Danes, ko Slovenija praznuje rojstni dan, v redni četrtkovi rubriki TOP10 prostor namenjamo desetim najbolj nepozabnim trenutkom, za katere so v prvih 29 letih slovenske samostojnosti poskrbeli njeni nogometaši.
Po zgodovinski uvrstitvi v ligo prvakov je Maribor 14. septembra 1999 prvo tekmo v elitnem nogometnem razredu igral v Ukrajini in pred odhodom v Kijev upal, da ne bo doživel debakla.
Veliko veselje Marka Simeunovića in Marinka Galića po tekmi v Kijevu.
Velikan nogometa z območja nekdanje Sovjetske zveze, ki je bil sezono pred tem evropski nogometni hit in se je v tem tekmovanju ustavil šele v polfinalu, je bil velik favorit. Andrija Ševčenka pri Dinamu sicer ni bilo več, so pa Mariborčani tam zagledali Sergeja Rebrova in še nekaj zvezdnikov, ki so takrat branili barve velikana vzhodnega bloka. Ob igrišču ga je vodil legendarni Valerij Lobanovski. In bil šokiran, ko je ob koncu tekme na velikem semaforju Olimpijskega stadiona v Kijevu pisalo 0:1. Za veliko in nepričakovano zmago pa je z golom v 73. minuti poskrbel zdajšnji novopečeni pokalni prvak v trenerski vlogi pri Muri Ante Šimundža.
Bežigrad, 83. minuta, Ukrajina, Aleksandr Šovkovski, strel s sredine igrišča in 13. november 1999. Je treba sploh še kaj dodati?
Nepozaben prizor. Milenko Ačimović nori od veselja po golu s sredine igrišča.
Verjetno najbolj opevani gol v zgodovini slovenskega nogometa in tudi eden od najbolj nepozabnih trenutkov v zgodovini slovenskega športa. Za zmago nad Ukrajino v Ljubljani z 2:1 na prvi tekmi kvalifikacij za evropsko prvenstvo po neverjetnem golu Milenka Ačimovića in, kot se je izkazalo štiri dni pozneje v Kijevu, tudi prvo uvrstitev majhne Slovenije na veliko tekmovanje. Za veliko slovensko nogometno pravljico, ki je ne bomo pozabili nikoli.
"Bog vse vidi, bog vse ve," je po zadnjem sodnikovem žvižgu na zasneženem Olimpijskem stadionu v Kijevu, ki je bil za slovenski nogomet v vijoličasti preobleki srečen že dva meseca pred tem, 13. novembra 1999 govoril Srečko Katanec.
Miran Pavlin med tekmo v Kijevu, kjer se je z zlatimi črkami zapisal v zgodovino slovenskega nogometa.
Takratni selektor Slovenije, ki je v navalu evforije vsem Slovencem in Slovenkam kar v televizijskem prenosu voščil vesel božič in srečno novo leto 2000. Po zaslugi gola Mirana Pavlina, ki je v 78. minuti izničil ukrajinsko vodstvo in poskrbel za remi z 1:1, smo v domovini leta 1999 praznovali že več kot mesec dni pred božičnimi in novoletnimi prazniki.
Prvi nastop ponosne Slovenije na velikem tekmovanju. Da je 13. junij 2000 za Slovenijo še toliko bolj nepozaben, je poskrbel nasprotnik, ki je stal na drugi strani. Jugoslavija, od katere se je Slovenija ločila manj kot desetletje pred tem. In predvsem spektakularna predstava izbrancev Srečka Katanca, ki so po igrišču dobesedno leteli. Po dveh golih Zlatka Zahovića in enem Mirana Pavlina so po manj kot uri igre vodili s 3:0. Ko je nekaj minut po tretjem slovenskem golu Sašo Udović sprovociral Sinišo Mihajlovića in si je ta prislužil predčasen odhod pod prho, se je zdelo, da je zgodba končana.
Zlatko Zahović, Miran Pavlin in Darko Milanič proslavljajo gol za vodstvo s 3:0.
"Jugoslavijo zdaj lahko reši samo še naravna katastrofa," je takrat v neposrednem prenosu na nacionalni televiziji govoril komentator tekme Igor E. Bergant. Naravne katastrofe k sreči ni bilo, smo pa Slovenci potres doživeli na igrišču. V vsega šestih minutah, med 67. in 73. minuto, so številčno oslabljeni Jugoslovani zabili tri gole in na koncu izvlekli točko. Za nepozaben remi s 3:3, ki po mnenju številnih še danes pomeni eno od najbolj razburljivih tekem v zgodovini evropskih prvenstev.
Slovensko nogometno reprezentanco, ki nekaj let pred tem ni zanimala nikogar in pogosto sploh ni imela navijaške prednosti domačega igrišča, je prišlo na tisoč kilometrov oddaljeno gostovanje bodrit več kot deset tisoč navijačev.
Nori pogledi na tribune stadiona v Amsterdamu, na katere je prišlo več kot deset tisoč Slovencev.
Slovenski eksodus, ki se je 18. junija 2000 zgodil na slovitem stadionu Ajaxa v Amsterdamu, je šokiral tudi glavne akterje. "Ko smo prišli na ogrevanje, nismo mogli verjeti svojim očem. Kar naježili smo se," so o tem povedali slovenski nogometaši. Resda se na igrišču ni izšlo, Španci so po novem golu Zlatka Zahovića hitro izničili izenačenje Slovenije in zmagali z 2:1, a nepozabnih prizorov iz nizozemske prestolnice ne more izbrisati nihče. Zagotovo eden od najlepših spominov iz zgodovine slovenskega nogometa in športa. O tem ne bi smelo biti dvoma.
Da je v slovenski nogometni zgodbi, ki jo je pred dvema desetletjema s svojimi junaki za Bežigradom pisal Srečko Katanec, nekaj pravljičnega, se je zdelo že po uvrstitvi na evropsko prvenstvo dve leti pred tem.
Milan Osterc je Romuniji zabil enega najbolj spektakularnih golov v zgodovini slovenske reprezentance.
Ko je Milan Osterc 10. novembra 2001 v 70. minuti slabo podajo s strani spremenil v evrogol v slogu Marca van Bastna, poskrbel za preobrat in zmago Slovenije z 2:1 nad Romunijo na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2002, smo vsi spet obudili otroške spomine in začeli verjeti v pravljice, ki se zgodijo tudi v resničnem življenju.
Le štiri dni za tem, ko je Slovenija pred svojimi navijači zmagala z 2:1, je v Bukarešti proti Romuniji igrala povratno tekmo dodatnih kvalifikacij in po evropskem sanjala še o premierni uvrstitvi na svetovno prvenstvo 2002.
Mladen Rudonja na tekmi v Bukarešti, kjer je zabil svoj edini gol v 65 reprezentančnih nastopih.
Dočakala jo je po remiju z 1:1 po zaslugi gola napadalca Mladena Rudonje, ki pred tem v dresu Slovenije v kar 52 nastopih ni zadel niti enkrat! V 53. nastopu je zabil svoj prvi in tudi zadnji reprezentančni gol, ki je še danes eden od najpomembnejših v zgodovini slovenskega nogometa. Za prvo uvrstitev majhne Slovenije na največje nogometno tekmovanje na svetu. Še obstaja kdo, ki pravi, da zgodba bojevnikov izpod Triglava s preloma tisočletja ni bila pravljica?
Na tribunah ruski predsednik Dimitrij Medvedev in milijarder Roman Abramovič, ob igrišču zelenice v Ljudskem vrtu Matjaž Kek, na njej pa Samir Handanović, Milivoje Novaković, Boštjan Cesar, Robert Koren in preostali, ki so pred desetletjem Sloveniji prinesli drugo in tudi zadnjo uvrstitev na svetovno prvenstvo.
Veliko veselje Zlatka Dedića po golu, ki ga je pospravil v mrežo Rusije.
Po porazu z 1:2 v Moskvi štiri dni pred tem je Slovenija na preobrat in prvo veliko tekmovanje po osmih letih čakanja upala 18. novembra 2009. Sanje so se izpolnile. Za vroče južnoafriško poletje 2010 je poskrbel Zlatko Dedić, ki je navijače v delirij spravil z golom v 44. minuti. Z zadetkom za zmago nad Rusijo z 1:0 in vnovično veliko zmago Slovenije v dodatnih kvalifikacijah za velika tekmovanja, še tretje v nizu.
Gol, od katerega je pred kratkim minilo natanko deset let. Polokwane, stadion Petra Mokabe, 13. junij 2010 in 79. minuta uvodne tekme skupine C svetovnega prvenstva v Južnoafriški republiki.
Veselje Roberta Korena po golu za zmago nad Alžirijo na svetovnem prvenstvu 2010.
Bojan Jokić je žogo z leve strani podal proti sredini do kapetana Roberta Korena. Ta jo je s prefinjenim dotikom umiril, se obrnil, naredil korak naprej, še preden ga je dohitel alžirski branilec Madjid Boughera, takratni član škotskega Rangersa, udaril po njej v daljši kot Faouzija Chaouchija in ob ne najboljšem posredovanju alžirskega vratarja zadel. "Goooool!!!" Za prvo in do zdaj na žalost tudi edino slovensko zmago na svetovnih nogometnih prvenstvih.
Eden od najbolj nepozabnih spominov v zgodovini slovenskega nogometa je zelo svež. Zanj je 10. marca letos, tik pred prekinitvijo nogometnega dogajanja zaradi pandemije novega koronavirusa, poskrbel Josip Iličić.
Šov Josipa Iličića na prazni Mestalli marca letos.
Tri tedne pred tem, ko je na nabito polnem San Siru v Milanu postavil končni izid prve tekme osmine finala lige prvakov, v kateri je Atalanta s 4:1 odpihnila Valencio, je postal prvi slovenski nogometaš z zadetkom v izločilnih delih elitne evropske nogometne lige. Na Mestalli, ki je bila zaradi vsem znanih ukrepov prazna, je osupnil še veliko bolj. Pri neverjetni zmagi nogometašev iz Bergama s 4:0 je zabil prav vse gole za Italijane in postal ime tedna v nogometnem svetu, ki se je tik za tem ustavil. Kakšno težo ima njegov podvig, pove tudi podatek, da je pred njim v ligi prvakov zadelo le sedem slovenskih nogometašev, ki so skupaj prispevali 19 golov. Zdaj je osem Slovencev pri številki 24.
Leto 1999 in zmaga Maribora nad Lyonom v Ljudskem vrtu z 2:0 za prvi velik uspeh slovenskega nogometa, premierno uvrstitev v ligo prvakov.
Leto 2003 in remi Olimpije proti Liverpoolu z 1:1 za Bežigradom v pokalu UEFA.
Leta 2005 smo dočakali tudi gol tretjega Slovenca v ligi prvakov. Milenko Ačimović je zadel za zmago Lilla z 1:0, ki je na stadionu v Parizu šokiral Manchester United.
Leto 2013 in gol Željka Filipovića za zmago nad Wiganom v Ljudskem vrtu z 2:1. Za velik podvig Mariborčanov in zgodovinsko prvo (in tudi zadnjo) uvrstitev kateregakoli slovenskega kluba v izločilne dele evropskih pokalov, v ligi Europa.
Komentarji
Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.