NK Olimpija
Torek, 5. 5. 2026, 4.00
1 teden, 6 dni
Intervju z Žanom Trontljem
Nenavadna zgodba Žana Trontlja: iz Ukrajine pobegnil na Hrvaško in zablestel
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,28
Pred dvema letoma se je odločil za nenavadno, a pogumno potezo. Žan Trontelj, ki je svoje prve nogometne korake naredil v domačem Grosuplju, na slovenski prvoligaški sceni pa se je uveljavil v dresih Brava in Mure, se je odpravil v Ukrajino. V vojni, ki je številne nogometaše odgnala z ukrajinskih zelenic, je videl priložnost – da jo je zgrabil, danes ne obžaluje. V Lugansk se vseeno ne namerava vrniti; z odličnimi predstavami je kot posojen nogometaš celotno sezono nase opozarjal v dresu hrvaške Gorice. Pred njim je pestro poletje, zanimanje je že pred časom pokazal tudi zagrebški Dinamo, 26-letni bočni branilec pa je prepričan, da bo v naslednji sezoni končno tam, kjer si zasluži biti. Klub iz predmestja hrvaške prestolnice bo z njim po vsej verjetnosti zaslužil zajetno odškodnino, kot je potrdil naš sogovorec, pa bi prav lahko ta denar pristal tudi na računu ljubljanske Olimpije. Ljubljančane utegne varčevanje drago stati.
Zelo hitro ste se privadili na hrvaške nogometne zelenice in začeli opozarjati nase v dresu Gorice, ampak v osnovi ste še vedno nogometaš Zorje iz Luganska. Večina nogometašev je ob začetku vojne z Rusijo bežala iz ukrajinskih klubov, vi ste se pred dvema letoma odpravili v nasprotno smer. Kako danes z distance gledate na to odločitev, bi se še enkrat odločili enako?
Pred vojno je bilo ukrajinsko prvenstvo zagotovo med desetimi najmočnejšimi ligami v Evropi. Morda se mi takšna priložnost v normalnih okoliščinah niti ne bi ponudila, z odhodom velikega števila kakovostnih tujcev pa se je odprlo nekaj prostora. Še enkrat bi se odločil enako, zakaj pa ne. Tam bi tudi ostal, če bi klub deloval normalno.
Normalno?
Z vojno je predsedniku propadel pomemben del posla, posledično pa se je proračun začel krčiti. Krči se postopoma, leto za letom. Zorja je bila pred tem zelo resen klub, med štirimi najboljšimi v Ukrajini. Deset let zapored so igrali v Evropi, v sezoni pred mojim prihodom pa se jim ni uspelo kvalificirati. Predstavljen mi je bil cilj, da v novi sezoni znova napadamo evropska mesta, a v resnici ekipa ni bila konkurenčna (sezono 2024/25 je Zorja končala na sedmem mestu, op. p.). Vseeno je ta liga bolj izpostavljena od slovenske, kljub vojni tudi bolj kakovostna, tako pač je. Iz Slovenije sem želel, ker sem ocenil, da je to pravi korak zame. V Sloveniji moraš biti v Mariboru, Celju ali Olimpiji, če želiš, da te opazijo, takšna je realnost.
Žan Trontelj je v slovenski Prvi ligi zbral 118 nastopov, preden se je leta 2024 odpravil v Ukrajino, kjer je okrepil Zorjo Lugansk.
Je bila na mizi takrat še kakšna druga ponudba?
Ne. To je bilo junija, ob prvi pravi ponudbi sem želel oditi, zato nisem dolgo razmišljal. Sebi in drugim sem želel dokazati, da lahko igram tudi v močnejši ligi. Mislim, da mi je to tudi uspelo.
Še enkrat bi se torej odločili za odhod v Ukrajino. Je vseeno prišlo kdaj do trenutka, ko ste zaradi vojne dvomili o tem, da je to prava pot, ste si kdaj vseeno želeli vrniti domov?
Ne. Kot pravim, če bi bil klub resen, z resnimi pogoji za delo, z resnimi ambicijami ... Zorja je trenutno nasprotje vsega tega. Bila je vse to, a ni več. Če bi bila, bi ostal tam.
Trontelj je bil v Lugansku razočaran nad stanjem v klubu; Zorja je med letoma 2016 in 2023 ukrajinsko prvenstvo vselej zaključila med prvo četverico, predlani je bila šele na desetem mestu, lani na sedmem.
Pred časom ste omenjali, da ste imeli pri Zorji soigralce, ki jim je vojna odnesla vse. Kako to spremeni vzdušje v garderobi, morda tudi vaš odnos do nogometa?
Predstavljajte si nogometaša, ki deset let igra v nekem klubu, da bi si kupil stanovanje. Potem pride nekdo, ki z bombami zruši celoten blok. To je vsekakor težka tema. Težka zanje, a tudi zate, ko si vsak dan s temi ljudmi in veš, kaj preživljajo. Takšno je življenje, na to nimamo vpliva.
Kako je vse to sprejemala družina, so bili zaskrbljeni?
Najbolj mama, pogosto je preverjala, kakšno je stanje. Je pa res, da je propaganda naredila svoje in da je bilo stanje predstavljeno nekoliko drugače, kot pa je bilo v resnici. Vse skupaj je bilo na trenutke preveč napihnjeno.
Kako je prišlo do dogovora z Gorico?
Po koncu prejšnje sezone je prišla ponudba nekega drugega ukrajinskega kluba, ki je ponujal okrog pol milijona evrov odškodnine. Predsednik je imel svoje ideje o višini odškodnine in vedel sem, da bo posel padel v vodo. Nato je sledila menjava trenerja, novi trener pa je s seboj pripeljal kar nekaj nogometašev. Svojih igralcev. Med temi je bil tudi bočni branilec, ki s tem trenerjem sodeluje že vrsto let. Takoj mi je bilo jasno, da ne bom igral. Klub je vztrajal, da lahko odidem v zameno za konkretno odškodnino, jaz pa sem vztrajal pri tem, da želim igrati. Na moj položaj so postali pozorni pri Gorici; ko je Dino Mikanović prestopil v Cluj, me je poklical Boštjan Blažinčič. Vse smo se dogovorili v enem dnevu.
Iz vaših besed gre razbrati, da se ne nameravate več vračati v Lugansk.
Res je. Gorica ima ob koncu sezone ekskluzivno pravico do odkupa, to možnost bo tudi aktivirala. Podpisal naj bi novo dveletno pogodbo, cilj – meni in klubu – pa je, da se s prodajo nekaj zasluži. Vseeno imam za sabo dobro sezono, ki jo velja izkoristiti.
V Gorici je hitro postal pomemben člen udarne enajsterice; od prve minute ni začel zgolj ene tekme, ko je prestajal kazen rumenih kartonov.
Kakšni cilji so vam bili predstavljeni pred začetkom sezone pri Gorici? Česa ste si tudi sami osebno želeli od tega leta na Hrvaškem?
Jaz sem si v prvi vrsti želel konstantno sezono, želel sem igrati. Boštjan mi je rekel, da me vidi v sistemu Gorice, nato sem se pogovoril še s trenerjem Mariem Carevićem, ki mi je rekel enako. Gorica dejansko igra točno to, kar mi ustreza, zato sem hitro začutil, da bo to uspešna zgodba. Z nekaj več sreče bi se borili za četrto mesto, zagotovo. Kar nekaj je bilo tekem, ko smo igrali zelo dobro, a nismo dosegli zadetka, na koncu pa smo bili za to kaznovani.
Maria Carevića omenjate kot prvega trenerja, ki zares ustreza vaši igri na bočnem položaju. Kaj ste prej pogrešali, kaj je zdaj drugače?
V napadu me želi čim bližje nasprotnikovemu golu, v obrambi pa želi, da bi bil čim manj opazen. Roko na srce, to je še vseeno moja šibka točka. Kaj je lahko lepše od tega?
Razlike med nogometnim okoljem v Sloveniji in na Hrvaškem so velike, pravi 26-letni bočni branilec.
Kar nekaj izkušenj imate z nogometom v slovenskem državnem prvenstvu, zdaj dobro poznate tudi hrvaškega. Kaj je glavna razlika, ki jo občutite na igrišču?
Bolj so nogometni v nogometnih stvareh, po drugi strani pa bolj nenogometni glede nenogometnih stvari. Morda se sliši čudno, a to je resnica. Premorejo več kakovosti, kar zadeva dojemanje nogometa. Gre za zelo resne nogometne akademije; Dinamo, Hajduk. To so zelo dobro izšolani nogometaši. Pri nas je tudi danes vseeno nekoliko drugače, kot igralci potrebujemo precej več nekih obrazložitev, tukaj so stvari hitro zelo jasne.
Kaj pa nenogometne stvari?
Ah, saj si najbrž znate predstavljati. Za določene stvari so pač bolj leni, marsikaj je težko. Mi marsikaj nadoknadimo z marljivostjo.
Vzdušje na tekmah, če ga primerjate s tistim v Sloveniji?
Velikokrat precej podobno. Ko igramo z Vukovarjem, je na tribunah 300 ljudi. Po drugi strani pa so tereni vselej odlično pripravljeni. Pri nas ... Če greš avgusta v Koper, boš igral na igrišču s požgano travo. Tega tukaj ni, zelenice so dobre. Seveda je nekaj razlik tudi, če govorimo o nogometnem okolju nasploh. Ko Dinamo igra v Evropi, se tudi mi v klubu pogovarjamo o vsem skupaj. Živim blizu Maksimira, kjer se to zelo čuti, na blokih visijo zastave, lokali so polni. Tisti, ki niso na tekmi, jo spremljajo s prijatelji v lokalu. Tega je pri nas precej manj. Miho Zajca na ulicah Zagreba zagotovo prepozna vsak drugi mimoidoči, zame je to v Gorici vseeno nekoliko drugače (smeh, op. p.).
Vaša kariera je doslej dokaj stabilno rasla, konstantno ste napredovali, a brez velikih skokov. Ste imeli kdaj občutek, da bi si večji preskok zaslužili že prej?
Lahko bi govoril o marsičem, a ne bom. Verjamem, da bom v prihodnji sezoni tam, kjer si po svojem mnenju zaslužim biti. Že v preteklosti so se odpirale možnosti, da bi zaigral na Hrvaškem, morda bi že pred nekaj leti lahko imel sezono, podobno letošnji, moja kariera pa bi zavila v povsem drugo smer. To so seveda čeji.
"Spremljam tekme Olimpije. Sem zelen po srcu, to ni nobena skrivnost."
Kakšen če zagotovo obstaja tudi glede vaših reprezentančnih nastopov. Nosili ste dres mlade reprezentance, na debi v članski še čakate. Razmišljate o tem? Mislite, da ste bili v tem pogledu kdaj spregledani?
Hm ... Tega ne bi komentiral.
Kaj pa slovenski klubski nogomet? Še spremljate domače državno prvenstvo?
Spremljam vrhunce in spremljam tekme Olimpije. Ko sem doma, tudi v živo. Sem zelen po srcu, to ni nobena skrivnost, z bratom pogosto obiščeva kakšno tekmo. Spremljam, kaj se dogaja z ekipo, kaj se dogaja v klubu.
Lansko poletje je bil tik pred prestopom v Olimpijo. Ljubljančani so se naposled odločili, da ne bodo plačali zahtevane odškodnine.
Večkrat ste poudarili, da razmišljate izključno o koraku naprej. Bi se ob pravi ponudbi vseeno vrnili v Slovenijo?
Trenutno sem z glavo seveda drugje, toda če bi, bi rad igral za Olimpijo. Trenutno to ni realno. Bile so že možnosti, da bi se to zgodilo, pa se ni.
Povejte več.
Lahko bi se zgodilo lansko poletje, a je bilo 150 tisoč evrov preveč. Z Goranom Boromiso smo se praktično dogovorili, v prestop so privolili tudi v Ukrajini, ko bi bilo treba stvari zapečatiti, pa mi je bilo rečeno, da predsednik Olimpije ne želi plačati odškodnine. Kontakti so bili tudi kasneje, a je bilo takrat že prepozno.
Skozi celoten pogovor ste se večkrat vrnili k naslednji stopnički, k poletju in morebitnemu prestopu. Kaj čaka Žana Trontlja v prihodnji sezoni?
To boste morali vprašati Boštjana Blažinčiča (smeh, op. p.). Povpraševanja je veliko, skupaj moramo najti rešitev. Želim si koraka naprej, klub želi enako. Verjamem, da se bo zgodilo. Če se ne bo zdaj, se ne bo nikoli.
