Druga kariera
Nedelja, 30. 8. 2026, 18.56
2 tedna, 2 dneva
Druga kariera (477.): Aleš Tomič
Ob izgubi dolgoživega rekorda veselje, ponos, pa tudi kanček obžalovanja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,46
Aleš Tomič je od letos nekdanji slovenski rekorder v teku na 1.500 metrov. S tem nazivom se je lahko hvalil skoraj četrt stoletja.
Leto 2026 je v slovenski atletiki leto rekordov. Zdi se, da najboljši časi padajo eden za drugim. V začetku poletja je na primer Anej Čurin Prapotnik zrušil skoraj dvajset let star državni rekord Matica Osovnikarja v teku na 100 metrov, posebej pestro pa je bilo predajanje štafete v teku na 1.500 metrov, v katerem je lastnik novega najboljšega slovenskega dosežka zdaj Žan Rudolf. Popravil je skoraj četrt stoletja star rekord Aleša Tomiča. Ta je gost tokratne Druge kariere in v tej ima tudi imeniten vpogled v slovensko atletsko prihodnost.
Slovenski atlet Žan Rudolf je 23. maja letos na mitingu v Bruslju s časom 3:38,92 dosegel nov državni rekord na 1.500 metrov in tako izboljšal skoraj četrt stoletja staro najboljšo slovensko znamko na tej razdalji. Rudolf je rekord že po dobrem tednu predal Roku Marklju, ki je najprej 1. junija v Pragi tekel 3:38,23, nato 17. junija v Montreuilu še hitreje, 3:37,25. Rudolf je rekord vzel nazaj 26. junija na memorialu Borisa Hanžekovića v Zagrebu, ko je 1.500 metrov pretekel v času 3:34,23. To je (za) zdaj nov slovenski rekord.
Dogajanje v teku na 1.500 metrov je bilo torej to pomlad in poletje nadvse pestro, čas pa zato več kot primeren, da smo stopili v stik s človekom, ki se je z naslovom najhitrejšega Slovenca na tej razdalji hvalil zadnjih 24 let. Ta človek je danes 49-letni Dolenjec Aleš Tomič, izjemno dolgoživo rekordno znamko 3:39,29 pa je postavil 8. julija 2002 v Zagrebu.
Veselje, ponos in kanček obžalovanja
Občutki ob predaji rekorda so mešani, nam je priznal v smehu. "Zagotovo, da. Sam sem sicer trdno prepričan, da so rekordi za to, da se rušijo, in tudi ta Žanov dosežek je naravnost izjemen. Vesel sem zanj ter navdušen nad to generacijo slovenskih tekmovalk in tekmovalcev, ki dosegajo res velike stvari, priznam pa, da je prisotnega tudi kanček obžalovanja. Še pred kratkim sem bil namreč slovenski rekorder na 1.500 metrov, zdaj pa nisem več."
"Zanimivo pa je, da je tisti tek 3:34 Žan tekel v Zagrebu, prav na tem memorialu Borisa Hanžekovića, kjer sem leta 2002 tudi sam postavil rekord," je še izpostavil zanimivo naključje. Pa je res naključje? Vemo namreč, da obstajajo hitre in malo manj hitre atletske steze. Zakaj? "Da, res so razlike. Nekoliko mehkejša podlaga pomeni izgubo časa, saj noga v podlago udarja kot kladivo in ta energija se na mehkem malce izgubi, pri trših podlagah pa je izkoristek večji. Se pa to veliko bolj pozna v šprintih, kjer štejejo stotinke. V daljših tekih je učinek manjši, seveda, pa vseeno je. So pa trše proge za srednje- in dolgoprogaše nevarne, pritiski na sklepe so večji in sčasoma se zgodijo obrabe. K sreči se na daljše razdalje teče po notranjih progah, ki so večinoma nekoliko mehkejše."
Ni tako preprosto
Pa se na srednjih progah sploh teče na rekorde, na čas, ali je pomembnejša taktična borba, razporeditev moči in s tem tek na uvrstitev? "Res je, da 1.500 slovi kot zelo taktičen tek, veliko je odvisno od konkurence, tempa, zato poznamo narekovalce tempa, kar je tudi Žan. Tekmovalci spremljajo čase krogov na semaforju, vsekakor, ni pa to tako zelo preprosto, kot je včasih omenjal naš znameniti televizijski komentator Andrej Stare, ki je sproti ocenjeval, ali je tempo za rekord ali ne. Ogromno se namreč naredi v ciljnem sprintu, v finišu. Res pa je, da če je ritem hiter, potencialno rekorden, te to seveda dodatno ponese," pravi gost tokratne Druge kariere.
Lastnik nove najboljše znamke je Žan Rudolf.
Pogoji in oprema, o katerih so včasih le sanjali
Pričakuje, da se bo izboljševanje nadaljevalo, nenazadnje imajo današnji atletski asi poleg obilice talenta na voljo tudi boljšo opremo, boljše pogoje in na splošno sadove 20-letnega razvoja na vseh področjih. Izpostavil je karbonske vložke na šprintericah, brez katerih danes ne gre. "Saj smo jih uporabljali že mi, toda zdaj so del standardne opreme. Obutev se je v zadnjih letih zelo razvila," pravi. Napredovala je tehnologija na splošno, prav tako znanost o treningih, prehrani in vsem, kar sodi k optimalni pripravi vrhunskega športnika. "V mojih časih smo trenirali še bolj po občutku. Sam sem bil na primer na eni tekmi dober, potem pa mi ni bilo jasno, kako štiri dni kasneje nisem zmogel ničesar več. Šele na testiranjih pri doktorju Miliču se je izkazalo, da sem slabokrven. Moja krvna slika je bila v primerjavi s sliko nekega kolesarja čisto nekaj drugega, popolnoma neprimerljiva," se spominja. Tega danes ni, vrhunski športniki imajo odlično podporo in pogoje, o katerih so včasih, pa niti ne tako dolgo nazaj, lahko le sanjali.
"Težko je najti kandidate za vrhunski šport"
Tudi v Šolskem centru Novo mesto imajo zdaj prenovljeno tekaško stezo in na splošno odlične pogoje za razvoj mladih športnikov, ti pa se lahko napajajo tudi na znanju in izkušnjah generacij, kot je Tomičeva, ki zdaj vse te dragocene informacije delijo naprej. V primeru našega sogovornika je to nenazadnje tudi poklicna dolžnost. "Tako je, zdaj sem že 22. leto učitelj športne vzgoje na novomeški Srednji elektro-računalniški šoli in tehniški gimnaziji. Rad imam to delo, ko sem študiral na fakulteti za šport, kar je bila zame nekakšna logična izbira, čeprav sem okleval med tem študijem in fizioterapijo, nisem pričakoval, da bo delo z mladimi tako izpopolnjujoče. Vselej sem na voljo za nasvete, deljenje informacij, v šoli ali v atletskem klubu v mojem rodnem Šentjerneju."
Toda kot vodja in mentor v atletskih programih na šoli in v klubu se srečuje s težavami, ki jih imajo danes vsi športi. Najti nadarjene športnike in jih navdušiti, da se športu posvetijo stoodstotno. "Težko je najti kandidate za vrhunski šport, atletiko, čeprav imamo odlične pogoje. A te 'tehnikalije', kot jim pravim – gre za mobilne telefone, družbena omrežja ali videoigrice – mladini jemljejo ogromno pozornosti. To sem videl tudi pri svojih treh otrocih. Poleg tega je izbire ogromno, to obilje vsega pa jim vzame fokus, željo in voljo, da bi se popolnoma predali eni stvari."
Sam se je moral v mladih letih tudi potruditi, da je ujel treninge atletike. Na treninge v Novo mesto se je iz Šentjerneja kdaj odpeljal s kolesom, včasih je štopal. "Starši mi prevoza niso mogli zagotoviti. Ne, da ne bi hoteli, preprosto niso mogli. Situacija zame ni bila idealna, ampak ko naletiš na takšne prepreke, se izkaže ta predanost, ta trma, odločenost. Ko v šport vložiš toliko truda in časa, se potem potrudiš, da lahko treniraš. To ti ostane za celo življenje. Tudi zdaj ostanem kdaj v službi dlje, naredim nekaj več. To ti da šport, to pripravljenost, predanost, da se posvetiš določeni nalogi stoodstotno."
Prišel je do razpotja
"Težko je najti kandidate za vrhunski šport, atletiko, čeprav imamo odlične pogoje."
Izzivi se nato nadaljujejo skozi celotno kariero športnika. Čeprav so tako Tomič kot Markelj in Rudolf podirali slovenske rekorde, s temi teki niso zmagovali. Tomičeva kariera, tudi zaradi objektivnih okoliščin, slabših pogojev, slabše strokovne podpore in nenehnega pomanjkanja denarja, ni poletela v višave, o katerih je kot mlad tekmovalec zagotovo sanjal. Za nastope na olimpijskih igrah ali svetovnih prvenstvih se mu ni izšlo, v lepem spominu pa mu ostaja največje tekmovanje v njegovi karieri, evropsko člansko prvenstvo v Münchnu leta 2002. "Da, to je bilo istega leta, kot sem tekel državni rekord," pravi. Rezultata pa se ne spominja s prav velikim veseljem, s časom 3:50,19 je bil daleč od svojega osebnega rekorda in daleč od finala.
Njegova atletska kariera je bila kratka. Leta 2002 se je že spogledoval s koncem. Stroški so se kopičili, vse si je financiral sam, sponzorjev ni bilo, tudi njegov matični klub je bil majhen in brez sredstev. "Ob tem sem še diplomiral na fakulteti za šport in prišlo je do vprašanja, naj se še trudim z atletiko ali se posvetim karieri in družini? Do leta 2004 sem še nekako vztrajal, ampak je bil to res le še tek na ravni rekreativnega," pravi. Danes vrhunski atleti potrebujejo agenta, sam ga ni imel. Nekaj mitingov mu je uredil Borut Podgornik, menedžer in mož Helene Javornik, toda bilo je premalo in prepozno.
"Ko pridem na stadion, mi tartan zadiši. Prav zadiši!"
Leta 2004 se je tako popolnoma posvetil drugi karieri, poklicni in družinski. Družina Tomič pa ostaja športna. "Vesel sem, da smo moji otroci, kot tudi jaz in žena, v športnem pogledu kar zgledni. Vsi smo aktivni, vsi se gibljemo," je ponosen. Gibanje ostaja pomemben del življenja, nikakor pa ni nujno, da gre za vrhunski šport, še poudarja. Pa je glede na to, da prihaja iz tradicionalno bolj kolesarskih krajev, v mladosti morda obstajal kakšen dvom, kakšna možnost, da bi ga povleklo v drugačen šport? "Res je, to so kolesarski kraji in tudi sam imam seveda cestno kolo, specialko. Rad se odpeljem na te naše Gorjance, kjer je nešteto možnosti za čudovit izlet, ampak ko sem začel atletiko – in začel sem relativno pozno, šele po prvem letniku srednje šole – me ni nikoli zamikalo čisto nič drugega. To je bilo zame to. Za atletiko pa me je navdušila sestra. Še zdaj sem aktiven v našem klubu Šentjernej in pomagam, kolikor lahko." Atletika je še vedno njegova strast, pravi: "Ko pridem na stadion, mi tartan zadiši. Prav zadiši! Po toliko letih in toliko opravljenih kilometrih je pač tako."
Še vedno odpravljajo posledice korona krize
V zadnjih letih, sploh od koronske krize naprej, se veliko govori o padcu gibalnih sposobnosti pri slovenskih otrocih. Kot profesor športne vzgoje ima odličen vpogled v stanje in je tudi aktiven v različnih odborih, ki poskušajo izničiti posledice pandemije. "Korona je resnično naredila ogromno škodo. Ko so se dijaki vrnili v šolske klopi, smo ugotovili, da ne znajo hitro teči. V sprintih na 100 metrov so kar padali po tleh. V izolaciji niso razvili teh sposobnosti in stanje, čeprav se popravlja, še danes ni enako kot pred krizo. Dekleta so sicer že ujela raven izpred korona krize, fantje še ne. Čaka nas še nekaj dela. Je pa povsem razumljivo, v času izobraževanja od doma se je marsikdo tudi malce skril za računalnik," nam je razkril skrb vzbujajoče stanje.
Toda to bo stroka, kateri pripada, poskušala čim bolj temeljito izničiti. V teh dneh je že na polno zaposlen z različnimi izobraževanji, učiteljskimi konferencami in pripravami na novo šolsko leto. Šolske počitnice se končujejo, s septembrom se za učitelje in učence začenja nova sezona. Srečno!
