David Kašnik: kot najstnik obupal nad nogometom, danes obuja Koroško

Čeprav ste gost rubrike Druga kariera, v resnici še niste ravno nehali igrati nogometa. Ob koncih tedna še vedno redno igrate v sosednji Avstriji. Številni nogometaši imajo po toliko sezonah nogometa na najvišji ravni dovolj, konec kariere jim lahko pomeni tudi olajšanje, nov začetek. Kaj vas še vedno žene, da igrate?

Predvsem zdravje, ki mi služi. Hvaležen sem, da za zdaj ni bilo težav s poškodbami. Druga stvar je zagotovo to, da sem v nogometu od šestega leta starosti. Zdi se mi, da je težko reči ne, dokler ti telo dovoljuje, da si še aktiven. V Avstriji me je prepričala tudi družba, ekipa; kar nekaj prijateljev s slovenskih prvoligaških zelenic igra tam, raven ni tako slaba, kot bi si kdo predstavljal, in za zdaj mi to ustreza. Od ponedeljka do petka se nabere precej stresa, to je zame odklop. Ob nogometu se sprostim, vso kariero je bilo tako.

Se kdaj zgodi, da vseeno zmanjka časa?

Res je, da mi čas ni najbolj naklonjen. Včasih grem težko od doma, od družine, a se mi zdi, da s tem dobim še več energije za takrat, ko sem doma. Za zdaj ta ritem še vedno uspeva, poleg službe, dela v domačem klubu in družine, ki je vedno na prvem mestu, si vzamem tudi ta čas zase. Brez razumevanja in podpore domačih ne bi šlo, jasno.

View this post on Instagram

A post shared by GSV MS Elektrotechnik St. Martin im Sulmtal (@gsvstmartin)

Kako ste to idejo predstavili ženi, kako jo je sprejela?

To je največji izziv (smeh, op. p.). Drži, da sva oba med tednom pogosto polno zasedena, a se nama je uspelo uskladiti tudi glede tega. Zavedava se, da oba kdaj potrebujeva tudi kakšno tovrstno sprostitev, zame je to pač nogomet. Bolje, da uživam v tem, kar res rad počnem, kot pa da bi čas zase izkoristil za kakšne neumnosti. Na koncu še vedno najdemo tudi dovolj časa za skupne aktivnosti, ki jih potem še toliko bolj izkoristimo.

Konec tedna torej prinese tekme, kaj pa to v praksi pomeni za treninge med tednom?

Poleg tekme še dva treninga.

Rezultati so dobri. Čestitke za naslov!

Hvala, res je. Že kar nekaj krogov pred koncem smo potrdili naslov, v naslednji sezoni bomo igrali v višji ligi, šesti rang tekmovanja v Avstriji. Imamo ambicioznega lastnika, ki želi sestaviti ekipo še za kakšno ligo višje. Z mano trenutno med drugim igrata Rene Mihelič in Klemen Bolha, kmalu naj bi se nam pridružilo še eno znano slovensko ime, a za zdaj ne smem povedati več. Super se imamo. David Kašnik je v prvi ligi debitiral na začetku sezone 2009/10. Z Olimpijo je v Ljubljani izgubil proti velenjskemu Rudarju. Foto: Aleš Fevžer

Vseeno kdaj pogrešate profesionalni nogomet, si še kdaj zaželite, da bi bili še vedno na najvišji ravni?

Ne, iskreno. Ko sem končal profesionalno kariero, sem torej ostal v nogometu. Na eni strani imam funkcijo predsednika kluba, na drugi še vedno aktivno igram. Pravzaprav sem ostal v zelo podobnem ritmu, še vedno vsak dan razmišljam o nogometu, zato sploh ni prostora, da bi ga pogrešal. V nogomet nisem vpet profesionalno, sem pa na način, ki mi ustreza in me izpopolnjuje. Trenutno res uživam v tem, kar delam.

Profesionalno kariero ste končali pri ravenskem Fužinarju, ko je ta še igral v drugi ligi. Ste imeli vedno željo, da to zgodbo končate na Koroškem?

Morda. V resnici sem to kariero nekako zgradil zunaj vseh žarometov, kar zadeva Koroško. Moja zgodba je bila zelo specifična.

V svoji karieri je velikokrat nosil kapetanski trak, Olimpija ni bila izjema. Foto: Aleš Fevžer

V kakšnem smislu?

Ko sem imel 19 let, sem pravzaprav končal in opustil idejo o igranju nogometa. Prave priložnosti v vseh letih, ki sem jih preživel v Dravogradu, na članski ravni nisem dočakal. Za leto in pol sem opustil nogomet, ker sem bil, če sem čisto iskren, tako razočaran. Ni se mi uspelo prebiti niti na treninge s člansko ekipo, ki je takrat igrala v drugi ligi. Vpisal sem se v gradbeno šolo v Ljubljani, dve leti sem študiral, nato pa se vrnil na Koroško. Dravograd je izpadel v tretjo ligo, poklical me je takratni trener Janko Lorber. Odločil sem se, da poskusim še enkrat. Tista sezona v tretji ligi mi je dala nov zagon.

V vmesnem času sploh niste trenirali?

Igral sem le mali nogomet. Igranje na asfaltnih igriščih v domačem okolju mi je dalo pomembno podlago za vse skupaj. Morda je to stvar, ki danes številnim mladim nogometašem povzroča težave. Mnogi se ne zavedajo, da moraš za pravi uspeh, za neko spodobno nogometno kariero še marsikaj postoriti sam. Samo treningi so absolutno premalo. Ogromno časa sem preživel na teh igriščih, odigral ogromno malega nogometa s starejšimi generacijami, kar mi je dalo dodatno širino, kakovost, ulico, ki je danes primanjkuje.

Kako se je nato zgodil prestop v Olimpijo?

V tistem letu sem res igral povsem neobremenjen in opazili so me ljudje iz Olimpije. Pravzaprav sem bil najprej povabljen na informativni trening, če se tako izrazim. Želeli so videti, kaj zmorem. Potem so se stvari zgodile dokaj hitro.

V karieri je imel nekaj zapletov s poškodbami. Leta 2014 je bil operiran zaradi strganih križnih vezi, težave so se kasneje vrnile še nekajkrat. Foto: Aleš Fevžer

Na kratko ste izkusili tudi tujino, angleški nogomet, pri Sheffield Wednesdayu sicer niste dočakali svoje priložnosti. Ko danes gledate nazaj, ste kdaj karkoli obžalovali glede svoje kariere?

Ne obžalujem niti ene stvari. Že zato, ker kot mlad nogometaš nisem nikoli razmišljal o tem, da bom lahko nekoč služil z nogometom. Igral sem ga, ker sem ga imel rad, ker sem v tem užival. Mislim, da mi je zato na koncu tudi uspelo spisati to zgodbo. Z ženo sva bila skupaj že takrat, ko sem v Dravogradu obupal nad nogometom. Bilo mi je težko in nikoli ne bom pozabil, da mi je takrat v tolažbo rekla: "Pa saj ne boš nikoli živel od nogometa. Zakaj se žreš?" Ampak jaz nisem želel živeti od tega, želel sem pokazati, da sem sposoben, da zmorem. Danes torej ničesar ne obžalujem, čeprav vem, da so stvari, ki bi jih vsekakor lahko naredil drugače.

Recimo?

V karieri recimo nikoli nisem imel niti enega menedžerja, na kar sem resnično ponosen, ker vem, kako stvari v nogometu potekajo danes. Povsod, kjer sem bil, sem se o vsem dogovarjal sam. Morda sem tudi s tem v vseh klubih prevzel kapetansko vlogo, imam jo še danes v Avstriji. Vedno sem delal po lastnem občutku, kaj je prav in kaj ne. Na koncu mi je nogometna kariera dala ogromno, najbolj sem ponosen na to, da sem si v tem času ustvaril družino, dom. Če govorimo konkretno o Angliji, ki ste jo omenili, pa bi se stvari vsekakor lahko odvile drugače, drži. Zgodili so se birokratski zapleti, v Anglijo sem odšel zgolj kot posojen nogometaš, čeprav naj bi imel takrat proste roke, potem pa sem se moral po hitrem postopku tudi vrniti.

Glede na to, kar razlagate, se zdi, da vam je bil prehod z igrišč v pisarne kar nekako namenjen. Kdaj ste začeli razmišljati o infrastrukturi, trenerjih, delu z mladimi, tudi o prihodnosti nogometa v neki regiji?

Res je, v to smer me je vleklo že kot nogometaša. Bil sem vodja garderob, tako sem razmišljal ves čas. Že kot igralec sem poskušal biti vez med ekipo in vodstvom kluba, znal sem se postaviti za ekipo in v takšnih vlogah sem se počutil najbolje. Morda sem se tega naučil tudi od očeta. Zaradi vsega tega sem se res že prej videl tudi v vlogi, kakršno imam danes.

View this post on Instagram

A post shared by David Kašnik (@davidkasnik)

Kdaj ste vedeli, da bi se radi lotili projekta v Slovenj Gradcu?

V resnici se je vse skupaj začelo premikati, ko sem zaključeval kariero v Velenju. V nogomet se je v Slovenj Gradcu skozi leta nekaj vlagalo, a ne veliko. Bazen tukaj pa je velik, kar zadeva Koroško, največji. Leta 2020 sem sina pripeljal na prvi trening, spremljal sem, kakšno je stanje v klubu, kaj se dogaja. Takrat je v Slovenj Gradcu treniralo okrog 70 otrok, vodstvo se je trudilo na svoj način, a sem vedel, da bi se že iz tega dalo ustvariti več. Takrat sem si rekel, da se tega ne bom lotil, dokler ne neham resno igrati nogometa. Če se nečesa lotim, želim v to vložiti sto odstotkov. Sledili so pogovori, stvari so se malo zamikale, z županom občine (Tilen Klugler, op. p.) smo morali najti skupni jezik, ga prepričati, da v dobrobit otrok velja vlagati tudi v nogomet.

Kakšna je bila vaša vizija?

Začeli smo s 70 otroki, v klubu smo bili štirje. Vedeli smo, da je treba najprej urediti infrastrukturo. Imeli smo eno igrišče z naravno travo, kar je premalo. Županu smo predstavili vizijo oziroma idejo o izboljšani infrastrukturi in hvaležen sem, da je vedno pokazal posluh za šport. Vse skupaj je treba podkrepiti z rezultati in s sodelavci nam je to uspelo. V mlajših selekcijah se dela načrtno, po skrbno pripravljenem načrtu, ki je za razmere na Koroškem postavljen na res visoki ravni. Zdaj v Slovenj Gradcu trenira že 250 otrok, v klubu je slabih 30 ljudi. Vse skupaj je zdaj že preraslo hobi, organizacija je postala resna. Organizirati je treba več kot 20 trenerjev, zagotoviti pogoje velikemu številu otrok, finančni okviri rastejo.

Kot branilec je bil velikokrat nevaren tudi za nasprotnikova vrata, v prvi ligi je zbral deset zadetkov. Foto: Aleš Fevžer

Kaj je torej bolj stresno: biti kapetan na igrišču ali predsednik ob njem?

Če smo čisto pošteni, kot nogometaš razmišljal le o sebi in ekipi. Zdaj razmišljam o vseh vpletenih. O mladih nogometaših, trenerjih, denarju, organizaciji. To je veliko težje, imam pa pomoč odlične ekipe, brez katere ne bi šlo. To je predpogoj, odnosi morajo biti pravi, iskreni. Otrokom ne obljubljamo, da bomo iz njih naredili profesionalce, niti se nismo iz tega razloga lotili tega projekta. Omogočiti jim želimo najboljše mogoče pogoje v danem trenutku, naše poslanstvo je, da spravimo čim več otrok na igrišče. Da jim odpremo vrata športa, šport pa jim bo potem dal dragocene izkušnje za življenje. Lahko ti da ogromno.

Ne le v Slovenj Gradcu, nogomet je na Koroškem kar nekoliko zaspal. Včasih smo na koroških zelenicah spremljali prvoligaški nogomet, nazadnje s Fužinarjem drugoligaškega. Zdaj so klubi daleč od te ravni. Kako danes kot predsednik kluba gledate na nogomet v tej regiji?

Ko stvari pogledamo nekoliko širše, vidimo, da v slovenski reprezentanci in močnih klubih igra zelo veliko fantov iz Koroške. Bazen otrok res ni majhen, klubov je sedem, kar je v grobem več kot tisoč otrok. Strinjam pa se, da imamo težave. Gre tudi za podporo gospodarstva, glavna težava pa je, da se ne znamo povezati v dobro otrok, v dobro resnega delovanja na višji ravni nogometa. Če vztrajamo vsak v svojem klubu, bomo izjemno težko realno merili na najvišja mesta, ker se najboljši igralci nikoli ne bodo zbrali v enem klubu. To je težko pričakovati, se pa stvari spreminjajo. Včasih smo imeli Korotan in Dravograd, zdaj se stvari razvijajo v Slovenj Gradcu, Fužinar dela dobro, tu so Radlje, Mežica, Črna. Če želimo nekaj več, bo treba sodelovati, a so stvari seveda kompleksne, vsak zagovarja svoje delo, se trudi na svoj način.

V državnem prvenstvu je svoj zadnji nastop vknjižil pred šestimi leti, ko se je velenjski Rudar poslavljal od prvoligaške druščine. Foto: Aleš Fevžer

In posledica tega je, da nogometaši bežijo drugam?

Tako. Posamezniki, ki izstopajo iz tega povprečja, kar zadeva kakovost, potem hitro pobegnejo v druge klube. Če bi nam jih uspelo zadržati, bi bilo lahko marsikaj drugače. Spoštovanje si zasluži Fužinar, ki trenutno nastopa v prvi mladinski ligi. Pri vsem tem ne gre le za klube, skupni interes bi morali najti tudi občine, gospodarstveniki, zato pravim, da je vse skupaj zelo kompleksno. Vemo tudi, kakšni finančni vložki so potrebni za takšne cilje. Včasih je bilo vse skupaj precej lažje tudi za manjša okolja, danes je težje konkurirati. Posledica so tudi tuji investitorji, takšno poslovanje pa ima spet svoje slabosti, ker gre prej za kratkoročne kot dolgoročne rešitve.

V Slovenj Gradcu se je velikokrat govorilo tudi o tem, da je to rokometno mesto, da pravega prostora za nogomet ni. Vseeno ste ponovno ustanovili tudi člansko ekipo, kakšen je odziv ljudi?

Rokomet je v Slovenj Gradcu številka ena, o tem ni nobenega dvoma. Logično. Je pa tudi pri teh stvareh tako, da ljudje hitro prepoznajo, če se neka iskrena zgodba razvija v pravo smer. Hitro dobiš podporo. Pri mlajših selekcijah so tu večinoma starši, zdaj je ta podpora še zrasla s člansko ekipo, zanimanja je veliko in vsi fantje, ki so se lotili tega izziva, si zaslužijo javno pohvalo. Vse je zraslo na prostovoljnih prispevkih, na željo igralcev samih. Na tekme prihaja veliko ljubiteljev nogomet, fantje so si z energijo, ki jo oddajajo, to zaslužili. So motivacija za celotno nogometno šolo. Vsekakor so dokaz, da se nogomet v Slovenj Gradcu prebuja. Tudi tukaj bi bile kakršnekoli obljube nesmiselne, ne razmišljamo o tretji ligi, drugi ligi. Cilj je, da rastemo in fantom zagotavljamo primerne temelje.

David Kašnik je razočaran nad tem, da v največjih slovenskih klubih priložnost dobiva vedno manj domačih nogometašev. Foto: Aleš Fevžer

Koliko danes spremljate slovenski prvoligaški nogomet?

Spremljam. Ne ogledam si sicer veliko tekem v živo, časa preprosto zmanjka, a imam v kar nekaj klubih še veliko prijateljev in spremljam dogajanje.

Kot nekdanjega kapetana Olimpije vas moramo vprašati, kaj si mislite o tem, da letos niti Olimpije niti Maribora najverjetneje ne bomo spremljali v evropskih kvalifikacijah?

To je zelo žalostno za slovenski nogomet. Kakorkoli obračamo, gre zgodovinsko gledano za največja kluba v Sloveniji in to je veliko razočaranje za obe strani. Prej smo se že pogovarjali o finančnih vložkih in še precej bolj sem sam razočaran nad tem, da vedno manj domačih fantov dobiva priložnost na tej ravni. S tujimi investitorji prihajajo tuji nogometaši, ti pa ne prinesejo nujno večje kakovosti. Celje je do neke mere tukaj svetla izjema. Na dolgi rok za slovenski nogomet in Nogometno zvezo Slovenije v tem ne vidim ničesar dobrega. Mislim, da imamo kakovost v doma vzgojenih nogometaših, tudi v domačem trenerskem kadru. Morali bi si prizadevati za to, če želimo nekoč znova žeti tisto, kar smo nekoč že želi z uvrstitvami na velika tekmovanja.

Preberite še:

Sportal Helena Javornik ostaja najboljša slovenska dolgoprogašica, črni piki navkljub

Sportal Nenavadna zgodba Žana Trontlja: iz Ukrajine pobegnil na Hrvaško in zablestel

Sportal Maks Barišić dobil tožbo proti Mariboru, klub bo segel globoko v žep

Sportal Zoran Pavlović brez dlake na jeziku: To je sramota za slovenski nogomet

Sportal Viole s pirotehniko uničile večni derbi, Mura si je zagotovila obstanek