco je trenira tudi v Planici. Foto: www.alesfevzer.com

Nastopili ste tudi v oddaji X Faktor, pevskem resničnostnem šovu. Kako, da ste se navkljub Tourettovem sindromu odločili nastopiti na tovrstni televizijski oddaji?

Ko so bili Bepop, sem si rekel, da mi je zanimivo in se odločil, da se bom prijavil. Leta 2012 je bilo takšno nenavadno leto. Nehal sem z dekletom in sem si rekel, da bom poskusil nekaj drugega. Sam sebi sem se zdel zanimiv, nadarjen in se prijavil. Videl sem, da imam talent za glasbo, čeprav si prej nisem predstavljal, da bi deloval v glasbi. Prej sem nekaj repal, za hobi pel v rock bendu. Težko mi je bilo, iskal sem se. Nekaj let sem se iskal, kaj bi počel. Vsega po malem.

Če se prav spomnim, ste na odru peli brez tikov. Kakšen poseben razlog, da je takrat šlo?

Zelo podobno kot pri tistih, ki jecljajo, nato pa brez jecljanja odpojejo.

Svetovno znani pevec Lewis Capaldi ima tovrstne težave. Pri njemu so tiki vidni na odru.

Adrenalin. Različno je pri posameznikih. Ko sem šel recimo z odra, sem imel tudi po dva zelo močna tika. Kot da je to davek, ker jih na odru nisem imel. Na odru sem namreč užival, čutil adrenalin, ki zelo blagodejno vpliva na moj sindrom. In nisem imel tikov.

Skoki so bili vseskozi vaša rdeča nit, delali ste v klubih, nato je prišel klic s Češke za vodenje tamkajšnje članske reprezentance. Kako veliko presenečenje je bilo?

Zelo veliko. Želel sem si nekoč izkusiti takšno priložnost. Prej sem se zavedal, da jo bom težko dobil, ker kot skakalec nisem imel vrhunskih rezultatov. Ko je Anže Semenič zaključil kariero in je potreboval vrtnarja, sem mu priskočil na pomoč. Pogovarjala sva se. Videl je, da imam dosti znanja. Prisluhnil mi je. Ko ga je direktor čeških skokov Filip Sakala poklical, ali ima kakšnega trenerja, ga je preusmeril name. Semenič ima zasluge, da sem na čelu češke reprezentance.

Nihče jih ni želel vzeti. Dejal sem si, da je to zame življenjska priložnost. Vprašal sem jih, ali si lahko izberem pomočnika in tako v ekipo potegnil Jureta Šinkovca. Z obema rokama sem poprijel za delo. Ponavadi rečejo, da nekoga vržejo v morje in mora splavati. Mene so vrgli v deročo reko (smeh, op. a.). Ampak imam močne kremplje (smeh, op. a.). Ko enkrat v življenju prestaneš takšne stvari kot jaz, znaš tudi v takšnem okolju delovati. Bilo je težko in zdaj lahko svoje težke izkušnje izkoristim.

Roman Koudelka je paradni konj češkega skakanja. | Foto: Guliverimage Roman Koudelka je paradni konj češkega skakanja. Foto: Guliverimage

V kakšnem stanju je bilo češko skakanje, ko ste prišli? Rožice glede na rezultate zagotovo niso cvetele in verjetno tudi zdaj še ne. Ste vedeli, kam sploh prihajate?

Ne, nisem. Sprva so mi dejali, da bom imel morda dekleta ali B-reprezentante. Nato so rekli, da bom imel še Romana Koudelko, ki ga že štiri leta boli koleno. Vprašal sem se, kako me bo Roman sprejel. Počasi smo gradili odnos. Najprej smo se usmerili na druge, Roman je prihajal iz ozadja. Videl je, da je vladala prava energija. Na skakalnici je začel delovati bolje. Nato smo mu pomagali pri rehabilitaciji mišice, ki mu je praktično skoraj nehala delovati. Ena pomembnejših je.

Vsak večer sem razmišljal, zakaj ima eno nogo tanjšo. Šli smo na test in videli, da ima zelo slabo zadnjo ložo, zaradi česar je večja verjetnost, da se poškoduje. Odpravili smo se v Ljubljano k mojemu dobremu prijatelju in uredili. Veliko bolje je bilo. Roman je bil neverjetno vesel, da pri teh letih (9. julija bo dopolnil 35 let, op. a.) nekdo še verjame vanj. Zacvetel je.

Nekaj težav smo imeli sprva s tekmami, ker je morda preveč pričakoval. Ko je prišla novoletna turneja, je začutil, da lahko. Zame je to kar majhen čudež. Sam pravim, da se dogajajo, a moraš veliko narediti, da lahko govoriš o čudežu. Veliko ljudi me je spraševalo, ali je bila to zgolj sreča. Sreča je bila, da sem prišel tja. Srečo moraš zgrabiti z obema rokama. Vedel sem, da imam znanje. V celoti sem se posvetil delu. Še dekle mi pomaga pri kakšnih poročilih. Praktično vsa družina živi za to delo.

Zame je bila največja potrditev, da smo opravili dobro, ko mi je Roman rekel, da v karieri še ni imel tako profesionalnega trenerja, in mi začel zaupati.

Z Juretom Šinkovcem se dobro dopolnjujeta. | Foto: Vid Ponikvar Z Juretom Šinkovcem se dobro dopolnjujeta. Foto: Vid Ponikvar

Kako se s slovenskim trenerjem Juretom Šinkovcem dopolnjujeta?

Super sodelujeva. On ima izkušnje kot odličen skakalec, ki jih nisem imel, jaz imam tovrstne s fakultete. On obvlada področje gibljivosti, raztezanja, tudi regeneracije in rehabilitacije, saj je bil sam poškodovan. Odlično je, da imam takšnega človeka ob sebi. Zlasti ker je v ekipi Roman, ki smo mu dolgotrajno poškodbo pozdravili in je stanje na bistveno boljši ravni. Še vedno pa ni dobro.

Nekaj čeških skakalcev je tudi zaključilo kariero po koncu pretekle sezone. Kakšen poseben razlog?

Takšni so zaključili, ki so že enkrat prej nehali in niso vedeli, ali bi sploh nadaljevali. Zahtevam profesionalnost, oni tega niso sposobni. Zadeva je zaključena. Želim si imeti ljudi, ki si tega stoodstotno želijo. Tu ni bližnjic. Vsem sem rekel, da bodo po treh, štirih letih na ravni celinskega, svetovnega pokala. Češki novinarji so me malce zasovražili. Ne vem, kje so bili prejšnja leta, ko ni bilo rezultatov. Rekel sem si, da je to davek tega položaja. Vedno je večja množica ljudi, ki ne ve, za kaj gre, in želi biti pametnejša od tebe. Pomembno je, da zaupaš tistim, ki dejansko vedo, da smo na pravi poti.

Kakšna je baza skakalcev na Češkem v primerjavi s Slovenijo?

Gaj Trček | Foto: www.alesfevzer.com Foto: www.alesfevzer.com Na Češkem je pet, šest klubov, v Sloveniji bistveno več. Klubi imajo stare trenerje, Jaroslav Sakala je eden redkih. Na tem področju je manko. Če bi uspel kakšen boljši članski rezultat, moramo biti s klubi pripravljeni, da se pravilno izkoristi in dvigne zanimanje za ta šport. Zajadrati je treba na takšnem valu.

Če se hočejo Čehi vrniti na visoko raven, je to daljša doba desetih let ali več – od infrastrukture, pravih trenerjev, miselnosti. Na nas je, da iz teh nekaj mladincev, Romana in Benija (Benedikt Holub, op. a.) iztržimo čim več. Rezultatsko ne morem nobenemu obljubiti. Obljubim jim lahko, da bodo uživali v skokih. Da bodo imeli vrhunsko pripravljeno telo. Drugo mora čas pokazati. Za Romana lahko več obljubim, da je sposoben še veliko več, kot je pokazal. Odvisno je od poškodbe. Odlično je, da ga imamo. On je trenutno edini, ki lahko reši češke smučarske skoke.

Matej Krušič
Sportal Mateju Krušiču se je življenje obrnilo na glavo
Ne spreglejte