Benjamin Šeško
Druga kariera
Nedelja, 5. 4. 2026, 17.30
3 ure, 22 minut
Druga kariera (456.) – Zlatko Dedić
Zlatko Dedić v Nemčiji uživa v svetu financ in nepremičnin
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,46
Zlatko Dedić spada med nepozabne junake Kekove južnoafriške generacije. Njegov zadetek iz leta 2009 se ruskim ljubiteljem nogometa še zdaj prikazuje v nočnih morah. Kaj pa počne 41-letni Primorec zdaj?
Halo, Frankfurt. Zlatko Dedić se je po koncu vrhunske nogometne kariere odločil za družinsko življenje v nemškem velemestu, kjer je ustvaril svoj poslovni imperij. Če je poprej navduševal z žogo, Slovenijo pa najbolj obnorel leta 2009, ko jo je po zlata vrednem zadetku proti Rusiji popeljal na svetovno prvenstvo, zdaj služi denar malce drugače. To počne v svetu financ in nepremičnin, a obenem še vedno ostaja zvest nogometu. Kako in zakaj? Dobrodošli v drugo kariero!
Nekdanjega slovenskega nogometnega junaka smo poklicali v Frankfurt ob točno dogovorjenem terminu. Zelo ceni čas. Tega se je naučil že v nogometni karieri, svoje je dodala značilna nemška disciplina. Navzel se je navad, ki prisegajo na točnost ter dosledno izpolnjevanje obljubljenega.
"Čas je najvrednejša stvar v življenju. Če ga enkrat zamudiš, si pečen, saj ga ne moreš dobiti nazaj. Zato je pomembno, da ga znaš dobro upravljati. Rad sem čim bolj produktiven, hkrati pa si vzamem čas tudi za moje najbližje. Skrbim za svoje zdravje in energijo. Želim ostati fit," se Zlatku Dediću pri 41 letih prav nič ne pozna, da nogometa resneje ni igral že štiri leta.
Čeprav je že vstopil v peto desetletje, se ni kaj dosti postaral. V Nemčiji se ukvarja s številnimi posli in zelo ceni čas.
Čeprav nerad govori o sebi, z mero skromnosti dodaja, da v drugi karieri živi športno in ohranja podobno telesno težo kot v obdobju, ko ga je na delu občudovala vsa Slovenija. Velik poudarek posveča prehrani. "Staranje? Žena pravi, da mi je ven pokukalo nekaj sivih las, a jih skušam skriti s pričeskami," se je od srca nasmejal. Dobra volja ga spremlja že od nekdaj. Z leti se ni kaj dosti spremenil, tako da smo lahko z našim sogovornikom uživali v prijetnem klepetu.
Njegov moto v življenju mu veleva, da se skuša čim manj obremenjevati. Izogiba se stresom, največji poudarek v življenju pa daje zadovoljstvu. Zlasti tistemu, ki izhaja iz družinske sreče. "Pomembno mi je, da delam na sebi in se dobro počutim. To pa se zgodi, če znaš produktivno uporabljati čas," je znova omenil čas, pomemben dejavnik tako v svetu športa kot tudi posla.
Živi v Nemčiji, a se rad vrača v Slovenijo
V dresu slovenske izbrane vrste je dosegel osem zadetkov, vknjižil pa 49 nastopov.
Zelo mu je všeč, da lahko zdaj, ko že nekaj let ni več nogometni profesionalec, bistveno več časa preživi z družino. Sin in hčerka sta vstopila v nepredvidljiva najstniška leta, polna izzivov in pasti. Želi jima biti na razpolago in jima pomagati na poti življenjskega dozorevanja. Dobro se spominja, kako se je počutil, ko je bil sam najstnik.
"Med nogometno kariero sem ogromno žrtvoval za svoj uspeh. To mi ni bilo težko, saj sem vedel, da bo po koncu kariere napočil trenutek, ko bom lahko sam odločal o tem, s kom bi rad preživel dan, koliko časa bom delal, kaj bom sploh počel in podobno," se je bil primoran med kariero žrtvovati za številne stvari, da lahko danes živi privilegirano. Zdaj obveznosti razporeja po svojih željah. Ogromno časa posveča otrokoma. "Sara je stara 17, Alan pa 14 let. Zelo sta pridna, poleg šole pa sta dejavna tudi na svojih področjih. Imata neko svojo pot."
Sin trenira nogomet, hčerka mu pomaga pri delu
Tako je mladi očka Zlatko Dedić pred 16 leti odpotoval v Južno Afriko na svetovno prvenstvu. Takrat je hčerka Sara tako pozirala v njegovem naročju. Danes ima 17 let in mu pomaga v podjetniški karieri.
Štiričlanska družina Dedić živi v Nemčiji, a se pogosto vrača v domovino. In to z nasmeškom. "Na Obali imamo počitniško stanovanje, žena Melisa pa vodi svoj posel z lepotnim salonom," je Zlatko z najbližjimi razpet med Frankfurtom in Koprom.
Sin Alan gre po njegovih stopinjah, saj trenira nogomet pri Darmstadtu. Delno pa je z nogometom povezana tudi Alanova sestra. Zlatko namreč med drugim opravlja tudi vlogo posrednikov v nogometnih poslih, pri tem pa mu pomaga tudi hčerka. "Sara mi pomaga v podjetniški karieri. Glede tega se veliko izobražuje. Ženi pomaga v Sloveniji glede lepotnega salona, meni pa pri nogometnih zadevah. Tako se je že nekajkrat udeležila pogajanj za prestop igralcev. Svet raziskuje s svojimi, malce drugačnimi očmi," je ponosen in vesel, da se hčerka zanima tudi za njegovo delovanje v nogometu. "To ni ravno normalno za 17-letno dekle," se je zasmejal nekdanji slovenski reprezentant in pohvalil hčerko, kako nabira izkušnje na različnih področjih, kar ji bo zagotovo prišlo prav v poslovni karieri. Kot oče ji z veseljem predaja informacije, nato pa se o tem, kaj bi kdo naredil, veliko pogovarjata.
Pri 26 letih je doživel klik
V poslovnem svetu se ukvarja tudi z naložbami in nepremičninami. Sodeluje tudi s številnimi nogometnimi imeni.
Na to, kaj bo počel po koncu športne kariere, se je dolgo pripravljal. "Pri 26 letih sem doživel klik. Takrat sem se začel veliko ukvarjati s financami in investicijami. Zakaj ima veliko profesionalnih športnikov po koncu kariere s tem težave? O tem sem se začel izobraževati in razvijati. Naučil sem se, kako jih pravilno opravljati. To rad delim z drugimi. Ogromno nogometašev je v življenju investiralo z mojo pomočjo in pozneje naredilo dobre posle. Še vedno skrbim za investicije nogometašev. To, da jim lahko pomagam, me po svoje izpopolnjuje. Nudim jim nasvete, kako se vstopi v poslovni svet. Ali pa, kako se pravilno kupi nepremičnina. In kako se razvije pretok denarja (cash flow, op. p.). Skušam jim tudi dopovedati, kako pomembno je služiti denar med spanjem. To z veseljem delim z igralci, prijatelji, nekdanjimi soigralci in tako naprej," med njegovimi poslovnimi strankami ne manjka bolj in manj znanih nogometnih obrazov.
Pred leti smo se v rubriki Druga kariera pogovarjali z njegovim nekdanjim reprezentančnim soigralcem Goranom Šukalom. Druži ju kar nekaj stvari. Oba sta Primorca, najlepši del kariere pa sta podarila nemškim klubom. Nemški čut za disciplino je osvojil tudi Šukala. Večkrat je bil zgrožen, da v Sloveniji za razliko od Nemčije veljajo drugačna, bolj ohlapna in manj striktna pravila.
"Nemci te nikoli ne vržejo na cesto," je Goran Šukalo, nekdanji slovenski nogometni reprezentant, sosed in soigralec Zlatka Dedića, hvaležen svoji drugi domovini Nemčiji, da ga po koncu kariere ni pustila na cedilu.
"Se povsem strinjam z Goranom. Vendarle pa za razliko od žene spet nimam toliko opravka z zadevami v Sloveniji, da bi jih lahko še bolj tehtno primerjal z Nemčijo. Posle sklepam večinoma v tujini. Pri odnosu z zaposlenimi pa je najpomembneje, da si na začetku dovolj jasen: da jim poveš, kaj se od njih pričakuje in kako bo zadeva sestavljena. Potem lahko sami ocenijo, ali ustrezajo merilom. Nekateri se s tem sprijaznijo, nekateri pa takoj odpadejo in gredo naprej svojo pot," je razložil. Kot lastnik podjetja v Nemčiji ima s tem bogate izkušnje. Podobno kot Šukalo ima zlasti rad točnost. "Vse mora potekati tako, kot smo se dogovorili," izžareva nemško miselnost.
Nemška miselnost mu najbolj ustreza
V Sloveniji je drugače. Ne manjka tistih, ki radi rečejo, da je določene cilje zlahka doseči, pa tudi če prek nedovoljenih bližnjic. "Pri meni ni tega. Nisem privrženec miselnosti, da bo šlo zlahka. Rad sem delaven in produktiven. Vem, kaj želim doseči, in vem, v čem želim biti dober. Tako si tudi vsak dan organiziram stvari. Če želiš nekaj ustvariti v življenju, moraš stvari dosegati tako, ne pa po sistemu 'lako čemo,' kajne?" je uporabil srbohrvaški izraz, ki se je zakoreninil tudi med Slovenci.
V Sloveniji Zlatko Dedić ostaja najbolj prepoznan po zlata vrednem zadetku, ki ga je dosegel 18. novembra 2009 na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij za SP 2010 proti Rusiji. Slovenija je v Mariboru zmagala z 1:0. Ker je pred tem v Moskvi izgubila z 1:2, se je po zaslugi takratnega pravila zadetkov v gosteh uvrstila na mundial, favorizirana Rusija s selektorjem Guusom Hiddinkom na čelu pa je doživela hud udarec.
V svet se je odpravil že kot najstnik. Pri 16 letih je odšel v Italijo, pozneje pa se ustalil v Nemčiji in Avstriji. Nemški jezik mu tako pričakovano ne povzroča težav. Govori ga tekoče, tako da se lahko imenitno zlije z okoljem v Frankfurtu. "Ko sem prvič odšel v Italijo, sem bil še zelo mlad in se naučil nekaterih zadev. Pozneje sem se bolj našel v Nemčiji, tamkajšnja organizacija mi je bližje. V Nemčiji smo se tudi bolj ujeli z družino. Morda pa bi bilo podobno tudi v Italiji, kdo ve. V Italiji se nikoli nisem slabo počutil. Le kdo bi se sploh lahko slabo počutil ob italijanskem načinu življenja? Bil sem srečen, tudi moja boljša polovica se je dobro znašla," je vse bolj prepričan, da bi se za Dedićeve dobro izšlo tudi v Italiji. Če bi pač tam ostal do konca nogometne kariere.
Ker pa ga je življenje poneslo v Nemčijo, se je oprijel drugačnih navad. "Tamkajšnja miselnost nam v bistvu bolj ustreza," je sčasoma ugotovil, da se otroka najbolje počutita v Frankfurtu. Danes je poslovno razpet med tri države, Nemčijo, Avstrijo in Slovenijo.
Ritem življenja v Nemčiji neprimerno hitrejši
Frankfurt doživlja kot mesto, ki ponuja marsikaj za ugodno in udobno življenje. "Tu so zbrana največja podjetja na svetu. Tu je tudi največje letališče. Ponuja se ogromno možnosti za posel. Ponuja se tudi ogromno možnosti za razvoj otrok."
Frankfurt, v katerem ne manjka visokih nebotičnikov, je pomembno finančno in gospodarsko središče Evrope. Leži ob reki Majni.
Ko družina Dedić začuti potrebo po malce bolj mirnem in lagodnem življenju, se vrne v Slovenijo. "Lepo je biti v Kopru. Na Obalo pridemo za deset dni ali pa dva tedna. Z družino si lahko v Sloveniji privoščimo drugačen ritem življenja. V Nemčiji je neprimerno hitrejši," je s tem, kar ima v življenju, zelo zadovoljen. Lahko si privošči marsikaj, a je za takšen privilegij tudi dolgo garal. Sprva kot vrhunski nogometaš, zdaj pa se vse bolj uveljavlja tudi v poslovnih krogih.
Delovni ritem je hud, a zanj vendarle ni prehud in stresa ne čuti. "Ko občutim, da se nabira utrujenost, si privoščim nekajdnevni premor. Na srečo imam to možnost. To pa zato, ker sem organiziral sistem in ustvaril delovne ekipe. Ljudje, ki delajo zame, opravljajo določene stvari, ki bi jih moral sam, tako da ne občutim preobremenjenosti. Tako lahko vse, kar delam, počnem z veseljem."
Delo ti ne sme jemati energije, ampak ti jo mora dajati
V nogometnem delu posla sodeluje z agencijo ProTransfer, ki jo vodi njegov prijatelj iz otroštva Elvis Bašanović. "Ena stvar ne izključuje druge. Že med svojo nogometno kariero so tako lahko zaživela moja poslovna podjetja," se poleg nogometa že dolgo ukvarja z različnimi posli, tudi nakupom nepremičnin in finančnimi prevzemi. S svetom financ in nepremičnin se v njegovem poslu srečuje tudi nogomet. "Nogomet mi vzame ogromno časa. Spremljaš tekme, igralce, razvoj igralcev, si z njimi v stikih, obiskuješ klube, hodiš po sestankih," razlaga in dodaja, da je zelo zaposlen.
Zlatko Dedić je v agenciji ProTransfer skupaj z dolgoletnim prijateljem Elvisom Bašanovićem sodeloval tudi pri prestopih najdražjega slovenskega nogometaša Benjamina Šeška.
Čeprav je njegov delovnik zgoščen in opravlja kopico različnih stvari, ne čuti stresa. Zakaj? "Veliko ljudi me sprašuje, kako lahko to zmorem. Meni pa to sploh ni težavno. Profesionalni športniki smo namreč vajeni takšnega ritma in dnevnega pritiska," je za lažje razumevanje navedel primer. Včasih na primer pride dan, ko ima le en sestanek ali pa največ dva. Ali takrat pomisli na počitek? Ne. Takrat išče druge stvari, s katerimi bi zapolnil luknje. "Navajen sem, da vedno nekaj počnem, a je pri tem zelo pomembno naslednje: to, kar delaš, ti ne sme jemati energije, ampak ti jo mora dajati. To je bistvena razlika. Opravljam delo, s katerim se lahko identificiram in v katerem uživam," je postregel s stavkom, v katerem je bilo prepoznati ogromno zadovoljstvo. In nenazadnje tudi predstavlja ideal, kar zadeva drugo kariero vrhunskih športnikov.
Vendarle pa dodaja, da ni vse popolno. "Ne bom lagal, v teh poslih so tudi nekatere zadeve, ki jih ne maram. A tako je bilo tudi v nogometu. Tega, da moraš vsako jutro zgodaj vstati in iti na trening, ne maram. A če si hočeš ustvariti kariero, moraš to narediti. Tako kot ne maram potovati osem ur z avtom ali letalom. A če hočeš skleniti dober posel, moraš opraviti tudi to. V tem pogledu ni popolnega posla. Je pa pomembno, da se pri večjem delu posla počutiš dobro. To pa je nuja. In to v mojem primeru drži," je njegov glas na drugi strani telefonske slušalke izžareval pozitivno energijo.
Zapušča agencijo ProTransfer
Čez nekaj mesecev ne bo več del agencije ProTransfer, bosta pa s prijateljem Elvisom Bašanovićem nadaljevala sodelovanje na drugih področjih.
V kratkem pa se v njegovem nogometnem poslu obeta sprememba. Z agencijo ProTransfer, katere najbolj sloviti varovanec je Benjamin Šeško, je pogodbeno vezan še nekaj mesecev, nato pa se bo sodelovanje prekinilo. "Z Elvisom se zelo dobro razumeva. Sodelujeva tudi v svetu nepremičnin, kjer se bo posel nadaljeval. Spoštujeva se. Glede nogometa pa imava trenutno različne poglede," je dal vedeti, da čez nekaj mesecev zapušča ProTransfer, da pa bosta z Bašanovićem v vsakem primeru ostala zelo dobra prijatelja. In še vedno sodelavca, le da na drugem področju.
Kot agent in zastopnik igralcev ima zelo dobro razvito socialno mrežo. "Moja generacija prevzema vodenje klubov ali pa opravlja vlogo trenerjev. Pri vseh nemških klubih od prve do četrte lige je na pomembnih položajih vedno nekdo, s katerim sem nekoč igral ali pa sva bila tekmeca. To je naša generacija," je najbolj blizu Mainzu, Frankfurtu, Bochumu in Kielu, pri katerem v drugi nemški ligi nastopata kar dva slovenska legionarja.
Športni direktor Leipziga mu je redno hvalil Benija
"Beni dela na sebi 24 ur na dan. Po sedemkrat na teden. Ko delaš tako na sebi, se bo vse drugo prilagodilo tebi," Zlatko Dedić ne skriva navdušenja nad delovno etiko 22-letnega napadalca Manchester Uniteda, ki mu gre v tem koledarskem letu v Angliji več kot imenitno.
Zelo je ponosen na številne opravljene nogometne posle. Zlasti na prestop trenerja Mirona Muslića iz Plymoutha k Schalkeju. "Elvis je poskrbel za angleški del posla, jaz pa za nemškega. Ko je bilo lani vroče okrog Benjamina Šeška, smo nekaj dni preživeli v Leipzigu. Z Elvisom sva dobro oddelala stvari. Rezultati so pozitivni, kar je najpomembneje. Elvis opravlja delo po svoje, s svojim razmišljanjem. In rezultati so vidni," je pohvalil dolgoletnega prijatelja z Obale.
Prestop Benjamina Šeška v enega najbolj priljubljenih klubov na svetu, kar Manchester United kot angleški velikan zagotovo je, ga ni presenetil. "Kdor pozna Benija, sploh ne more biti presenečen, ker ve, da ta fant živi za nogomet in kako močan je v glavi. In kako je poslušen. Beni se vseskozi uči. Vase srka vse pametne stvari, ki jih lahko, in jih ponotranji. Je hitro učljiv, miren, hkrati pa mentalno zelo močen, kar dokazuje v teh trenutkih. V Manchestru je med napadalci absolutno v vrhu. Špica. Zasluženo je tu, kjer je," je njegov potencial spoznal že bistveno prej. Že takrat je razumel, zakaj bi lahko napravil ogromno kariero. "Vse je jasno. Beni na sebi dela 24 ur na dan. Po sedemkrat na teden. Ko delaš tako na sebi, se bo vse drugo prilagodilo tebi. To se mu dogaja v karieri in se mu bo še naprej," je srečen in ponosen. Srečen je tudi za Elvisa.
Športni direktor RB Leipziga Sebastian Schuppan pri rdečih bikih sodeluje tudi z Jürgenom Kloppom, koordinatorjem Red Bullovih nogometnih klubov.
Z rdečimi biki mu ni bilo težko sodelovati. Športni direktor RB Leipziga Sebastian Schuppan je njegov dober prijatelj. "Skupaj sva igrala v Dresdnu. V preteklosti sva bila v stiku vsaj enkrat na teden in vselej je hvalil Benija. Govoril mi je, kako velik profesionalec in prijeten fant je. Na treningu je vsak želel igrati z njim. Vsakič, ko so igrali pet na pet, so vedeli, da bo ekipa s Šeškom zmagala. Zaradi Benija, pač," je športni direktor rdečih bikov mladega slovenskega napadalca doživljal kot izjemnega profesionalca, ki je pri Leipzigu kakovostno napredoval, in mu lani po odhodu z rdečim vragom tudi izdatno napolnil klubsko blagajno.
Čez deset let takšna zvezda kot Pogačar in Dončić
Tudi Cristiano Ronaldo ni takoj zadeval kot po tekočem traku, ko se je pred leti iz Madrida preselil v Torino.
Dedić je bil lani prepričan, da bo Šešku uspel velik prestop. Slutil je tudi, da se bodo ob selitvi na Otok pojavile določene težave zaradi menjave okolja. "Če se spomnimo, mu tudi v Leipzigu v uvodnih mesecih ni šlo vse kot po maslu. A to je nekaj običajnega. Ko igralec zamenja okolje, ne glede na kakovost potrebuje svoj čas, da ga soigralci spoznajo. Da se prilagodi na okolje. Da se prilagodi na trenerja, trener pa nanj. Da začuti mesto in najde pravo stanovanje. To lahko traja vsaj nekaj mesecev. Tudi takšen velikan kot Cristiano Ronaldo, čeprav je poln izkušenj, je potreboval mesec ali dva do prvih zadetkov, ko se je iz Reala odpravil k Juventusu. To je normalen proces. Kdor razume nogomet, ve, da je to pač tako," so iz našega sogovornika govorile izkušnje.
Ko je bil Zlatko star 22 let, se je dokazoval še v Italiji, kjer ga je Parma poslala na posojo. Šeško pri teh letih že spada med najboljše strelce angleškega prvenstva in ima na Otoku status zvezdnika.
Košarkarski superzvezdnik Luka Dončić je izjemen športni ambasador Slovenije. Pozna ga ves svet.
"Je neverjetno zrel fant. Zunaj igrišča počne pametne stvari in se razvija v svetovno zvezdo. Čez deset let bo absolutna športna zvezda. Takšna, kot sta zdaj izmed Slovencev Tadej Pogačar in Luka Dončić. Res, noro. Slovenija je tako majhna država, pa imamo takšno kakovost. Malo nas je, tisto, kar pride ven, pa je res vrhunsko. Zelo sem vesel za naše športnike. Zasluženo so tam, kjer so. Vse so podredili tem uspehom," se zaveda, koliko dela in odrekanja potrebujejo, da pridejo na to raven. To dobro ve, saj je v nogometu sodeloval in igral tudi z največjimi imeni.
Mišice so začele pokati, sprejel je odločitev
Klubsko kariero je začel v Kopru, nato osem let vztrajal v Italiji (Parma, Empoli, Cremonese, Frosinone in Piacenza), potem dočakal polno tekmovalno formo v Nemčiji (Bochum, Dynamo Dresden, FSV Frankfurt, Paderborn), kjer je igral osem let, zadnja štiri leta pa je preživel v Avstriji (Wacker Innsbruck, WSG Tirol).
Kot nogometaš se je na zelenicah dokazoval še krepko po vstopu v četrto desetletje. Kdaj se je sploh odločil, da bo nogometne čevlje obesil na klin in se poslovil? Je bila glede na to, da je zadnjo tekmo odigral za avstrijski klub WSG Tirol, pri katerem je glavni pokrovitelj magnat kristalov Swarovski, odločitev o koncu njegove kariere kristalno jasna?
"To je bila lepa zgodba. Pri WSG sem se dobro počutil. S trenerjem sem razvil lep odnos, z menoj se je posvetoval pri nakupu igralcev. Takrat sva z Elvisom že zagnala nekaj prestopov. Prvi je bil Žan Rogelj (občasni slovenski reprezentant, op. p.), ki zdaj igra na Poljskem. Trener me je nagovarjal, da bi ostal pri Tirolu še eno leto. Bil sem v zadnjem letu pogodbe, klubu pa že pomagal pri organizaciji. Tako sem imel v klubu že malce pomembnejšo vlogo, po drugi strani pa nisem imel sreče z zdravjem. V tisti sezoni sem se poškodoval dvakrat ali trikrat. Mišice so začele pokati," je pri 36 letih začutil, da na igrišču ne more več delati razlike, zato s klubom ni podaljšal pogodbe. "Takrat sem se odločil, da se bom posvetil drugim zadevam."
Po tem, ko je leta 2021 končal sodelovanje z avstrijskim klubom WSG Tirol, ni nikoli več zaigral. V začetku leta 2022 je tako javno naznanil slovo od nogometnih zelenic.
Po koncu sezone 2020/21 resda še ni uradno objavil konca kariere, saj ni hotel prehitro sprejeti končne odločitve. "Po tisti sezoni sem še trdo treniral, če bi se pokazal še kakšen zanimiv projekt, če bi me kdo še o čem prepričal. Nekaj malih pogovorov se je zgodilo, nato pa sem februarja, torej več kot pol leta po svoji zadnji tekmi, uradno objavil konec kariere," je 11. februarja 2022 nogometno javnost obvestil, da je odigral svoje. To je storil pri 37 letih.
Nikoli več ne bo zaigral pred 50 tisoč ljudmi
Svojo odločitev je svetu sporočil prek družbenega omrežja Instagram. Bilo je čustveno. "Ko sem pisal poslovilno besedilo, sem vedel, da bo vsega konec. Kar nekaj dni sem potreboval, da sem ga napisal. Vedel sem, da bom takoj, ko bom to objavil, že nekdanji. Da tista oseba, torej Zlatko Dedić kot aktivni nogometaš, ne bo več obstajala. Da bo z mano kot nogometašem konec. Da ne bom nikoli več zaigral pred 50 tisoč ljudmi in zabijal golov na največjih stadionih," se mu s tem ni bilo preprosto sprijazniti, po drugi strani pa je moral biti pripravljen na nove izzive. Ker se je že takrat veliko ukvarjal s posli glede financ in nepremičnin, je dobro vedel, v kaj se podaja.
Kako je Zlatko Dedić oznanil konec kariere:
"Takrat, ko končaš kariero, se moraš vprašati, kaj sploh znaš. Oziroma v katero smer se sploh želiš izobraževati," je že vedel, da se bo ukvarjal s finančnimi in nepremičninskimi posli.
Kako pa ga obravnavajo v Nemčiji v poslovnih krogih? Mu kaj pomaga, da je bil nekoč vrhunski nogometaš? "Ne, v poslu te obravnavajo le po poslovnih dosežkih. Od preteklosti tako ne moreš kupiti dosti stvari. Imamo pa po drugi strani razvite številne stike in si lažje odpiramo vrata," je že med kariero temeljito razmišljal o tem, kako povezati posel in nogomet.
Menedžer mora imeti nogometno in podjetniško plat
Ugotovil je, da moraš imeti, če hočeš biti vrhunski menedžer v klubu, dobro razviti obe plati. Tako poslovno kot tudi nogometno. "Najboljši menedžerji na svetu so podjetniki in nekdanji nogometaši. Ta svet me je vedno fasciniral, v tem sem se videl. To sem hotel povezati," je kot primer dobre prakse navedel Markusa Kröschkeja, športnega direktorja Eintrachta, zdajšnjega šefa Alberta Riere.
Športni direktor Eintrachta Markus Kröschke je v Frankfurt iz Celja pripeljal španskega stratega Alberta Riero.
V zadnjih letih je prodal številne vroče nogometaše Eintrachta, nemški klub pa je zlasti po njegovi zaslugi zaslužil vsaj 400 milijonov evrov. "Zelo je cenjen. A veliko ljudi ne pozna njegove zgodovine. Dobro ga poznam, saj imava veliko skupnega. Podjetniških zadev se je priučil v trgovini z avtomobili. Najprej je razvijal ta posel in profesionalnim nogometašem ponujal avte na lizing. Takrat je igral še za Paderborn. Z igralci se je moral pogajati. To zahteva eno plat. Moraš pa imeti tudi drugo plat – nogometno. Moraš prepoznati dobrega igralca. Moraš vedeti, kaj mora imeti fantastičen trener, da vodi ekipo. Klub je namreč kot podjetje. Klub mora imeti cilj, ti pa moraš najti prave ljudi in jih postaviti na pravilna mesta, da posluje uspešno. Kot v pravem podjetju. Veliko slovitih nogometnih imen zato pogori v vlogi menedžerjev. Pogori pa tudi veliko podjetnikov, ker imajo razvito samo podjetniško plat. Tudi to ni dovolj, saj moraš imeti razviti obe. Sam sem razvil obe. Zdaj si bom moral najti v nogometu optimalno nalogo, da bi lahko naredil nekaj velikega," se čuti sposobnega, da bi lahko pustil opaznejšo pot tudi na tem področju.
Razmišlja morda v vlogi pri katerem izmed slovenskih klubov? "Absolutno bi se videl tudi v tem, a bi morale biti to resne, optimalne stvari," bi zagotovo premislil, ali bi sprejel kakšno zanimivo ponudbo.
Cona udobja ga ne sprošča, saj noče stagnirati
Zanimajo ga nove stvari, nove izzivi. V Frankfurtu ima svojo cono udobja, a tega v bistvu ne mara. "Cona udobja zame v bistvu pomeni stagniranje. Sam si želim nekaj drugega. Postopno rast. Imam šele 41 let. Imam ogromno energije in moči, zato si želim tudi novih projektov. Zanimale bi me velike stvari," je imel, kar zadeva morebitno delo v 1. SNL, v mislih največje slovenske klube. Torej zlasti Maribor in Olimpijo, pa tudi Koper in vodilno Celje.
Zadnja reprezentančna zadetka za Slovenijo je dosegel 15. avgusta 2012 v Stožicah proti Romuniji (4:3).
"Zgodba Celja je fantastična. Vidi se, da tisti, ki jo piše, dela tako, kot je treba. Zadeve ne poznam v drobovje, a me tisto, kar izvem iz medijev ali pa prek svojih stikov, fascinira. Da pride trener iz slovenske lige v bundesligo? Mnogi v Sloveniji se sploh ne zavedajo, kako velik klub je Eintracht. Kako dobro je organiziran in kako fantastične navijače ima. Ni preprosto voditi takega kluba, resnično ne," spoštuje Alberta Riero kot trenerja, a tudi ve, da mu v Frankfurtu ne bo lahko.
Je pa vesel, da Španec s tem odpira vrata še drugim nogometašem iz 1. SNL. V tej smeri se trudi tudi sam, ko se je Davidu Zecu v drugi nemški ligi nedavno pridružil Aldin Jakupović.
Od srca hvaležen Branku Oblaku
V 1. SNL je debitiral pri zgolj 16 letih, kaj kmalu pa ga je nato kupila Parma. V njenem dresu je v serie A prvič zaigral šele leta 2005.
Njegovi začetki v članskem nogometu v Sloveniji pa so zelo povezani z Brankom Oblakom. Tako za Koper v 1. SNL kot tudi slovensko člansko reprezentanco je namreč debitiral zelo mlad, obakrat pa mu je priložnost prvi ponudil legendarni Oblak, ki je nekoč spadal med največje jugoslovanske nogometne ase. Za Koper je prvič zaigral 3. marca 2001. Imel je komaj dobrih 16 let, njegov kapetan je bil Igor Benedejčič, Oblak pa ga je poslal v ogenj proti Muri. "Že takrat je verjel vame. Na treningih sem bil zelo dober. Na vseh testiranjih sem bil med najboljšimi, fizično sem bil že na visoki ravni." Za Koper je odigral le tri tekme, nato pa že prestopil k Parmi, ki je kupila čudežnega primorskega dečka.
Slaba štiri leta pozneje je debitiral še za slovensko izbrano vrsto. Bil je še najstnik. Zgodilo se je pred njegovim 20. rojstnim dnevom, kar včasih ni bilo tako samoumevno. V ogenj ga je poslal stari znanec, selektor Oblak. Bilo je 18. avgusta 2004 za Bežigradom proti takratni Srbiji in Črni gori (1:1). "Zelo spoštujem gospoda Oblaka. Hvaležen sem za tiste trenutke, da si je upal dati priložnost tako mlademu igralcu tako v Kopru kot v reprezentanci. To je bilo zelo lepo od njega. Vsak sanja, da bi kdaj zaigral za svojo državo," je pred slabimi 22 leti v Ljubljani na dotrajanem Plečnikovem stadionu uresničil sanje.
Branko Oblak je vodil Zlatka Dedića tako pri Kopru kot tudi v slovenski izbrani vrsti. V karieri napadalca, sicer rojenega v Bihaću (BiH), ki se je zelo mlad preselil na Primorsko (Podgorje), ima zelo pomembno vlogo.
Njegovo ime je v slovenskem nogometu eno najpomembnejših. Njegov starejši soimenjak Zlatko Zahović je še danes strelski rekorder in največji as zlate Katančeve generacije, sam pa je Sloveniji zagotovil zadetek, s katerim se je še zadnjič uvrstila na mundial. Takrat pod vodstvom Matjaža Keka. "Šele zdaj, ko spremljam stvari prek sinove kariere ali pa naših mladih fantov iz agencije ProTransfer, se zavedam, kako težko je postati profesionalni nogometaš. Takrat, ko je to uspelo meni, se mi je to zdelo kot nekaj najbolj običajnega. Resnica pa je povsem drugačna. Malo fantom uspe. Šele zdaj se zavedam, v kaj sem se razvil in kaj sem dosegel. In ponosen sem na to. Vsakemu bi privoščil tako kariero," je s tistim, kar je prikazal in dosegel na nogometnih zelenicah, več kot zadovoljen.
V Nemčiji se ne bi mogla zgoditi usoda Domžal
Za Slovenijo je debitiral zelo mlad. To je bila tudi zadnja uradna tekma slovenske reprezentance za Bežigradom, potem pa je sledil propad stadiona.
Zlatko Dedić se je vpisal v zgodovino tudi kot strelec prvega zadetka, doseženega na stadionu Stožice. Tako se je veselil vodstva Slovenije na prijateljski tekmi proti Avstraliji z 1:0. Kekova četa, to je bila njena prva tekma po SP 2010, je takrat premagala kenguruje z 2:0.
"Žalostno. Ljubljana ima zdaj svoj stadion, a bi raje videl, da bi takrat obnovili Bežigrad kot pa zgradili Stožice, saj ima svojo dušo in zgodovino. Na njem so bili doseženi veliki uspehi. Ne poznam celotne zadeve okrog tega, je pa žalostno videti, da tako propada. Ali pa propad Domžal. To je bilo zame veliko presenečenje. Pred leti so delale vrhunsko, tudi Beni je bil pri njih, nedavno tudi Matjašec (17-letni Miha Matjašec se razvija pri Salzburgu in spada med največje dragulje slovenskega nogometa, op. p.). Ustvarili so nekaj zelo lepih prestopov in imeli za slovenske razmere zelo dobre pogoje. Ne vem, kaj se je zgodilo. V Nemčiji je klubski nogomet drugače strukturiran. Tam kot lastnik ne moreš samostojno voditi kluba in to je ena od varovalk. Po drugi strani pa ne more nekdo priti, investirati v klub in zadeve čez noč spremeniti. Kot npr. pri Manchester Cityju," mu je žal, da je na slovenskem nogometnem nebu ugasnila domžalska zvezdica.
Slovenec, ki je Rusijo pahnil na kolena
Ne bo pa nikoli ugasnil spomin na najlepši zadetek, na največji vrelec sreče, kar ga je občutil v karieri. To je seveda zadetek, ki ga je dosegel leta 2009 proti Rusiji in Slovenijo odpeljal na svetovno prvenstvo.
"To je čudovita prigoda, na katero me vežejo prelepi spomini. Ko sta bila moja otroka mlajša, sta pogosto na internetu iskala in gledala moje zadetke. Zlasti Alan. Takšne zadetke bo res težko ponoviti. Ko naša reprezentanca doseže takšne uspehe, tega ne smemo imeti kot nekaj samoumevnega, ampak se zavedati, kaj vse je bilo treba narediti za takšen uspeh," je leta 2009 veliko in favorizirano Rusijo pahnil na kolena ter ji preprečil, da bi zaigrala na svetovnem prvenstvu.
Po zgodovinski zmagi nad Rusijo, ko je bil strelec odločilnega zadetka, s katerim se je Slovenija uvrstila na svetovno prvenstvo 2010, si je dal duška v Ljudskem vrtu.
Slovenija je nazadnje zaigrala na velikem tekmovanju predlani na Euru, kjer se je uvrstila v osmino finala, nato pa izpadla po izvajanju enajstmetrovk proti Portugalski ravno v "njegovem" Frankfurtu. Na stadionu, ki ga pozna več kot odlično. "Tisti dan je bilo v mojem stanovanju vsaj 20 ljudi iz Slovenije. Prišlo je ogromno prijateljev. Škoda za rezultat, a to je bil velikanski uspeh reprezentance."
Športni direktor? Morda. Trener? Nikoli.
Njegova generacija je zelo zastopana v nemških klubih, nič kaj drugače pa ni niti, ko je govora o slovenski izbrani vrsti. "Zdaj prihaja naša generacija. Zelo je pomembno, da fantje, ki premoremo izkušnje iz svetovnega nogometa in poznamo stvari iz več vidikov, prevzemamo pomembne funkcije. Vesel sem, da je Boštjan Cesar postal selektor, da je dobil priložnost s svojo ekipo, polno mojih nekdanjih soigralcev na SP 2010. Moramo storiti vse, da naše fante razvijamo v pravo smer, da jim pravilno predajamo znanje," je prepričan, da bi lahko novopečeni selektor s pomočjo Bojana Jokića, Aleksandra Radosavljevića in Milivoja Novakovića pomagal slovenski reprezentanci, da doseže cilj in se uvrsti na naslednje veliko tekmovanje. To je Euro 2028.
Številni njegovi nekdanji soigralci, s katerimi je nastopal na SP 2010, zdaj sestavljajo strokovno vodstvo članske reprezentance Slovenije. Želi jim veliko sreče.
Kakšna pa bo njegova prihodnost? "Želel bi se še naprej razvijati. Predajati svoje znanje, izkušnje na področju posla in nogometa. Posel in nogomet me spremljata že vse življenje," ne bi imel nič proti, če bi se preizkusil tudi kot športni direktor. "Z veseljem, nikoli si ne zapiram vrat. Vedno sem za resne projekte. Trenerska izobrazba pa me ni nikoli zanimala. Nisem se spuščal v to, sploh me ni mikalo. Raje vodim podjetniške zadeve. Bolj me zanima razvijanje klubov, podjetja, ljudi. Nogometni klub je skupina ljudi. Če jih bomo razvijali in jim predajali pravilna znanja, bodo boljši. To je povezano kot veriga. Pomembno je le, da imaš okrog sebe odlično ekipo. Močne ljudi. Vesel sem, da jih v Frankfurtu imam," je še dejal Zlatko, se nasmehnil in zahvalil za prijeten klepet.
Svoje izkušnje je rade volje delil za Sportal, sodeč po tem, kako ambiciozen je in kaj vse še želi izkusiti na poslovnem in nogometnem področju, pa je pred njim še ogromno izzivov. Veliko sreče pri preskakovanju ovir. S pomočjo nemške miselnosti, kjer je malodane vse mogoče, bi lahko nekdanji slovenski nogometni as prišel še kako daleč.
