Druga kariera
Nedelja, 19. 4. 2026, 11.30
4 tedne
Druga kariera (458.): Luka Uvodić
Pri 40 letih zamenjal šport in se ga kljub redni službi lotil kot profesionalec
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,31
Luka Uvodić je pri 39 letih zamenjal športno kariero.
Sportalova rubrika Druga kariera to nedeljo malo drugače. Z zgodbo, da ni nikoli prepozno za izbiro športa. In da se lahko tudi ob redni službi zavzeto ukvarjamo z njim. Luka Uvodić je 15 let treniral ameriški nogomet, večino časa brezkontaktno različico, ki je zdaj postala olimpijski šport. Pri 39 letih pa se je odločil za novo športno kariero. Nikoli ni treniral kolesarjenja, teka ali plavanja, pa je vseeno izbral triatlon. Kljub službenim obveznostim ima vsaj osem treningov tedensko, saj se je triatlona lotil z jasnim ciljem. Že v prvem letu je tekmoval na krajših razdaljah, v času dveh do treh let bi rad nastopil na ironmanu. Ostaja amaterski športnik, saj se z njim ne preživlja, stroške si krije sam, so ga pa že prvi dobri rezultati pripeljali do članstva v klubu s pedigrejem odličnih rezultatov, TriD Racing.
Luka Uvodić v triatlonu misli resno. Za drugo sezono si je kupil novo, precej boljše kolo.
Luka, danes triatlonec, prej vrsto let v ameriškem nogometu. Dva pri nas ne tako zelo priljubljena športa. Povejte nam najprej nekaj o vaši prvi športni karieri.
Igral sem 15 sezon. Začel sem pri Ljubljana Silverhawksih, končal sem na malo višji ravni flag footballa v Gradcu v prvi avstrijski ligi, ki je evropsko gledano ena najboljših. Na koncu sem bil pa še dve leti veteranska podpora mlajši ekipi Domžale Tigers. Zaključil sem, ker sem dojel, da je ta šport za moje telo pri 38, 39 letih preveč zahteven. Moral sem si priznati, da potrebujem več časa za regeneracijo. Hvala bogu, hudih poškodb nisem imel. To je zasluga tega, da sem veliko časa posvetil treningu v fitnesu, res dobri fizični pripravi, predvsem pa prehrani. Ta je ključna.
Kako pa ste se znašli v triatlonu?
Začel sem raziskovati, kaj bi bil naslednji izziv v mojem življenju. Kaj bi lahko počel, da sem še vedno lahko zunaj, v naravi, ker mi notranji športi niso tako pri srcu. Že kakšno leto, dve prej sem se spraševal, zakaj ne bi enkrat poskusil triatlon. A ker sem bil še vedno v ameriškem nogometu, je ta ideja malo zaspala. Lani se je pa zbudila. Najprej sem začel plavanje in mi je bilo zelo všeč. Potem sem začel tudi teči. Kolo je prišlo naravno zraven in kar naenkrat se je slika sestavila.
Ste se s katerim od teh treh športov bolj aktivno ukvarjali pred ameriškim nogometom? Kaj ste počeli v najstniških letih?
Nekaj let sem bil aktiven v rokometu, v Rokometnem klubu Krško, ampak to je bil čas osnovne in srednje šole. Potem sem imel kar nekaj let premora, v času študija nisem bil v športu. Ko sem začel ameriški nogomet, pa so prišli red, disciplina in fokus. Ogromno sem vlagal v pripravo in tudi marsikaj dosegel v ameriškem nogometu. Dvakrat sem bil v slovenski flag reprezentanci in dvakrat na evropskem prvenstvu z reprezentanco.
Marsikdo sicer podcenjuje flag football, a ta brezkontaktni, a vseeno fizično zahteven šport je zdaj postal olimpijska disciplina.
Tako je, na naslednjih poletnih olimpijskih igrah v Los Angelesu ga bomo prvič videli. Je eden teh športov, ki je bil, bom rekel, v neki speči fazi. Ko pa se začne graditi baza, pa se zgodi razmah. Enaka situacija je zdaj v triatlonu. To je nenormalno, kakšna fama je okoli tega športa. Ko začneš malo bolj slediti, vidiš, da se povsem naključni ljudje odločajo, da bodo poskusili polironman ali celo z ironman. Jaz sem se zadeve lotil malo bolj taktično in previdno, ker vem, da ni dobro preskakovati korakov. Tako sem se lani, v svoji prvi sezoni, osredotočil na krajše razdalje triatlona. Tudi letos imam krajše, ampak bom postopoma dodajal tudi daljše. Treba je razumeti, da gre za tri različne športe, za ogromno obremenitev na telo in je treba biti res pameten, sploh ko si malo starejši. Če nisi imel te športne baze, če nisi bil redno športno aktiven, lahko to privede do kar težkih zdravstvenih težav.
Z izbiro triatlona je Luka Uvodić presenetil še znance.
Večina pride v triatlon iz teka, plavanja ali kolesarjenja. Kot je v šali dejal Dejan Vračič, pri katerem smo vas spremljali na tako imenovanem bike fittingu, gredo v triatlon tisti, ki niso dovolj dobri v teku, plavanju ali kolesarjenju. Ko ste mu povedali, da ste iz ameriškega nogometa, je debelo pogledal. Za kako velik preskok je šlo, če niste imeli baze v teku, plavanju in kolesarstvu?
Da, jaz je pravzaprav nisem imel nikjer, še najmočnejši je bil tekaški del, ampak v flag footballu oziroma ameriškem nogometu so kratki sprinti. Tukaj se pa teče na dolžino, na vzdržljivost in je bistveno drugačna dinamika. Sem pa celo življenje v nekem gibanju in mi ta prehod ni povzročil takih težav. Hitro usvajam te tehnike. Pri plavanju sem bil del skupine, kjer sem se učil. Zdaj pa s pomočjo spletnih trenerjev in tudi kluba pridem do dodatnega znanja, do programov treninga. Danes ti tudi umetna inteligenca zelo strukturirano pripravi program. Ampak tranzicija iz enega športa v drugega traja, ne moreš skočiti v drugega in takoj pričakovati rezultatov. Lani je bilo zame leto učenja, ker moraš tukaj študirati tri športe in pravilno razporejati moči. Govorimo tudi o prehodu med enim in drugim športom, ko si na sami tekmi.
To naj bi bil za novince v triatlonu največji izziv?
Da, zame je bil zagotovo. Največji izziv je, ko greš s kolesa na tek. Telo se navadi na en gib in je nato prvi kilometer teka težaven. Noge se morajo zelo hitro prilagoditi na nov način gibanja. Tek je agresiven za noge in čutiš nekaj bolečin. Ampak tudi to se da natrenirati. Se pravi, da treniraš v istem dnevu oboje. Greš na kolo, prideš dol, tako da se preobuješ in greš teči, da se telo navaja na to. Zdaj ne potrebujem več enega kilometra, mogoče še 500 ali 600 metrov, da ta občutek izgine in lahko začnem teči svoj tempo. Tudi zato je tako zanimiv šport.
Luka Uvodić je 15 let igral ameriški nogomet, večino čas brezkontaktno različico (flag football).
Večina športnikov se pri 35, najpozneje 40 letih odloči za konec kariere. Vi ste se odločili za zamenjavo športa. Leta torej niso ovira?
Človeško telo je bilo narejeno za gibanje. Ni bilo narejeno za pasivnost. Meni gibanje v življenju veliko pomeni. Dokler mi zdravje dovoljuje, bom ves čas aktiven. Če te zdravje vleče nazaj, je to druga stvar. Jaz pravim, da imamo v sebi ogenj, eno iskro, ki ves čas tli in me vleče, da grem v nekaj več. V zadnjih letih sem delal veliko na sebi, ne samo športno, ampak tudi mentalno. Ugotavljam, da se ne zadovoljim s povprečjem. Vedno želim nekaj več. Vedno sem tudi do sebe precej strog. Ne grem pa z glavo skozi zid. Meja med ekstremno potjo in tem, kar je še zdravo, je v športu tanka in jo moraš znati prepoznati. V 15 letih ameriškega nogometa, po vseh treningih, ki sem jih delal, sem se naučil prepoznati, kdaj mi telo sporoči: zdaj si pa na limitu, zdaj je čas za odmor. Imam neverjetno disciplino, kar zadeva treninge. Ampak nimam pa nobene slabe vesti, da si dva ali tri dni vzamem prosto, da se telo resetira, osveži in potem grem naprej.
Letos boste dopolnili 40 let. Očitno torej ni nikoli prepozno, da se začneš zelo resno ukvarjati s športom, tudi tekmovalno. Kakšno bi bilo vaše sporočilo nekomu, ki je v precepu, ali naj s športom aktivno nadaljuje tudi po 40. letu?
Nikoli ni prepozno. Mislim, da gre za situacijo posameznika. Koliko mu pomeni šport, kako je ambiciozen, kako je motiviran. Pri meni je tako, da sem v življenju vedno poskušal dati priložnost stvarem, da vidim, ali me pritegnejo. Tako sem začel tudi ameriški nogomet. Najprej sem ga samo gledal, potem pa me je Uroš Valant, takrat trener Silverhawksov, povabil, da pridem na trening, in sem dal športu iskreno priložnost. Opazoval sem, ali uživam v tem ali ne. Ko pa me enkrat potegne, potem je pa to to. Potem sem pa "all in". Pri triatlonu mi je všeč dinamika tega športa, ker so vsi trije športi naravni za telo. Mogoče še najmanj kolo, ker potrebuješ rekvizit, kolo. Ampak tek in plavanje sta pa nekaj, kar lahko počneš tudi brez opreme. Sam imam zdaj že svoje cilje v tem športu, ki jih sicer še ne bi razkril. A kot prvo, triatlon zdaj tudi izredno pozitivno vpliva na mojo energijo, spanec, splošno počutje. Blaži mi stres, ker imam zahtevno službo. Če se najdeš v nekem športu, ki ti je zanimiv, lahko najdeš strast, notranji mir. Ko pridem s treninga, sem izjemno srečen, bogat, energijsko pozitiven, in to je čudovit občutek pri 40., ki jih bom letos dopolnil.
Prve kolajne že v prvi sezoni v triatlonu.
Vaš drugi izziv je, da imate tudi redno službo. Kako usklajujete čas?
Potrebni sta izredna disciplina in organizacija. Imam zelo strukturirane treninge, včasih pred službo, potem grem v službo in še kakšen trening zvečer. Včasih naredim zvečer dvojni trening. Velika prednost v primerjavi s prejšnjim športom je, da sem bil prej vedno vezan na ekipo in ekipne treninge. Imel sem urnik, kdaj in kam moram na trening. Zdaj pa, če želim iti teči, se oblečem in sem čez pet minut zunaj. Enako je s kolesarjenjem. Še največ organizacije imam z bazenom.
Lažje je, ker delate v digitalnem marketingu, saj lahko tako delate in trenirate praktično kjerkoli. Obenem še radi potujete.
Da, in to nekako lahko združujem. Sem kar blažen, da imam to možnost. Ljudje imajo sicer malo napačno predstavo, da je to lahka služba. Ampak ni. Vodim marketing za podjetje v Avstriji, ki ima podružnico tudi v Zürichu, in imam kar odgovorno vlogo. Odgovarjam za rezultate. Če pogledava malo vzporednico: v vsem v svojem življenju imam neke izzive. Je pa lažje, ker imam možnost dela na daljavo, to je odlično. Grem nekam, si najamem apartma, dopoldne delam, popoldne takoj na kolo in grem trenirat. Nedavno sem bil pet dni v Portorožu. Čez dan sem delal, popoldan in zvečer pa izvajal treninge. To je dober šport za tak življenjski slog.
Kar mi je najbolj zanimivo, navdušujoče: čeprav niste profesionalni športnik, imate službo, a se treningov lotevate zelo profesionalno. Že prej v flagu in zdaj v triatlonu.
Čeprav od tega ne bom zaslužil, pa moraš na šport gledati tudi z vidika tveganj, ki jih imaš. Tudi za svoje zdravje. Če imam možnost zmanjšati tveganje za poškodbe, je to stvar, na katero se želim osredotočiti. To lahko dosežeš z rednim fitnesom, torej z jačanjem svojega mišičevja in s kakovostno prehrano. Lahko rečem, da sem res srečen, da v 15 sezonah ameriškega nogometa nisem imel nobene hujše poškodbe. Trdno sem prepričan, da je tudi ta redna fizična priprava – preživel sem tudi po šestkrat na teden v fitnesu – igrala ključno vlogo. To močno telo mi zdaj koristi tudi pri novem športu. Še ena stvar je podcenjena v športu: poleg treninga moči in prehrane tudi spanec. Poskušam spati najmanj sedem ur, da dobim dovolj regenerativnega spanca in da sem res pripravljen, ko želim izvajati aktivnosti.
Čeprav ima redno in zahtevno službo, pa se športa vedno loteva zagnano, kot bi bil profesionalec.
Pravite, da imate treninge zelo strukturirane. Kako so dejansko videti pri triatlonu? Tek, kolo, plavanje, fitnes …
Ne delam vsak dan zelo intenzivnih treningov. Včasih je manj bolje. Strukturirano imam tako, da stopnjujemo proti koncu tedna, potem pa naredim premor. Dvakrat na mesec simuliram tekmo, kar pomeni, da v istem dnevu naredim vse tri discipline. Kar je težko, tako da raje naredim kolo in tek skupaj, po nekaj urah premora grem pa še plavat.
Tedensko želim vsaj dvakrat plavati, cilj je trikrat. Velika razlika je, ali plavaš dvakrat ali trikrat. Tek moraš imeti tudi vedno v skici. Imaš lažje teke, intervalne teke, teke na pragu svojega tekaškega praga in daljše teke, kjer gradiš svojo aerobno bazo. Štirje teki in vsaj dvakrat plavanje je torej že šest treningov na teden. Potem pa imaš še trening moči in kolo. Kolo je pa izredno pomembno, ker je najdaljša disciplina v triatlonu in se lahko naredi največja razlika. Daljša, kot je tekma, bolj postane kolesarstvo opazno. Triatlon je strateški šport. Moraš točno vedeti, koliko moči boš potreboval za kolo. Če greva zdaj teč deset kilometrov, mi deset kilometrov ne bo pomenilo nič. Ko prideš po plavanju in teku na kolo, je pa zgodba drugačna. Zato mora pravi triatlonec ali tisti, ki imamo to tekmovalno žilico v sebi, na teden narediti vsaj osem treningov.
Luka Uvodić na tekmi v Katarju.
Že v prvem letu ste tudi tekmovali.
V petih mesecih sem bil na sedmih tekmah, ker sem želel dobiti čim več izkušenj, videti različne dogodke. Imel sem zelo ravne, zelo hribovite tekme, daljše, krajše. Da vidiš, na kaj se moraš osredotočiti, kje izgubljaš čas. Temu posvečam ogromno pozornosti. Malenkosti lahko igrajo vlogo, recimo vezalke. Ko prideš v tranzicijo iz kolesa na tek, imaš lahko klasične vezalke, ko si moraš zavezati oba čevlja. Izgubiš 20 sekund. Če imaš elastične vezalke, samo potegneš in to opraviš v petih sekundah. To je igra sekund. Ko sem bil v Katarju na dogodku T100, sem bil na sprint distanci četrti v svoji starostni skupini. Do tretjega mesta mi je zmanjkalo 53 sekund. To je šport sekund in zdaj sem se na to res začel osredotočati. Lani so mi bile cilj samo izkušnje, izkušnje, izkušnje, letos pa že optimiziram vse, od kolesa do teka in opreme.
To četrto mesto je bil tudi vaš najboljši izid v prvi sezoni?
Tako je, četrto mesto v Katarju v moji starostni skupini, skupno od 650 tekmovalcev pa sem bil 33. Bil sem edini, ki je tekmoval z navadnim kolesom, se pravi cestnim kolesom. Prvi trije so imeli kronometer kolo, ki je že zaradi drže bistveno bolj optimalno, saj dobiš večjo hitrost. Tako da je bil ta rezultat zagotovo tak, na katerega sem bil izredno ponosen.
Opazili so vas tudi v uspešnem slovenskem klubu. Moraš biti za nastopanje v triatlonu nujno član kakšnega kluba?
Ni ti treba biti član kakšnega kluba, lahko se prosto prijaviš na tekme. Niti ne potrebuješ licence, a tekmuješ na lastno odgovornost. Jaz sem se res pridružil klubu TriD Racing iz Ljubljane oziroma z Brezovice. Za tega nastopa tudi eden najboljših slovenskih triatloncev trenutno Ul Denša. To je pravzaprav klub njegove družine. Tukaj imam zdaj občutek neke skupnosti. Prednosti so, da lahko narediš kakšne skupne treninge. Imaš tudi razne ugodnosti pri partnerjih kluba, da je oprema cenejša. Oprema je lahko zelo draga. Jaz jo postopno dopolnjujem. Triatlon je sicer individualni šport. Ogromno časa preživiš sam s seboj, s svojimi mislimi. Na koncu dneva pa je lepo imeti nekoga, da poklepetaš z njim, da izmenjaš ideje. Tudi tukaj je naš klub izredno dober.
Omenjate sprint. Nam lahko predstavite discipline oziroma razdalje v triatlonu?
Začne se s supersprintom. To je 375 metrov plavanja, 10 ali 12 kilometrov kolesa in dva kilometra teka. To je taka tekma, ki bi jo moral poskusiti nekdo, ki ni še nikoli tekmoval v triatlonu. Ne zaradi tega, da boš dal vse od sebe, ampak da dobiš občutek za šport. Potem je sprint, kjer so vse razdalje krat dva, se pravi 750 plavanje, 20 kolo in pet kilometrov tek. Ta je že malo bolj taktičen. Naslednja je olimpik, ko že govorimo o nekaj urah dolgem tekmovanju, ker imaš kilometer in pol plavanja, potem imaš 40 kilometrov za kolo in še 10 kilometrov teka. Sledi polironman, kar pomeni 1,9 plavanje, 90 kolo in polmaraton. Potem pa je še ironman, ko imaš 3,9 kilometra plavanja, 180 kilometrov kolo, potem pa še maraton.
Že na sestanku pred dirko je treba biti povsem zbran, da ne odpelješ kroga preveč – kar se je Luki že zgodilo.
Z ene tekme imate tudi zanimivo anekdoto?
To je bilo lani avgusta na dirki v Avstriji. Malo sem bil živčen, ker sem bil prvič na tekmi v novem športu. Na sestanku pred dirko sem naredil eno veliko napako. Zamenjal sem kroge. Moral bi kolesariti tri kroge, pa štiri teči. Jaz sem pa slišal, da moram štiri kroge kolesariti in tri preteči. Ni mi šlo skupaj, ko sem šel v četrti krog s kolesom, sem kar naenkrat sam ostal. Potem sem srečeval ženske tekmovalke, ki so startale za nami. Rekel sem si, pa ja nisem tako slab. Dejansko sem prekolesaril en krog več, več kot šest kilometrov sem naredil dodatno. Seveda se je to poznalo nekih 15 minut na času, ampak še vedno nisem bil zadnji. Baje se to kar pogosto dogaja. Je začetniška napaka, ki pa se dogaja tudi bolj izkušenim. Na tekmi moraš biti res zbran. Ljudje mislijo, da samo tečeš, kolesariš in plavaš. A moraš biti pozoren na kup stvari: kakšno je počutje, noge, energija, kakšen je srčni utrip, ali lahko pospešim, koliko imam še do menjave … Ogromno je tega razmišljanja. Zraven moraš še jesti in piti. Ves čas si v nekem preverjanju.
Lukovo triatlonsko zgodbo lahko spremljate tudi na njegovem Instagram profilu:
Povejva nekaj o opremi. Če se pri 40 letih odločiš za triatlon in nisi povsem prepričan, kako resno misliš, je odločitev, koliko vložiti v opremo, težja.
Sam sem na začetku razmišljal: grem poskusit in če mi ne bo všeč, še vedno lahko obdržim cestno kolo, s katerim se lahko samo vozim. Lani sem tako kupil vstopno kolo. Bil je 1.500 evrov. Potem kupiš dobro čelado, ki je takoj kakšnih 150 evrov. Če padeš, na čeladi ne smeš varčevati. Sledijo pedali, čevlji, dres, bidoni … Osnovna oprema za kolo za začetnika tako nanese dva tisoč evrov. Potem je tukaj prehrana. Samo plavanje ni drago: plavalna očala, kapa, kopalke. Nekaj pripomočkov, ki so ugodni: deska, plavuti in plovec. Za začetek torej za plavanje okoli 100 evrov, in seveda stroški za trening in bazen. Za tekme pa potrebuješ tudi neopren, ki pa je drag. Ta mora biti določene debeline, ker se lahko plava pri nizkih temperaturah, pa tudi zaradi tega, da je plovnost boljša, da te drži gor. Pri teku potrebuješ osnovna oblačila in dobre tekaške copate. Jaz uporabljam dva para, enega za treninge in enega za tekme. Sicer jih ves čas menjam, ker študije kažejo, da je manjše tveganje za poškodbe, če menjaš športne copate, ker se noga tako malo prilagaja. Potem je pa še nekaj dodatkov, na primer pas za srčni utrip, saj lahko tako narediš dobro analizo treninga. Enako športna ura.
Luka Uvodić na tekmi v Katarju.
Potem so tukaj še stroški za pot na tekme, štartnine …
Štartnine so različne, od nekje 50 evrov pa tudi do 150 evrov. Odvisno je tudi od razdalje. Daljša, kot je dirka in morajo biti ceste dlje zaprte, večje so štartnine. Ironman je lahko tudi nekaj tisoč evrov. Ampak če govorimo o začetniški sezoni, mislim, če hočeš iti na pet dirk in si kupiš vso opremo, gre za mogoče tri tisoč evrov stroškov. Če si malo iznajdljiv, pa lahko dobiš nekaj opreme tudi rabljene. Ker veliko ljudi poskusi, a ne vztraja, lahko dobiš rabljeno opremo v zelo dobrem stanju in poceni.
Še ena možnost, da privarčuješ nekaj denarja, je, da najameš kolo na lokaciji. Pri tem so sicer tako prednosti kot slabosti. Če imaš svoje kolo, si ga vajen. Če imaš narejen bike fitting, je še bolje. A če greš na pot s poletom, se kolo smatra kot zunajserijska prtljaga. Pomeni, da rabiš trd kovček, poseben za kolo. Ti kovčki so precej dragi, govorimo o nekaj sto evrih. Čaka te tudi razstavljanje in sestavljanje kolesa. Lahko se tudi poškoduje. Tudi letalska karta za doplačilo za kolo je bistveno dražja. Lani sem bil recimo na dveh tekmah v Katarju in sem obakrat najel kolo. Poiskal sem lokalno skupnost – imaš jih na Stravi, na Facebooku – jih kontaktiraš, poveš, kdo si in kakšen namen imaš, in ti lahko priskrbijo kolo. Dobil sem kolo za 30 ali 40 evrov na dan.
Vi zdaj začenjate svojo drugo sezono in ste si kupili tudi novo in boljše kolo.
Da, moje ambicije so malo večje. Imam veliko dirkaškega duha v sebi oziroma tekmovalnega duha. Zadal sem si kar strupeno sezono. Mislim, da bom naredil več kot deset dirk, nekaj tudi mednarodnih. Ko tako pristopiš k nekem športu, potem tudi malo bolj optimiziraš opremo. Zdaj sem si kupil neopren in tudi novo kolo. Bilo je štiri tisoč evrov. Izbral sem kitajski Winspace, ki je izredno dober kompromis med ceno in kakovostjo. Prebral sem zelo dobre komentarje. Kontaktiral sem tudi enega britanskega mladeniča na Instagramu, ki so mu ponujali sponzorstvo iz različnih priznanih znamk, ampak ko je poskusil Winspace, se je odločil zanj in zavrnil bolj priznane znamke. Tudi klubski kolega Ul Denša je iz Gianta presedlal na Winspace in je tudi on rekel, da je to trenutno najboljša izbira, saj je cenovno precej dostopnejši. Bolj znane znamke imajo lahko nekaj tisoč evrov dražja kolesa. Saj ste slišali tudi na bike fittingu, ko je dejal, da je to trenutno na trgu najboljše kolo, ko se govori o razmerju cena/kakovost.
Na tako imenovanem bike fittingu je bil v Mariboru pri Dejanu Vračiču.
Naslednji korak je tako imenovani bike fitting. Nam poveste nekaj o tem.
Že z osnovno konfiguracijo kolesa, kot sem jo imel, nisem čutil nekih bolečin v telesu. Pa sem šel že na daljše ture, tudi po 80 kilometrov. Zdaj, ko mi je Dejan Vračič iz Sportlaba v Mariboru nastavil kolo točno na moje mere, je občutek vrhunski, kot bi se usedel v udoben sedež. Nastavil mi je namreč sedež, umeril pedale in popravil krmilo. Čutim manj napetosti v ramenih in bolj sproščeno držo na kolesu. Čutim, da je tudi prenos moči drugačen. Če se resno ukvarjaš s tem, je vredno teh 200 ali 250 evrov vložiti v bike fitting. Dolgoročno se tako zmanjšuje tudi tveganje poškodb, pa še učinek na kolesu bistveno dvigneš.
Prvo leto ste imeli klasično cestno kolo, to novo pa ni več takšno, je aerokolo za triatlon. Za triatlon se sicer uporabljajo štiri vrste kolesa. Kakšne so razlike?
Obstajajo različne geometrije kolesa: vzdržljivostni model, aeromodel, dirkaški model in kronometer kolo. Vsak ima svoje določene zakonitosti. Vzdržljivostni je bistveno boljši za klance, dirkaški in aero, kot pove že ime, sta bolj dirkaško usmerjena. Dirkaško oziroma "race" kolo ima certifikat UCI, je torej bolj namenjeno kolesarskem segmentu. Aero kolo pa je namenjeno prav triatlonu, kjer bolj pride do izraza aerodinamika. Obroči so lahko globlji od 60 milimetrov. Prečnik je malo bolj agresiven in poravnan, tvoja drža na telesu je bolj naprej in agresivna. Če greš pa v profesionalno triatlonsko smer, potem pa ni drugega kot kronometer kolo. Ta ima najbolj agresivno držo, kjer je tvoja drža bolj naprej pomaknjena. Skoraj ves čas si sklonjen v aeropoložaj. To je obvezno za tiste, ki gredo na dolge razdalje, ker tam si več ur na kolesu. Da si čim manjši na kolesu, čim bolj aerodinamičen. Za polironmane in ironmane je to kar obvezna oprema.
Na bike fittingu so mu kolo nastavili po njegovih telesnih merah in zmogljvostih.
Prej ste dejali, da dolgoročnih ciljev še ne boste razkrili, a na bike fittingu sem videl, da ste pod cilj zapisali besedo: ironman.
Da, dolgoročni cilj so daljše dirke. (Odgovori z nasmehom, op. p.)
Z nasmehom je priznal, da je dolgoročni cilj ironman.
Kaj to pomeni? Čez pet let?
Če ne bo nobenih poškodb, če bo vse po normalnem procesu priprav, bi rekel nekje konec naslednjega leta. Ko bom imel za seboj dve leti in pol priprav. Res se z glavo pripravljam na to stvar. To niso preprosti napori. Če gledam številke, ki jih dajem v treninge, je to tedensko nekje 11 ali 12 ur. Za ironmana bi baje moral dati do 20 ur na teden. To so resne številke. To je veliko časa in organizacije. Korak po koraku. Letošnji cilji so sprint in supersprint. Dodal pa bom prvega olimpika, torej prvo dirko z malo daljšo razdaljo, pa tudi en dogodek T100, kar pomeni 100-kilometrska dirka. To je pa že blizu polironmana. Ampak to verjetno šele v drugi polovici leta. Imam zelo strukturiran pristop.
Se te dirke T100 letos najbolj veselite?
Da, a je manjša težava, ker so vse tri dirke T100, ki so trenutno načrtovane, na Bližnjem vzhodu. Situacija pa vemo, kakšna je. Dirke so v Dubaju, Rijadu in Katarju. Če bodo razmere take, kot so, seveda ne bom rinil tja. Mi bo pa to malo zamajalo urnik. Ena izmed mojih glavnih dirk bo še, če mi bo uspelo iti, sprint v Vancouvru v Kanadi. To je 15. avgusta. To je en tak minicilj. Drugače pa bo glavni fokus na bližnje države – Avstrija, Hrvaška, Slovenija. Letos sem pridobil tudi licenco slovenske zveze, tako da sem uradno registriran tekmovalec. Lahko tekmujem tudi na državnem prvenstvu.
