Druga kariera
Krim Mercator
Nedelja, 23. 8. 2026, 14.30
3 tedne, 1 dan
Druga kariera (476.): Alja Varagić
Alja Varagić o odločitvi za novo poglavje: Prednost sem dala materinstvu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,17
Gostja Druge kariere je nekdanja rokometašica Alja Varagić.
Zdaj že nekdanja slovenska rokometašica Alja Varagić je lani končala svojo športno pot. Po koncu prve kariere je njeno življenje trenutno povsem posvečeno vlogi mame, v kateri se je prvič preizkusila že med rokometno potjo. "Mislim, da bi se na področju pozornosti in priznavanja športnic, ki so mamice, dalo narediti še veliko več, ker nas je res veliko, veliko stvarem se je treba odreči," opozarja 35-letna nekdanja slovenska reprezentantka, ki je s Slovenijo nastopila tudi na olimpijskih igrah v Parizu.
Medtem ko se njene nekdanje soigralke že vneto pripravljajo na začetek nove sezone, pa povsem drugačno poletje preživlja Alja Varagić, nekoč Koren, ki je lani napisala zadnje poglavje v svoji karieri. 35-letna nekdanja rokometašica se je po težavah s poškodbo in želji po širitvi družine odločila, da bo rokometno žogo postavila v kot in se za začetek v celoti posvetila materinstvu.
Decembra lani je tako na svet pozdravila drugo hčerko, ki se je pridružila pet let starejši sestrici, rojeni leta 2020. Varagićeva je tako začetek svoje druge kariere posvetila družini, ob tem pa opozarja, da se še vedno premalo govori o želji in odločitvi, da profesionalne športnice že med kariero postanejo mame, ter o tem, koliko je ob tem odrekanja in stvari, ki ob športnem blišču ostanejo v ozadju.
Dnevi se ji vrtijo okoli hčerk, starejša bo decembra dopolnila šest let, mlajša pa bo upihnila prvo svečko.
"Ko sem med kariero dobila prvo hčerko, je v bistvu mož prevzel vodilno vlogo in je bil večinoma on z njo doma, zdaj pa sva malce zamenjala vlogi, saj je on kot nekdanji košarkar zdaj agent, tako da mu služba vzame ogromno časa. Velika prednost je tudi to, da imava okoli sebe družino, ki nama ogromno pomaga – ampak trenutno je moja primarna služba to, da sem mama (smeh, op. p.)," je ob kavi v domžalski kavarni ob spremstvu hčerke in moža, nekdanjega košarkarja Miloša Varagića, razlagala nekdanja rokometašica.
Mama in profesionalna športnica
Vrhunski šport zahteva popolno predanost. Treningi, tekmovanja, potovanja, regeneracija in nenehen pritisk rezultata puščajo malo prostora za karkoli drugega. Zato je odločitev za otroka med kariero še toliko večjega pomena. Kot pravi Varagićeva, se športnica takrat sooča z vprašanjem, kako bo združila materinstvo in šport.
"Najpomembneje je, da si pripravljen, ker preprosto potrebuješ pomoč. Midva sva se veliko pogovarjala in on je rekel, da bo dal košarko malce na stran, tako da je v tistem trenutku pretehtala moja kariera. Pri tem je res težko, da te veliko ni doma, ker zamujaš stvari, ki jih šele zdaj opažam pri drugi hčerki. Zaradi prvenstva me ni bilo doma ob njenem prvem rojstnem dnevu, ampak takrat sem se tako odločila zavestno. Želela sem si še igrati, vedela sem, da sem še zmožna tega, da je moje telo še vedno pripravljeno. Tudi v klubu so bili zelo razumevajoči in so mi takoj ponudili novo pogodbo. Vmes sem se dobila tudi s kondicijskim trenerjem, ki mi je bil zelo v pomoč, da sem bila praktično pol leta po rojstvu hčerke že na igrišču," razlaga Varagićeva, ki se je lani potem odločila za dokončno slovo.
Že zadnji dve sezoni, ko je igrala, je bilo to v ozadju njenih misli. "Pred tisto zadnjo sezono sem že rekla, da bi rada, da je to moja zadnja sezona, da nočem vmes pretirano premišljevati. Potem pa sem si še novembra poškodovala križno vez, tako da je bila potem lažja odločitev, da se vse skupaj konča, zrastla pa je tudi želja po širitvi družine," pravi.
"Zagotovo vse skupaj pride za tabo, večkrat smo se s puncami pogovarjale, da če si smučar, greš lahko pozimi vedno na smuči, jaz pa ne morem ravno vzeti žoge in metati proti golu, če sem sama. Težko je, ko greš na tekmo lige prvakinj in veš, da tega občutka, ki si ga imel takrat, ko si pritekel na igrišče, ne bo več. A kljub temu se mi zdi, da je bila to čisto prava odločitev v trenutku, ko sem se odločila. Pa tudi ne pogrešam treningov, vseh potovanj, paše mi čas doma, z družino, da imam končno v celoti čas samo za to, si pa puščam odprta vrata za nazaj," v obdobju začetka druge kariere razlaga 185 centimetrov visoka nekdanja članica Krima in slovenska reprezentantka.
Spomin na nastop na olimpijskih igrah.
Po rojstvu prve hčerke po pol leta že nazaj na igrišče
O športnicah, ki se za otroka odločijo že med aktivno kariero in morajo svoje telo, treninge, tekmovanja in materinstvo uskladiti na način, ki zahteva ogromno poguma, discipline in podpore, se po njenem mnenju še vedno govori premalo. "Zagotovo se o tem ne govori veliko, že na splošno o ženskem športu ni veliko debat, če že, se govori bolj v slabšalnem smislu. Sem pa videla, da ima nekdanja članica Krima Andrea Lekić profil na Instagramu, kjer govori o teh stvareh, a mislim, da bi se dalo na tem področju narediti še veliko več, ker je mamic športnic res veliko, veliko stvarem se odrekajo in včasih je lepo, da bi se jih malce več omenjalo."
Po rojstvu prve hčerke je bila po pol leta že nazaj na igrišču. "Zdaj bi bilo drugače, tudi zato, ker sem starejša, telo je šlo še čez določene poškodbe in strese. Potem ko vidiš, da zamujaš nekatere druge stvari, ti na koncu to pretehta nad športom in preostalimi stvarmi. Sem pa res hvaležna, da so mi v času kariere vsi pomagali, tudi trenerji, tako v klubu kot potem selektor v reprezentanci. Dragan Adžić je to dobro razumel in vedel, da nas bodo tiste, ki imamo otroke, trenutki z najmlajšimi še dodatno motivirali. Po uvrstitvi na olimpijske igre je obdaril tudi naše najmlajše, češ da so prispevali k uspehu, to res cenim."
Odprta vrata za novo pot
Ob vzgoji dveh hčerk in skrbi za družino, ki sta njena prioriteta, pa si v prihodnosti pušča odprta vrata tudi za nove poslovne izzive. "Bile so že neke priložnosti, a sem dala prednost materinstvu, želela sem si biti s hčerkama, imam in pustila sem si čas. Tudi možu lahko malce priskočim na pomoč pri njegovem poslu. Si pa predstavljam, da bi lahko ostala v športu, ne sicer v trenerskem smislu, temveč v kakšni drugi vlogi. Šport in rokomet imam še vedno zelo rada, rada grem na tekme, jih spremljam, tega dela ne morem kar odrezati, ker je bilo to dolgo časa moje življenje, glavni del njega. Rada sem počela, kar sem počela, in to se ne bo nikoli spremenilo."
Zagotovo je prisotnega tudi nekaj strahu, pravi. "Tako je bilo tudi že pred petimi ali šestimi leti, ko se je prikradla kakšna takšna misel o koncu kariere, ker preprosto kot športnik po koncu športne poti nimaš izkušenj z delovnega področja. Bil je privilegij, da sem lahko živela svoje sanje skozi šport. Vem, da me čaka zdaj nek nov nepopisan list in da so šle čez to tudi druge punce, tako da bom šla tudi jaz. Ob tem mi ogromno pomeni, da imam res ves čas podporo tako moža kot tudi družine."
Kar 13 sezon je nosila dres Krima.
Zvesta Krimu in reprezentanci
V času profesionalne kariere je kar 13 sezon preživela v vrstah Krim Mercatorja, ki je v tem času postal njen "dom" in s katerim je spisala številne lepe zgodbe o uspehu. Dve leti je preživela tudi na Madžarskem v vrstah kluba Erdi VSE. "Gotovo se ob omembi Krima najprej spomnim na tisto prvo tekmo lige prvakinj, ker je bila finančna situacija takrat takšna, kot je bila. Vse se je zgodilo zelo hitro, ekipa je bila pomlajena in smo morale nekako mlade igralke skočiti v ospredje. V ponos mi je, da sem tako dolgo igrala za en klub, sploh za Krim, in moram reči, da imam res lepe spomine. Bile so tudi težke situacije in težki trenutki, a smo se vedno znova našli. Sem pa vesela, da sem bila dve leti tudi na Madžarskem, da sem okusila igranje v tujini. Ničesar ne obžalujem in to je glavno. Krim bo za vedno moj drugi dom, vedno se rada vračam tja in vedno bom velika navijačica," pravi nekdanja rokometašica.
Še posebej se ji usta v nasmeh razlezejo ob omembi reprezentance, s katero je pot končala na olimpijskih igrah leta 2024 v Parizu, z uvrstitvijo, kamor so s soigralkami spisale zgodovinsko poglavje slovenskega rokometa. "To je neka stvar, ki je ne moreš opisati. Nikoli si nismo niti upale na glas reči, da bi rade nekoč igrale na olimpijskih igrah, ker moramo priznati, da slovenski ženski rokomet ni na ravni nekaterih drugih držav. A res smo garali najprej za uvrstitev tja, ob trenerju, ki je res verjel v nas, dobili smo veter v krila in nekako se nam je ponudila priložnost, da spišemo zgodovino. Ko nam je to uspelo, pa … nepopisno. Tudi končati reprezentančno pot na olimpijskih igrah je bilo lepo, na vrhuncu. Bil je čas, da prepustimo mesto mlajšim igralkam, me starejše pa smo sklenile pot na takšen način. Mogoče ljudje včasih pozabijo, da takšne stvari niso samoumevne, upam, da se to še kdaj ponovi, bo pa treba za to pošteno garati."
Posebni spomini jo vežejo na izbrano vrsto.
Finance in ženski ekipni šport
V času kariere pa ni bilo vselej samo lepo, prav tako je jasno, da je finančna realnost ženskega športa pogosto precej drugačna od moškega, predvsem ko je govora o ekipnem športu. "Ko si sam ali v paru, še nekako gre, ko pa je tu še družina, se pogledi spremenijo. Zato tudi razumem, da zdaj mnogo punc daje kot prioriteto šolanje in izobrazbo, včasih tega ni bilo, saj je bil rokomet, šport in potem dolgo nič. Mogoče se zdaj malce vse spet spreminja nazaj, da punce bolj živijo za rokomet, a tukaj bi bila potrebna konkretna sprememba za premik navzgor. Žalostno je, da je tako, a res se vse začne in konča pri financah. Jaz jih seveda razumem, ker moraš razmišljati o položaju, v katerem si, in z glavo skozi zid preprosto ne gre."
S finančnimi nihanji se ves čas spopadajo tudi pri Krimu, ki je šel zadnja leta skozi težka, pa tudi malce manj zahtevna obdobja. "Ko sem bila jaz še v pogonu, so se stvari odvijale tako, kot smo se dogovorili. Potem pa je sledil zasuk v drugo smer, zgodila se je menjava trenerja … Težko je, ker imaš neke cilje, želje, a ne steče. Vem, da so punce in strokovni štab dajali vse od sebe, da bi nekaj iztržili iz te sezone, a ni šlo. Sledili so rezi, začetek na novo. Mislim, da se kljub vsemu dela dobro z mladimi igralkami, gradijo ekipo, ki pa bo pač potrebovala več časa, da se dvigne, a že to, da imajo mesto v ligi prvakinj, je zlata vredno. Tudi rokomet po Evropi se malce spreminja, ekipe so bolj izenačene, tako da upam, da bom lahko v prihodnje kot navijačica s tribune pospremila še kakšen odmeven uspeh."
"Vidim, da si dekleta res želijo, imam občutek, da se vse skupaj spet malce dviguje, sploh v reprezentanci," pravi in upa, da bodo tudi klubi v Sloveniji to nekako videli, ker razen Krima ni nekega zaledja. "Verjamem, da bo prihodnost svetla, je pa res, da je reprezentanca vedno zgodba zase. Tu igrata duša in srce, to je nekaj posebnega in vem, da se tudi mlajša dekleta tega dobro zavedajo. Mogoče se je korak naprej naredil tudi pri spremljanju dogajanja, zdaj so družbena omrežja, ljudje vedo, kdaj igrajo tudi mlajše generacije, ko smo bile me, se še ni dalo spremljati nikjer kvalifikacij za olimpijske igre (smeh, op. p.). To nas je takrat precej bolelo, potem pa so sledile čestitke. A to je pač navijaška kultura, ko si na vrhu, so vsi zraven, ko ti ne gre, vsi izginejo. Verjamem, da bo z več pozornosti lažje tudi za naprej. Mislim, da ni vse tako črno, kot menijo nekateri, in verjamem, da je možnost, da se naši uspehi še presežejo."
S ponosom gleda na prehojeno pot
Petintridesetletna nekdanja športnica danes s ponosom gleda na prehojeno pot. Ponosna je na vse, kar ji je uspelo. "Vedno sem si želela še nekaj več, ampak to je cilj športa, vedno si želiš še korak dlje, drugače nima smisla, da si v tem. Pogosto me kdo vpraša, ali mi je žal, da nisem preizkusila še več tujine, pa vedno odgovorim, da ne. Želela sem si uspehe doživeti s Krimom, bilo je veliko težkih trenutkov, a tudi ogromno lepih. Ponosna sem, koliko časa je klub že v ligi prvakinj, tudi v trenutkih, ko ni bilo lahko, pa je klub vedno živel. Dokazale smo, da se da, tudi z manjšim proračunom in ekipo, na katero mogoče ne računa skoraj nihče. Ponosna sem na vse trenutke, seveda najbolj na olimpijske. Ko enkrat mine želja, pa je čas za slovo, pri meni so na to dodatno vplivale še poškodbe. Po vsaki poškodbi je bilo težje iti nazaj, najti zagon. Po zadnji sem samo rekla, da naredimo rehabilitacijo tako, da bom lahko normalno živela, brez nekih omejitev."
V prvi vrsti ji je rokomet dal res velika prijateljstva. "Že z Ano Gros, za katero so vsi menili, da sva nasprotnici, sva zgradili res veliko prijateljstvo. Rokomet me je naučilo tudi to, kako biti organiziran, discipliniran in kako se odzvati v težkih situacijah, vse to mi koristi tudi zdaj. Včasih se zaradi tega še zdaj malce težje sprostim, ker imaš v glavi ves čas, kaj zdaj, pa si potem večkrat rečem, da se mi ne mudi, da je urnik zdaj povsem moj, da se da vsemu prilagoditi. Zagotovo mi bo to koristilo tudi za obdobje, ki sledi, ko bo čas za novo službo," proti prihodnosti pogleduje Varagićeva, ki se veseli vsega, kar prihaja in kar ji bo prinesla druga kariera.
"V prvi vrsti si želim lepo vzgojiti svoji dekleti in uspeti v vsem, kar sem si in si bom še zadala. Želim si uživati v času, ki prihaja, predvsem pa mirnega, družinskega življenja, pa tudi potovati še na kakšen drugačen način kot samo to, da vidiš letališče in dvorano (smeh, op. p.). Zdaj se veselim odkrivanja sveta s hčerkama in družino. Zelo se veselim vsega, kar prihaja. Sicer ne vem, kam točno me bo pot odpeljala naprej, ampak mi čar predstavlja tudi to, da si puščam odprta vrata, da vidim, kam me bo poneslo," je z nasmeškom še dodala nekdanja slovenska športnica.
Več iz rubrike Druga kariera:
