Janez Strajnar. Legenda in ikona slovenskega nogometa z veliko začetnico.

Zaslovel je kot nogometni vratar, nato pa nadaljeval pot kot trener vratarjev. Janez Strajnar je v nogometnem pogonu praktično že vse od zgodnjih najstniških let. Ko smo ga povabili na kavo, je odkrito spregovoril iz srca in nam sredi Domžal odprl svojo dušo. Takrat smo se lahko prepričali, kako strastno je navezan na nogomet. Nenazadnje je v njegovo profesionalno kolesje vpet malodane vsak dan že skoraj štiri desetletja!

"Nogomet sem vzljubil že v mladih letih. Pa to ni bilo družinsko pogojeno. Izhajam iz družine, kjer se nobeden od staršev, to velja tudi za brata, ni ukvarjal s športom. Pokojni oče je imel uspešno mizarsko podjetje, ki ga zdaj vodi brat. Mene ta posel ni nikoli privlačil, vedno sem bil zvest nogometu," ga je vselej gnalo naprej spoznanje, da v nogometu preprosto uživa.

Najprej je to počel kot igralec, pozneje še kot trener in nogometni delavec. "Želel sem nadaljevati tisto, v čemer sem med kariero najbolj užival. Nogomet doživljam kot neko zasvojenost. Ne le da sem ga igral in nato še treniral, ampak ga tudi živim," izžareva strast, ki številnim nogometašem iz zdajšnjih generacij primanjkuje.

Njegova žena se je žrtvovala in se mu prilagodila

Ženi Poloni je neizmerno hvaležen za vso podporo, ki jo nudi kar trem nogometašem v družini Strajnar. Foto: Osebni arhiv "Nogomet sem doživljal celostno. Morda sem bil v nekih trenutkih z njim celo preveč obseden. Dobro, to bi morali bolj vprašati ženo Polono, da vam pojasni," se je nasmehnil 55-letni ljubeč mož, ki je življenje podredil nogometnemu ritmu, in se javno zahvalil soprogi, da mu pri tem nudi popolno podporo.

"Ima ogromne zasluge, saj je sprejela ta način življenja nogometaša. Pozneje sta se oba sinova (Mark in Aljaž, op. p.) odločila za podobno pot. Brez podpore Polone, brez tega, da bi bila tudi ona del te zgodbe, bi nam bilo bistveno težje."

Nogometaše spremlja samosvoj ritem, ki ne dovoljuje prostih vikendov in "tradicionalnih" počitnic. Potrebna so odrekanja, pri srčnih izbrankah in mladih družinah pa je iskanje kompromisov še toliko težje.

"Zaradi tega ima Polona veliko vlogo v moji karieri. Na nek način se je žrtvovala in sprejela vlogo, da se bo prilagodila načinu življenja, ki ga zahteva poklicni šport. V mojem primeru nogomet. Pa ne le meni, njenemu partnerju, ampak tudi obema sinovoma. Vem, da smo zaradi nogometa včasih naporni in težki. A konec koncev smo družina in v tem neizmerno uživamo."

Na igrišču pozabi na težave v življenju

Ko stopi na igrišče, pozabi na marsikatero stvar. Pozabi na postranske zadeve, težave. "Tudi danes, ko sem trener, čutim enako. Preprosto uživam," je izžareval pozitivno energijo tudi ob druženju v sončnih Domžalah. Foto: R. P.

V nogometu torej uživa. Pa se na zelenicah tudi zabava? "O zabavi bi pri igranju nogometa težko govoril. Nogomet je šel v smer, da je postal posel. Zlasti ko ga začneš igrati resno, za denar. Ko si enkrat v profesionalnem kolektivu, se moraš marsičemu odreči in se prilagoditi zahtevam. To govorim tudi kot oče dveh sinov. Z ženo sva vesela, da sta se tako odločila, po drugi strani pa veva, kaj to prinaša s sabo. Sam sem šel skozi to pot. So prednosti. Je veliko veselja, saj opravljaš poklic, v katerem neizmerno uživaš. To je danes velika prioriteta," je še vedno, ko razmišlja o tem, kako je najprej doživljal nogomet z očmi ljubitelja, nato pa še profesionalca, prepričan, da bi se še enkrat odločil za isto pot.

Zakaj pa bi se tako odločil? "Zato, ker sem v vsakem trenutku, ko sem stopil na igrišče, pozabil na marsikatero stvar. Pozabil sem na postranske zadeve, težave. Tudi danes, ko sem trener, čutim enako. Preprosto uživam. Nogomet mi daje energijo in zadovoljstvo. Konec koncev mi je to izrednega pomena za sam način življenja," nam je energično pojasnjeval, zakaj se je tako navezal na nogomet, da ga spremlja neprekinjeno že vse od mladih nog.

Ničesar v karieri ne obžaluje

Tisti malce starejši bralci in bralke ga dobro poznajo. Nenazadnje predstavlja enega izmed dolgoletnih simbolov in legend 1. SNL. Njegov prepoznavni nasmeh, s katerim še danes izžareva pozitivno energijo in izkazuje svoj dobronameren značaj, je bil na prvoligaški sceni prisoten tako dolgo, da je posegal po mejnikih. Pozneje so rekorde začinile še lovorike, nenazadnje je oblekel tudi državni dres. Zadovoljstvo je bilo popolno.

Janez Strajnar velja še danes za legendo in simbol 1. SNL. Foto: R. P.

Pa je res zadovoljen s svojo kariero ali kaj obžaluje? "Ničesar ne obžalujem. Zadovoljen sem s tem, kar sem dosegel. Kariera je trajala dolgo, na koncu pa sem bil za to vztrajnost tudi nagrajen z lovorikami, za katere vsak športnik živi in tudi vsak dan trenira," je proti zaključku kariere postal državni prvak z Domžalami, z Interblockom pa se je specializiral za osvajanje pokalnih lovorik.

Otroške sanje uresničil v Linzu

Nekdanji selektor dr. Zdenko Verdenik ga je leta 1997 vpoklical v člansko slovensko reprezentanco, nato pa mu namenil še priložnost za nastop na srečanju z Avstrijo. Foto: Vid Ponikvar "Deležen sem bil tudi največje časti, kar jo sploh lahko prejme športnik. Bil sem vpoklican v reprezentanco," se rad spominja sosedskega obračuna med Avstrijo in Slovenijo. Pisalo se je leto 1997. Bilo je malce pred njegovim 26. rojstnim dnevom, ko je branil za Primorje. Selektor dr. Zdenko Verdenik ga je povabil v reprezentanco.

Sodeloval je pri sladki zmagi Slovencev z 2:0. Avstrijci so šli v dvoboj v Linzu podcenjevalno, na koncu pa objokovali boleč poraz.

"Takrat je imela Avstrija dobro rangirano ekipo v evropskem nogometu. A Slovenija je pokazala pravi obraz, zadela sta Gliha in Šiljak, sam pa sem doživel pet, deset minut debija. To je bilo lepo priznanje za moje delo," je 18. marca 1997 vstopil v igro proti koncu dvoboja in med vratnicama zamenjal Boška Boškovića. S tem je uresničil otroške sanje.

Njegov vratarski vzornik je bil Belgijec Jean-Marie Pfaff, ki je blestel v vratih Bayerna. Leta 1987 je bil izbran za najboljšega vratarja na svetu. "Spominjam se, kako sem bil vesel, ko mi je oče iz Münchna prinesel prve vratarske rokavice. Bile so točno takšne, kakršne je nosil Pfaff," nam je povedal Strajnar. Foto: Guliverimage

Šok. Zaradi ahilove tetive ob celotno sezono.

Je bil pozneje še kdaj vpoklican v reprezentanco? "Ne. Po koncu te sezone sem imel smolo, saj sem se težje poškodoval na tekmi z Gorico," nam je približal enega najbolj tragičnih trenutkov kariere, ko se je s Primorjem vse do zadnjega kroga z Mariborom potegoval za državni naslov, a se Ajdovcem ni izšlo. Pri vrtnicah so izgubili, za nameček pa si je Strajnar, ki je v tisti sezoni branil izjemno, strgal ahilovo tetivo.

"Primorje je izgubilo tisto tekmo, sam pa sem zaradi te poškodbe izgubil še celotno prihodnjo sezono. To je otežilo stvari. Ravno sem dosegel nek vrh v karieri, prišel do želene ravni, nato pa se zgodi takšna poškodba. Žal so slednje sestavni del nogometa in včasih nanje ne moreš vplivati,"  se je moral privaditi na novo, veliko bolj kruto realnost, v kateri je moral za dolgo časa pozabiti na vratarske rokavice.

Po glavi so se mu pletle črnoglede misli

Nogometni bogovi mu po enem najlepših trenutkov v karieri, ko je zaigral za člansko reprezentanco, niso bili naklonjeni. Zaradi poškodbe ahilove tetive je moral počivati kar eno leto. Foto: Vid Ponikvar "V tistem trenutku so bili občutki grozni. Tako je bilo še nekaj dni. Po glavi so se ti pletle le črnoglede misli, kako dolgo boš odsoten z igrišč in kako boš ostal brez nogometa. Torej brez tega, kar ti v življenju toliko pomeni," mu je bilo hudo po poškodbi, nato pa je postopno le začel razmišljati o tem, kaj vse bo naredil, da bi se čimprej vrnil na igrišče.

"To je neke vrste osebnostni test. Preizkus tvoje ihte in karakterja. Moram reči, da sem vložil ogromno sebe v to, da sem se vrnil. To mi je uspelo po letu dni. Nato sem uspešno nadaljeval nogometno pot, na kar sem ponosen," se je vrnil na igrišča in znova navduševal.

To je, zanimivo, počel zgolj v 1. SNL, zgolj v domačem prvenstvu. Ga tujina ni nikoli zamikala? "Seveda me je, a se je bilo takrat težko prebiti v tuje klube. Le malo Slovencev je igralo v tujini. To so počeli bolj A-reprezentanti, igralci, ki so kariero gradili že v bivši Jugoslaviji in se lažje kam prebili,"  je pojasnil, kako mu je bilo takrat težko, saj so bila mnoga vrata klubov zaradi omejitve tujih igralcev zaprta.

S tujino se ni nikoli obremenjeval

Stik s tujino je okusil tudi prek evropskih tekem. Z Interblockom se je denimo pomeril tudi proti berlinski Herthi. Foto: Guliverimage "Bilo je težko, a se s tem nisem nikoli obremenjeval. Vedel sem, da teče nogometna pot sama po sebi. Užival sem v slovenskem klubskem nogometu in si nikoli nisem postavljal ciljev, da bi moral iti kam v tujino. Daleč od tega," se je navezal na 11-letno obdobje, ki ga je prebil med Ajdovci.

Postal je klubska ikona, dolgoletni prvi vratar Primorja. To je bil klub, ki je imel v najboljših letih zelo močnega in finančno sposobnega sponzorja. Ko je bil nekdanji gradbeni magnat v dobri finančni formi, so bili zadovoljni tudi nogometaši. "To je bil resen klub z resnimi plačami. Primorje je bil spoštovan klub," se je z mislimi preselil v devetdeseta leta prejšnjega stoletja.

Večji del časa je prebil v Ajdovščini, slovenski prestolnici burje. Takoj po osamosvojitvi je bil klub še v začetni fazi, nato pa se je stabiliziral na prvoligaški sceni ter iz leta v leto organizacijsko rasel. Pa tudi po igralskem kadru.

Adrijan Fegic ga je nasmejal do onemoglosti

Dovolj je omeniti le eno ime. Adrijan Fegic. Sloviti Ajdovec je pustil nepozaben pečat v jugoslovanskem nogometu v dresu Rijeke, v katerem je na nepozabnem spektaklu na Kantridi kar dvakrat zatresel mrežo Reala, nato pa je igral tudi v najvišjem francoskem razredu. Med tednom je praznoval okroglih 70 let. Ob tej priložnosti mu prisrčno čestitata tudi Sportal in naš sogovornik, ki ga z njim veže prav posebna vez.

Legendarni slovenski nogometaš Adrijan Fegic je nedavno dopolnil okroglih 70 let. Foto: Ana Kovač

"Ko sem prihajal v Primorje, smo igralci vedeli, da je Adriano legenda, vredna spoštovanja. Predstavljali smo si gospoda, ogromno veličino igralca, legendo Rijeke, ki je na tisti famozni tekmi dal dva gola Realu. Ko pa sem si na prvih pripravah z njim delil sobo in sva se spoznavala, sem videl, da gre za zelo preprostega in domačega, prav nič vzvišenega igralca. Adrijan te je znal nasmejati do onemoglosti. Bil je zelo pozitiven in prijeten, tako da sva se hitro ujela," je pri Primorju takrat užival s številnimi igralci, ki so pred tem izstopali tudi v jugoslovanskem prostoru.  Z njim sta bila denimo tudi Borivoje Lučić in Dinko Vrabac.

"Ne vem, ali je bilo to naključje ali ne, a Primorje je vselej dobro sodelovalo s hrvaškimi trenerji, vezanimi zlasti na Hajduk. Vodili so me Buljan, Kovačić in Matković. Sama znana in renomirana imena," se je, kar se tiče Dalmacije, nasmehnil, ko smo mu omenili še največjega zabavljača med igralci. Svojčas pa tudi izjemnega golgeterja. To je bil seveda samosvoji Romano Obilinović, ki je polnil najrazličnejše naslovnice s svojimi dosežki na zelenicah, pogosto pa žal tudi tiste manj priljubljene, povezane z nočnim življenjem, hedonizmom in igrami na srečo.

"Obi? Ujej. Bil je poseben, zabaven. Izredno talentiran, s krasnimi predispozicijami, a je žal tudi res, da ga je zanimalo še kaj drugega poleg nogometa. Saj veste, na kaj mislim," se je zasmejal.

Prvič v življenju poletel z letalom z Olimpijo

Nekdanji zvezdnik slovenskega nogometa Džoni Novak je zrasel v Olimpiji, kjer si je kot mladinec delil slačilnico tudi z Janezom Strajnarjem. Foto: Reuters V tem pogledu je bil Strajnar zgleden profesionalec. Nogometu se je posvečal v polni meri. Delovno etiko mu je vcepila že Olimpija. Kot rojen Črnučan je na Ježici osvajal nogometno znanje, nato pa se je na povabilo Miška Jovičevića pridružil mladinski šoli Olimpije. Ko so ga poklicali zmaji, je bil neizmerno srečen.

"Ni bilo večjih pomislekov, Olimpija je takrat veljala za največji klub v Sloveniji. To so bila še osemdeseta leta prejšnjega stoletja, to so bili še časi bivše Jugoslavije. Mladinska ekipa Olimpije je bila v bistvu sestavljena iz najboljših igralcev iz cele Slovenije. Kot reprezentanca v malem," sta bila njegova sovrstnika za Bežigradom tudi bodoča asa slovenskega nogometa Robert Englaro in Džoni Novak. Oba sta se že občasno priključila članom, nekajkrat pa je ta čast doletela tudi svetlolasega vratarja iz Črnuč.

"Imel sem srečo, saj sem se lahko pri Olimpiji spoznaval z resnostjo nogometa. Nekajkrat sem s prvo ekipo celo potoval na tekme druge jugoslovanske lige. Prvič v življenju sem potoval z letalom, ko smo šli z Olimpijo v Trebinje na tekmo proti Leotarju. Tega ne pozabiš nikoli. Pozneje sem bil na klopi še na tekmi v Kikindi, pa tudi na domači tekmi s Proleterjem iz Zrenjanina."

Komaj začel braniti, pa je moral že v vojsko

Ker pa je bila konkurenca za vratarje pri Olimpiji prehuda in neizprosna, sam pa je želel v mladih letih predvsem redno braniti, se je po koncu mladinskega staža pri Olimpiji odločil za spremembo. Leta 1989 je tako sprejel ponudbo Domžal, takratnega člana republiške slovenske lige, torej četrtega ranga tekmovanja v Jugoslaviji.

Takrat še ni vedel, da ga bo življenje pozneje usodno povezalo z Domžalami, ritem dokazovanja na nogometni sceni pa mu je prekinil tudi poziv iz Beograda. "Bil sem predzadnja generacija, ki je še služila vojsko. Pol leta sem branil za Domžale, nato pa prejel vabilo za služenje vojaškega roka," je marca 1990 odšel v Niš, nato pa še v Beograd.

Crvena zvezda se je leta 1991 kot takratni prvak Jugoslavije povzpela na evropski vrh. Njene predstave je leto prej v Beogradu večkrat na Marakani v vojaški obleki občudoval tudi Janez Strajnar. Foto: AP / Guliverimage

"Bil sem 'pozadinac', kot so se takrat izrazili. Imel sem specifične naloge. Veliko časa sem preživel v avtodelavnicah, kjer smo popravljali stvari, tri mesece sem tudi kuhal kavo starešinam. Zlasti zanimivo je bilo v Beogradu, saj sem lahko hodil na športne prireditve," je kot velik navdušenec nad nogometom z veseljem obiskoval tekme Crvene zvezde in Partizana. In to kakšne. Leta 1990 je denimo v Beogradu pri črno-belih gostoval milanski Inter s slovito nemško trojico Matthäus – Klinsmann – Brehme. Tudi Crvena zvezda je bila v izjemni formi, saj je leto dni pozneje postala evropski in svetovni prvak.

Ko je Jugoslavija izgubila, so začeli vsevpovsod leteti stoli

Argentina je leta 1990 v četrtfinalu z Diegom Armandom Maradono po hudem boju izločila Jugoslavijo. Foto: Guliverimage Zaradi služenja vojnega roka tistega leta ni mogel v Italijo, kjer bi si lahko ogledal kakšno tekmo SP 1990. "Sem pa spremljal tekme z vojaki. Spominjam se zlasti četrtfinalne tekme med Jugoslavijo in Argentino. Spremljali smo jo v kasarni v Beogradu, to je bilo doživetje. Bilo je dramatično, po zgrešeni zadnji 11-metrovki (Jugoslavija je izpadla s 3:2, po 120 minutah, čeprav je Argentina na čelu z Maradono večji del srečanja igrala z igralcem več, pa ni bilo zadetkov, op. p.) so začeli vsepovsod leteti stoli. Bilo je veliko razočaranje, ogromna žalost,"  se  živo spominja, kako so številni sovojaki v navalu jeze in razočaranja zgrabili stole in jih zalučali po prostoru.

Ko se je po vojnem roku vrnil domov, se je Slovenija kmalu osamosvojila. Začeli so se novi časi, Strajnar pa je po krajših izkušnjah pri Slovanu in Gorici našel klub, v katerem se je počutil kot doma. To je bilo Primorje. A vsaka srečna zgodba se ponavadi enkrat izteče.

Še danes ga boli, da ni s Primorjem nič osvojil

V Ajdovščini je bila tako blagajna zaradi težav sponzorja vse tanjša, nekoč močno Primorje, ki je v Evropi izločilo celo švedski AIK Solna, pa je najprej izgubilo stik z vrhom, nato pa se pogreznilo v temačno obdobje povprečnosti.

Na vratih Primorja je stal kar 295-krat in poskrbel za klubski rekord. V Ajdovščini ga še danes spremlja status klubske ikone, najbolj pa mu je žal, da rdeče-črni kljub kakovostnemu kadru niso nikoli osvojili lovorike. Foto: Društvo Biti novinar

"Črna pika, ki je ostala pri mojem igranju za Primorje, je ta, da nismo osvojili niti ene lovorike. Pa smo bili nekajkrat blizu naslovu prvaka, trikrat tudi finalisti pokala, a nam ni uspelo. Takšne stvari bolijo," sam pri sebi razmišlja, ali so imeli le preveč ambiciozen kader, ob katerem pa klub ni znal dodati potrebnega, da bi se lahko na koncu veselili lovorike.

"Ne glede na to sem pri Primorju preživel lepo obdobje. Po zaključku te poti sem poiskal nove izzive, na trgu so se pojavile Domžale," je prejel ponudbo kluba, kjer je tudi začel igrati nogomet v članski kategoriji. Razveselil se je je in jo sprejel.

Pridružil se je v najboljšem obdobju Domžal

Leta 2005 se je tako vrnil k Domžalam, ki so takrat prvič zaigrale v Evropi. "Klub se je v slovenskem nogometnem okolju stabiliziral. V organizacijskem in tekmovalnem smislu so pod taktirko športnega direktorja Nenada Protege in predsednika Staneta Oražma naredili dobro ekipo. Tako se je začelo moje novo poglavje,'' se je pridružil rumeni družini, kateri je ostal zvest še ogromno let. Vse do bridkega konca, do katerega pa še pridemo.

Svoj prvi naslov prvaka je proslavljal s takratnim športnim direktorjem in predsednikom Domžal, Nenadom Protego in Stanetom Oražmom. Foto: Aleš Fevžer

Pred tem velja poudariti zadovoljstvo Strajnarja, ki je v Domžalah dočakal tisto, po čemer je ves čas hrepenel v Ajdovščini. Postal je namreč državni prvak. "Pridružil sem se v res dobrem obdobju Domžal. Prvi vratar Dejan Nemec se je poškodoval, tako da so iskali novo rešitev. Z veseljem sem sprejel povabilo Protege." V klubu je preživel dve leti.

"V drugi sezoni smo suvereno postali prvaki. Ekipa je bila dobro vodena s strani Slaviše Stojanovića, moj trener je bil pokojni Filip Filipovski, z nami pa krasna skupina igralcev. Veliko jih je naredilo odmevne prestope in imelo dobre reprezentančne kariere," je začel naštevati imena, kot so Dalibor Stevanović, Branko Ilić, Andraž Kirm in podobno. V prvem letu je bil njegov kapetan Dejan Djuranović, ki je potem zaključil kariero in se pridružil strokovnemu vodstvu. Z njim se pogosto druži še dandanes.

Zakaj po njegovem mnenju Slovenija premore oziroma je premogla toliko svetovno priznanih vrhunskih vratarjev? V tem pogledu zagotovo izstopata Samir Handanović in Jan Oblak. ''Lahko govorimo le o talentu, ki ga imamo Slovenci. Ne bom govoril le o nogometnih vratarjih. Slovenija glede na velikost države premore veliko število vrhunskih športnikov. Kolesarstvo, košarka, hokej, odbojka … Sploh me ne preseneča, da imamo dva tako vrhunska vratarja. Slovenija je pač dežela vrhunskih športnih talentov.'' Foto: Urban Urbanc/Sportida

Če bi prišel v Domžale še leto prej, bi v klubu pozdravil celo golobradega Samirja Handanovića, tako pa ga je za las zgrešil.

Groza. Domžale izginile z nogometnega zemljevida.

Krutost slovenskega nogometa žal razkriva, da ob zelenicah ni vse lepo in bajno. V Domžalah je sprva užival v uspešnih sezonah še v drugačni vlogi. "V Domžale sem se pozneje vrnil kot trener vratarjev in preživel zelo lepo obdobje. Leta 2017 smo osvojili pokal, v Evropi pa dosegali imenitne uspehe. Premagali West Ham, izločili Freiburg in se v play-offu potegovali za ligo Europa z Marseillom. Bilo je res lepo," se spominja zadnjega evropskega vrhunca "rumene družine", ki je nekaj let pozneje bolj spominjala na vse kaj drugega kot složno skupino.

Domžale so leta 2017 senzacionalno v kvalifikacijah za ligo Europa izločile nemškega bundesligaša Freiburg. Foto: Urban Urbanc/Sportida Napočilo je namreč obdobje trpljenja, ki je nato doživelo bridki konec v začetku tega leta, ko so Domžale izginile z nogometnega zemljevida.

"Groza. Žalosti me, da je propadel klub s takšno tradicijo. Ta klub je bil znan po najboljši nogometni šoli, ki je na plano izvrgla ogromno število nogometnih reprezentantov ali pa igralcev, ki so danes uspešni v tujini. To je neka temna plat nogometa, s katero se ukvarjamo v zadnjih letih. To absolutno ni dobro za slovenski nogomet. Če v eni sezoni izgubiš takšna dva kluba, tu poleg Domžal prištevam še Gorico, se začne porajati vprašanje, na kakšni točki smo, kar se tiče slovenskega nogometa. Oziroma kam vse to pelje. Sprašuješ se, kako bi bilo treba reševati to problematiko, da se ne bi dogajale podobne stvari tudi v prihodnje. Situacija v tem trenutku, kar se tiče klubskega nogometa v Sloveniji, žal ni idealna," ob njegovih besedah tokrat na licu pričakovano ni bilo njegovega prepoznavnega nasmeška. Tema je le preresna, to, kar se je zgodilo z Domžalami, ga je zelo zabolelo.

Žalosten, ko vidi, kako vse propada

Resda se je rodil v Ljubljani, a so Domžale postopoma le postale njegov dom. V Domžalah živi že 24 let, skoraj polovico svojega življenja. Zaradi tega čuti nekaj več do tega kluba. In ko se vozi mimo stadiona, mu je še toliko težje pri srcu. "Absolutno. Živim sto metrov od stadiona. Kot igralec sem tu preživel izjemno lepe trenutke. Ko vidim igrišče, sem žalosten. In ko vidim, kako miruje in propada pomožno igrišče. Oba sinova sta tukaj igrala in začela svojo nogometno pot. Žal so to stvari, ki bolijo. Sploh vse nas, ki delamo v nogometu,"  je še enkrat poudaril, da je v članskem nogometu že vse od leta 1989 in je marsikaj doživel.

Domžale so pred dvema desetletjema zavladale nogometni Sloveniji. Foto: Aleš Fevžer

Ga kaj skrbi, da bi lahko Športni park ob Kamniški Bistrici doživel usodo domžalskega teniškega centra Ten-Ten? Ta je nekoč gostil ugleden turnir, poln velikih imen, nato pa propadel. "Upam, da se to ne bo zgodilo še z nogometnim stadionom in da bo objekt živel. Ne vem sicer, kako. V tem trenutku je pozitivno vsaj to, da obstaja klub iz bližnje okolice, ki na njem igra tekme. To so Radomlje. Je pa res, da lahko nastane težava, če bodo Radomlje dobile svoj stadion in tam igrale domače tekme,"  za zdaj ne vidi rešitve, kaj bi se lahko dogajalo na domžalskem stadionu.

"Žalostno, vendar resnično. Ti stadioni so narejeni za to, da bi bili obiskani in da so na njih prireditve. Žal je v tem trenutku edina resnica ta, da ni več nogometnega kluba Domžale in da se do danes ni našel nihče, ki bi ga poskušal obuditi. Da bi začel znova."

"Ne, o tem ni govora, kar je zaskrbljujoče"

Kot trener vratarjev je v Domžalah vzgojil ogromno vrhunskih vratarjev. Zelo je ponosen na kariero Nejca Vidmarja, ki je poskrbel tudi za absolutni rekord, saj je ostal v 1. SNL nepremagan več kot tisoč minut zapored. Foto: Aleš Fevžer Se kaj govori v mestu, da bi lahko prišlo do obuditve? Da bi šli Domžalčani po stopinjah Olimpije, kjer so pred dvema desetletjema priskočili na pomoč nekdanji legendarni igralci kluba in Olimpijo prek NK Bežigrad znova pripeljali v elito?

"Ne, o tem ni govora. Nikakršnega, kar je zaskrbljujoče,"  ne verjame, da bi se lahko v Domžalah ponovil ljubljanski scenarij. "Moramo vedeti, da je Olimpija večje ime v slovenskem nogometnem prostoru. Da je tudi Ljubljana kot mesto večja in da so ljudje, ki so bili del Olimpije, stopili skupaj. Preprosto niso dovolili, da bi se propad nadaljeval, ampak so zgodbo začeli graditi na novo. To je bilo dobrodošlo. Hvala bogu, da se je to zgodilo, saj si danes ne moremo predstavljati slovenskega klubskega nogometa brez močne Olimpije in Maribora. Zdaj so tu še Celje, Koper in Mura. To so paradni konji slovenskega nogometa."

Napačne odločitve, ki se jih ni dalo zaustaviti

Slovenski nogometni reprezentant Danijel Šturm je v pestri karieri nosil tudi dres Domžal. Foto: www.alesfevzer.com Nekoč so bile ob njih tudi Domžale. Ta mesec, ko se je začela liga prvakov, se je celo zgodilo, da so v eni noči zaigrali kar štirje nekdanji nogometaši Domžal. Danijel Šturm (Slavia) in Benjamin Šeško (Manchester United) sta dosegla tri zadetke, igrala sta tudi Jamajčan Kaheem Parris in Srb Veljko Simić (oba Sabah).

"Noro, kakšen podatek! In to v enem večeru. No, to so stvari, ki še bolj žalostijo. Kakšen nogometni klub smo imeli v Domžalah. Bil je urejen, imel je najboljšo nogometno mladinsko šolo, skozi katero je šla kopica kakovostnih igralcev. Ne smemo pa pozabiti tudi na kopico strokovnih delavcev, trenerjev, ki so iz leta v leto dvigovali ugled kluba. Ta klub je bil strukturno do neke točke zelo dobro voden, na koncu pa si moramo vsi skupaj priznati resnico, da je bilo v zadnjih letih sprejetih preveč napačnih odločitev, ki se jih enostavno ni dalo zaustaviti," se je zamislil.

Če si povedal svoje mnenje, si bil nezaželen

V Domžalah je dolgo časa užival v vlogi trenerja vratarjev, zadnja leta pa so se spremenila v trpljenje. Foto: Aleš Fevžer Nato je tiho, v žalostnem podtonu, nadaljeval: "Bomo tukaj govorili o, ne vem, kako bi se izrazil, pohlepu? O neki požrešnosti? Govorimo lahko o tem, da so se določene osebe dvignile nad klub in gledale samo svoje osebne interese. Potem je bilo neizbežno, da je prišlo do tega, kar je nastalo."

Hudo mu je bilo, ko je spremljal propad kluba. Doživljal ga je skoraj kot lasten dom, kot lastnega otroka. Vsak dan je preživel v Športnem parku, v neposredni bližini stanovanja.

"Težko je bilo vse to gledati. Že ob koncu mojega delovanja, preden sem odšel iz kluba, so mi bile stvari malo jasne, v katero smer se peljejo. Če si povedal svoje mnenje, si bil enostavno nezaželen in na koncu je bilo neobhodno, da se je toliko trenerjev in delavcev umaknilo iz kluba. Šel sem stran in na žalost gledal to, za kar si vedel, da se bo zgodilo, a nisi mogel na to prav nič vplivati."

Oražma zrasla nad klub in gledala le osebne interese

Večino časa svojega delovanja v Domžalah je imel opravka z urejenimi zadevami, nato pa … "Finančne nediscipline se dolgo ni čutilo. Šele v zadnjih nekaj letih so šle zadeve v neslutene skrajnosti. Sprejemale so se odločitve, za katere si vedel, da ne bodo prinesle ničesar dobrega. Še enkrat, izhajamo iz tega, da je nekdo zrasel nad klub in gledal svoje osebne interese. Sprejemale so se stvari, ki ne morejo prinesti nič dobrega. V bistvu NK Domžale obstaja že od pamtiveka, vodili so ga že mnogi ljudje pred nami. To so bili ljudje, ki so ga ustvarjali. Nihče si ga ne more lastiti ali pa biti večji od kluba. To je zame nepojmljivo, a se je v Domžalah v zadnjih letih pred propadom dogajalo prav to."

Pri tem se omenjajo vedno ene in iste osebe. "Govorimo le o dveh osebah. Dejansko ni bilo veliko javno izpostavljenega, žal je to edina resnica." Ko smo ga povprašali, ali je torej govora o Stanetu in Mateju Oražmu, dolgoletnih prvih operativcih domžalskega kluba, nam je pritrdil: "Da. Marsikdo o tem noče govoriti. Žal je to tako. To sta bila človeka, ki sta imela škarje in platno," z družino Oražem že dolgo nima stika.

Stane Oražem in njegov sin Matej Oražem sta vrsto let veljala za vodilna funkcionarja NK Domžale. Foto: Vid Ponikvar

"Tudi naš razhod, ko sem odhajal iz kluba, ni bil tak, kot bi si želel. Sprejel sem ga v dobrobit otrok, Marka in Aljaža, da sta šla vsak svojo pot. Zgodba je bila zame takrat zaključena," nam je zaupal.

Pa se nahaja na seznamu upnikov kluba, ki ga je v začetku leta doletela žalostna usoda in je šel v stečaj? "Ne, tam me ni. Je pa starejši sin," je omenil Marka Strajnarja.

Sinova zelo mlada zapustila Slovenijo

Nogometni otrok Domžal Mark Strajnar se je pri 19 letih pridružil Mariboru, kjer pa ni upravičil pričakovanj. Vmes je bil posojen Muri, nato pa se je leta 2025 vrnil v Domžale in nadaljeval kariero v Primorju. Foto: Aleš Fevžer Od boleče teme smo se ob omembi starejšega sina raje posvetili bolj vedrim zadevam. Denimo temu, kaj lahko napravi moderna doba nogometni dinastiji Strajnar. Oče, legenda in simbol 1. SNL, nikoli ni zaigral v tujini, njegova sinova, tako Mark (22 let) kot tudi Aljaž (19 let), pa sta že nekaj časa legionarja. Prvi na Poljskem, drugi v Italiji.

"Kar ni uspelo meni, se zdaj vrača sinovoma. Zaradi tega sem vesel in ponosen, je pa res, da sta se odločila za pot profesionalnega nogometaša, ki je vse prej kot lahka. Prednost je, da sem tudi sam prehodil to pot, tako jima lahko do neke mere orišem in pomagam pri tem, kako se lotiti določenih stvari. Kaj ju čaka na poti, s čim se bosta morala ubadati. Skušam jima pomagati z izkušnjami, ostalo pa je na njiju."

V tujino sta odšla zelo mlada. Mark je bil v slovenskem prostoru prisoten več sezon in tudi menjal klube. Ko se je iz Domžal preselil v Maribor, ni dosegel želenega cilja, saj ni veliko igral. "Ta izkušnja ga je učvrstila. V športu ni vse idealno. Enostavno se ni izšlo. Jaz pravim, da ni s tem nič narobe, saj lahko iz take izkušnje izvleče pozitivne stvari za nadaljnjo kariero."

Mark lahko na Poljskem uživa v nogometu

Nekaj časa sta celo sodelovala pri Primorju, kamor se je Janez vrnil prejšnjo sezono in nekdanjemu klubu, pri katerem ima status ikone, pomagal v prvi ligi, zdaj pa se Mark dokazuje na Poljskem v drugi ligi.

Mark Strajnar se je pri 22 letih odpravil v tujino in se pridružil poljskemu drugoligašu Puszcza Niepolomice. Foto: Guliverimage

"Uživa, dobro se je znašel. Pri teh letih je šel prvič v tujino. Toliko je dozorel, da se je brez težav odpravil na Poljsko. Zadovoljen je, tudi finančno in materialno je bolje preskrbljen kot v Ajdovščini, kjer se je ubadal tudi z malce neurejenimi razmerami, kar se tiče plačevanja. A tudi to je sestavni del športa, žal je tudi del slovenske nogometne lige. In o tem se moramo pogovarjati, saj se zadnja leta ubadamo s to problematiko."

Nogometni otrok Domžal Aljaž Strajnar je na vratih Mure debitiral že pri 17 letih. Foto: Jure Banfi Mark resda ni vratar, ampak branilec, mlajši sin Aljaž Strajnar pa stoji med vratnicama.

"Aljaž je do 10. leta igral v polju, nato pa se je čez noč odločil, da bo vratar. Bil je prisoten na mojih treningih. Bolj je bil zagret za nogomet kot Mark. Tudi bolj zrel je, če ju primerjam. Ni naključje, da je v Domžalah preskakoval generacije in igral s starejšimi. Med njimi je deloval bolje kot pa med sovrstniki. Ni me presenetilo, da so to prepoznali v Muri in ga pri 17 letih postavili na gol, da je debitiral. To ni bilo naključje, ampak premišljena odločitev ljudi v klubu. Verjeli so vanj, da je tega zmožen. Vloga vratarja je danes nekoliko drugačna, zato je še bolj odgovorno vreči tako mladega igralca v ogenj. Aljaž je znal to prenesti," nas je opozoril na potencial in talent mladega vratarja Monze.

Najtežje je v tujini obstati in nadgraditi svojo pot

Aljaž tako išče svojo srečo v Italiji. Z Monzo se je prebil v serie A in že nekajkrat sedel na klopi, kar daje slutiti, da v klubu resno računajo na slovenskega najstnika.

Aljaž Strajnar (na sliki drugi z leve) se je tako z Monzo veselil preboja v serie A, kjer še čaka na prvo priložnost. Na dvobojih italijanskega prvenstva za zdaj sedi na klopi. Foto: Guliverimage

"Zelo mlad se je odpravil v tujino, kar ni enostavno. Doma smo se z ženo in njima o tem veliko pogovarjali. Razpravljali smo, ja ali ne v tujino, na koncu pa sem pri Aljažu začutil, da je mentalno zrela oseba, ki lahko gre v tujino. Na koncu se je tudi sam odločil, da hoče iti. Da je to izziv. Zdaj je eno leto v Monzi. Začel je drugo sezono in se dobro znašel, saj je del prve ekipe. To je bil tudi glavni razlog, da je odšel v Italijo, saj je lani igral za Primavero. Zdaj je na njem, da skuša v drugi sezoni napraviti še kaj več."

Slovenija ima tako po Samirju Handanoviću na Apeninih znova na delu mladega vratarja, vzgojenega v Domžalah. "Čas bo pokazal, do kam lahko pride. Veliko igralcev je že šlo v tujino, najtežje pa je tam obstati in nadgraditi svojo pot. Ko govorimo o vratarjih, je to še toliko težje, a se ni ustrašil tega izziva. Karakterno je iz pravega testa."

Primorju želi boljše čase, zdaj uživa pri Dobu

V prejšnji sezoni je Janez deloval v Ajdovščini, kjer uživa status klubske legende. "Vrnil sem se kot trener vratarjev. Za eno leto. To je bilo lepo obdobje, dokler je trajalo. Žal mi je, da so se stvari odvile tako. Čutil sem pripadnost do tega kluba. Veliko mi je dal, na koncu pa se nam ni izšlo. Želim si le, da se bo stanje pri Primorju uredilo in stabiliziralo ter da bodo ostali v drugi ligi. Da ne bodo šli po stopinjah klubov, kot sta Domžale in Gorica. Situacija je težka, a upam, da bodo splavali ven. Res bi bilo žalostno, da nam tako klubi propadajo," mu ni lahko, ko spremlja usodo ajdovskega kluba.

Janez Strajnar je pri Primorju nazadnje kot trener vratarjev pomagal glavnemu strategu Tončiju Žlogarju, po izpadu Ajdovcev v drugo ligo pa je zapustil prestolnico burje. Foto: Aleš Fevžer

Zdaj dela pri Dobu. Na povabilo predsednika Bojana Gasiorja se je priključil delu pri tretjeligašu, kjer skrbi za vratarje in njihovo glavno nalogo. "Zadovoljen sem. Zdaj sem tudi blizu doma. Med kariero sem prebil ogromno časa na cesti v avtu. To te obremenjuje, pri Dobu pa imam dobre pogoje za delo v urejenem okolju. Najlepše je, da sem spet na igrišču in spet uživam,"  nam je priznal, kako je v kratkem obdobju, ko je bil brez zaposlitve, po svoje trpel, saj je močno pogrešal zelenice ter delo z vratarji.

Pri Dobu je vpet v klubske zadeve, pomaga tudi pri strokovnih vprašanjih v mladinski šoli. "Spet sem aktiven na igrišču. To me osvobaja in osrečuje. To mi daje motiv in energijo za vse druge stvari v življenju poleg nogometa,"  izžareva srečo in zadovoljstvo, vse skupaj pa je podkrepil s svojim značilnim vedrim nasmehom.

Nikoli ni hotel zapustiti nogometa

Da bo ostal zvest nogometu tudi v njegovi drugi karieri ter se ne bo preizkusil kje drugje, denimo na področju podjetništva, nepremičnin ali gostinstva, je vedel že pred koncem kariere.

Pri Interblocku, s katerim se je v Evropi odpravil na številna gostovanja, je branil do leta 2010, nato pa po koncu kariere prestopil v trenerske vode. Foto: Aleš Fevžer

"O tem, kaj bom počel, sem začel resno razmišljati že zadnji dve leti, ko sem še branil pri Interblocku. Prav videl sem se v trenerskem delu. Neizmerno uživam v delu z vratarji. Zaradi tega sem po končani karieri tudi sprejel takšno odločitev. Imel sem to srečo, da sem takoj prejel povabilo s strani Interblocka in se preizkusil kot trener vratarjev članske ekipe. Temu primerno sem se izobraževal in se strokovno usposabljal, obenem pa sem tudi užival. Vsrkaval sem nove ideje in informacije. Dandanes je nogomet postal posel, v katerem moraš stalno spremljati nove trende. Moraš se izobraževati, saj se, kot vsak šport, stalno razvija. In to z ekstremno hitrostjo. Temu primerno se moramo trenerji obnašati. Če hočeš biti uspešen, moraš spremljati razvoj nogometne igre,"  noče na tem področju prav nič zamuditi, ampak ostati aktiven. To mu še vedno uspeva. Po vseh desetletjih dela.

Želja? Tako uživati, kot je njegov oče v delavnici.

Bi glede na njegovo navezanost sploh preživel brez nogometa, če bi mu denimo zaklenili vrata vseh stadionov? "Oh … To bi pa bila žalost. Velika žalost. Že kot otrok sem občudoval očetovo predanost poklicu mizarja. Želel sem si, da bi nekoč v življenju opravljal poklic, v katerem bi užival tako kot on. Do zadnjega dneva je prebil v delavnici. Njemu je bila to svetinja. Tako kot sam doživljam nogomet, je on doživljal mizarstvo. Do svojega 84. leta je bil v delavnici. Vsako jutro se je z veseljem odpravil na delo. To je ta kvaliteta – da v življenju opravljaš poklic, ki te osrečuje in ti polni življenje ter te izpolnjuje. Da se ukvarjaš s tistim, kar ti daje energijo in vsak dan zahteva od tebe, da boš še boljši. Da nikoli ne obstaneš in ti ni dolgčas,"  je vse, kar je nekoč občudoval pri očetu in njegovi strasti do mizarstva, našel v nogometu.

Z nogometom je pozitivno zasvojen že od mladih let in tako bo tudi v prihodnje. Janez Strajnar ga enostavno živi. Foto: R. P.

Brez nogometa si resnično ne zna predstavljati življenja, čeprav v njem ni vselej izkušal le lepih, temveč občasno tudi grde stvari. "Nogomet je vedno nepredvidljiv. Je nekakšna vzporednica z življenjem. Tako ga tudi dojemam. Da ti ogromno življenjskih vrednot in izkušenj. Neizmerno sem mu hvaležen za vse, kar mi je vrnil," je izčrpen, a nadvse prisrčen klepet ob kavi sklenil legendarni vratar, eden najbolj prepoznavnih obrazov 1. SNL v obdobju državne samostojnosti. Več kot zasluženo.

Sportal Nekoč nadobudna odbojkarica je vzljubila svet športa v ozadju in uspela v svetovnem merilu

Sportal Aleš Čeh se v takšnem svetu preprosto ne znajde

Sportal Ob izgubi dolgoživega rekorda veselje, ponos, pa tudi kanček obžalovanja

Sportal Alja Varagić o odločitvi za novo poglavje: Prednost sem dala materinstvu

Sportal Profesionalno kolesarstvo je služba, Adam Jordan je želel avanturo in jo je zdaj dobil