Druga kariera
Nedelja, 24. 5. 2026, 15.03
1 dan, 8 ur
Druga kariera (463.): Matej Palčič
Matej Palčič prisluhnil srcu in pri 30 letih rekel: Dovolj je
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,80
Matej Palčič je nekdanji slovenski nogometni reprezentant, ki se je po koncu kariere posvetil povsem drugačnim izzivom v življenju.
Bil je dober nogometaš. Kaj dober, zelo dober. Nenazadnje ni veliko Slovencev, ki bi zaigrali za člansko nogometno reprezentanco. Matej Palčič je eden izmed njih. Otroško željo mu je uresničil Srečko Katanec. Koprčan je zgradil kariero, s katero se lahko pohvali. Osvojil je nemalo lovorik, okusil šarm Anfielda in utišal polni Poljud, v 1. SNL zbral 226 nastopov, a vseeno prekinil kariero že pri 30 letih. Zakaj se je tako odločil in s čim se ukvarja zdaj? Dobrodošli v Sportalovi rubriki Druga kariera.
Nekdaj nogometaš, danes pa fizioterapevt. Nekdaj v nogometnem dresu, danes v fizioterapevtskih oblačilih. Takšna je druga kariera 32-letnega Mateja Palčiča, na katerega je nogometna javnost že kar malce pozabila, saj je njegov nenadni odhod z največjih športnih odrov v poplavi vsemogočih imen na slovenski sceni ostal prezrt.
Kariero, v kateri je nosil tudi kapetanski trak Kopra, je končal že pri 30 letih.
A tako ne bi smelo biti, saj s svojim primerom predstavlja pozitiven in dobrodošel vzor, kako je mogoče tudi v času profesionalne športne kariere prisluhniti srcu ter vzporedno poskrbeti za študijsko izobrazbo, ki ti odpira vrata do opravljanja želenega poklica.
Ni mogel iz svoje kože
Leto dni je zaposlen pri fizioterapiji Fuchs.
Primorcu, ki se od leta 2024 skupaj s srčno izbranko razvaja v Ljubljani, kjer je našel tako poklicno kot tudi življenjsko srečo, je uspelo. Zaupal nam je svojo zgodbo, od katere bi se lahko marsikateri športnik naučil kaj koristnega. Ni namreč veliko nogometašev, ki bi tako mladi zapluli v drugačne profesionalne vode in začeli služiti denar kot fizioterapevti. A naš sogovornik preprosto ni mogel iz svoje kože. Tako je čutil, si je zaželel in prisluhnil srcu, zdaj pa žanje sadove trdega dela, truda in odrekanja ter priznava, da je srečen. Našel je tisto, česar mu nogomet ni več mogel dati – popolno zadovoljstvo.
O tem, kako je slekel nogometni dres in se oblekel v nekaj povsem drugega ter začel med štirimi stenami služiti denar kot fizioterapevt, nam je več povedal na prijetnem klepetu v Ljubljani. Za Sportal si je vzel čas tik pred delovnimi obveznostmi. Bil je poln energije, nasmejan in zadovoljen, ter predstavil svojo poučno zgodbo. Pozneje nas je povabil celo v ambulanto.
Želi pomagati ljudem
"Sem nekdanji profesionalni nogometaš s 15-letno kariero, v kateri sem igral na najvišji ravni tako doma kot v tujini. Leta 2020 sem se vrnil v domači klub Koper, kjer sem ob igranju začel tudi študij fizioterapije na univerzi Alma Mater Europaea. Od nekdaj me je zanimalo človeško telo in gibanje, stik s fizioterapevti skozi celotno športno pot pa me je navdušil za to poslanstvo," se glasi uradna predstavitev strokovnega fizioterapevta Mateja Pavčiča pri njegovem delodajalcu.
Ob igranju profesionalnega nogometa je opravil študij fizioterapije na univerzi Alma Mater Europaea.
Kako je dobil službo? Po končanem študiju (2024) je opravil polletno pripravništvo v zdravilišču Terme Dobrna, kjer je pridobil veliko praktičnega znanja, nato pa se po uspešno opravljenem strokovnem izpitu zaposlil v fizioterapiji Fuchs.
"Delo z ljudmi me zelo motivira. Močna želja po tem, da pomagam ljudem pri okrevanju in izboljšanju njihovega zdravja, mi predstavlja glavno vodilo pri vsakodnevnem delu. Kot nekdanji športnik imam dober občutek za gibanje, rehabilitacijo in telesno pripravljenost, kar z veseljem prenašam v terapevtsko prakso. Trenutno me najbolj zanimata ortopedska in manualna fizioterapija, vendar si želim še naprej širiti znanje tudi na drugih področjih, saj verjamem v celosten pristop k zdravljenju in rehabilitaciji," temeljito in načrtno širi svoja strokovna znanja. Kakor se je kot nogometaš trudil, da bi bil vedno boljši, se želi izpopolnjevati tudi v svoji drugi karieri. Ne manjka mu motivacije in energije. Preprosto čuti, da je na pravi poti.
Bili so veseli, a tudi presenečeni
Ko je prvič vstopil v prostore bodočega delodajalca, pri fizioterapiji Fuchs sploh niso vedeli, s kom imajo opravka. Niso si predstavljali, da je pred njimi nekdanji vrhunski nogometaš, ki si je v slovenskem okolju zgradil prepoznavno ime in zaigral celo za reprezentanco, kot fizioterapevt pa je želel zakorakati v svet druge kariere.
Tako smo ga za kratek trenutek zmotili na delovnem mestu v Ljubljani.
"Tega, da sem bil nogometaš, niso vedeli. Ko pa sem jim to povedal in smo se začeli o tem pogovarjati, so bili navdušeni. Bili so veseli, a tudi presenečeni," je obujal spomine na lani, ko se je po opravljenem študiju fizioterapije in polletnem pripravništvu v zdravilišču Terme Dobrna podal na delovni trg. Naključje je hotelo, da je našel delodajalca zelo blizu svojega stanovanja v Ljubljani. Kot da bi mu nekdo "od zgoraj" skušal sporočiti, da se je odločil pravilno, in mu še bolj olajšati vsakdan.
Maturiral šele pri 27 letih
V 1. SNL je debitiral 5. aprila 2011. Star je bil dobrih 17 let, trener kanarčkov je bil takrat Primož Gliha, Koper pa je v gosteh premagal Celje s 3:0.
Večina nogometašev po koncu profesionalne kariere razmišlja o tem, da bi ostala zvesta žogobrcu v kateri izmed drugačnih vlog. Ne morejo kar tako prekiniti stika z najpomembnejšo postransko rečjo na svetu. Mnogi okusijo trenerski kruh, nekateri postanejo športni direktorji, skavti, agenti, svetovalci, funkcionarji, strokovni komentatorji in še bi lahko naštevali. Ne manjka pa tudi nekdanjih nogometašev, ki nočejo ostati v športnem svetu ter prepoznajo poslovno priložnost v svetu nepremičnin in podjetništva. Zato zgodba Mateja, nogometnega otroka Kopra, še toliko bolj izstopa, saj se je odločil za poklic, s katerim se je srečeval že kot nogometaš, a se zanj ne odloča dosti vrhunskih športnikov.
"Trenerstvo me ni nikoli zanimalo. Podobno lahko rečem tudi za nepremičnine ali gostinske lokale. O tem, da bom moral po nogometni karieri nekaj početi, sem se veliko pogovarjal sam s sabo. Že med kariero sem tako spoznal, da bom moral najprej opraviti maturo – in sem jo. Pri 27 letih," je maturiral bistveno pozneje od sovrstnikov.
Lahko bi maturiral tudi prej, a je kot najstnik dal prednost nogometu. Imel je smolo, saj je končal koprsko športno gimnazijo, ko pa je sledila matura – datuma se seveda ni dalo spreminjati, saj je veljal za celotno državo – je s Koprom odpotoval ravno na evropsko tekmo v Kazahstan. "Bil sem mlad in dal prednost nogometu. Datumsko se žal nismo mogli uskladiti," se je takrat znašel v precepu. Odločal se je med maturo in nogometom in dal prednost kanarčkom. Tako je ostal brez mature.
Sreča v nesreči, zaradi covida podaljšali rok
Ko pa se je pozneje preselil v Maribor, se je vendarle spomnil na maturo. "Odločil sem se, da jo moram opraviti, saj sem vedel, da ne bom igral nogometa vse življenje. Želel sem končati maturo, da bom lahko v prihodnosti odprt za vse možnosti. Takrat so mi šli v klubu zelo na roko," je hvaležen vijolicam, da so se povezali z drugo gimnazijo Maribor, kjer se je lahko pripravljal na maturo in uspešno opravil tri lažje predmete.
Dres vijolic je nosil tri sezone. Tudi v tisti, ko je Maribor zadnjič zaigral v ligi prvakov (2017/18).
Dlje ni šlo, saj se je vmes, takrat je bil tudi slovenski reprezentant, preselil na Poljsko. Dres Wisle iz Krakova je nosil dve leti, nato pa se odločil za novo spremembo in v želji, da bi zaigral v elitni ligi prvakov, sklenil dogovor s Šerifom iz Moldavije. Stežka je sprejel dejstvo, da maturitetni izpit iz treh lažjih predmetov velja le dve leti, a se mu je vendarle nasmehnila sreča. Sreča v nesreči. Nastopilo je namreč zloglasno obdobje pandemije koronavirusa. Takrat so v Sloveniji podaljšali rok in prestavili maturo na septembrski termin. Novica ga je osrečila. Bil je v Moldaviji, zaradi omejitev ob koroni pa je imel na voljo ogromno časa za učenje in se je lotil izziva. Uspešno.
"Moral sem opraviti še slovenščino in matematiko. S pomočjo spletnih omrežij, največkrat sem šel kar na YouTube, sem se ju učil, vmes pa še igral profesionalni nogomet. Ker je bilo to obdobje covida, drugega niti nisi mogel početi," se je pravočasno naučil zahtevano snov, ujel zadnje letalo za septembrski rok v Sloveniji in končal maturo.
Nogometna iskrica je počasi bledela
V Moldaviji se je večkrat vprašal, ali ima že dovolj nogometa.
Notranjo željo, da bi nekoč opravljal delo fizioterapevta, je začutil prav v Moldaviji, torej pred šestimi leti. S tem je pridobil še dodatno motivacijo, da konča maturo. Le tako se je namreč lahko vpisal na želeni študij. V tem je spominjal na legendarnega rojaka Sebastjana Cimirotiča, ki je bil primoran na "stara leta", tako so pač velevali pogoji za pridobitev trenerske licence, končati srednjo šolo.
V Moldaviji je takrat pri njem že počasi izginjalo veselje do igranja nogometa. "Večkrat sem se vprašal, ali mi je česa že dovolj. Vedel sem, da mi nogometna iskrica počasi bledi," se je zato podvizal in naredil maturo, saj je vedel, da ne bo mogel vse življenje igrati nogometa.
Zakaj pa ni bil zadovoljen pri Šerifu? V Moldaviji ni igral veliko. Želel se je tudi uvrstiti v ligo prvakov, a je s klubom izpadel v kvalifikacijah. Nato ni igral veliko, saj je v Moldaviji veljalo pravilo, da morajo na vsaki tekmi igrati vsaj štirje moldavski nogometaši. Ker je eden izmed njih igral ravno na igralnem položaju desnega branilca, na katerem je izstopal Palčič, se je moral Primorec preseliti na klop. "Težko je bilo to sprejeti, a so bili takrat vendarle prisotni nekateri drugi plusi," je imel tako na voljo še več časa za učenje za maturo.
Hvaležen trenerjema kot tudi fakulteti
Ko se je vrnil iz Moldavije, se je glede njegove vneme do igranja nogometa zgodil bistveni preobrat. "Nogometna iskrica v meni je znova začela žareti, saj sem igral nogomet, vzporedno pa še opravljal študij. Če bi igral le nogomet, ne verjamem, da bi bil tako motiviran, tako pa je bilo drugače," je na Bonifiki znova vzljubil adrenalin ob igranju prvoligaškega nogometa.
Ko se je Matej tako iz Moldavije leta 2020 vrnil v Koper in znova oblekel dres svojega matičnega kluba, se je zaradi opravljene mature lahko vpisal na izredni študij. "Septembra sem sklenil pogodbo s Koprom, oktobra pa se vpisal na fakulteto. Vedel sem, da si to želim, da želim postati fizioterapevt," je v njem gorela želja, da bi se po nogometni karieri podal v drugačne vode in si oblekel medicinska oblačila.
Zadnjo tekmo je odigral 19. maja 2024. Torej pred dvema letoma. Koper in Maribor sta se na Bonifiki razšla z 1:1, slovo ne bi moglo biti bolj simbolično, saj sta se pomerila edina slovenska kluba, za katera je v 1. SNL zaigral Palčič. To je bila žalostna tekma za kanarčke, ki so ostali brez Evrope, saj jih je v zadnjem trenutku na lestvici prehitel Bravo.
Hvaležen je klubu in fakulteti, da sta se mu v tem napornem in zahtevnem obdobju prilagodila. Oba trenerja, tako Miran Srebrnič kot Zoran Zeljković, sta mu večkrat pogledala skozi prste, če je kdaj zamudil kakšno minuto. Takrat je večkrat nosil tudi kapetanski trak. "Na roko so mi šli tudi na fakulteti, saj sem lahko marsikaj nadomeščal v Ljubljani ali Mariboru," se je lotil projekta preudarno in se uspešno dokazoval na dveh frontah – na igrišču in v šolskih klopeh.
Ko je tako leta 2024 končal študij, je obesil nogometne čevlje na klin – vsaj kar zadeva profesionalni nogomet. "Nisem hotel izgubiti preveč časa glede drugih stvari, ki sem jih želel početi v življenju. Nogometu sem rekel, da je bilo dovolj," je končal kariero pri "rosnih" 30 letih.
Vsi fizioterapevti so (bili) dobri ljudje
V karieri je imel zgolj pozitivne izkušnje s fizioterapevti. Tudi to je pripomoglo k temu, da je začel opravljati ta poklic.
Zakaj pa je v njem sploh začela goreti želja, da bi postal fizioterapevt? Kje je prejel navdih? "Kot nogometaš sem imel v karieri največ stikov prav s fizioterapevti. Večina nogometašev se nenazadnje, takšen je pač moj pogled, najbolje počuti prav v fizioterapevtski ambulanti. Tam vlada sproščeno vzdušje," je potrdil primerjavo, kako se nogometaši pri fizioterapevtih počutijo podobno razbremenjeno kot stranke pri frizerju, ko hitro stečejo jeziki in vlada sproščenost.
"Vsi fizioterapevti, kar sem jih spoznal prek nogometa, so bili dobri ljudje. Prav vsi do zadnjega. V karieri sem imel veliko poškodb, kar trikrat sem opravil operacijo kolena, tako da sem dobro vedel, kako potekajo stvari in kakšne so zahteve. Na te stvari sem postal pozoren, začutil nekaj več. Lahko rečem, da sem se že takrat počutil kot del fizioterapevtske ekipe," nam je zaupal, ko smo med tednom srkali kavo in kramljali v gostinskem lokalu za Bežigradom.
Z veseljem obišče Stožice in navija za Koper
Prihodnji mesec bo dopolnil šele 33 let. Veliko njegovih nekdanjih nogometnih soborcev še vedno brca žogo in se dokazuje na prvoligaških zelenicah, sam pa je že kar nekaj časa nogometni upokojenec. Vse od leta 2024. O tem, da bi se še kdaj vrnil v profesionalni nogomet, sploh ne razmišlja. Niti za sekundo.
"Kje pa, to sem končal," ga prav nič ne mika, da bi se vrnil na prvoligaške zelenice. "Rad si še pogledam kakšno tekmo, denimo izločilni del lige prvakov ali svetovno prvenstvo, kaj več pa ne," se je nekdanji slovenski reprezentant privadil novega življenja, v katerem so nogomet zamenjale druge prioritete. Vzamejo mu toliko časa, da ga niti ne zmore več podrobneje spremljati, kar pa ga sploh ne moti.
Ne razmišlja več o vrnitvi na zelenice 1. SNL, ostaja pa velik navijač Kopra in mu čestita za izvrstne predstave v tej sezoni, kjer so si kanarčki zagotovili nastop v Evropi.
Ker živi v bližini stoženskega stadiona in je ohranil povezavo s Koprom, ga kanarčki pogosto povabijo na gostovanja v Ljubljani. Ker ima stadion dobesedno čez cesto, takrat tudi z veseljem obišče Stožice. "Za Koper bom vedno navijal," mu srce še vedno gori za kanarčke. To je nenazadnje klub, kjer je začel in končal kariero. Začel je kot golobradi najstnik, končal pa kot kapetan, ki je bil tik pred tem, da opravi diplomo.
Po koncu kariere si je prvič po 15 letih lahko privoščil daljše počitnice. Z ženo je en mesec odkrival lepote Sicilije, nato pa sta se preselila v Ljubljano.
Pisal jim je, zdaj je zaposlen že eno leto
Po enoletni delovni izkušnji je še bolj prepričan, da je fizioterapija Fuchs idealna za njegov razvoj.
Po diplomi ga je čakalo pripravništvo v zdravilišču Dobrna. Trajalo je šest mesecev. Takrat je na cesti opravil ogromno kilometrov, saj se je na Štajersko vozil vsak dan, po končanem strokovnem izpitu pa je v Ljubljani potrkal na vrata prihodnjega delodajalca. "Ocenil sem, da bi bila fizioterapija Fuchs idealna za moj razvoj. Pisal sem jim in izrazil svoje želje. Dogovorili smo se, zdaj sem zaposlen pri njih že eno leto," je našel tisto, kar je iskal.
Druga kariera je tako v njegovem življenju ponudila več sprememb. Ne le, da je zamenjal nogometni dres za medicinsko haljo, ampak je tudi Primorsko, zlasti Škofije in Koper, zamenjal za Ljubljano. Leto pred koncem nogometne kariere je kupil stanovanje v Ljubljani in se pripravljal na nov korak v življenju. Ko sta se z ženo preselila v glavno mesto Slovenije, sta iskala novi službi in ju tudi našla. Zdaj sta oba zadovoljna in uživata v Ljubljani.
Z ženo rada obiskujeta gledališče
Mesto, v katerem je leta 2017 tudi debitiral v dresu slovenske reprezentance, mu je priraslo k srcu. Navdušuje ga zlasti z raznovrstnostjo in široko paleto ponudbe. "Praktično vse imaš na dosegu roke, največkrat potujem s kolesom. Več možnosti je za pohode, kar mi je enkratno, saj sem strasten hribolazec. Pogosto se rad odpravim v središče mesta na pijačo. V Ljubljani je veliko služb, več je tudi koncertov in gledaliških predstav," nam je zaupal, da z ženo, tudi Primorko, ki je poslovno povezana s svetom arhitekture, zelo rada obiskujeta gledališče. Imata letni abonma v SNG Drama.
V Ljubljani živi od leta 2024. Namenil ji je pohvale.
"V Kopru ne najdeš takšne ponudbe, kot jo ima Ljubljana," priznava 32-letni Primorec, ki ga je očarala podoba Ljubljane kot prijaznega zelenega mesta. "Všeč mi je, koliko zelenja je v mestu. Saj je tudi veliko betona, a je vse ustvarjeno premišljeno. Z občutkom. Ni vse popolno, to je res, a se mi zdi koncept mesta prijeten, saj je namenjen vsem generacijam," se je kot rojeni Primorec hitro zaljubil v Ljubljano.
Domotožja praktično ne čuti več, ko pa začne pogrešati vonj po morju, s katerim je rasel od otroštva, pa se z veseljem odpravi na Obalo. Ponavadi ob koncih tedna, vsaj dvakrat na mesec. "Se pa pri tem izogibam najbolj prometnim uram, zlasti gneči, ki vlada pred Postojno," se je nasmehnil.
V fizioterapiji se delajo kompromisi
Dobro ve, kako bi si lahko športnik s prevelikim tveganjem, prehitro vrnitvijo, hitro skopal jamo in pokvaril kariero. Na to je kot fizioterapevt zelo pozoren.
Zaveda se, da svet ni popoln. To je občutil že v nogometu, to izkuša pa tudi v fizioterapiji. Nastopijo tudi obdobja, ko privrejo na dan frustracije. To se dogaja zlasti takrat, ko fizioterapija ne more v zahtevanem obdobju odpraviti vseh težav stranke.
"V fizioterapiji se delajo kompromisi. Fizioterapevt dobro ve, kaj stoji za določeno zadevo. Dobro ve, da za odpravo poškodbe, če povem primer, potrebuješ vsaj en mesec, ne pa dva tedna, kot bi si želel športnik. In verjetno tudi navijači," še kako dobro ve, kako bi si lahko športnik s prevelikim tveganjem, prehitro vrnitvijo, hitro skopal jamo in pokvaril kariero. "Če bi to storil, bi mu lahko škodovalo. Zato se delajo kompromisi. V športu je vedno tako, da kot športnik, ki je del ekipe, hrepeniš in stremiš k čimprejšnji vrnitvi. Takrat sploh ne razmišljaš o drugem. Zato je takrat zelo pomembna tudi vloga fizioterapevta, saj se delajo kompromisi." Če so poškodbe hujše, ima večji vpliv na potek njihovega odpravljanja tudi zdravnik.
Ko je stranka zdrava, je tako vesel, kot bi dal gol
Kar zadeva njegove stranke, prevladujejo zlasti mladi ljudje. Veliko je športnikov. "Fizioterapije postajajo vse bolj obsežen del družbe. Ljudje jih potrebujejo. Šport gre v svoje skrajnosti, človeško telo pa ima določeno mejo. Če vprašate mene, profesionalni športnik v današnjem športu potrebuje fizioterapevta na dnevni ravni," zato pospešeno krepi svoje znanje in vsakodnevno pridobiva različne tehnike. Ne zgolj masažne, ampak še druge.
"Ko zdravstveno stanje ni najboljše, se vedno dogajajo frustracije. Ni tehnik, za katere bi lahko rekel, da bodo delovale stoodstotno na vseh strankah," nam je povedal.
Takrat, ko je stranka zdrava in lahko znova opravlja stvari, ki jih pred tem ni mogla, je zadoščenje fizioterapevta ogromno. Prisotno je podobno veselje, kot da bi v nogometu dosegel zadetek. "Takrat je res lepo. Vesel si, ko stranke odidejo zadovoljne. To je tudi naš cilj," obožuje srečne konce in si želi, da bi jih bilo v prihodnosti vedno več.
"Ko zdravstveno stanje ni najboljše, se vedno dogajajo frustracij. Ni tehnik, za katere bi lahko rekel, da bodo delovale stoodstotno na vseh strankah. Upoštevati je potrebno ogromno dejavnikov. Moraš se naučiti, kako se vodijo situacije, spremljati občutke, upoštevati pričakovanja in izzive, da bo stranka na koncu zadovoljna in zdrava."
Reprezentanca ali klubi? Za zdaj še ne.
Kako pa je z njegovimi poklicnimi izzivi? Ga glede na razvejano mrežo fizioterapevtov v vrhunskih klubih in reprezentancah kaj mika, da bi se pridružil takšnemu kolektivu?
"Za zdaj še ne. Zdaj je na moji tehtnici predvsem pridobivanje izkušenj. Delo in učenje. Ne rečem, da se potem ne bom več učil, a zdaj bi rad resnično pridobil čim več znanja," se želi razvijati in ne razmišlja o tem, da bi spremenil delovno okolje.
V finalu lige prvakov je njegov favorit za zmago PSG, čeprav je v polfinalu upal, da bodo izpadli proti Bayernu. "Igrajo najlepši nogomet," je povedal, kar zadeva SP 2026, pa dodal, da bo navijal za Argentino. "Čeprav … Nekaj reprezentanc je boljših. Videl sem, kako dober seznam igralcev imata denimo Portugalska in Francija. A vseeno bom navijal za Argentino," obožuje Lionela Messija še iz obdobja, ko je igral za Barcelono.
Porast zanimanja v Sloveniji
V karieri so mu trikrat operirali koleno. Enkrat, ko je branil barve Kopra, drugič in tretjič pa, ko je nastopal za Maribor.
S fizioterapevti je imel kot nogometaš opravka že marsikje. V Sloveniji v Kopru in Mariboru, pa tudi številnih reprezentancah, kjer je zastopal domovino od mladih let do članske izbrane vrste. Okusil pa je tudi vlogo legionarja, nogometni kruh si v tujini služil na Poljskem in v Moldaviji ter spoznal, da smo lahko, kar zadeva delo fizioterapevtov v Sloveniji in po svetu, na sončni strani Alp ponosni nanje.
"Stroka je pri nas več kot dovolj razvita. Slovenski fizioterapevti so dobri in strokovno podkovani. Glede tega vlada v Sloveniji porast zanimanja, saj je vse več ljudi, ki bi se želeli s tem ukvarjati. Zaradi tega so uvedli tudi nova pravila pri nabiranju potrebnih točk glede izobraževanja," je pojasnil, kako so zaostrili pogoje za pridobitev licence. "V fizioterapiji je dosti stvari, tečajev in konceptov zdravljenja, ki jih izvajaš. To mi ne predstavlja težave, saj se želim nenehno izobraževati," je lačen novega znanja.
Finance? Lahko živi normalno življenje.
"S plačo, ki jo prejemam za delo fizioterapevta, lahko živim normalno," sporoča nekdanji slovenski nogometaš, ki je kariero končal že pri 30 letih. Namenoma.
Kot nogometaš je živel drugačen slog življenja, bil vpet v mehurček treningov, karanten, hotelov in tekem. Tudi plače niso bile slabe, zlasti v obdobju, ko je igral v tujini. Kako pa je zdaj, ko je že leto dni zaposlen kot fizioterapevt? Kako se prebija skozi življenje?
"V redu je, lahko živim normalno. Hvala bogu sem lahko nekaj privarčeval od nogometne kariere. Tudi s to plačo, ki jo prejemam za delo fizioterapevta, lahko živim normalno. Malce težje bi bilo, če bi najemal stanovanje v Ljubljani, a lahko na srečo živim v svojem. Je pa v poklicu fizioterapevta združenih toliko dejavnikov in veselja, ki ga ne moreš enačiti z nobenim denarjem," je najbolj srečen, da počne nekaj, kar ga izpopolnjuje. To zadovoljstvo pa je nemerljivo s financami.
Delovno mesto praviloma zapušča izčrpan, a tudi zadovoljen in pozitivne volje, saj ve, da je naredil nekaj dobrega za stranko. "Kdaj pa kdaj se je treba tudi vprašati, kakšni so tvoji načrti za prihodnost. Kaj želiš in kje se vidiš? To je pomembno, da nato občutiš zadovoljstvo in počneš tisto, kar si si želel vedno početi. Tako se tudi lažje spopadaš z ovirami, ko naletiš nanje," se pogosto vpraša, kje se vidi v prihodnosti. Za zdaj ostaja pri odgovoru, da želi ostati fizioterapevt.
Dončić žal ni mogel narediti čudežev
Glede fizioterapije se v zadnjem mesecu dni v Sloveniji omenja zgolj eno športno ime. Luka Dončić in njegova nesrečna poškodba, zaradi katere ni mogel pomagati soigralcem v najpomembnejšem delu sezone, končnici lige NBA.
"Na žalost ni mogel narediti čudežev. Realno gledano taka poškodba zahteva vsaj dva meseca okrevanja. Da bi pa napol zaceljen igral v tisti ligi, bi bilo nesmiselno. Verjetno bi si povzročil še določeno težavo za naprej. Težko je bilo spremljati, da ga ni bilo na parketu. Tudi sam sem njegov velik navijač in sem ga seveda pogrešal v ekipi. Vseeno pa menim, da je naredil prav, ko se ni vrnil na igrišče. Res je, da gre v njegovem primeru za ogromne finančne vsote in velika pričakovanja, a če ti telo ne da, ti pač ne da. Potem ti praktično nič ne pomaga," je pristavil svoj pogled.
Luka Dončić se zaradi poškodbe stegenske mišice, ki jo je staknil v začetku prejšnjega meseca v Oklahoma Cityju, v sezoni 2025/26 ni več vrnil na parket. Soigralcem je lahko v končnici pomagal le kot navijač.
V letu dni, odkar je zaposlen pri fizioterapiji Fuchs, je sprejel že veliko strank s podobno poškodbo stegenske mišice, s katero se še zdaj ubada Dončić. "Pri njem je to izrazito zlasti pri deceleracijah (upočasnjevanje oziroma zmanjševanje hitrosti gibanja), ki jih izvaja s 'stepbacki' (njegov znamenit korak nazaj pred metom) ali takrat, ko se v sprintu v določenem trenutku povsem ustavi. A brez tega je težko karkoli narediti v košarki."
Debitiral ravno ob čustvenem odhodu Novakovića
Edini nastop za reprezentanco je vknjižil leta 2017 proti Malti. Takrat je vstopil v igro namesto Nejca Skubica, še enega desnega bočnega slovenskega branilca, ki je sklenil kariero relativno mlad.
Dončić spada med najboljše košarkarje na svetu, Palčič pa je svojčas spadal med najboljše desne bočne branilce v Sloveniji. Kar zadeva njegovo kariero, je največjo srečo v državnem dresu doživel pred devetimi leti, ko je zbral edini nastop za reprezentanco. Zgodilo se je v Stožicah na kvalifikacijski tekmi za SP 2018 proti Malti.
"To je bila lepa izkušnja. Ni ga lepšega občutka, kot zaigrati za reprezentanco. Tega se preprosto ne da opisati," je imel odličen nos za krstni reprezentančni nastop. To je bila namreč prav posebna tekma (2:0), polna čustev, saj je po njej bogato reprezentančno kariero sklenil Milivoje Novaković, še danes drugi najboljši strelec reprezentance vseh časov.
Na krstnem nastopu za reprezentanco je zaploskal Milivoju Novakoviću, ki je odigral zadnjo tekmo v državnem dresu.
"Glede na pripravljenost bi lahko Milivoje še malce povlekel kariero," se je nasmejal, ko se je spomnil na dvoboj, na katerem je od srca zaploskal velikemu napadalcu in mu zaželel veliko sreče v nadaljevanju življenjske poti. Nepozabni "Nova Gol" je bil nekaj posebnega. Gole je zabijal za reprezentanco še pri 38 letih, pri Palčiču pa je obveljala povsem drugačna usoda. Kariero je namenoma končal že pri 30 letih, z reprezentanco pa ni imel opravka le leta 2017 pod vodstvom Srečka Katanca, ampak tudi pozneje, ko je bil selektor Matjaž Kek, a takrat ni zaigral za izbrano vrsto.
V dresu Kopra utišal polni Poljud
S tem, kar je dosegel v karieri, je zadovoljen. Čeprav so mu vmes večkrat ponagajale poškodbe, je vesel in ponosen na doseženo. "Kdo ve, kam bi prišel, če mi ne bi tolikokrat operirali kolena. A hvaležen sem za vse, kar sem dosegel. Hvaležen sem, da sem doživel to izkušnjo. Lahko bi bilo boljše, lahko pa tudi slabše," je potegnil črto pod kariero, v kateri se je družil z največjimi nogometnimi imeni.
Ko je Koper pred 11 leti gostoval v Splitu, je Matej Palčič ob koncu prvega polčasa zatresel mrežo Hajduka in znižal na 1:2.
Kot enega vrhuncev, kar jih je doživel v karieri, vedno rad izpostavi zadetek na Poljudu. Ko je s Koprom leta 2015 gostoval na evropski tekmi pri Hajduku, se večer za kanarčke ni razpletel bajno. Izgubili so z 1:4 in izpadli (pred tem so na Bonifiki zmagali s 3:2), a je ostala tekma v posebnem spominu zlasti Palčiču, saj je dosegel edini zadetek za Koprčane. Ob koncu prvega polčasa je znižal zaostanek na 1:2 in utišal sicer zelo bučne in fanatične navijače splitskega velikana. "S Koprom sem osvojil tudi pokal, take tekme, kot je bila v Splitu, pa do takrat v karieri še nisem doživel. Kar naenkrat sem zaigral pred 30 tisoč ljudmi. To ni bila običajna tekma, že na ogrevanju, ko si slišal to silno navijanje, si čutil nekaj posebnega. Pripravljali smo se, vedeli smo, da nas čaka vroče ozračje, a nam ni pomagalo. Preprosto nam je primanjkovalo izkušenj," se spominja gostovanja v Dalmaciji izpred 11 let.
Takrat je dosegel edini gol za Koper. Zabil ga je pred severno tribuno, kjer so najbolj glasni privrženci Hajduka. "Takega trenutka zlepa ne pozabiš. Prekrasno je bilo. Vsi so utihnili, to je eden mojih najljubših zadetkov."
Milec je bil v življenjski formi, zato ...
Po uspešnih predstavah v dresu Kopra je dočakal največjo čast, ki je takrat obstajala v slovenskem klubskem nogometu. Športni direktor Maribora Zlatko Zahović ga je označil na seznamu želja, tako da se je konec leta 2015 pridružil številnim nekdanjim kanarčkom v Ljudskem vrtu. "Z veseljem sem odšel v Maribor, ki je bil takrat organiziran vrhunsko. Za vse je bilo poskrbljeno profesionalno. Do potankosti," je občudoval organizacijo kluba iz mesta ob Dravi.
Z Mariborom je proslavljal tudi naslov državnega prvaka. To mu je pozneje v karieri uspelo le še v dresu Šerifa v Moldaviji.
Zadovoljstvo žal ni bilo popolno, saj mu je večkrat prekrižalo načrte zdravje. Prvo leto je bil poškodovan. Dvakrat so mu operirali koleno, tako da ga je čakala daljša odsotnost. Nato se je uspešno vrnil, v sezoni 2017/18, ko je Maribor še zadnjič zaigral v ligi prvakov, pa je bil v življenjski formi na njegovem igralnem položaju Martin Milec, tako da je ostal prikovan na klopi. Palčič je obsedel na vseh šestih tekmah lige prvakov. "Čeprav sem bil zdrav in edini branilec na klopi, nisem nikoli dočakal priložnosti," mu je žal, da ni nikoli občutil, kako je zaigrati v največjem tekmovanju na svetu.
Je pa lahko v ligi prvakov občudoval številna atraktivna gostovanja. Tudi tistega na slovitem Anfieldu, kjer je Maribor za razliko od tekme v Ljudskem vrtu bistveno bolj namučil Kloppovo zvezdniško zasedbo Liverpoola. "Najbolj si bom zapomnil gostovanje v Sevilli. Bilo je veliko bolj bučno kot v Liverpoolu," je najbolj užival v Andaluziji.
V Krakovu je bilo še glasneje kot v Splitu
Ker v Mariboru ni mogel igrati toliko, kot bi si želel, se je leta 2018 odločil za odhod. Prvič v karieri je odšel v tujino in sprejel ponudbo poljske Wisle iz Krakova. Dve sezoni je nosil dres enega najbolj priljubljenih poljskih klubov, pri katerem je v preteklosti pustil izjemen pečat nekdanji slovenski as Andraž Kirm.
Na Poljskem je igral za Wislo iz Krakova dve sezoni.
"Lepo je bilo igrati na Poljskem. To je velika država, stadioni so bili prenovljeni zaradi Eura 2012, medijsko je bilo glede nogometa vedno odlično pokrito, da o navijačih sploh ne govorim. Na tekmah v Krakovu je bilo po 30 tisoč ljudi, vzdušje pa fantastično, še glasneje kot v Splitu," je ob tej priložnosti čestital nekdanjemu delodajalcu, da se je iz druge poljske lige vrnil med najboljše.
Zanimivo je, da je podobno kot Wisli uspelo tudi Slasku iz Vroclava, ki ga vodi Ante Šimundža, s katerim se je Palčič pogosto srečeval na stadionih 1. SNL. Leta 2015 ju je ločilo le nekaj mesecev, pa bi ga lahko Mariborčan vodil pri vijolicah.
Leto dni po njegovem odhodu je Šerif šokiral Real
Z Wislo ni segal po najvišjih mestih. Ker si je želel več, končno zaigrati v ligi prvakov, je tako leta 2020 sprejel ponudbo Šerifa, takratnega serijskega prvaka Moldavije, a doživel razočaranje. Šerif je nepričakovano pokleknil na prvi kvalifikacijski stopnički in izpadel proti gruzijskemu Saburtalu iz Tbilisija. Razočaranje je bilo veliko, Šerif pa je le leto dni po odhodu Slovenca, ki je zapustil Tiraspol leta 2020, priredil eno največjih senzacij v ligi prvakov in v Madridu šokiral Real z 2:1.
Ko je igral v Moldaviji, je živel v Tiraspolu, kjer prevladujejo rusko govoreči prebivalci.
"Življenje v Tiraspolu, glavnem mestu Pridnestrske moldavske republike, kjer živijo le Rusi in se govori rusko, ni veliko ponujalo. To je okolje, ki je zaostajalo kakšnih 30 let za Slovenijo, izjemo je predstavljalo le trenažno središče Šerifa. To je vrhunski kompleks, kjer imaš vse, kar potrebuješ. Zato smo se vsak dan zadrževali bolj ali manj le tam," se spominja obdobja, ki ga je preživel v Moldaviji. S Šerifom je osvojil naslov državnega prvaka, nato pa se v obdobju pandemije koronavirusa septembra 2020 vrnil v Koper, kjer je opravil maturo, vpisal izredni študij in se povsem predal novemu projektu, postati fizioterapevt.
Enkrat na teden igra v Avstriji
Telesno aktivnost ohranja na primerni ravni tudi s pomočjo nastopov za avstrijskega petoligaša.
Poškodbe so ga v karieri najbolj bremenile med letoma 2014 in 2018, ko so mu kar trikrat operirali koleno. A še vedno se je uspešno vrnil. Da mu koleno še danes ne povzroča težav, dokazuje tudi s tem, ko enkrat na teden odigra tekmo. To počne v peti avstrijski ligi, kjer od lani naprej nastopa za URC Thal/Assling.
"Tam sploh ne treniram. Enkrat na teden odigram tekmo in to je to. Spomladi tako igramo tekme dva meseca, jeseni pa tri," mu je še vedno toliko všeč nogomet, da še kdaj obuje kopačke in obleče dres ter se zapodi po igrišču po najljubši desni strani.
"To je idealna rešitev za vzdrževanje kondicije. Če bi moral igrati več kot enkrat na teden, se tega zagotovo ne bi šel, tako pa sem z veseljem sprejel ponudbo," v avstrijskem nižjeligašu tudi nekaj malega zasluži.
Prepričan je, da mu kakovostna raven telesne vzdržljivosti še kako olajša delovne izzive in lahko zaradi nje bistveno bolje opravlja svoj poklic.
Telesno je še vedno izvrstno pripravljen. Veliko teče, enkrat na teden gre v fitnes na skupinsko vadbo, z ženo tudi pogosto kolesari ali se sprehaja, je tudi velik ljubitelj gora. "Ohranjanje vzdržljivosti je pomembno pri mojem delu. Le tako ga lahko opravljam z zadovoljstvom," temu področju posveča veliko pozornosti. Moral se je tudi navaditi na pogosta vprašanja soigralcev v Avstriji. Takoj, ko pri njih privre na dan kakšna bolečina, namreč odgovore najprej poiščejo pri strokovno podkovanem fizioterapevtu iz Slovenije.
V Sloveniji ni veliko nogometašev, ki bi živeli malce bolje
Nogomet doživlja kot gladiatorski šport, v katerem lahko v Sloveniji preživi in od njega dobro živi le peščica igralcev, velika večina pa plava izpod povprečja, ki ne ponuja velikih prejemkov, ob vsem odrekanju, ki ga vsakodnevno zahteva delo na treningih, pa trpi tudi socialno življenje.
V 1. SNL je odigral tudi nekaj večnih derbijev. Tako se je v dresu Maribora pomeril proti Olimpiji, pri kateri je igral tudi Andraž Kirm. Njun skupni imenovalec, kar zadeva igranje v tujini, je poljski klubski velikan Wisla Krakov.
"V Sloveniji, kjer se v nogometu ne obrača veliko denarja, lahko praktično na prste ene roke našteješ tiste, ki lahko v slovenskih klubih malce bolje živijo. Ni jih veliko. Vedno pa potrebuješ postopno napredovanje, da prideš do nečesa. Če igraš v drugi in tretji ligi, ne moreš početi samo tega. Majhen odstotek je tistih, ki imajo potem nekaj od tega in lahko normalno živijo."
Kakšen pa bi bil ob koncu pogovora njegov nasvet mlajšim nogometašem? Pri 30 letih marsikdo koleba, ali se izplača prekiniti kariero. "Vsak ima svojo zgodbo. Vse je odvisno od tega, koliko ga kaj zanima in če si želi poizkusiti še kaj drugega v življenju. Svetujem jim, da poleg nogometa počnejo čim več stvari. Je pa to težje narediti kot reči, saj se v vrhunskem profesionalnem športu ni lahko osredotočiti na kaj drugega. Zaradi tega se ti lahko zgodi, da izpadeš iz igre in ne dosežeš ničesar. Pri vsem je najbolj pomembno, da ostajajo nogometaši zdravi, veseli in da skušajo doživeti življenje v vseh porah, ki jih ponuja," je sporočil mlajšim stanovskim kolegom na nogometnih zelenicah.
Še prejema ponudbe, želijo ga na vzhodu Azije!
Čeprav je že leta 2024 končal profesionalno nogometno kariero, še vedno prejema ponudbe za igranje.
O tem, kako težko se je kakovostno lotiti vzporedno dveh različnih stvari, veliko govori njegova izkušnja. "Ko nameniš čas drugi stvari, obstaja velika verjetnost, da boš malce nazadoval. Oziroma, da ne boš toliko napredoval ali vzdrževal obstoječega stanja. Je pa pri meni zanimivo, da še zdaj dobivam ponudbe, da bi odšel kam v tujino. Denimo na vzhod Azije. Še se pojavljajo ponudbe, ljudje očitno ne spremljajo kaj dosti zadev v mojem življenju," se je čudil klicem, ki jih je prejemal lani, nekateri pa celo to zimo. Tega ni mogel povedati agentu, saj ga preprosto nima.
Je pa v šali povedal delodajalcem, da želi ostati profesionalen in tako, kot je postopno napredoval na nogometnih igriščih, napredovati tudi kot fizioterapevt. Tako pravi gostobesedni Koprčan, ki mu je Ljubljana hitro zlezla pod kožo, zdaj pa pridno posega po novih znanjih.
