Druga kariera
NK Olimpija
NK Maribor
Nedelja, 6. 9. 2026, 13.00
1 ura, 2 minuti
Druga kariera (478.): Aleš Čeh
Aleš Čeh se v takšnem svetu preprosto ne znajde
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,22
Aleš Čeh je dres slovenske izbrane vrste oblekel 74-krat. Med strelce se je vpisal enkrat, leta 1995 na gostovanju v Mehiki.
V Sloveniji se z legendarnim statusom ne more pohvaliti veliko nogometašev. Eden izmed izbranih je zagotovo Aleš Čeh. Nepozabni kapetan zlate Katančeve generacije je zaljubljen v Olimpijo in graški GAK, a zelo spoštuje tudi Maribor. Po koncu bogate kariere je zaplaval v trenerske vode. Več kot desetletje je pomagal Srečku Katancu in zadnjih sedem let preživel v Aziji. Kaj pa 58-letni Ljubljančan počne zdaj? O tem in še čem, vse skupaj je popestril s številnimi prigodami iz preteklosti in kritičnim razmišljanjem, se je razgovoril v rubriki Druga kariera.
Nenavaden prizor. V Sloveniji ste že več letnih časov zapored, česar v zadnjem obdobju, ko ste delovali v tujini, niste bili vajeni. Še lani ste bili denimo dejavni v Uzbekistanu.
Res je. Zadnjih sedem let moje trenerske kariere sem preživel v tujini, zdaj pa sem že deset mesecev doma. Po tako dolgem obdobju v tujini mi, pošteno povedano, kar ustreza, da sem doma. Tudi družina je s tem zadovoljna. Lahko rečem, da smo si vsi skupaj kar zaslužili ta počitek.
Doživljate ta počitek zgolj kot zatišje pred viharjem in vsakodnevno pogledujete v smer, da bi čimprej nadaljevali trenersko pot?
Niti ne. Ostajam pa vseeno tesno povezan z nogometom. Podrobno spremljam dogajanje v ligah, tako slovenski kot tudi uzbekistanski, kjer poznam vse igralce. Vem, kako dihajo, in vneto spremljam njihov razvoj. Zanimivo ga je takole spremljati z distance, ko te do njih ne veže več nobena odgovornost.
Seveda gledam tudi druge nogometne tekme, zlasti tiste največje v Evropi, kot tudi tiste na najvišji ravni, kot je bilo nedavno svetovno prvenstvo. Zanima me, v katero smer gre nogomet. Kam se razvija in kakšni so trendi. Vsak trener želi namreč slediti trendom. Tudi sam nisem nobena izjema.
Nazadnje je v članskem klubskem nogometu deloval v sezoni 2012/13, ko je bil trener velenjskega Rudarja. Nato je sprejel ponudbo Srečka Katanca in se pridružil strokovnemu vodstvu slovenske članske reprezentance.
Lahko kakovost slovenske lige ocenjujemo tudi na podlagi številnih letošnjih spodrsljajev njenih klubov v Evropi, kjer je izjema le Celje?
Zagotovo. Slovenska liga je v padcu. V nogometu pač velja pregovor, kolikor je denarja, toliko je tudi muzike. Celje je veliko investiralo. Ima lastnike, ki vlagajo v nogomet, kar v drugih klubih ni ravno stalnica. To, da noben ne pomaga, je največji problem slovenskega nogometa. Moralo bi se vključiti gospodarstvo, da bi bilo tako kot nekoč, ko je imel vsak klub nekega sponzorja iz svojega okolja. Država in nogometna zveza bi morali v tej smeri narediti več, ker …
Koliko pa lahko sploh plačaš igralcem v slovenski ligi? S toliko denarja, kot ga imaš na voljo, boš dobil temu primerne igralce. Vsak trener pa je odvisen od igralcev. Če ima dobre, bo najbrž tudi uspešen. Če pa ima omejene oziroma manj sposobne, bo težko napravil kak rezultat. To dobro nakazuje primer Celja. Denarja ima dosti, lahko si privošči zelo dobre okrepitve, zato je nekaj povsem normalnega, da ustvarja takšne rezultate.
Starši imajo v glavi le denar, ki ga bo dobil otrok
Vas kot nekdanjega kapetana Olimpije skrbi tako stanje v Stožicah? Med navijače sta se zavlekla apatija in nezadovoljstvo. Simpatizerji Olimpije preprosto ne verjamejo več viziji vodstva.
Po tisti izredni sezoni (2024/25, op. p.), ko so pri Olimpiji razprodali celotno ekipo, je bil storjen korak nazaj. Niso pripeljali adekvatnih zamenjav. So takrat varčevali ali kaj drugega? Tega ne vem. Morda niso imeli srečne roke pri izbiri novih igralcev? Tudi to se lahko zgodi. Lahko pripelješ kvalitetnega igralca, a se mora ta vklopiti v ekipo. Tako pa se v vseh ekipah dogaja preveč sprememb, čas za adaptacijo igralcev pa je prekratek.
Klubi bi se morali odločiti, da bodo delali na daljši rok. Predvsem me moti, da ne vključujejo svojih mladih igralcev.
Nekdanjega kapetana slovenske izbrane vrste moti, da klubi v Sloveniji zapostavljajo svoje mladince in jih ne vključujejo v člansko moštvo v večji meri.
To leti na Olimpijo?
Ne le na Olimpijo. Tudi preostali začnejo bolj ali manj vključevati mlade igralce šele takrat, ko ni na voljo denarja. Pozabljajo pa, da so ti mladi igralci v klubu že od šestega, sedmega ali osmega leta. Starši za te otroke plačujejo vadnine. Ko pride otrok do staža mladincev, me zelo moti, da dvema ali trem najbolj izstopajočim v mladinski vrsti ne omogočiš priložnosti v prvi članski ekipi. To me res moti.
Nepojmljivo mi je, da mora potem posredovati nogometna zveza in prek pravila zahtevati od klubov, da dajo v igro mlade igralce. Po vsem tem se sprašujem, kaj je sploh bistvo nogometnih šol, ki jih imajo klubi. Zgolj jemati vadnine od staršev otrok ali tudi koga vključiti v člansko ekipo?
Res pa je tudi, da se veliko mladih igralcev proda. Na žalost takšnih, ki še niso dozoreli kot osebnosti. Velikokrat se potem zgodi, da pridejo nazaj razočarani, največkrat v slabšem stanju kot so odšli. Tu vidim težavo. Ne dela se na dolgi rok.
Če ni denarja, je res težko. Če bo tuji klub za 16-letnika ponudili milijon evrov, njemu pa 200 tisoč evrov plače, potem zagotovo ne bo ostal v Sloveniji. Zagotovo.
Pred desetimi meseci se je vrnil iz Uzbekistana in čaka na novega delodajalca. To je njegov najdaljši premor, odkar se ukvarja s trenerskim poslom.
Postajajo ob tem moteč dejavnik tudi starši, saj v prevladi izjemno visokih finančnih zneskov, ki krožijo v nogometu, vidijo priložnost, kako bi lahko po omenjenem bogastvu in zvezdništvu segel tudi njihov sin?
Težko je. Vsak starš želi za svojega otroka najboljše, a pri tem mnogi res tudi pretiravajo. Ko pride ponudba iz tujine, starši preprosto verjamejo menedžerju. Ne prepričajo se o tem, kako bo njegovemu otroku v tujini, kakšne načrte imajo z njim, kje bo živel in kaj bo delal. V glavi imajo pač le denar, ki ga bo dobil.
Zato je tudi tako veliko primerov, ko se fantje po letu, dveh ali treh, ko v tujini bolj ali manj sploh ne igrajo, vrnejo domov v slabšem stanju, kot so bili takrat, ko so zapustili domovino. Sovrstniki, ki so ostali v Sloveniji, jih vmes dohitijo. Nekateri jih celo prehitijo.
Tistim, ki se vrnejo v Slovenijo, ni lahko. Prišli so nazaj in izgubili voljo, saj obravnavajo vrnitev v Slovenijo kot korak nazaj. Kako takega fanta prepričati in motivirati, da bo dal na vsakem treningu sto odstotkov? Redki so takšni, ki se najdejo in so tako zreli, da nastalo okoliščino dojamejo kot spodbudo za naprej.
"Želel sem se iti na pošten način, a sem bil v zmoti"
Ste oče Tima in Marka, ki sta nekoč spadala med obetavne slovenske nogometaše, a si nato nista zmogla ustariti tako velike in prepoznavne kariere, kot ste jo vi oziroma vaš pokojni oče Anton Čeh.
Prihajam še iz stare nogometne šole. Mislil sem, da otrok ne potrebuje menedžerja, ampak le dobro igro na igrišču. Žal sem se motil. Povedal sem jima, da morata sama s svojimi igrami doseči to, da jih bo nekdo videl, prepoznal in vzel. Povedal sem jima, da njun oče zagotovo ne bo nikogar poklical in jima česa olajšal. Tega je sicer ogromno v slovenskem nogometu. Pač veze in poznanstva. No, te igre se nisem šel. Želel sem se iti na pošten način, a sem bil v zmoti.
Nogometne čevlje sta obula tudi njegova sina Tim in Mark Čeh. Tim je nekaj časa nosil tudi dres Olimpije, Mark pa je v 1. SNL zbral en nastop za Domžale. Pozneje sta nadaljevala kariero v avstrijskih nižjeligaških klubih.
Danes v nogometu brez menedžerja žal ne gre. Menedžerji krojijo tudi klubske politike. Če mu boš rekel za enega igralca, ti jih bo pripeljal še 15, ki jih nima kam dati. To pa avtomatično odžira mesto mlajšim igralcem. Tako vidimo izredno majhno število mladincev, ki se prebijejo med člane, saj so klubi prepolni igralcev, ki jih vodijo menedžerji. Žal je tako.
Dinastija Čeh ima uveljavljeno ime v slovenskem nogometnem okolju. Tri generacije so dosegale odmevne dosežke, vaš oče je bil sploh prvi nogometaš Maribora, ki se je v zgodovini preselil v Ljubljano in oblekel dres Olimpije. Sta morda Tim in Mark na svoji poti okusila prekletstvo bremena slovitega priimka?
Tudi možno. Vseeno pa sta se imela v nogometu lepo. Ko sem bil še sam nogometaš, so bili prisotni povsem drugačni časi. Ko sem leta 1992 odšel v Avstrijo in zapustil prvaka Olimpijo, so me predstavniki GAK prišli v Slovenijo gledat kar nekajkrat. Dobro so premislili o tem, ali bi me kupili, saj je bilo takrat omejeno število tujcev. Večkrat so se pozanimali o meni, o mojem značaju in podobno. Danes je to zvodenelo.
Moj srbski kolega Vlado Radmanović, s katerim smo sodelovali v Iraku in Uzbekistanu, mi je rekel, kako v današnjem nogometu sploh ni pomembno, koliko znaš, ampak le to, koga poznaš. Vse bolj sem prepričan, da je imel prav. Je izkušen človek in ve, kaj govori.
''Zlatko, ti samo stoj, bom že jaz tekel zate.''
Ko ste vi igrali nogomet, je bilo torej neprimerljivo drugače?
Nepojmljivo mi je, da športni direktor v pogodbo igralcev zapiše, koliko ima zagotovljenih igralnih minut. To zahteva veliko menedžerjev. Kako lahko potem deluješ kot trener, če pride do tebe športni direktor in zahteva, da igralec odigra tekmo? In zaradi tega ne igra nekdo, ki je morda za dva razreda boljši igralec? Kaj boš rekel tistemu igralcu? Kako boš zadržal avtoriteto med igralci? To se mi zdi nelogično. V takšnem svetu se ne znajdem, preprosto nisem takšen trener.
Vedno bom kot Srečko Katanec postavil v igro tistih 11 igralcev, ki si najbolj zasluži nastopiti. Oziroma tistih 11, ki je najbolj povezanih med seboj, da bodo lahko skupaj dosegli dober rezultat.
Kot pomočnik selektorja Srečka Katanca je sodeloval tudi z nekdanjim slovenskim reprezentantom Kevinom Kamplom.
Je kemija med igralci tako odločilna v nogometu?
Pa še kako. 11 Messijev skupaj zagotovo ne bi osvojilo svetovnega prvenstva. V ekipi moraš imeti hierarhijo. Moraš vedeti, kdo kaj dela. Igralci ne smejo biti ljubosumni drug na drugega. No, takšna je bila moč tiste naše generacije slovenske reprezentance. Vsi smo igrali za Zlatka (Zlatka Zahovića, op. p.), da bo z neko potezo odločil tekmo.
Spominjam se, kako sem mu velikokrat na tekmah govoril: ''Zlatko, ti samo stoj, bom že jaz tekel zate.'' Glede tega resnično ni bilo težav, saj sem vedel, da bo, ko bo dobil žogo, naredil nekaj zunajserijskega.
Torej ste nekoč tekli in trpeli za Zlatka Zahovića kot so Argentinci na nedavnem svetovnem prvenstvu za Lionela Messija?
Tako ja, nekaj podobnega. Vsa reprezentanca Argentine je letos tekla in se žrtvovala za Messija. A tako pač je, drugače ne gre. Če so odnosi pravi in se igralci med seboj spoštujejo, tako da ni nobenemu izpod časti to delati, potem ima trener lahko delo.
Je pa to v ekipi resnično težko doseči. To zahteva ogromno dela in pogovorov. Če pa ti uspe priti do tega, imaš lahko zelo dobre rezultate.
''Zlatko, ti samo stoj, bom že jaz tekel zate,'' je Aleš Čeh, neumorni garač v zvezni vrsti slovenske reprezentance, večkrat sporočal Zlatku Zahoviću.
Glede na vaše kritično razmišljanje o tem, kaj vse morajo upoštevati trenerji v slovenskih klubih in v kaj vse jih silijo športni direktorji, verjetno niste pretirano vpeti v željo, da bi nadaljevali vaše poslanstvo kot trener prvoligaškega kluba v Sloveniji?
Če bi mi kdo rekel, da mora ta in ta igralec odigrati toliko tekem ter da nimam prostih rok pri izbiri igralcev, potem rajši ne grem tja. V takem klubu se ne bi počutil dobro, saj bi vedel, da nekomu na klopi delam krivico. To pa zaradi tega, ker bi dal igrati nekoga, ki si tega mogoče ne zasluži.
Če pa bi se našlo kakšno okolje, kjer lahko sam odločam o tem, da igrajo res najboljši, potem pa bi se oprijel kakšnega dela, zakaj pa ne.
''Predsednik je le človek, ki daje denar v Olimpijo''
Si želite postati samostojni trener ali ostati pomočnik?
Vseeno mi je. Da bi moral zdaj pod nujno postati glavni trener? Te potrebe ne čutim. Do zdaj sem bil bolj ali manj pomočnik izvrstnemu strokovnjaku Srečku Katancu. Nikdar mi ni bilo izpod časti biti pomočnik. Od njega sem se veliko naučil, saj ima kot trener veliko znanja, hkrati pa tudi upošteva mnenja drugih.
Srečko nam je veliko dovolil. Pogosto je tudi upošteval naša mnenja, potekala je normalna komunikacija. Glavni trener je velikokrat v dilemi, skupaj s pomočnikom pa lažje razreši težave. Odlično sva se ujela in dolgo sodelovala. Res mi je žal, da sva morala lani zaradi njegovih zdravstvenih težav prekiniti sodelovanje.
Vaša nekdanja soborca iz zlate Katančeve čete, Zlatko Zahović in Darko Milanič, sta se po šestih letih vrnila v slovenski nogomet in v Mariboru uspešno začela nov projekt. Je to ideja in izziv več za vas, da bi šli po podobnih stopinjah in se v prihodnosti znova dokazovali v 1. SNL?
Zagotovo bi lahko v prvi ligi dobilo priložnost še več fantov iz naše generacije. Moramo pa vedeti, da je prišel Zlatko k Mariboru šele takrat, ko je investitor odprl denarnico. Prej ni bilo tako. Če imaš dobre igralce, boš imel tudi dobre rezultate. Če pa imaš igralce za dva ali tri tisoč evrov, dobrih rezultatov ne boš dobil. Vsak trener je pač odvisen od igralcev.
Zlatko Zahović in Darko Milanič sta se po šestih letih vrnila v Ljudski vrt. Vijolice so še edini neporaženi klub v tej prvoligaški sezoni.
Kar zadeva Zlatka in Darka, se lahko le zahvalim bogu, da sta se vrnila v slovenski nogomet. Imata ogromno znanja in izkušenj, tako da lahko dasta ogromno slovenski ligi. Vesel sem za njune rezultate.
Kako sploh doživljate NK Maribor? Ogromno je pomenil vašemu očetu, rojenemu Mariborčanu. Nenazadnje ste se v mestu ob Dravi rodili tudi vi, v karieri pa tudi odigrali sezono v vijoličnem dresu.
Maribor je Maribor. Vedno bo imel navijače, vedno bo imel najbolj obiskane tekme v Sloveniji. Je kot slovenski Split. Ljudje v Mariboru imajo zelo radi svoj klub. Navijače zelo boli, če se dogajajo neuspehi. Zato so se lani tudi zgodili tisti incidenti. Ljudje si to vzamejo k srcu.
Če se velika pričakovanja ne izpolnijo, sledijo razočaranja, ljudje pa včasih reagirajo tako, kot ne bi bilo treba. Zlasti navijači. V Mariboru vlada pravo nogometno okolje. Maribor bo vedno velik klub v Sloveniji.
V vašem najljubšem klubu, ljubljanski Olimpiji, je že dolgo prisotno nezadovoljstvo navijačev nad vodstvom, ki mu sporočajo, naj proda klub. Bi se lahko podobni prizori zaradi razočaranja pojavili tudi v Ljubljani?
Saj se eni in drugi malce posnemajo ter gledajo, kaj počnejo drugi. Potem bi lahko takšne neumnosti počeli tudi v Ljubljani, a to zame ni pravi način. Predsednik (Adam Delius, op. p.) je le človek, ki daje denar v Olimpijo. Pustimo zdaj, kako posluje. Takšni ljudje, ki bi se odločili za takšen posel, so redki. Takšne ljudi je treba spoštovati. Zdaj pa … Ko boš nekaj prinesel v klub, boš lahko imel neko besedo tudi pri odločanju. Dokler pa si samo navijač, je povsem v redu, če poveš svoje mnenje.
Predsednik Adam Delius je deležen številnih kritik s strani navijačev ljubljanske Olimpije.
Ne vem sicer, kakšni so odnosi glede komunikacije med navijači in predsednikom. Ta bi morala potekati v vsakem klubu z organiziranimi navijači. Sploh tako velikem, kot sta Olimpija in Maribor. Morala bi biti prisotna vez med navijači in vodstvom kluba, a se bojim, da tega pri Olimpiji ni. Navijači izražajo svoje mnenje, kot ga pač izražajo.
''Zanje smo bili Janezi. Smučarji, ki znajo malce igrati nogomet.''
Olimpijo ste spoznali v različnih obdobjih in klubskih podobah. Najprej ste imeli opravka s tisto, ki se je družila z velikimi imeni nekdanje skupne domovine Jugoslavije.
Nogometno sem zrasel na Kodeljevem pri Slovanu, nato pa zelo kmalu, že z 18 leti, odšel v Olimpijo, kjer sem začel nastopati v drugi zvezni jugoslovanski ligi. To je bila zame izredna izkušnja, saj je bila to zahtevna, prava ''kavbojska'' liga. Težko si zmagal na gostovanjih.
Bilo je skoraj nemogoče, če nisi imel kakšne povezave. Naš trener Šoškić jih je imel, tako da smo po treh letih prišli v prvo ligo, nato pa igrali proti vsem takratnim zvezdnikom jugoslovanskega nogometa.
Spomnim se, kako smo doma za Bežigradom po 11-metrovkah premagali Crveno zvezdo, ki je malce pozneje postala evropski prvak. Nogometaši smo morali takrat v Jugoslaviji ostati nujno vsaj do 28. leta, zato je bila liga zelo kakovostna.
Crvena zvezda je leta 1991 postala evropski prvak, dve leti pred tem pa za Bežigradom, kjer se je stiskalo 17 tisoč gledalcev, po izvajanju 11-metrovk izgubila z Olimpijo.
Nekdanja slovenska nogometna asa Vili Ameršek in Adriano Fegic sta nam v pogovorih za Sportal znala barvito opisati, kako zahtevna in nevarna so bila gostovanja v nekdanji Jugoslaviji.
Res je bilo težko. Navijači gostiteljev so vedno vedeli, v katerem hotelu bo spala Olimpija. Bili so glasni do treh zjutraj in pred hotelom predvajali glasbo, kar je bilo neznosno in moteče. Kakšnih drugih večjih provokacij pa niti ni bilo. Zunaj igrišča nisem čutil strahu.
Pač zanje smo bili smučarji. Niso nas zaničevali ali pričakali z grdimi besedami. Obveljalo je le pri tem, da smo bili zanje Janezi. Smučarji, ki znajo malce igrati nogomet.
Pa čeprav so Branko Oblak, Vili Ameršek, Marko Elsner, Srečko Katanec in še kdo v nekdanji skupni domovini dokazovali, da zmorejo rojeni Slovenci zelo dobro igrati tudi nogomet?
No, dobro, to je res. A kljub omenjenim mojstrom smo bili zanje še vedno zgolj smučarji. Proti Olimpiji so vsi že vpisali tri točke, še preden smo sploh prišli na njihov stadion. Nismo imeli ravno statusa Crvene zvezde ali pa Hajduka. Veljali smo za simpatično ekipo, proti kateri bodo zmagali.
Branko Oblak je spadal svojčas med najboljše nogometaše v Jugoslaviji.
Takrat je izstopala velika četverka jugoslovanskega klubskega nogometa. Sestavljali so jo Crvena zvezda, Dinamo Zagreb, Hajduk Split in Partizan. Zanje je stiskalo pesti tudi nemalo Slovencev. Ste bili takšni tudi vi?
Ne. Poznam veliko slovenskih nogometašev, ki so navijali za katerega izmed omenjenih klubov, meni pa je Olimpija predstavljala vse. Zanimalo me je le to, da sem igral čim bolje za njo.
Nedavno je po zahrbtni bolezni v 67. letu starosti odšel v nogometna nebesa Ivan Gudelj, nekdanji zvezdnik jugoslovanskega nogometa in splitskega Hajduka, ki je slovel po maratonskih pljučih, vsestranskosti v igri, borbenosti in požrtvovalnosti, najbolj pa izstopal v zvezni vrsti. V karieri in življenju ga je spremljala ogromna smola.
Bil je eden izmed mojih vzornikov. Zagotovo je bil takrat edo največjih imen. Lahko rečem, da je bil predhodnik Srečka Katanca v reprezentanci. Zelo sem ga cenil, a je moral na žalost zaradi bolezni pri 26 letih prenehati kariero. Ravno na svojem vrhuncu, ko bi moral iti k Realu.
Dobro se spominjam tega obdobja, bil sem še mladinec. Čez noč je bilo konec velike kariere Ivana Gudelja. Res žalostno.
V Jugoslaviji ste se lahko srečevali in primerjali s številnimi nogometnimi vrhunskimi imeni.
To je bila zlasti za nas mlade igralce neprecenljiva izkušnja. Lahko si igral proti igralcem, ki si jih še nekaj let pred tem gledal in občudoval zgolj na televiziji. Danes tega ni več.
Danes gredo kakovostni igralci prehitro v tujino, tako da se ne moreš z nikomer primerjati. Boljši igralci so že v tujini, s kom se boš potem primerjal? Od koga z dodatno kakovostjo se boš česa naučil? To v Sloveniji manjka.
Ko sem začel igrati za Olimpijo, je bil sicer moj mentor Peter Ameršek. Bil je kapetan in vodja slačilnice, vsi smo ga poslušali. Kar pa zadeva dobro voljo, sta bila največja šaljivca Stanislav Komočar in Peter Vončina. Bila sta kot dvojčka. V njuni družbi res ni bilo dolgočasno.
Peter Ameršek je pomagal Alešu Čehu na njegovi nogometni poti s številnimi nasveti.
"Če je bilo kaj narobe, sem bil že v dveh urah doma"
Pri Olimpiji ste po razpadu Jugoslavije odigrali še uvodno sezono v samostojni Sloveniji, v kateri se je za naslov potegovalo kar 21 klubov, nato pa se vrnili k zmajem poldrugo desetletje pozneje, ko so se v drugačni preobleki iz najnižjih lig vračali med elito.
Takrat sem začutil dolžnost, da moram pomagati Olimpiji, ki je takrat ostala na dnu. Nekaj sem moral narediti. To je vendarle klub, ki mi je dal vse. Tudi če nisi dobil niti tolarja, si moral klubu nekaj vrniti. Prišlo nas je veliko, ki smo tako razmišljali. Ogromno je bilo reprezentantov iz naše generacije.
Olimpiji smo pomagali, da se je že leta 2009 uspešno vrnila v prvo ligo. Na to obdobje me vežejo izredno lepi spomini. Toplo mi je v srcu, da sem tudi sam dal nekaj temu klubu, ne pa samo vzel od njega.
Prvič ste se v tujino podali leta 1992, po osvojenem naslovu z Olimpijo. Niste odšli daleč, saj ste izbrali ponudbo Gaka iz Gradca. Kako ste doživeli spremembo?
Avstrija je urejena država. Vedno je bila in vedno tudi bo. Tako je tudi v nogometu, kjer se v Avstriji obračajo bistveno večji denarji kot pri nas. Dobro delajo, veliko so vložili v razvoj akademij, kar se jim zdaj obrestuje. Če se prej niso mogli uvrščati na velika tekmovanja, so zdaj redni udeleženci. To ni slučajno, je pa vse povezano z denarjem.
V vsaki pokrajini so zgradili akademijo in potegnili noter vse najboljše mlade nogometaše. Trenerji so delali po programu nogometne zveze. Odločili so se za pravo pot in vzgojili ogromno dobrih igralcev. V Sloveniji česa podobnega ne moremo imeti, saj ni denarja. Če bi za tem stala država, bi bilo drugače, a očitno ni interesa, da bi se to naredilo.
Aleš Čeh si je pri graškem Gaku prislužil legendarni status. Tako je proslavljal osvojitev pokalne lovorike. Takrat je za Gak nastopal tudi hrvaški napadalec Igor Pamić.
V Gradcu ste igrali skoraj 12 let, izmed slovenskih nogometašev se lahko v tujini z daljšim nizom pohvali le Jan Oblak (Atletico), nato pa ste se pozneje vrnili h Gaku kot trener in ga vodili v tretji ligi. Tudi v tem primeru ste podobno kot pri Olimpiji izkazali ogromno pripadnost.
GAK je pač moj klub, v njem sem preživel kar 11 let in pol. V mojem srcu je takoj za Olimpijo. V Gradcu sem se dobro počutil. Bil sem blizu Ljubljane, nič mi ni manjkalo. Če je bilo kaj narobe, sem bil že v dveh urah doma.
Z Gakom smo dvakrat osvojili pokal, nastopali smo tudi v Evropi. Igrali smo celo s slovitim Interjem in ga namučili, saj smo izpadli šele po 11-metrovkah.
V sezoni 2011/12 je postal trener takratnega tretjeligaša GAK, ki se je vračal na pota stare slave.
V Gradec še kaj zahajate?
Občasno se še dobivamo z nekdanjimi soigralci. Včasih me klub povabi na kakšno tekmo in se odzovem.
Kaj pa Stožice? Obiskujete tudi tekme Olimpije?
Tekme Olimpije si raje ogledam doma. Za zdaj.
Če bi prišli v Stožice, bi zagotovo naleteli na topel sprejem ljubiteljev nogometa, saj v Sloveniji uživate status legende. Nenazadnje ste kapetan zlate Katančeve generacije, zato ne bi manjkalo trepljanja po ramenih.
Tega je zdaj bistveno manj, saj me prepoznajo le še starejši ljubitelji nogometa (smeh, op. p.). Si pa za vsakega vzamem čas. Če se ustavi in mi nameni kakšno besedo, mi to polepša dan.
Najbolj toplo mi je pri srcu, ko pomislim, da smo nekaj naredili za Slovenijo. Kako smo dvakrat združili ljudi, da so bili vsaj za kratek trenutek združeni v eno. To je nekaj neprecenljivega, kar ti ostane za vse življenje. Ponosen sem, da sem bil del te zgodbe.
"Velikokrat podcenjujejo Verdenika, kar je neprimerno"
Aleš Čeh je nastopal v dresu vse od začetka državne samostojnosti pa do leta 2002.
Z reprezentanco ste bili že od samih začetkov državne samostojnosti. Že od prve uradne mednarodne tekme z Estonijo v Talinu, ko ste leta 1992 remizirali z 1:1.
Ja. Sem bil pa zraven tudi pri prvi neuradni tekmi Slovenije. Še krepko pred to tekmo v Talinu. Odigrali smo jo proti madžarskemu drugoligašu ZTE na Madžarskem, in to kar na pomožnem igrišču. Takrat sploh ne bi imeli dresov, če nam ne bi priskočil na pomoč Branko Elsner. Prinesli so jih neposredno pred tekmo. Dan pred tekmo smo med treningom tudi ugotavljali, kako je mrzlo, in da bo tiste, ki bodo sedeli na klopi, pošteno zeblo. Takrat v reprezentanci sploh nismo imeli bund. Takrat je Branko hitro urgiral, tako da so nam že prihodnje jutro iz Avstrije pripeljali vsaj deset bund.
Brane je bil res legenda, začetnik slovenskega nogometa. Ogromna hvala mu gre za naše začetke. Takrat sploh nismo vedeli, kam sodimo in kako se bo vse skupaj razvijalo. Ali bomo topovska hrana drugim ali vendarle enakovredni velikim? Brane nam je s svojimi izkušnjami na začetku veliko pomagal. Kapo dol tudi njemu.
Reprezentančna nogometna pravljica je prišla s selektorjem Srečkom Katancem. Takrat je bilo glede logistike v izbrani vrsti že bolje poskrbljeno, selektor pa je uvedel tudi pravilo, da mora biti reprezentanca nastanjena v boljših hotelih.
Zveza se je pač počasi razvijala. Vsak začetek je težak, potrebovali smo čas. Ne gre prezreti tudi dela selektorja Zdenka Verdenika. On je tisti, s katerim smo začeli. Tudi mi smo potrebovali čas. Morda rezultati niso bili najboljši, a vsaka ekipa potrebuje čas, da bo konkurenčna drugim. Zdenko je naredil ogromno dela. Velikokrat ga podcenjujejo, kar ni primerno.
Ko nas je vodil, smo bili še mladi in neizkušeni, Srečko pa nas je prevzel, ko smo že imeli nekaj izkušenj. Z njim smo se ujeli, dal nam je tisto prepotrebno energijo.
Zveza se je razvijala počasi, a je šlo iz leta v leto na boljše. Srečko je uvedel pravilo, da mora biti reprezentanca v najboljših hotelih. Da mora imeti najboljše pogoje. Tako je bilo tudi, ko sem z njim delal v tujini. Vedno je imel takšne zahteve. Po njegovih besedah se pač mora videti razlika med reprezentanco in klubom.
Srečko Katanec je Slovenijo prvi popeljal na veliko tekmovanje. Na Euru 2000 je osvojila dve točki.
Selektor Katanec vam je zaupal tudi vlogo kapetana. V vas je očitno prepoznal energijo vodje, pozneje pa vas je izbral še za pomočnika.
Bila sva enaka tipa igralcev. Oba sva bila garača na igrišču. Na nogomet so naju družili podobni pogledi. Nato me je povabil v reprezentanco in sva uspešno sodelovala še v strokovnem vodstvu.
Bi bilo morda drugače, če Mihajlović ne bi bil izključen?
Prva in za mnoge najlepša slovenska nogometna pravljica se je zgodila na Euru 2000. Na prvi tekmi se je pri vodstvu s 3:0 nasmihala idilična zmaga nad ZR Jugoslavijo, a je nato sledilo groznih šest minut. In šokantno izenačenje na 3:3.
Se zgodi. Do takrat je bilo res idealno. Pred nekaj leti sem si prvič doma pogledal to tekmo. Bil sem res ponosen na to, kako smo odigrali. Takrat je bila naša generacija na vrhuncu. Igrala je najboljši nogomet. Na žalost so prišle črne minute z Jugoslavijo, a se to zgodi. Tako je pač moralo biti. Pomanjkanje izkušenj z velikih tekmovanj je prineslo svoje. Vseeno smo ponosni na dosežke.
Aleš Čeh na zgodovinski prvi tekmi Slovenije na velikem tekmovanju, ko je v dramatičnem srečanju v Charleroiju remizirala proti ZR Jugoslaviji (3:3). Tako se je potegoval za žogo s srbskim zvezdnikom Vladimirjem Jugovićem, ki je takrat igral za milanski Inter.
Kako pa ste se takrat počutili na igrišču, ko vas je tekmec po 0:3 iz minute v minuto bolj dohiteval?
Ko sem razmišljal o tem, se mi zdi, da bi bilo morda drugače, če ne bi bilo izključitve njihovega igralca (Siniše Mihajlovića, op. p.). Ne vem. Ali smo po tisti izključitvi že pomislili, kako bomo lahkotno pripeljali tekmo do konca? Ne vem. Nekaj se je pač zgodilo. Izključitev je bolj koristila njim kot pa nam.
Malce moraš imeti tudi športne sreče. Dali so tri gole in osvojili točko. Njihov selektor Vujadin Boškov je poslal v igro Piksija (Dragana Stojkovića, op. p.), ta pa je nato obrnil tekmo. Tekmeci so bili nedvomno kakovostni.
Ste uvrstitev na SP 2002 doživljali manj čustveno, saj vemo, da je prvič, kar zadeva velika tekmovanja, vendarle prvič?
Niti ne. Vseeno je bilo to prvo svetovno prvenstvo za nas. Na mundial smo šli zelo samozavestno, saj v kvalifikacijah nismo izgubili niti enkrat. V Južno Korejo smo se odpravili optimistično, naš cilj je bil, da napredujemo v drugi krog. Na žalost se to ni zgodilo. Odigrali smo bistveno slabše od pričakovanj.
Aleš Čeh na zgodovinskem prvem srečanju Slovenije na svetovnih prvenstvih. Katančeva četa je izgubila proti Španiji z 1:3, kapetan pa je imel opravka tudi s takratnim zvezdnikom španskega nogometa Luisom Enriquejem, današnjim uspešnim trenerjem PSG.
Na SP 2002 ste bili za razliko od Eura 2000 tudi kapetan, saj se je vmes že poslovil Darko Milanič. Kako je sploh biti kapetan na velikem tekmovanju, ko te doleti posebna vloga že pred začetkom srečanj?
To je res nekaj več. Neka čast, neki ponos. Odgovoren si za celo ekipo. Če pride do česa, si ti tisti, ki naj bi pomiril igralce in poskrbel, da se na igrišču vse odvija brez težav. Če obstajajo problemi zunaj igrišča, jih skušaš sam rešiti. Če pa ti ne gre, jih pač rešuješ z drugimi ljudmi.
Moraš tudi predvideti, kaj se lahko zgodi. Sploh če kdo ni zadovoljen. V nogometu so tudi nezadovoljneži. Denimo med tistimi, ki ne igrajo. Dolžnost tebe kot kapetana je ta, da ga s pogovorom zasučeš v pravo smer. Da mu rečeš, kako je selektor tisti, ki je glavni in odloča o vsem. Prepričati si jih moral, da so verjeli, kako bo Srečko naredil tako, kot bo najboljše za ekipo.
"Zaradi tistega dogodka nisem spal tri, štiri noči"
Neverjetna moč nogometa je pokazala svojo čudežno veličino tudi v Sloveniji. Dvakrat ste združili državo, ne glede na vse razlike in razdelitve ste poskrbeli, da je Slovenija dihala kot eno. Ko pa je prišlo do incidenta v Južni Koreji in je odmeval spor med selektorjem Srečkom Katancem in najboljšim igralcem Zlatkom Zahovićem, pa je nogomet čez noč razdelil Slovenijo na dva pola.
Videli smo, kako so bili ljudje, ko je prišlo do tega dogodka, čustveno povezani z nami. Do tega seveda ne bi smelo priti, ljudje so se na žalost razdelili. Težko je bilo to gledati. Vendarle smo bili ena ekipa. A tudi to se dogaja v nogometu. Nekaj dni pred Zlatkom je moral iti domov Roy Keane. Po Irski se je to zgodilo še nam.
Srečko Katanec je pričakoval na SP 2002 vse kaj drugega kot spor z najboljšim strelcem in igralcem že po prvem srečanju.
Slovenija je vsaj za nekaj časa postala ena najbolj odmevnih nogometnih novic na številnih svetovnih medijih.
Če se zgodi kaj takega, je to super za medije, za ekipo pa ne.
Sploh za kapetana, saj vas je dočakala še nehvaležna naloga, ko ste morali javno prebrati skupno izjavo igralcev.
To je bil moj najtežji govor v življenju. Vsi igralci smo se podpisali pod to izjavo, nato pa sem jo prebral. Kolikor so bili to težki trenutki, tako težko je bilo to brati. To je bil šok tudi za nas. Zaradi tistega dogodka nisem spal tri, štiri noči.
Moram pa povedati, da smo skoraj že zgladili vse, dokler ni prišlo do enega novinarskega vprašanja, na katero je Zlatko odgovoril malce narobe. Po tem je šel v nič ves naš trud. Pa smo se zelo trudili.
To zadevo bi se dalo rešiti, a je nekaj prišlo vmes. Novinarji so šli levo in desno z vprašanji. Če bi takrat pustili reprezentanco bolj pri miru, bi bilo mogoče še vse v redu.
Torej bi se dalo še rešiti spor in bi lahko Zlatko Zahović ostal v Južni Koreji?
Da. To se je dogajalo dva, tri dni po tekmi s Španijo. Še pred sprejeto odločitvijo, da mora iti Zlatko domov. Težave smo skušali rešiti s pogovorom. Velikokrat smo sedeli skupaj s takratnim predsednikom nogometne zveze Rudijem Zavrlom in se pogovarjali, kako speljati zadeve, da bi ostali skupaj.
Kot kapetan sem zagovarjal stališče, da moramo ostati vsi skupaj do konca svetovnega prvenstva in potem to reševati v Sloveniji. Bili smo že blizu tega, a se je v eni noči, v enem intervjuju, vse skupaj podrlo. Poti nazaj ni bilo več.
Takrat nam je bilo zelo turobno. Zlatko je odšel, mi pa smo se zavedali, da moramo biti v Južni Koreji še dva tedna ter odigrati še dve tekmi. Verjemite, da pod vplivom tega dogodka ni bilo nikomur lahko – tako vodstvu kot igralcem. Ni bilo več tistega smeha v slačilnici, ki nas je dolga leta spremljal. Vse je viselo nad nami, vzdušje ni bilo najboljše.
Slovenija se je od SP 2002 poslovila s porazom proti Paragvaju (1:3), na katerem se je med strelce vpisal Milenko Ačimović. To je bila zadnja tekma Aleša Čeha v državnem dresu.
Na svetovnem prvenstvu ste odigrali še zadnjo tekmo s Paragvajem (1:3), nato pa se odločili za konec reprezentančne kariere.
Vendarle sem bil star že 34 let.
Za ''zimzelena'' Cristiana Ronalda ali Luko Modrića ste bili, če se lahko pošalimo, še skoraj mladinec.
No, pustimo to (smeh, op. p.). A vsak pri sebi ve, kdaj je konec. Že pred svetovnim prvenstvom sem razmišljal v tej smeri, ta dogodek pa je dokončno prevesil odločitev k temu, da se poslovim po tekmi s Paragvajem.
Vsak trener bi moral najprej nekaj let delati z otroki
Aleš Čeh se povsem strinja z razmišljanjem nekdanjega hrvaškega nogometnega zvezdnika, zdaj pa prvega operativca zagrebškega Dinama Zvonimirja Bobana.
Kariero, v kateri ste za izbrano vrsto zbrali 74 nastopov, ste nadaljevali le še v klubskem nogometu. Pozneje ste se vrnili k Olimpiji in v njenem dresu tudi sklenili nogometno pot.
To je bilo obdobje, ko sem že vzporedno začel trenersko delo in treniral otroke. Začel sem tam, kjer mislim, da je treba, da bi začel vsak trener. Z otroki. Zvonimir Boban je enkrat dejal, da bo, če se bo kdaj lotil trenerskega dela, začel iz nič. Torej da bo pozabil na svojo igralsko kariero. Izkušnje mu bodo zagotovo prišle prav, kar pa se zadeva trenerski posel, je dejal, da ne ve prav nič o njem. In če bo kdaj trener, bo začel iz nič. Tako, kot se je kot nogometaš začel učiti v mladih letih, se bo začel učiti še kot trener v starejših letih. To je edina prava pot.
Ko si nogometaš, drugi skrbijo zate, tako trenerji kot tudi ekonom in preostali. Tvoja naloga je le, da prideš na trening in se preoblečeš, vse drugo te že čaka. Trening opravljaš tako, kot ti reče trener.
Ko pa si ti trener, pa je tako, da si ti tisti, ki mora voditi ekipo. Na vsakem treningu moraš voditi 20 igralcev. To je drugačno delo, ki se ga je treba naučiti. Zelo malo je primerov, da boš kot igralec naredil licenco in bil že naslednje leto uspešen članski trener. To so prej izjeme kot pravilo.
Še kot nogometaš Olimpije se je v zmajevem gnezdu že lotil trenerskih izzivov.
Pa ste takrat lahko časovno uskladiti obveznosti? Vendarle ste še igrali za Olimpijo, hkrati pa že učili najmlajše?
Izšlo se mi je, saj smo usklajevali termine. Vodil sem ekipi U-12 in U-14. Vsi trenerji ponavadi začnejo z mlajšimi kategorijami. Tam se veliko naučiš. Tam morda še lahko napraviš napako in vidiš, kaj moraš pri sebi popraviti.
Tudi pri otrocih prihaja do konfliktov, ki jih moraš reševati. Pozneje te to čaka tudi pri članski ekipi. Vsak trener bi moral najprej nekaj let delati z otroki, da dobi trenerske navade, šele nato pa presedlati med člane.
Danilo Popivoda je bil naš dobri varuh
Kdaj pa ste odigrali zadnjo tekmo v karieri?
Ob koncu sezone 2008/09, ko se je Olimpija uvrstila v prvo ligo. Na stadionu ŽAK smo igrali revijalno tekmo z Aluminijem, saj smo si že zagotovili napredovanje. Resda smo jo izgubili, a je bilo vseeno veliko slavje. Večina starejših igralcev je potem, ko je Olimpija dosegla želeni cilj, prenehala.
Nogometne čevlje je postavil v kot pri 41 letih.
Vas ni mikalo, da bi simbolično odigrali vsaj še eno tekmo v prvi ligi?
Ne. Svojo nalogo smo naredili, to je bilo to. Že tako smo bili prestari. Takrat smo hoteli že uveljavljati mlajše soigralce. Na vratih je tako Robert Volk prepustil mesto 16-letnemu Janu Oblaku. Tudi sam sem trenerju Janiju Pateju večkrat govoril, naj namesto mene v igro postavi koga izmed mlajših. Takrat sem imel že 41 let, tako da mi je bilo jasno, kaj bo naslednji korak.
Ker pa ste vzporedno že opravljali vlogo trenerja, verjetno ni bilo dvomov, kaj želite početi v drugi karieri?
Niti malo. Želel sem pač ostati v nogometu. Odločil sem se za vlogo trenerja. To me je veselilo. Začel sem z mladimi, se veliko naučil, potem pa mi je bilo lažje preskakovati v višje kategorije.
Moram pa povedati, da sem se veliko naučil tudi od Danila Popivode. V reprezentanci je bil pomočnik Srečka Katanca, nato pa sva sodelovala tudi pri Olimpiji. Imel nas je rad, mi igralci pa njega. Tako v reprezentanci kot pri Olimpiji je bil naš dobri varuh. Vedno je bil nasmejan, vedno pozitiven, vedno tudi delaven. Vedno ti je bil pripravljen pomagati. Vladalo je obojestransko spoštovanje.
Veliko se je naučil tudi od priljubljenega in legendarnega "slovenskega Črnogorca" Danila Popivode (1947–2021), dobrega varuha igralcev tako pri Olimpiji kot tudi slovenski reprezentanci.
Skušal sem ga posnemati, ko sem bil pomočnik Srečka. Če so imeli igralci težave, so raje šli do mene kot pa selektorja in sem potem te zadeve najprej reševal jaz. Za nekatere stvari sem rekel, da jih bom skušal rešiti, pri nekaterih pa sem lahko igralcem le pojasnil, da bo pač tako, kot je rekel selektor Katanec, in se od tega ne bo odstopalo. To so razumeli.
Vaša trenerska kariera je bila razgibana. Bili ste tudi selektor kadetov, pomagali Dušanu Kosiću pri Olimpiji, pa vodili GAK in Rudar Velenje, nato pa od leta 2013 pomagali Srečku Katancu. Tako po koncu igralske kariere niti niste imeli priložnosti za daljši počitek.
Imate prav. Zdaj v Ljubljani doživljam najdaljše obdobje, odkar sem brez nogometa. Že deset mesecev. A mi, kot sem vam že poudaril, to kar ustreza. Saj še spremljam tekme. Na nekatere tudi hodim. Nazadnje sem si ogledal v živo tekmo tretje lige, zanima me tudi druga liga, bil sem tudi na tekmi deklet. Slovensko prvo ligo pa gledam po televiziji, tako da sem še v nogometu.
Prve trenerske izkušnje v 1. SNL je pridobival kot pomočnik trenerja Dušana Kosića pri Olimpiji.
Kakšno pa je vaše mnenje o Sloveniji in njenem razvoju, glede na to, da ste bili veliko let v tujini?
Kar zadeva vlaganje v nogomet, smo to področje kar malce zanemarili. Ne vem, kako je v drugih športih, a država daje po mojem mnenju premalo za šport. Po eni strani država govori, da si želi, da bi se čim več otrok ukvarjalo s športom, da jim ne bi hodile po glavi druge neumnosti, a je treba za to tudi nekaj dati. Država daje premalo, da bi se otroci razvijali. Zlasti v mlajših kategorijah.
Treba bi bilo pomagati. Tako kot v Jugoslaviji, ko je prišel predstavnik oblasti in rekel določenemu podjetju, da bo sponzoriral tiste in tiste ter dajal toliko na leto. In je šlo. Zdaj pa smo vsi odvisni od neke dobre volje. Ne vem. Premalo je tega, vsaj tako zaznavam stvari v nogometu.
Igrišč za otroke imamo absolutno premalo. V mladinski ligi morajo trenirati na četrt ali pa na pol igrišča. Če bo šlo tako naprej, tu ne bo napredka. Potem pa prideš v Avstrijo v akademijo, pa imajo tam šest igrišč. Kako bi se potem še želel z njimi primerjati? Potem pa se za glavo držimo, kako so lahko Avstrijci tako dobri.
Brez igrišč ne bo napredka. Tudi brez dobrih trenerjev v mlajših kategorijah ne bo napredka. Kdaj boš otroka naučil? Kdaj boš naredil dobrega nogometaša, ki ga boš nato uspešno prodal? Le tako, če boš imel celo, urejeno in polito igrišče, da bo žoga hitra. A kaj, ko to stane, tega denarja pa pri nas žal še ni. Če bomo hoteli narediti kak korak naprej, bomo morali iti v tej smeri, sicer bomo cepetali na mestu, drugi pa nas bodo na žalost prehitevali.
