Druga kariera
Tadej Pogačar
Nedelja, 2. 8. 2026, 4.00
5 ur, 30 minut
Druga kariera (473.) – Blaž Debevec
Blaž Debevec: Pri 15 letih bi morali razmišljati o domači nalogi, ne pa o pogodbah
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,41
V rubriki Druga kariera gostimo nekdanjega kolesarja, danes kolesarskega trenerja Blaža Debevca.
"Opažam, da je pritisk ogromen. Ko se kolesar znajde v krču in razmišlja samo še o pogodbi, je to na dolgi rok običajno zelo slabo." Kolesarski trener Blaž Debevec brez ovinkarjenja opozarja na vse zgodnejši lov velikih kolesarskih ekip na mlade talente. Fantje, stari komaj 15 ali 16 let, že podpisujejo predpogodbe, razmišljanju o profesionalni karieri pa pogosto namenjajo več pozornosti kot treningu, dirkanju in življenju zunaj športa. Po njegovem se prav zaradi takšnih pritiskov lahko zgodi, da mladi preveč energije porabijo že v letih, ko bi se morali predvsem razvijati, učiti in v kolesarstvu uživati. V rubriki Druga kariera je spregovoril tudi o svojih začetkih, prvi zmagi, ki mu jo je prepustil nihče drug kot Tadej Pogačar, učenju iz napak, kolesarski infrastrukturi, šoferskemu bontonu in prihodnosti slovenskega kolesarstva.
Ko mu je Tadej Pogačar leta 2016 na dirki za Veliko nagrado otoka Vir prepustil zmago, Blaž Debevec še ni mogel vedeti, da bo njegov vrstnik kmalu postal najboljši kolesar na svetu, sam pa bo svojo prihodnost našel na drugi strani kolesarskega športa.
Debevec, letnik 1999, je nekdanji tekmovalni kolesar, ki je po koncu kariere ostal tesno povezan s športom. Trenersko pot je začel v Kolesarskem društvu Rog, današnjem Pogi Teamu, kjer je postopoma napredoval od dela z najmlajšimi do mlajših in starejših mladincev.
Letos se je podal na samostojno pot in v okviru svojega podjetja 6RaceCraft začel sodelovati s tekmovalnimi in rekreativnimi kolesarji. Njegov pristop temelji na celostni obravnavi športnika. Ne zanimajo ga le vati, številke in grafi, temveč tudi počutje, navade, življenjski ritem ter dogajanje na treningih in dirkah. Prepričan je, da več treninga ne pomeni nujno tudi boljšega rezultata, posebej pa opozarja na vse večji pritisk, ki ga mladi kolesarji občutijo zaradi pogodb in vse zgodnejšega razmišljanja o profesionalni karieri.
Z Debevcem smo se pogovarjali o tem, zakaj so bili treningi njegove generacije pogosto podobni minidirkam, kako je pomanjkanje talenta skušal nadomestiti z dodatnim delom, zakaj bi morali 15-letniki razmišljati predvsem o šoli in ne o pogodbah ter kaj se lahko mladi kolesarji naučijo iz Pogačarjeve sproščenosti in njegovega odnosa do porazov. Dotaknili smo se tudi prihodnosti slovenskega kolesarstva, težav pri prehodu mladih v člansko konkurenco ter razmer na slovenskih cestah in kolesarske infrastrukture.
INTERVJU: Blaž Debevec
Tadej Pogačar je v drugi etapi letošnjega Toura moštvenemu kolegu Isaacu del Toru pomagal do etapne zmage. Zanimivo je, da imate tudi vi podobno izkušnjo s Pogačarjem. Kaj točno se je dogajalo leta 2016 na Veliki nagradi otoka Vir?
S Tadejem sva bila takrat starejša mladinca. Jaz sem bil v tej kategoriji prvo leto, on pa drugo, saj je leto starejši od mene.
Skratka, zgodaj spomladi smo se odpravili na dirko na hrvaški otok Vir, kamor smo vedno radi hodili, ker so nas tam že v tistem delu leta pogosto pričakale skoraj poletne temperature. Ni šlo za kakšno veliko mednarodno preizkušnjo, ampak bolj za regionalno oziroma nacionalno dirko.
Dirka je bila sestavljena iz dveh etap, že v prvi, krajši krožni preizkušnji, sva se s Tadejem odpeljala v beg, in hitro je postalo jasno, da naju tekmeci najverjetneje ne bodo ujeli. Ker je bil Tadej že takrat naš kapetan in precej boljši kolesar od mene, sem bil prepričan, da bo zmagal on, jaz pa bom drugi. Tudi s tem bi bil več kot zadovoljen.
Potem pa mi je rekel: "Ne, Blaž, ta je tvoja."
To je bila moja prva zmaga v karieri, zato mi bo ta dan za vedno ostal v zelo lepem spominu.
Od nenavdušenja nad kolesom do življenja v kolesarstvu
Kako ste se sploh znašli v kolesarstvu? Danes se številni otroci zanj navdušijo zaradi uspehov Tadeja Pogačarja in drugih slovenskih šampionov. Kaj je na kolo pritegnilo vas?
Kot otrok sem najprej treniral košarko, nato pa nas je na uri športne vzgoje na naši osnovni šoli obiskal trener Miha Koncilja, ki je takrat po šolah izvajal testiranja, s katerimi so iskali nove mlade kolesarje.
Na testiranju sem bil, če se prav spomnim, tretji v razredu. Prve tri so nato povabili, naj se pridružimo klubu.
Najbolj zanimivo je, da sem do takrat kolo skoraj sovražil. Družinski izleti s kolesom so bili zame prava nočna mora. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj bi se nekam peljali s kolesom, če se lahko odpravimo z avtomobilom. Kolesarstvo mi res ni bilo blizu in še danes ne vem povsem natančno, kaj se je potem spremenilo.
Se pa dobro spomnim prvega treninga. Bilo je pozimi in naš cilj je bila Šmarna gora. Medtem ko so drugi tekli proti vrhu, sem se sam komaj privlekel do sedla. In ko sem prišel tja, so bili oni že na vrhu, spili čaj in se vračali.
Spomnim se, da sem se domov vrnil povsem izčrpan, zato mi je še toliko manj jasno, zakaj me je vse skupaj pritegnilo. Ko smo v klubu dobili še kolesa, sem dobil dodatno motivacijo, z njo pa je raslo tudi moje navdušenje nad kolesarstvom.
Kaj vas je zadržalo v športu? Družba, ambicija, želja po rezultatu?
Mislim, da tisti, ki se začnejo s športom ukvarjati predvsem z mislijo na uspeh ali profesionalno kariero, niso na najboljši poti. To ni posebej vzdržna niti povsem realna motivacija, saj vsi vemo, kako majhna je možnost, da ti v izbranem športu res uspe priti na najvišjo raven.
Mene je najprej pritegnila družba. V klubu smo bili manjša skupina, zelo dobro smo se razumeli, z mnogimi fanti pa smo še danes v rednem stiku.
Druga stvar, ki me je gnala naprej, je bil napredek, ki sem ga opažal pri sebi. To se seveda ne zgodi čez noč, vendar iz treninga v trening in iz meseca v mesec vidiš, da se voziš hitreje, da zmoreš dlje in da si boljši kot prej.
Prav občutek napredka me je verjetno najbolj pritegnil. Morda celo tako zelo, da sem pozneje v kolesarstvu ostal kot trener.
Vsak trening je bil mini dirka
Koliko pozornosti so v vaših tekmovalnih letih namenjali temu, da mladih kolesarjev ne bi preobremenili ali jih, povedano po domače, "skurili"?
To so bili povsem drugačni časi. Tudi treninge je bilo precej težje spremljati in nadzorovati kot danes, saj pri teh letih nihče od nas ni imel merilnika moči. Z Mihom Konciljo in Andrejem Hauptmanom, ki je bil pozneje naš trener pri starejših mladincih, smo večinoma trenirali po občutku.
Nekakšen načrt smo sicer imeli, vendar treningi niso bili tako natančno strukturirani kot danes. Običajno smo se dobili pri šoli v Šmartnem, Hampi pa je rekel: Danes gremo na Črnivec. Do vzpona smo se pogosto peljali hitreje, kot bi se morali, nato pa smo šli na klanec na vso moč. Na vrhu smo se počakali, se skupaj spustili, na naslednjem klancu pa zgodbo ponovili.
Praktično vsak trening je bil nekakšna mini dirka. Trenirali smo povsem drugače, kot mladi trenirajo danes. Včasih se vprašam, ali bi bili s takšnim načinom treninga v sodobnem kolesarstvu sploh še konkurenčni. Verjetno ne.
Po drugi strani je bilo vse skupaj precej bolj sproščeno in morda prav zato na dolgi rok tudi bolj vzdržno. Za Tadeja je bilo verjetno dobro, da je začel na tak način, bolj igrivo in spontano, šele pozneje pa prešel na resnejši pristop z intervali, natančno strukturo in nadzorovanim treningom.
Danes so mladi skoraj že od kategorije dečkov vključeni v zelo urejen in zahteven sistem, če želijo ostati konkurenčni. To pomeni veliko discipline, resnega dela in natančnega načrtovanja. Za marsikoga pa takšen pristop dolgoročno morda ni tako vzdržen, kot je bil način, na katerega smo trenirali mi.
Kdo je bil v tistem obdobju vaš največji kolesarski vzornik?
Najbližje mi je bil Mark Cavendish. Na klancih nisem ravno blestel, v sprintih pa sem bil kar dober. Tudi po telesni konstituciji sva si bila precej podobna, zato sem se z njim lažje poistovetil.
"Pomanjkanje talenta sem poskušal nadomestiti z več treninga"
V enem od podkastov ste precej samoironično dejali, da ste kariero končali zaradi pomanjkanja talenta. Kako dolgo ste verjeli, da vam lahko uspe?
Željo po uspehu smo imeli verjetno vsi. Tudi sam sem bil zelo ambiciozen, na trenutke morda celo preveč, vendar sem imel srečo, da so me doma ves čas držali prizemljenega. Jasno je bilo, da mora ob kolesarstvu svoje mesto ohraniti tudi šola. O tem sploh ni bilo debate.
Hkrati sem v šport vložil vse, kar sem lahko. Nisem želel, da bi mi bilo nekoč žal, ker sem lenaril ali stvari počel na pol. Rekel sem si: če se tega lotevam, se bom zares, potem pa bom videl, kako daleč lahko pridem.
Med mladinci sem dosegel nekaj lepih rezultatov. Ni šlo za nič izjemnega, bilo pa je dovolj, da so me pri ekipi Gusto vzeli med člane. Pomanjkanje talenta sem skušal nadomestiti z več treninga. Med mladinci je to še delovalo, saj sem treniral več kot večina vrstnikov.
Ko pa sem prestopil med člane, sem hitro ugotovil, da tam vsi trenirajo na polno. Takrat sem pristal na realnih tleh in spoznal, da mi za najvišjo raven nekaj manjka.
Ob tem sem seveda delal tudi napake. Veliko sem eksperimentiral s prehrano. Takrat so bile zelo priljubljene metode treninga z malo ali brez ogljikovih hidratov, sam pa sem si na vsak način želel biti čim lažji. Danes, ko gledam nazaj, vidim, da sem počel precej neumnosti.
"Veliko sem eksperimentiral s prehrano. Danes, ko gledam nazaj, vidim, da sem počel precej neumnosti."
Z znanjem, ki ga imam danes, bi verjetno lahko prišel nekoliko dlje. A hkrati sem imel tudi objektivno omejitev: moje telo preprosto ni bilo ustvarjeno za najvišjo raven profesionalnega kolesarstva.
Na neki točki sem se s tem sprijaznil, vedel pa sem, da želim v športu ostati na tak ali drugačen način. Nekaj časa sem razmišljal, da bi delal kot maser v kolesarski ekipi, potem pa sem se odločil, da bi se raje preizkusil kot trener.
"Trener je tudi voznik, mehanik, organizator in vzgojitelj"
Ste po prehodu med trenerje tudi vi ugotovili, da je biti športnik pravzaprav še najlažji del enačbe, medtem ko je trenersko delo služba, ki se nikoli ne konča?
Res je. Trenersko delo vzame ogromno časa in zahteva veliko razmišljanja. To ni služba, pri kateri prideš domov, zapreš vrata in pozabiš nanjo. Pogosto se pravi delovni dan začne šele takrat, ko se vrneš s terena. Takrat sedeš za računalnik, načrtuješ treninge, iščeš dirke, pripravljaš programe ter si v stiku s kolesarji in njihovimi starši.
To delo zahteva celega človeka, od jutra do večera. Nihče me nanj ni zares pripravil, me je pa pritegnilo že od samega začetka.
Največji preskok je bil v tem, da sem kot kolesar zjutraj prišel na zborno mesto, sedel v kombi in se odpeljal na dirko. Kot trener pa moraš poskrbeti za vse. Pripraviti moraš opremo, sesti za volan in ekipo odpeljati na prizorišče.
Ko prideš na dirko, se pravzaprav šele začne. Loviti moraš časovnico, pravočasno prevzeti startne številke, poskrbeti, da je vse pripravljeno, in sproti reševati morebitne težave s kolesi ali opremo.
Tudi med dirko mora biti zbranost popolna, še posebej, če si v spremljevalnem konvoju. Po koncu te čakajo še vožnja domov, pospravljanje opreme in preostale obveznosti. Ko se končno vrneš domov, greš praviloma samo še spat.
Katera je najdragocenejša lekcija iz vaših tekmovalnih let, ki jo danes poskušate prenesti na svoje varovance?
Predvsem to, da več ni vedno tudi bolje. Včasih je pametneje ohraniti nekaj rezerve za trenutke, ko je zares pomembno.
Danes se boj za pogodbe z resnimi ekipami začne zelo zgodaj, po mojem mnenju veliko prezgodaj. Mladi imajo občutek, da se morajo ves čas dokazovati, trenirati še več in biti boljši od drugih. Prav tu se hitro zgodi, da pretiravajo in porabijo preveč energije že v letih, ko bi se morali predvsem razvijati.
"Pri 15 letih bi morali razmišljati o domači nalogi, ne pa o pogodbah"
Kako zgodaj se danes začne lov za mladimi talenti? Včasih so skavti spremljali predvsem reprezentančne dirke starejših mladincev, zdaj pa gre vse skupaj že eno kategorijo nižje.
Včasih je bil sistem precej drugačen. Ko si prišel v ekipo do 23 let, si tam eno ali dve sezoni dirkal in se dokazoval. Če si pokazal, da si iz pravega materiala, si naredil naslednji korak.
Danes pa se vse začne bistveno prej. Ko smo šli z reprezentanco na dirke mlajših mladincev, torej s fanti, starimi 15 ali 16 let, so imeli nekateri že podpisane različne predpogodbe z ekipami.
Meni se zdi to zelo sporno. Fantje pri teh letih ne bi smeli razmišljati o pogodbah in se z njimi obremenjevati, ampak bi morali misliti predvsem na to, kako bodo v ponedeljek naredili domačo nalogo. To je v tistem obdobju bistveno pomembneje.
Mednarodna kolesarska zveza po eni strani skuša mlade zaščititi z omejitvami prenosov in drugimi ukrepi, ki zmanjšujejo fizične obremenitve, po drugi strani pa jih precej manj ščiti pred psihološkim pritiskom in nevarnostjo, da bi zaradi želje po pogodbi pregoreli že v zelo mladih letih.
Opažam, da je pritisk ogromen. Tudi nekateri kolesarji, ki jih treniram, razmišljanju o pogodbah namenjajo več pozornosti kot treningu in dirkanju. Ko se kolesar znajde v krču in razmišlja samo še o tem, je to na dolgi rok običajno zelo slabo.
Kako pomembno je, da trener danes ne skrbi samo za fizično pripravo, ampak tudi za psihološki razvoj kolesarja, ga spodbuja, naj ima življenje tudi zunaj športa?
Psihološka priprava je v vseh športih vse pomembnejša, morda celo enako pomembna kot fizična. Ključno je, da ostaneš stabilen tudi takrat, ko ne gre vse po načrtih, kar pa je v kolesarstvu zelo pogosto.
Redko se zgodi, da bi bilo na dirki vse idealno. Velikokrat se vrneš razočaran ali vsaj brez posebnega zadovoljstva. Nemogoče je pričakovati, da boš po vsaki dirki vesel, zato moraš biti pripravljen tudi na slabše dni.
Prav v tem te kolesarstvo veliko nauči. Sčasoma začneš bolje sprejemati razočaranja in slabe dneve, to pa ti koristi tudi pozneje v življenju. Ni vedno vse briljantno. Včasih si moraš preprosto reči: Danes je bil slab dan, jutri bo bolje.
Pač greš, en dan dobiš 'batine', in naslednji dan še enkrat (smeh, op. p.). Potem pa pridejo tudi svetle točke in prav te te ženejo naprej. Iz njih črpaš motivacijo in zaradi njih vztrajaš tudi takrat, ko ne gre vse po načrtih.
Najboljši trenerji praviloma delajo z elitnimi in najbolje plačanimi športniki, čeprav bi jih morda še bolj potrebovali mladi, pri katerih se šele postavljajo temelji razvoja. Bi morali najbolj izkušeni trenerji več delati z mlajšimi kategorijami?
Če so temelji dobri, je tudi nadaljnji razvoj precej lažji. Je pa delo z mladimi zelo specifično in precej drugačno od dela s profesionalci.
Trener mladih mora biti hkrati tudi vzgojitelj. Biti mora zelo potrpežljiv, saj mora biti pripravljen na najrazličnejše odzive, spremembe razpoloženja in nepredvidljive položaje.
Trenerji profesionalcev tega morda ne potrebujejo v tolikšni meri. Vajeni so, da ima kolesar svoj načrt in ga praviloma tudi izvede. Morebitne prilagoditve so večinoma povezane z zdravstvenim stanjem ali tekmovalnim programom.
Pri mladih pa je zgodba drugačna. Včasih se nekdo odloči, da bi raje pobiral kamenčke ob cesti kot sedel na kolesu, in takrat jih pač pobira. Tudi to je del dela z njimi.
Zato bi bilo smiselno, da bi z mladimi delali najboljši in najbolj izkušeni trenerji. Hkrati menim, da je vsaj v Sloveniji zanje precej dobro poskrbljeno. Večinoma z njimi delajo usposobljeni trenerji, ki so bili tudi sami tekmovalci in imajo veliko praktičnih izkušenj. Glede na to, koliko mladih je danes vključenih v kolesarstvo, bi rekel, da se z njimi dela zelo kakovostno.
"Delo z mladimi je zelo specifično in precej drugačno od dela s profesionalci. Trener mladih mora biti hkrati tudi vzgojitelj. Biti mora zelo potrpežljiv, saj mora biti pripravljen na najrazličnejše odzive, spremembe razpoloženja in nepredvidljive položaje."
Kako ste se lotili svoje trenerske poti?
Ko sem že vedel, da se moja članska kariera počasi približuje koncu, se je v takratnem Kolesarskem društvu Rog, današnjem Pogi Teamu, odprlo trenersko mesto. Miha Koncilja me je povabil k sodelovanju in že v zadnji članski sezoni sem začel pomagati pri delu z dečki.
Prvi dve leti sem ostal v najmlajših kategorijah, kar se mi je zdelo prav. Pomembno je, da greš korak za korakom. Pri dečkih nisi samo trener, ampak pogosto tudi vzgojitelj, mama in oče v enem.
Po dveh sezonah sem začel delati z mlajšimi in starejšimi mladinci, torej s kategorijama U17 in U19, kjer stvari postanejo precej resnejše. Pri mlajših mladincih je vse skupaj še nekoliko bolj sproščeno, pri starejših pa jih že pripravljaš na prehod v člansko kolesarstvo.
Takrat se hitro pokaže, kdo ima resnično željo in kdo ne. Starejši mladinci lahko trenirajo tudi več kot 20 ur na teden. Če ti takšen obseg ne prinaša užitka in zadovoljstva, je pogosto bolje, da energijo usmeriš drugam, v šolo ali v nekaj drugega, kar te res zanima.
Tisti, ki si želijo nekaj doseči in v kolesarstvu iskreno uživajo, pa ostanejo. Prav s takšnimi fanti je najlepše delati.
"Veliko bolj pomembno se mi zdi, da se iz napak nekaj naučijo. Da si zapomnijo, kaj so naredili narobe, in iste napake naslednjič ne ponovijo."
Kaj vam kot trenerju prinaša največje zadoščenje?
Najbolj me veseli, ko pri fantih vidim napredek. Rezultat pride ali pa ne, nanj pogosto nimaš popolnega vpliva. Včasih ga nimajo niti kolesarji sami. Lahko padejo, naredijo taktično napako ali kaj drugega, kar spremeni razplet dirke.
Veliko bolj pomembno se mi zdi, da se iz napak nekaj naučijo. Da si zapomnijo, kaj so naredili narobe, in iste napake naslednjič ne ponovijo.
Po nobeni dirki nisem bil zares jezen, me je pa zmotilo, če se je ista napaka ponavljala večkrat. Takrat sem se lahko odzval nekoliko resneje.
Če smo prišli na dirko, če so fantje dali vse od sebe, rezultata pa preprosto ni bilo, jim tega ne moreš zameriti. Spremljanje njihovega napredka, ne le skozi rezultate, ampak tudi skozi zrelost in boljše odločitve na dirki, je tisto, kar me pri trenerskem delu najbolj veseli.
"Manj kilogramov ne pomeni nujno več hitrosti"
Pravimo, da se iz napak največ naučimo. Velja to tudi za trenerje?
Kot pri vsakem delu si tudi v trenerstvu prizadevaš, da bi bilo napak čim manj, vendar se vseeno zgodijo. Seveda nenamerno. Prav napake pa so pogosto najboljša lekcija.
Največji izziv je v tem, da nobenega kolesarja ne moreš trenirati povsem enako kot drugega. Vsak je specifičen, bodisi zaradi fizioloških značilnosti bodisi zaradi časovnih, zdravstvenih ali drugih omejitev. Trening moraš zato ves čas prilagajati posamezniku.
Preden lahko pripraviš res primeren program, moraš kolesarja zelo dobro spoznati. Prav v začetnem obdobju, ko še ugotavljaš, kaj mu ustreza in kaj ne, se lahko zgodi največ napak.
Najlažje jih odpraviš, če ti kolesar daje iskrene in redne povratne informacije. Če komunikacija dobro deluje ter tekmovalec pove, kaj je bilo v redu in kaj ne, lahko načrt pravočasno prilagodiš in preprečiš resnejše posledice.
Ali pri delu s kolesarji opažate kakšno stvar, za katero bi pričakovali, da jo vsi poznajo, pa se pogosto izkaže, da je ne? Sama sem bila na primer presenečena, ko sem ugotovila, kako pomembne so redne laboratorijske preiskave krvi in koliko koristnih informacij je mogoče razbrati iz izvidov.
Redne krvne preiskave so vsekakor smiselne, tudi za rekreativnega športnika, saj lahko že vnaprej pokažejo, da nekaj ni v redu. Za tekmovalnega športnika pa so še toliko pomembnejše.
Še bolj bi izpostavil prehrano. Še vedno je precej razširjeno prepričanje, da boš s kolesarjenjem lažje shujšal, če boš čim manj jedel. Da boš zaradi tega lažji in posledično hitrejši. V resnici ni tako. Tudi sam sem kot kolesar delal to napako.
Veseli me, da je šlo sodobno kolesarstvo glede tega v drugo smer. Danes velja precej bolj zdravo načelo: več primernega goriva kot vneseš, več energije imaš in hitrejši si lahko na kolesu. Seveda ne gre za to, da ješ karkoli, ampak da telesu zagotoviš ustrezna hranila ob pravem času.
Ni odločilno samo, koliko kilogramov imaš, ampak predvsem, kakšno moč lahko razvijaš glede na svojo telesno maso. Tudi kolesarji, ki jih danes gledamo v profesionalnem pelotonu, praviloma niso izstradani. Nekateri so že po naravi zelo suhi, a večina je ustrezno hranjena. Tudi zato lahko na dirkah dosegajo tako velike hitrosti in tako dolgo ohranjajo izjemno zmogljivost.
Po drugi strani se vedno znova pojavljajo primeri, ki utrjujejo prepričanje, da je manjša telesna teža ključ do uspeha. Pauline Ferrand-Prévot je pred zmago na Touru precej shujšala, veliko pozornosti pa je vzbudil tudi Remco Evenepoel, ki je pred Tourom izgubil nekaj kilogramov in nato odlično nastopal. Je zaradi takšnih zgodb mladim in rekreativcem še težje dopovedati, da manj kilogramov ne pomeni samodejno boljše forme?
Res je, vendar je veliko odvisno od cilja posameznega kolesarja. Remco Evenepoel je bil že prej izjemen na enodnevnih in enotedenskih dirkah, še posebej v vožnji na čas. Pri tritedenskih dirkah pa se je pokazalo, da je bila telesna teža morda eden od omejitvenih dejavnikov. Vendar bi rekel, da je to bolj izjema kot pravilo.
Pri rekreativcu mora biti glavni cilj, da je na kolesu ustrezno hranjen, še posebej če ima tekmovalne ambicije. Pomembno je, da ne eksperimentira preveč s prehrano in ne išče bližnjic.
Zelo pogosto velja preprosto načelo: manj ko kompliciraš, bolje je. Tudi praksa je to že večkrat potrdila.
Letos ste stopili na samostojno trenersko pot. Kako to, da ste se odločili za tak korak?
Nekoč sem slišal rek, da je dobro na vsakih nekaj let zamenjati službo, poskusiti nekaj novega in stopiti iz cone udobja. Prišel sem do točke, ko sem začutil, da tudi sam potrebujem spremembo.
V Rogu smo se imeli res lepo. Odlično sem se razumel s sodelavci, še posebej pa pogrešam delo s kolesarji in vse drobne trenutke, ki niso bili neposredno povezani s treningom ali rezultati. Na primer vožnje na dirke, pogovore in smeh v kombiju. Prav takšne stvari ti na koncu najbolj ostanejo v spominu.
Kljub temu sem se odločil, da stopim na samostojno pot, se preizkusim v nečem novem in vidim, kako daleč lahko pridem sam.
Na začetku je bilo precej negotovosti, kar je verjetno značilno za vsakogar, ki gre na svoje. Nisem vedel, v katero smer se bo zgodba razvila in ali bo sploh zaživela. Glede na to, kako se je vse skupaj odvilo do danes, pa sem lahko zelo zadovoljen.
Ob tem sem izjemno hvaležen vsem, ki so mi stali ob strani, mi pomagali in me podpirali pri tej odločitvi. Brez njih bi bila ta pot zagotovo precej težja.
Številke brez zgodbe ne povedo dovolj
Vam samostojna pot omogoča, da kolesarja obravnavate bolj celostno, ne samo skozi številke, vate in načrt treninga, ampak tudi skozi njegove navade, počutje, cilje in življenje zunaj športa?
To je bil eden glavnih razlogov, da sem šel na svojo pot. V Pogi Teamu se je delalo zelo kakovostno, vendar je bilo zaradi velikega števila kolesarjev težko vsakemu nameniti toliko časa in pozornosti, kot bi si zaslužil oziroma kot bi si sam želel. Danes so se tudi tam kadrovsko okrepili in sistem zelo dobro deluje, sam pa sem si želel delati z manjšim številom športnikov in se jim posvetiti bolj temeljito.
Prav celostni pristop po mojem mnenju v slovenskem prostoru še nekoliko manjka. Trener po dirki pogosto pregleda datoteko, analizira graf moči in s tem se njegovo delo konča. Mene pa zanima predvsem, kaj se je na dirki dejansko dogajalo.
Kolesar lahko na primer doseže najboljše vrednosti moči v življenju, trener pa mu preprosto reče: "Odlično, bravo." Sam pa želim vedeti, zakaj je dosegel takšne številke. Je bilo to zato, ker se je odpeljal skupini in naredil razliko, ali zato, ker je ves čas visel na repu skupine in porabil ogromno energije samo za to, da je ostal v stiku?
Številke same po sebi ne povedo celotne zgodbe. Razumeti moraš njihov kontekst, taktiko, odločitve in dogajanje na dirki. Na tak način danes delam s svojimi kolesarji in veseli me, da se že kažejo tudi lepi rezultati.
"Prav celostni pristop po mojem mnenju v slovenskem prostoru še nekoliko manjka. Trener po dirki pogosto pregleda datoteko, analizira graf moči in s tem se njegovo delo konča. Mene pa zanima predvsem, kaj se je na dirki dejansko dogajalo."
Vozniški "bonton"
Kako se je slovensko kolesarstvo spremenilo od časa, ko ste sami začeli tekmovati? Smo postali kolesarski narod ali zanimanje še vedno temelji predvsem na uspehih Tadeja Pogačarja, Primoža Rogliča in drugih šampionov?
Število kolesarjev na slovenskih cestah je postalo res izjemno. Ob določenih urah, na primer popoldne, ko se ljudje vračajo iz službe, je promet tako gost, da mu infrastruktura skoraj ne sledi več. Kljub temu je lepo videti, kako množično je kolesarstvo postalo.
Za ta razcvet so nedvomno zaslužni uspehi slovenskih kolesarjev. Nekateri menijo, da bo zanimanje upadlo, ko se bo zlata generacija poslovila, sam pa mislim, da je kolesarstvo pri nas medtem zraslo v nekaj več.
Postalo je del našega vsakdana in način druženja. Danes je povsem običajno, da se skupina prijateljev v soboto zjutraj zbere in odpravi na skupno vožnjo. Namesto da bi ves čas sedeli v lokalu, gredo najprej na izlet s kolesom, nato pa se ustavijo še na pijači.
Ljudje so ugotovili, kako prijetno je združiti gibanje, druženje in čas zase. Kolesarstvo je zelo družaben šport. Med vožnjo se lahko ves čas pogovarjaš, v večji skupini pa se sogovorniki menjajo in imaš priložnost, da se z različnimi ljudmi temeljito pogovoriš o najrazličnejših stvareh.
Prav zato verjamem, da razcvet ne bo kar tako izginil. Kolesarjenje je za mnoge postalo precej več kot le spremljanje uspehov profesionalcev. Postalo je način življenja.
Se je ob večjem številu kolesarjev spremenila tudi kultura voznikov? Kakšne so vaše izkušnje s slovenskih cest?
Rekel bi, da je stanje danes slabše, kot je bilo nekoč. Ko sem bil mlajši, se ne spomnim, da bi moral tako pogosto sam reševati nevarne dogodke, da ne bi končal pod avtomobilom. Danes se mi to zgodi večkrat na teden. Nekdo drug naredi napako, ti pa se moraš v trenutku odzvati, sicer lahko končaš pod avtomobilom, tovornjakom ali čim drugim.
Razumem, da so vozniki pogosto nestrpni. Ko se vračajo iz službe in pred seboj zagledajo večjo skupino kolesarjev, imajo občutek, da jih ti ovirajo. Ne vem, ali jih bolj moti zastoj ali dejstvo, da se nekdo na kolesu morda zabava bolj kot oni v avtomobilu. To je vprašanje za koga drugega.
Hkrati ne bom trdil, da kolesarji ne delamo neumnosti. Tudi med nami je veliko nepremišljenega vedenja. Najpomembnejša bi bila zato večja strpnost na obeh straneh. Če bi se vozniki in kolesarji drug do drugega obnašali bolj spoštljivo, bi bilo življenje na cesti za vse precej lažje.
Kakšna kolesarska infrastruktura se vam zdi najprimernejša?
Najraje imam jasno označen kolesarski pas na vozišču, ne nujno ločene kolesarske steze. Ločena steza je odlična za družino ali bolj umirjeno vožnjo. Težko si na primer predstavljaš boljšo rešitev za družinski izlet od steze med Jesenicami in Kranjsko Goro.
Za tekmovalca ali hitrejšega cestnega kolesarja, ki želi opraviti resen trening, pa je dobro urejen pas na cesti pogosto varnejša in bolj praktična rešitev. Kolesar je še vedno del cestnega prometa, vendar ima svoj prostor. Vozniki ga prej opazijo in se ob njem praviloma odzovejo mirneje.
Zdi se mi, da se zadnja leta kolesarske steze pogosto gradijo predvsem zato, da bi kolesarje umaknili s ceste. Nato si te površine delijo še pešci, sprehajalci psov in drugimi uporabniki, kar je povsem razumljivo, saj morajo tudi oni nekje imeti svoj prostor.
Za družinsko ali umirjeno rekreativno vožnjo so takšne steze lahko odlične, za kolesarja, ki želi voziti hitreje, pa so zaradi različnih uporabnikov, prekinitev in nepredvidljivih dogodkov pogosto manj primerne.
Če bi imel možnost odločanja, bi zato podprl predvsem gradnjo širših in jasno označenih kolesarskih pasov ob cestah, ki bi kolesarjem omogočali varno in tekočo vožnjo.
Debevec na ciklokrosu v Ljubljani leta 2021.
Pogačarjeva največja moč se je pokazala po slabih dirkah
So izjemni uspehi zdajšnje slovenske generacije za mlade predvsem navdih ali lahko postanejo tudi breme zaradi previsokih pričakovanj?
Pomemben premik se je začel že s Primožem Rogličem, deloma pa tudi z uspehi slovenskih kolesarjev pred njim. Pokazali so, da se da.
Slovenci smo bili morda dolgo vajeni razmišljati, da smo lahko zraven, da pomagamo drugim in delamo za njihove rezultate. Kot da bi imeli to zapisano nekje v genih.
Zdajšnja generacija pa je dokazala, da smo lahko tudi mi tisti, ki zmagujemo, dosegamo velike rezultate in za katere delajo drugi. Če mladi danes odraščajo s takšno miselnostjo, je to zelo dobro. Lahko jih pripelje precej dlje, kot je nas, ko takšnih uspehov še nismo bili vajeni.
Videli so, da je mogoče priti na vrh. Hkrati pa morajo ostati prizemljeni in se zavedati, da je verjetnost za takšno kariero zelo majhna. Pomembno je, da so pripravljeni narediti vse, kar je v njihovi moči, ne da bi ob tem izgubili stik z realnostjo.
Raven, na kateri je Tadej Pogačar, bo dosegel le redkokdo. Toda uspeh ni samo to. Veliko pomeni že, če se kolesar približa vrhu, postane del profesionalnega sveta in lahko od tega športa živi. Tudi na takšno kariero je lahko zelo ponosen.
"Tadejeva mentalna moč se je najbolj videla v slabih trenutkih in po dirkah, ki se niso razpletle po naših željah. Takšne stvari je vedno sprejemal zelo mirno, brez drame."
Ste pri Tadeju Pogačarju že v mladih letih opazili, da je psihološko drugačen od večine? Kako se je kazala njegova mentalna trdnost?
Na zunaj tega nikoli ni posebej kazal. Njegova mentalna moč se je najbolj videla v slabih trenutkih in po dirkah, ki se niso razpletle po naših željah. Takšne stvari je vedno sprejemal zelo mirno, brez drame.
Če je šlo za etapno dirko, je preprosto rekel: "V redu, bomo jutri nadoknadili." Nikoli ni ničesar dodatno zapletal in ne spomnim se, da bi bil po dirki jezen, tudi če je šlo vse narobe.
Dirke je jemal kot zabavo in druženje. V kombiju smo se vedno šalili, ne glede na rezultat. Prav ta sproščenost je verjetno eden od razlogov, da je danes takšen kolesar, kot je.
Ko ga spremljamo pred kamerami, se mi ne zdi, da živčnost skriva ali se samo pretvarja, da je miren. Mislim, da preprosto tak je.
Tudi v zahtevnih trenutkih, ko imajo v ekipi bolne kolesarje in morajo pred tekmeci skrivati morebitne slabosti, verjetno ne zganja panike. Ko je na primer Brandon McNulty letos na Touru odstopil, se je po mojem bolj obremenjeval s tem, kako je z njim in s tem, da ne bo prišel do cilja, kot pa z mislijo, da je sam ostal brez pomembnega pomočnika. Tudi to veliko pove o njem.
Se v Sloveniji sploh dovolj zavedamo, kako izjemno kolesarsko obdobje živimo? So nam zmage postale že tako samoumevne, da bomo njihovo pravo vrednost razumeli šele, ko jih ne bo več?
To obdobje verjetno najbolj cenijo tisti, ki so kolesarstvo spremljali že prej in se spomnijo časov, ko Slovenci niso zmagovali na največjih dirkah.
Tisti, ki so ga začeli spremljati v obdobju Primoža Rogliča, imajo nekoliko drugačen pogled. Kolesarstvo spremljajo od takrat, ko so slovenske zmage že postajale nekaj običajnega, zato se jim morda vse skupaj zdi bolj samoumevno.
Pravo vrednost tega obdobja bomo verjetno razumeli šele, ko se bo končalo. Živimo v času, za katerega sploh ne vemo, ali se bo še kdaj ponovil.
Tisti, ki delamo v kolesarstvu, seveda poskušamo ustvariti pogoje, da bi tudi v prihodnje dobili koga, ki bo lahko konkurenčen najboljšim. Verjetno ne v razsežnostih Tadeja Pogačarja, saj je takšen kolesar izjemna redkost, a dovolj, da Slovenija tudi po koncu te generacije ostane pomembna kolesarska nacija.
Kako bi lahko trenutne uspehe bolje izkoristili za dolgoročni razvoj slovenskega kolesarstva? Baza med najmlajšimi raste, precej večja težava pa nastane pri prehodu v člansko konkurenco.
Prav na prehodu v člansko konkurenco je največja rezerva slovenskega kolesarstva. Za mlade je praviloma zelo dobro poskrbljeno. Tisti res izjemni kolesarji, ki izstopajo že med mlajšimi ali starejšimi mladinci, pa bodo svojo pot praviloma nadaljevali v tujini. Pravzaprav morajo tja oditi zelo zgodaj.
Težava nastane pri fantih, ki dozorijo nekoliko pozneje. Dober primer je Matevž Govekar, ki je sprva tekmoval v gorskem kolesarstvu in se šele pozneje resneje usmeril na cesto. Prav za takšne kolesarje v Sloveniji manjka nekakšna vmesna razvojna stopnja.
Včasih je to vlogo na primer opravljala ekipa Meblo Jogi. Danes so na tej ravni naše kontinentalne ekipe, ki glede na razmere delajo zelo dobro, vendar je prostora in priložnosti premalo za vse.
Kolesarji, ki v cestno kolesarstvo pridejo pozneje ali za razvoj potrebujejo več časa, se zato hitro znajdejo brez prave poti naprej. Nekateri se znajdejo po svoje, drugi preprosto odnehajo, čeprav bi morda imeli potencial za profesionalno kariero.
To sicer ni samo slovenska, ampak globalna težava. Razvojne ekipe največjih moštev zelo zgodaj poberejo najboljše mlade kolesarje, finančno pa so neprimerljivo močnejše od slovenskih kontinentalnih ekip. Te z omejenimi sredstvi delajo odlično, vendar se na mednarodni ravni zelo težko kosajo z velikimi sistemi.
Če pogledamo obdobje, ko je bila Adria Mobil ena najboljših kontinentalnih ekip v Evropi, v njej pa so vozili Marko Kump, Primož Roglič in Radoslav Rogina, je bila slika povsem drugačna. Danes takšnih kolesarjev v slovenski ekipi skoraj ne bi bilo mogoče zadržati, saj bi jih razvojni programi največjih moštev odkrili in vzeli precej prej.
Prav zato je danes izjemno težko zgraditi tako močno slovensko kontinentalno ekipo, kot smo jo imeli nekoč.
"Imajo pa velike razvojne ekipe tudi slabost. V slovenski ekipi si praviloma "njihov" in zate bodo skrbeli tudi takrat, ko imaš slab dan, težje obdobje ali celo slabo sezono. Poskušali ti bodo pomagati in poiskati rešitev."
Kaj imajo razvojne ekipe največjih moštev več kot slovenske kontinentalne ekipe? Je ključna predvsem finančna razlika?
Prva in največja razlika je proračun. Če imaš denar, si lahko privoščiš vrhunske strokovnjake - več trenerjev, športnih direktorjev in drugih članov podpornega osebja, ki imajo ogromno izkušenj, pogosto tudi iz profesionalnih ekip.
Razvojne ekipe imajo na voljo priprave, dostop do vetrovnika, vrhunsko opremo ter zelo napreden pristop k prehrani, regeneraciji in analizi podatkov. Mladi kolesarji imajo praktično enake pogoje kot profesionalci, le da se tega sistema še učijo. S takšnimi pogoji je zelo težko tekmovati.
Imajo pa velike razvojne ekipe tudi slabost. V slovenski ekipi si praviloma "njihov" in zate bodo skrbeli tudi takrat, ko imaš slab dan, težje obdobje ali celo slabo sezono. Poskušali ti bodo pomagati in poiskati rešitev.
V velikih razvojnih ekipah pa je konkurenca precej ostrejša. Če imaš daljše težave zaradi bolezni, poškodbe ali slabše forme, lahko hitro vzamejo naslednjega kolesarja v vrsti. Češ, priložnost si dobil, nisi je izkoristil in sistem gre naprej.
S tega vidika je lahko slovenska ekipa za razvoj mladega kolesarja celo boljša izbira.
Preberite še:
