SiolNET. Sportal Nogomet
1,39

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Danes mineva deset let, odkar se je Slovenija nazadnje uvrstila na SP

Večer v Mariboru, ko je Zlatko postal zlatko

1,39

termometer

Slovenija, Rusija, 2009
Veliko veselje Zlatka Dedića pred natanko desetimi leti v Ljudskem vrtu Foto: Reuters

"To je seveda moj gol kariere," pravi nekdanji slovenski reprezentant Zlatko Dedić, ki še danes igra nogomet in zabija gole. Seveda je jasno, o čem govori. O zadetku v mreži Rusije v Mariboru, s katerim je Slovenijo popeljal na njeno zadnje veliko tekmovanje, svetovno prvenstvo 2010. Od večera, ko je Zlatko postal zlatko, danes mineva natanko deset let.

"Res hitro je minilo, ni kaj, a spomini ostajajo in so enkratni," priznava Zlatko Dedić, ki je v svoji karieri zabil kar nekaj golov, tudi še sedem za reprezentanco, a se ga bomo vedno spominjali kot tistega, ki je Sloveniji prinesel svetovno prvenstvo 2010.

"Še zdaj se pogosto zgodi, da se spomnim na ta gol. Predvsem takrat, ko spremljam slovensko reprezentanco in se spomnim, kako je bilo, ko smo igrali mi, ali pa takrat, ko me nanj spomni moj sin. Res fantastični občutki in fantastični spomini," pravi Koprčan, ki je bil eden nezamenljivih v takratni zasedbi Matjaža Keka. V tistih kvalifikacijah je namreč v začetni enajsterici igral na 11 od 12 tekem Slovenije, zabil pa tri gole. Preostala dva na tekmah proti Poljakom.

Pot do končnega uspeha, na žalost tudi zadnjega reprezentančnega Slovenije od takrat, so Slovenci začeli v Vroclavu, kjer so prav z njegovim golom remizirali z 1:1, bili potem celo blizu neposredni uvrstitvi na svetovno prvenstvo, na koncu pa se po vozovnico za Južnoafriško republiko podali v dodatne kvalifikacije, kjer so jih čakali mogočni Rusi.

Ti so na prvi tekmi v Moskvi zmagali z 2:1 in bili zelo blizu še višji zmagi. Ko so vodili z 2:0, so se njihove akcije pred slovenskim golom na mogočnem štadionu Lužniki vrstile druga za drugo, a jih je ustavljal slovenski vratar Samir Handanović. Potem je v 87. minuti zelo pomemben gol za Slovenijo dosegel rezervist Nejc Pečnik, ki je v gol pospremil žogo po odbitem strelu kapetana Roberta Korena.

Dnevi so trajali kot meseci, ure kot dnevi ...

"Te tekme se zelo dobro spominjam. V Rusiji smo bili v res zelo težkem položaju in imeli kar precej sreče, da nismo izgubili z višjim rezultatom, a tudi sreča je stvar, ki jo v življenju za velike stvari potrebuješ. Pri 2:0 so imeli Rusi kar nekaj priložnosti, predvsem Roman Pavljučenko, če se ne motim, ko je bil sam pred Samirjem Handanovićem, a se je ta izkazal s fantastično obrambo. Če bi Rusi takrat zadeli, kdo ve, ali bi se pobrali. Mislim, da je bila ta obramba morda celo ključna za nas. Po tej tekmi, iz katere smo izvlekli res dober rezultat, smo bili prepričani, da nam bo uspelo," se spominja danes 35-letni napadalec, ki je za Slovenijo v 48 nastopih skupaj zabil osem golov.

Bili so prepričani, da bo velika Rusija padla, in komaj čakali, da se tekma začne. Bili so prepričani, da bo velika Rusija padla, in komaj čakali, da se tekma začne. Foto: Reuters

Dobro se spomni tudi dni, ki so se vlekli kot meseci, ur, ki so trajale kot dnevi, in minut, ki so se zdele kot ure, v času med Moskvo in Mariborom, kjer je bila v nabito polnem Ljudskem vrtu tri dni pozneje povratna tekma.

"Vsi smo bili res zelo osredotočeni in prepričani, da nam bo uspelo. Spominjam se, kako smo komaj čakali, da se začne, a se je vleklo. Je bilo pa takrat v vsakem pogovoru mogoče čutiti, da smo zares prepričani o uspehu. Absolutno vsi, od prvega do zadnjega, smo vedeli, da nam lahko uspe, in v to tudi verjeli. O tem smo se pogovarjali ob kavah, na treningih, povsod. Čutili smo, da bomo dosegli nekaj velikega, in na koncu tudi smo," se je v hladne novembrske dni izpred natanko desetletja zazrl Dedić.

Veliko veselje slovenskih nogometašev in strokovnega vodstva po zadnjem pisku v Mariboru Veliko veselje slovenskih nogometašev in strokovnega vodstva po zadnjem pisku v Mariboru Foto: Reuters

Komaj so čakali, da se tekma začne

"Dobro se spominjam tudi tega, da večer pred tekmo nisem imel nobenih težav s spanjem. Z Zlatanom Ljubijankićem, s katerim sva bila v sobi skupaj, sva malo pokramljala in hitro zaspala. Zjutraj pa je bilo čutiti živčnost, a ne zaradi kakšnega strahu ali česa drugega, ampak predvsem zaradi tega, ker smo vsi skupaj želeli, da se vse skupaj čim prej začne. Med dopoldanskim sprehodom smo se še pomenili, kdo ima kakšne naloge, in začeli odštevati do tekme. Vedeli smo, da nas bo gledala vsa Slovenija, da bo štadion nabito poln. Čutiti je bilo pozitivno energijo in naravnanost. Spomnim se, da smo na malico pred odhodom na štadion vsi prišli predčasno, saj smo želeli čim prej na igrišče in opraviti delo. Ni bilo treba veliko govoriti. Selektor nas je dobro pripravil. Hoteli smo, da se tekma čim prej začne," je dogajanje v urah pred začetkom tekme orisal nekdanji slovenski reprezentant.

Sneg mu je preprečil, da bi se družil s starimi prijatelji

Zelo mu je žal, da ni mogel pripotovati v Ljubljano. Zelo mu je žal, da ni mogel pripotovati v Ljubljano. Foto: Vid Ponikvar Na slavnostni dogodek Hvala, generacije, ki ga je prejšnji teden v Ljubljani organizirala Nogometna zveza Slovenije in z njim zaznamovala obletnice vseh treh slovenskih uvrstitev na velika tekmovanja, svetovni prvenstvi 2002 in 2010 ter evropsko prvenstvo 2000, je bil seveda vabljen tudi Dedić, ki pa žal ni dočakal priložnosti, da bi se družil s starimi prijatelji.

"Zelo mi je žal, da nisem mogel priti. Načrtoval sem, da bom pripotoval z avtomobilom. Tudi v klubu so mi šli zelo na roko, saj so mi dopustili, da izpustim sredin popoldanski in četrtkov dopoldanski trening, a potem se je vmešala narava. Ravno na dan prireditve je v Avstriji tako močno snežilo, da so bile nekatere ceste zaprte in nisem imel možnosti, da bi prišel. Škoda, res sem si želel srečati nekatere nekdanje soigralce, a se je pač izšlo tako. Se bomo pa videli ob kakšni drugi priložnosti, brez skrbi," je razložil  Dedić.

Težko je opisati, kaj vse je čutil

Potem, ob 20.45, se je pred več kot 12 tisoč gledalci, med katere se je pomešala kopica ruskih pomembnežev, tudi takratni predsednik Rusije Dmitrij Medvedjev, ki je bil po zadnjem sodnikovem žvižgu v družbi takratnega predsednika Slovenije Danila Türka v zadregi, začelo.

Takratni predsednik Rusije Dmitrij Medvedjev v družbi takratnega predsednika Slovenije Danila Türka in predsednika vlade Boruta Pahorja Takratni predsednik Rusije Dmitrij Medvedjev v družbi takratnega predsednika Slovenije Danila Türka in predsednika vlade Boruta Pahorja Foto: Reuters

"Začeli smo zelo agresivno in na krilih fantastičnih navijačev krenili dobro. Ko je imel Milivoje Novaković na začetku tekme priložnost, sem pri sebi občutil, da smo pravi in da bomo zmagali," je povedal Dedić, ki je malo pozneje postal slovenski junak večera oziroma desetletja, če upoštevamo dejstvo, da Slovenija velikega tekmovanja od takrat ni videla in ga še nekaj časa ne bo.

Edini gol na tekmi je zabil v 44. minuti, tik pred odhodom na polčas, ko je v mrežo pospravil predložek Valterja Birse. "Od Handanovića naprej smo zelo dobro začeli akcijo, potem je žoga potovala prek sredine in do Birse na desni strani. Poznam ga zelo dobro, zato sem vedel, kaj bo naredil. Oba z Novakovićem sva stekla pred gol in bila pripravljena na žogo. Potem se je zgodilo, kar se je zgodilo. Vrhunska akcija in gol," se je spominjal zdajšnji nogometaš avstrijskega prvoligaša Swarowski Tirola.

Veliko veselje po zadetku, ki ga je v 44. minuti pospravil v mrežo Rusije. Veliko veselje po zadetku, ki ga je v 44. minuti pospravil v mrežo Rusije. Foto: Vid Ponikvar

"Težko je komurkoli, ki česa takega ni doživel, opisati, kako sem se počutil. Fantastično, seveda. Bolje kot kadarkoli, a po velikem veselju, ki je trajalo kako minuto, smo se hitro morali zbrati, saj smo vedeli, da nas čaka še veliko dela. Je pa gol prišel v idealnem trenutku. Tik pred odhodom v garderobe, kjer smo se potem lahko zbrali in začrtali smernice za drugi polčas. Umirili smo se in se takoj zbrali za nadaljevanje tekme. Začeli smo igrati na protinapade in to počeli precej dobro, priigrali smo si še nekaj priložnosti, tudi sam sem imel dve. Rekli smo si, da za nič na svetu te velike priložnosti ne bomo spustili iz rok," je to, kaj se je v Ljudskem vrtu dogajalo pred natanko desetimi leti, podrobno opisal Dedić, ki konca tekme ni pričakal na igrišču. V zadnjih minutah se je namreč usedel na klop. No, ne dobesedno, saj je v izdihljajih tekme nestrpno postopal ob igrišču.

Po velikem uspehu je pristal v bolnišnici

"To je bilo najdaljših nekaj minut v mojem življenju. Veliko lažje bi mi bilo, če bi ostal na igrišču. Ko sem odšel z zelenice, sem vsake tri sekunde pogledoval proti semaforju in upal, da se bo izšlo. Potem je sodnik še zadnjič pihnil v svojo piščalko in začelo se je veliko slavje. Vsi smo stekli na igrišče in skupaj z vso Slovenijo začeli proslavljati velik uspeh. Takrat morda niti nismo dojeli, kaj nam je uspelo. Morda to bolje dojemamo šele danes, ko vidimo, da uvrščanje na velika tekmovanja za tako majhne države, kot je Slovenija, ni samoumevno," je povedal Dedić, ki ga je takrat, tako kot vse nogometaše in še marsikaterega navijača, čakala neprespana noč.

Zlatko Dedić Foto: Vid Ponikvar

"Seveda, spali nismo nič. Najprej smo večerjali v našem hotelu in se pozabavali. Potem nas je čakal še fantastičen sprejem v Ljubljani, kjer se je zbralo ogromno navijačev. Vsa Slovenija je bila z nami. Hvaležen sem tudi mojemu takratnemu klubu Bochumu, pri katerem so prepoznali, kaj tak uspeh pomeni za Slovenijo, in mi dovolili, da se v klub vrnem dan pozneje. Se pa spomnim, da sem takrat, ko sem se vrnil v Nemčijo, od izčrpanosti in vsega, kar je bilo za mano, zbolel za hudo gripo in bil kar deset dni v bolnišnici. Morda je bilo še dobro, da je bilo tako, saj sem se lahko dodobra spočil od vse norije, ki je vladala, in dobro premislil, kaj nam je uspelo. To so bili res lepi dnevi," se najlepšega večera na svoji nogometni poti spominja zdaj že nekaj časa nekdanji slovenski reprezentant, ki je zadnjo tekmo v majici Slovenije odigral razmeroma zgodaj.

V Avstriji se počuti odlično, spogledoval se je z Olimpijo

V tujini je igral za številne klube v Italiji, Nemčiji in zdaj Avstriji. V tujini je igral za številne klube v Italiji, Nemčiji in zdaj Avstriji. Foto: Vid Ponikvar Dedić je preizkušeni nogometni legionar, ki v tujini igra že od svojega 16. leta, ko je iz Kopra odšel v Parmo. V Italiji je igral še za Empoli, Cremonese in Piacenzo, potem je sledilo osemletno obdobje igranja v Nemčiji, kjer je gole zabijal za Bochum, Dynamo Dresden, FSV Frankfurt in Paderborn, nato pa leta 2017 prestopil v Avstrijo, kjer je še danes. Najprej je bil član Wackerja Innsbrucka, letos poleti pa prestopil v Swarowski Tirol.

"V Avstrijo sem se preselil, ker sem želel ostati na visoki ravni, kar zadeva življenje in tudi nogomet. Wacker me je privabil z zanimivo zgodbo, zdaj pa sem v drugem klubu, ki prihaja iz istega mesta in igra na istem štadionu. Moram reči, da uživam. Kaj bo prinesla prihodnost, se nikoli ne ve, a upam, da bom tukaj ostal še nekaj časa. Če bomo obstali med prvoligaši, se mi pogodba samodejno podaljša še za dve leti. Ne bi se pritoževal, če bi se to zgodilo in bi tukaj ostal do njenega izteka," pravi nogometaš, ki je že v letih, ko lahko razmišlja o koncu poti, a mu misli za zdaj ne zahajajo v to smer.

"Ne, dokler se mi bo zdelo, da še lahko delam razliko in sem pripravljen, bom igral. Če me kdaj lahko spet zanese v Slovenijo? Kdo ve. Nekaj pogovorov glede vrnitve v Slovenijo sem že imel. Pred časom sem se pogovarjal z Olimpijo in se spogledoval s tem, da bi prišel v Ljubljano, a je na koncu ostalo pri pogovorih. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost. Pomembno je, da v nogometu uživam," je povedal Dedić.

Vrat reprezentance si nikoli ni zaprl, ampak ...

Za Slovenijo je nazadnje igral na prijateljski tekmi proti Kanadi novembra 2013. Za Slovenijo je nazadnje igral na prijateljski tekmi proti Kanadi novembra 2013. Foto: Vid Ponikvar Od slovenske reprezentance se je poslovil leta 2013, ko je imel vsega 29 let. Potem ga takratni selektor Srečko Katanec ni več klical pod svoje okrilje.

"Nikoli si nisem zaprl vrat reprezentance, saj sem vedno upal, da bom za njo še igral, toda očitno je usoda hotela drugače in se je končalo, kot se je. Nič zato. Vem, da sem v reprezentanci vedno dajal vse od sebe in si nimam česa očitati. Življenje gre naprej," je o zanj boleči temi dejal Dedić, ki pa ima na reprezentanco kljub vsemu sijajne spomine, ob tem pa tudi prijatelje, ki jih je pridobil v tistem času.

"S temi fanti smo vseskozi v stikih. Imamo svojo skupino in kramljamo prek WhatsAppa, kar je še en dokaz, da smo bili res vrhunska ekipa," je obujanje spominov na ene najlepših dni v zgodovini slovenskega nogometa končal Dedić in Sloveniji zaželel čim več uspehov v prihodnosti.

Kdo ve, kdaj bomo dočakali naslednji velik reprezentančni trenutek. Po neuspehu v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020 je jasno, da še vsaj dve leti ne, lahko pa hitro ugotovimo, čigav gol je poskrbel za zadnjega.

Zlatko Dedić, 44. minuta, Slovenija : Rusija, 18. november 2009 in Ljudski vrt. Besede, ki so v knjigo slovenskega nogometa za vedno zapisane z močno odebeljenimi in dvakrat podčrtanimi črkami.

Fotogalerija:

1 / 20
2 / 20
3 / 20
4 / 20
5 / 20
6 / 20
7 / 20
8 / 20
9 / 20
10 / 20
11 / 20
12 / 20
13 / 20
14 / 20
15 / 20
16 / 20
17 / 20
18 / 20
19 / 20
20 / 20

Slovenija : Rusija 1:0 (1:0)

Štadion Ljudski vrt, gledalcev 12.500, sodniki: Hauge, Haglund in Andas (vsi Norveška).

Strelec: 1:0 Dedić (44.

Slovenija: S. Handanović, Brečko, Šuler, Cesar, Jokić, Radosavljević, Koren, Kirm, Birsa (od 78. Pečnik), Novaković, Dedić (od 89. Stevanović).
Rusija: Akinfejev, Anjukov, Ignaševič, V. Berezucki, Biljaletdinov (od 76. Pogrebnjak), Denisov, Pavljučenko (od 46. Keržakov), Aršavin, Janbajev (od 46. Semak), Zirjanov, Žirkov.

Rumeni kartoni: Birsa, S. Handanović, Koren; Žirkov, Biljaletdinov, Denisov.
Rdeča kartona: Keržakov (66.), Žirkov (90.).

Rusija : Slovenija 2:1 (1:0)
 

Štadion Lužniki, gledalcev 75.000, sodniki: Larsen, Sonderby in Norrestrand (vsi Danska).

Strelca: 1:0 Biljaletdinov (40.), 2:0 Biljaletdinov (53.), 2:1 Pečnik (87.).

Rusija: Akinfejev, Anjukov, Ignaševič, V. Berezucki, Biljaletdinov, Denisov, Pavljučenko (od 80. Sičev), Aršavin, Semak (od 60. Bistrov), Zirjanov, Žirkov.
Slovenija: S. Handanović, Brečko, Šuler, Cesar, Koren, Birsa (od 77. Stevanović), Novaković, Jokić, Dedić (od 67. Ljubijankić), Kirm (od 82. Pečnik), Radosavljević.

Rumena kartona: Aršavin, Sičev.

Kaj pravi glas zdajšnjega rodu nogometnih reprezentantov?

O uspehu iz leta 2009 smo se pogovarjali tudi z nekaterimi zdajšnjimi reprezentanti, ki so bili pred desetletjem še nadobudni mladi nogometaši in so z velikimi očmi spremljali Roberta Korena in soigralce. Kaj so povedali o njih?

Miha Zajc:
Miha Zajc Foto: Vid Ponikvar "Seveda se natanko spominjam, kako je bilo in kaj se je dogajalo. Star sem bil 15 let in bil velik nogometni navdušenec, ki je sanjal o tem, da bi bil pravi nogometaš. Na štadionu me na tisti odločilni tekmi proti Rusiji ni bilo, a sem jo seveda spremljal pred televizijskih zaslonov. Natanko se spominjam, kako je bilo in kdo je igral. To so lepi spomini tako za Slovenijo kot tudi za slovenski nogomet in šport. Tudi zaradi tega si toliko bolj želim, da bi kaj podobnega v slovenski reprezentanci uspelo tudi meni. Da se bo na kakšno veliko tekmovanje uvrstila tudi zdajšnja reprezentanca. Tudi zaradi tega sem toliko bolj žalosten, ker nam tokrat ni uspelo."

Haris Vučkić:
Haris Vučkić Foto: Sportal "To je bila sijajna generacija, ki ji je uspel sijajen podvig. Takrat sem bil star 17 let, tekmo proti Rusiji, ko smo zmagali z 1:0 in se uvrstili na svetovno prvenstvo, pa sem si, mislim da, ogledal s prijatelji. Seveda smo bili zelo veseli, ko nam je uspelo, in seveda sem takrat sanjal, da bi kaj podobnega uspelo tudi meni. Spomnim se, da sem takrat oboževal Milivoja Novakovića, ki je v tistih kvalifikacijah igral res fantastično. Zelo pa mi je bil všeč tudi Valter Birsa. Tudi jaz sem takrat namreč igral na položaju krilnega napadalca, on pa se je v tej vlogi takrat znašel odlično in bil med najbolj nevarnimi slovenskimi nogometaši. To so res lepi spomini in upam, da kaj takega lahko nekoč ponovimo tudi mi, ki za reprezentanco igramo zdaj.

Amedej Vetrih:
Amadej Vetrih Foto: Sportal "Sam sem bil takrat star 19 let, a me ni bilo na štadionu. Se pa spomnim, da si zadnjih 15 minut tekme nisem mogel ogledati, saj sem bil preprosto preveč živčen. Tako napeto je bilo, da nisem zdržal. Ko so mi povedali, da je konec in da nam je uspelo, pa sem bil seveda zelo vesel. To so lepi spomini na čudovite občutke, ki sem jih ob takratnem uspehu začutil. Tisto je bila izjemna generacija, v kateri so vsi dihali kot eno. Prav vsi takratni nogometaši so mi bili pri srcu, a morda za odtenek bolj 'moji', Primorci. Torej Valter Birsa, Bojan Jokić, ki je produkt Gorice, in seveda tudi Zlatko Dedić, ki je takrat zabil zmagoviti gol. Res smo bili dobri. Tiste fante sem spremljal z velikim veseljem, saj so kazali, kako je treba igrati za svojo državo."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 3
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin