Profesionalno kolesarstvo je služba, Adam Jordan je želel avanturo in jo je zdaj dobil

Sportal Adam Jordan v rekordnem času prekolesaril Slovensko turnokolesarsko pot

Adam Jordan je 23-letni ultrakolesar iz Kostanjevice na Krki. Foto: Gaja Hanuna Triindvajsetletni Adam Jordan je nekaj dni po turnokolesarskem podvigu okrog Slovenije, ki ga je zmogel v vsega šestih dneh, 21 urah in 20 minutah, na pogovor za Siol.net, seveda, prikolesaril. No, ne iz domače Kostanjevice na Krki, temveč z drugega konca Ljubljane. Zanimanja zanj je bilo v medijih toliko, da je kolesaril na intervjuje iz medijske hiše v medijsko hišo. A nas je zanimalo še kaj drugega kot le izzivi 1.841 kilometrov in 52 tisoč višincev čez drn in strn po Sloveniji. Kdo je pravzaprav mladenič, ki je bil član cestnokolesarskih ekip Adria Mobil in Ljubljana Gusto, in zakaj je pri vsega 20 letih specialko zamenjal za gravel kolo.

"Ko sem prišel do članov, je ljubezen do kolesarstva začela izginjati"

Adam Jordan je odkrito spregovoril o menjavi svoji kolesarske kariere. Foto: Gaja Hanuna "Začel sem nekje pri desetih letih s cestnim kolesom, se pravi v kategoriji dečki. Potem sem počasi prišel do mladincev, članov. Ko sem prišel do članov, sem ugotovil, da je ljubezen do kolesarstva, ki sem jo imel, začela izginjati. Ampak ne zato, ker ne bi rad kolesaril, ampak zato, ker je toliko drugih stvari poleg kolesa. Dejansko moraš podrediti celotno življenje, če hočeš postati profesionalni kolesar. In sem si rekel: mogoče pa to ni razlog, zakaj sem začel s kolesarstvom, zakaj sem užival na kolesu," je začel razlagati svojo zgodbo Jordan. "Tako da sem se počasi odmaknil v makadam oziroma gravel kolesarstvo. Takrat je bilo to najbližje tistemu, kar sem si želel. Potem pa se je tudi ta šport začel razvijati podobno kot cestno kolesarstvo, šlo je prav tako v profesionalizem. Zdaj pa sem se našel v dolgoprogaških izzivih. Vedno sem najbolj užival na kolesu, ko sem šel na neko dolgo vožnjo in sem zraven videl različne stvari, nove poti, razglede in tako naprej."

"Ko si profesionalni kolesar, moraš prilagajati svoje življenje kolesarstvu. To pa ni bila stvar, ki sem si jo želel."

Adam je svoj kolesarski smisel našel na gravel kolesu. Foto: Gaja Hanuna

Kot deček ni imel kolesarskega idola, a je takrat še sanjal, da bi postal profesionalni kolesar. "Nekako se mi je zdelo, da bi bilo zelo dobro na tak način živeti oziroma da je to lahko neka sanjska služba. Ko uživaš v tem, kar delaš. Ampak ko sem bil vse bližje temu, se mi je odmikal ta užitek kolesarstva. Kolesariti sem začel, ker sem rad hodil na kolo. Ne zato, ker bi rad delal na primer intervale, ampak zato, ker sem užival v dogodivščini, ki ti jo da kolo." Profesionalizem pa so še bolj kot same tekme intervalni treningi, strogo predpisana prehrana … In zato ni več želel, da bi kolesarstvo postalo njegova služba. "Na začetku sezone 2023 sem še vozil cestno kolo, potem pa sem se odločil, da to ni pot, po kateri bi rad nadaljeval. Ko si profesionalni kolesar, moraš prilagajati svoje življenje kolesarstvu. To pa ni bila stvar, ki sem si jo želel."

"V ultrakolesarstvo pridejo samo tisti ljudje, ki res uživajo v tem športu"

Adam Jordan Foto: Gaja Hanuna Tako se je podal na samostojno pot gravel kolesarja, saj ekipa, ki bi se pri nas ukvarjala samo s tem, ne obstaja. "Takrat, leta 2023, se je komaj dobro začel razvijati. Tudi finančno ni bil idealen čas, da bi dobil kakšne pokrovitelje. Tako sem šel v to na svoje stroške. Eno leto sem vozil gravel, a se je šport začel hitro razvijati v profesionalizem, podobno kot cestno kolesarstvo, zato sem se odločil, da bi res rad ohranil samo ta avanturistični del kolesarstva." Leta 2023 je nastopil na svetovnem prvenstvu v gravel kolesarstvu, torej na tisti dirki, na kateri je naslov osvojil Matej Mohorič. Takrat se ga je prijel vzdevek makAdam.

"Gravel kolesarstvo poteka po lepih podlagah. Dirke so relativno kratke v primerjavi z dolgoprogaškimi izzivi. Recimo 200 kilometrov, mogoče 300 najdaljše, in se vozijo zelo hitro. Dolgoprogaške dirke pa potekajo na način samooskrbnosti, se pravi, da si za vse odvisen samo od sebe. Nimaš zunanje pomoči, nimaš nekoga, ki bi ti dajal bidone ali pri katerem bi spal v avtodomu. Za vse moraš sam poskrbeti. To tudi izloči finančni del, ni v ospredju ekipa ali kolesar, ki ima več denarja. In zato v ultrakolesarstvo pridejo samo tisti ljudje, ki res uživajo v tem športu," nam je opisal razliko med gravel in ultrakolesarstvom. Čeprav slednje ni tako prepoznavno v medijih, je zanimanja za tovrstne dirke med dolgoprogaši precej. Na dirko po maroškem gorovju Atlas se vsako leto prijavi med dva in tri tisoč tekmovalcev, sprejmejo pa jih samo 300.

Adam Jordan ne Slovenski turnokolesarski poti. Foto: Nicolo Blasi

"Uspeh ti več pomeni, ker si za vse sam, ker sam rešuješ težave"

Adam pravi, da je uspel v ultrakolesarstvu več vreden. Foto: Gaja Hanuna Zanj so tako danes 400- ali 500-kilometrske dirke že kar malo prekratke. Daljša kot je, več izzivov ponudi. "Res doživiš veliko stvari, se z marsičim soočiš, rešuješ težave. In potem ti uspeh več pomeni, ker si za vse sam, ker sam rešuješ težave. Obenem pa lahko uživaš v lepih razgledih. Doživiš toliko različnih stvari, da je to res izkušnja, ki je drugače ne bi nikoli doživel," razlaga z iskrico v očeh. Čeprav denar za uspeh ni pomemben, pa je še vedno dejavnik, da se lahko preizkušnje nekje v tujini, še posebej na drugi celini, sploh lahko udeležiš. Sam si mora zato poiskati pokrovitelje. "Tako ja, pravzaprav moraš – grdo povedano – prosjačiti oziroma iti do potencialnih sponzorjev in spraševati, ali bi jim bilo zanimivo, da bi te podprli. Tudi za ta del si sam."

V manj kot sedmih dneh je prekolesaril Slovensko turnokolesarsko pot

Zemljevid slovenske turnokolesarske poti Foto: Matic Klanjšček

A zadnji izziv in tudi največji doslej je našel doma. Ob desetletnici ustanovitve Slovenske turnokolesarske poti si je zadal cilj, da jo prekolesari v čim krajšem času. "Je že več kot eno leto, odkar je padla ideja, da bi odvozil to pot. Enkrat sva se s prijateljem pogovarjala, kaj bi bil dober izziv za odvoziti. In je padla ideja za Slovensko turnokolesarsko pot. Potem se je ideja razvila v to smer, da bi posneli tudi dokumentarni film. Da bi naredili promocijo za pot in obenem prikazali Slovenijo kot kolesarsko turistično destinacijo tudi izven cest. Pa da bi pokazali tudi pokrajine, ki niso tako izpostavljene kot Gorenjska. Notranjska in Koroška sta recimo manj izpostavljeni, a imata neokrnjeno naravo in sta zelo lepi."

"Vsi ti izzivi na neki točki niso več fizični, ampak so mentalni boj s samim seboj" 

Adam Jordan je Slovenijo obkrožil v sedmih dneh in naredil več kot 1.800 kilometrov in 52.000 višincev. Foto: Nicolo Blasi

"Treniral sem tako, kot bi se pripravljal na kakšno drugo dirko. Ker se mi zdi, da vsi ti izzivi na neki točki niso več fizični, ampak so mentalni boj s samim seboj. V bistvu gre za to, kako rešiš situacijo, ki ti je v tistem trenutku dana." Da je zmožen tako zahtevnih podvigov, letno na kolesu naredi od 20 do 25 tisoč kilometrov, kar znese skoraj tisoč ur. Uporabil je gravel kolo. "Ima vzmetenje in možnost za širše gume, da lahko greš po terenih, ki niso klasični. Zadaj imam torbo, v katero naložim stvari, ki jih imam s sabo. Ta izziv je bil dober test za kolo. Izkazalo se je, da je bilo več kot dovolj dobro. Nisem imel nobenih težav."

"So odseki, kjer ne moreš kolesariti, ampak moraš kolo porivati ob sebi"

Najtežje je bilo tam, kjer ni mogel kolesariti. Foto: Gaja Hanuna Za teh 1.800 kilometrov in 52 tisoč višinskih metrov vzpona si je zadal cilj, da jih premaga v petih dneh. Uspelo mu je v sedmih. Očitno je bila pot težja, kot je pričakoval. "Planinska zveza ima dnevnik oziroma po etapah razloženo, kje gre pot, kje se tudi hodi. Jaz tega nisem prebral in sem pričakoval, da bo veliko več kolesarjenja. Bilo pa je precej odsekov, kjer nisi mogel kolesariti in si jih moral prehoditi. Zato zdaj z veliko več spoštovanja gledam na to pot. Ker ima odseke, kjer preprosto ne moreš kolesariti, ampak moraš kolo porivati ob sebi." Tako je tudi več deset kilometrov osvojil na nogah. "Najtežji del je bil vsekakor v severovzhodni Sloveniji: Koroška, Savinjska, pravzaprav od Mariborskega Pohorja do Ljubljane. To je tudi najdaljši del Slovenske turnokolesarske poti, kjer obiščeš tudi največ planinskih koč, tako da moraš iti res velikokrat gor in dol. Meni je bil tudi najbolj nepoznan, sem pa zdaj videl, da je res lep del Slovenije."

Poglejte nekaj utrinkov z njegovega kolesarjenja po STKP (snemalec: Alan Bučar Vukšić):

"Prve štiri dni sem spal po štiri ure, zadnjih 48 ur pa sem odvozil v enem kosu"

S kolesom ni imel niti ene večje težave. Foto: Gaja Hanuna Bili so trenutki, ko se je vprašal, kaj mu je tega treba. "Vedno pridejo taki trenutki. Ampak nekako ta trenutek sprejmeš. Moraš si samo vzeti čas zase in se spomniti, zakaj to delaš. Mogoče pomisliš na druge stvari, ne pa samo na to, koliko je še do konca. In tako lahko premagaš te težke trenutke." Fizično ni bilo zahtevno samo zaradi premagovanja višincev, ampak tudi zato, ker je malo počival in spal. "Prve štiri dni sem spal po štiri ure, zadnjih 48 ur pa sem odvozil v enem kosu. Se pravi, sem se samo občasno ustavil za 20 minut in na hitro spočil, potem pa šel naprej." Hrano in pijačo si je ob poti kupoval v trgovinah in planinskih kočah.

"Niti ni bilo nekih čustev, mislim, da prav zaradi utrujenosti"

Ker je bil tako utrujen, se dosežka niti ni mogel veseliti. Foto: Gaja Hanuna Pa vendar izziv ni bil takšno trpljenje, kot si morda mislimo. "Vsekakor sem užival, drugače se tega ne bi lotil. Vem, da bi odnehal, če ne bi užival. Zaradi vseh teh razgledov, ki jih dobiš, veš, zakaj si se trudil in da je bilo vredno. Vedno si pot razdeliš na segmente in greš kos za kosom, da ti je lažje tudi mentalno obdelovati stvari, namesto da razmišljaš, da imaš še tisoč kilometrov do konca." Cilj je dosegel sredi noči, vidno utrujen. Na posnetku se zdi, da ni imel niti moči, da bi se poveselil uspešno opravljenega izziva. "Bilo je, kot bi se mi kamen odvalil od srca, ker sem vedel, da naslednji dan ne bo treba spet na kolo. Niti ni bilo nekih čustev, mislim, da prav zaradi utrujenosti. Zdi se mi, da bo to šele čez čas prišlo za mano."

Lepa promocija Slovenske turnokolesarske poti, sledi še dokumentarec

Adamu Jordanu je čestital in predal posebno spominsko usmerjevalno tablo in Dnevnik STKP tudi idejni oče STKP Jože Rovan. Foto: Manca Ogrin/PZS Namen je bil tudi promocija STKP, ki jo širša javnost res slabo pozna. Na poti ni srečal veliko kolesarjev. Seveda ni treba biti ultrakolesar, da se lotiš katere od etap. "Priporočal bi odseke od Slavnika proti Trdinovemu vrhu. Tam so res lepi, položni klanci, precej neokrnjena narava. Prav tako del okoli Črne na Koroškem ponuja vrhunske razglede. Priporočal bi tudi, da ljudje etape prilagodijo sebi. Če vidijo, da je kakšen del tak, da ga je treba prehoditi, naj se raje odpravijo po kakšni drugi poti do vrha, ki je morda lepša in bolj vozna. Pomembno je, da v kolesarjenju uživajo." Celotna pot je lepo označena s tablami, zemljevidi in modrimi markacijami.

Slovensko turnokolesarsko pot in Adamov izziv, kot ga je za objektivom videl Alan Bučar Vukšić, ki sicer sodeluje tudi s Tadejem Pogačarjem, bomo lahko še bolj natančno spoznali v dokumentarnem filmu, ki se bo premierno predvajal na 21. Festivalu gorniškega filma februarja 2027.

In naslednji izzivi?

Najprej počitek, nato naslednji izzivi. Foto: Gaja Hanuna Zdaj je zanj čas za počitek. Kdaj bo šel spet na kolo na daljšo razdaljo, še ne ve. "Po takih izzivih je zelo pomemben počitek, da telo pride nazaj k sebi, ker ga res postaviš pod velik stres." Pod tolikšnega ga še nikoli ni postavil. "Do zdaj je bila moja najtežja dirka po Atlasu, ki ima 1.400 kilometrov, ampak ni niti približno tako naporna, kot je bil ta izziv." V maroški Atlas se želi naslednje leto vrniti. Dolgoročno pa ga mikajo tudi še precej daljše preizkušnje. "Dva dogodka sta res dobra. Eden je Transcontinental, ki gre iz enega dela Evrope na drugi del. Drugi je pa Tour Divide, ki poteka po ameriški požarnoreševalni poti od kanadske meje do mehiške. To sta dva cilja, ki bi ju rad na neki točki doživel."

Sportal Devetkratni državni prvak v motokrosu pri 75 letih s starodobniki dirka na asfaltu

Sportal Pri 40 letih zamenjal šport in se ga kljub redni službi lotil kot profesionalec

Sportal Nekoč ambiciozna na igrišču, danes zahtevna podpredsednica v klubski pisarni