Druga kariera
Nedelja, 26. 7. 2026, 13.00
2 tedna, 1 dan
Druga kariera (472.): Luka Žganjar
Luka Žganjar o življenju po športu: "Ni mi žal, da sem odšel"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,87
Luka Žganjar je kmalu spoznal, da si v življenju želi še drugih izzivov.
"Danes, ko pogledam nazaj, ne razmišljam več toliko o medaljah, temveč se bolj spominjam vseh trenutkov, ki smo jih doživeli," nam je v zanimivem intervjuju povedal Luka Žganjar, nekdanji vrhunski slovenski športnik, ki je sodil v sam svetovni vrh. Njegova zgodba je še en dokaz, kako nepredvidljiva je lahko življenjska pot.
Luka Žganjar je dolga leta posvetil kajaku in kanuju na divjih vodah. Skupaj s Petrom Žnidaršičem je v kanuju dvosedu v spustu nekaj časa sodil v sam svetovni vrh. Leta 2014 sta postala svetovna prvaka, prihodnji dve leti pa sta bila na največjem tekmovanju srebrna. Uspešna sta bila tudi na evropskih prvenstvih, ne nazadnje sta dvakrat osvojila skupni seštevek svetovnega pokala.
Lukova pot je bila po karieri naravna, saj se je po končanem študiju na Fakulteti za šport lotil trenerskega poklica. Kmalu pa je spoznal, da si v življenju želi še drugih izzivov. Osem let po koncu kariere odkrito govori o tem, zakaj je brez obžalovanja zaprl športno poglavje, zakaj se ni videl v trenerstvu in kako ga je življenjska pot pripeljala do Direkcije Republike Slovenije za vode, kjer uživa v svojem delu in se spoprijema s številnimi izzivi.
Z njim smo se pogovarjali ravno na dan, ko so slovenski kajakaši v Oklahomi osvojili zgodovinsko ekipno zlato medaljo. Še danes pozorno spremlja vsak uspeh slovenske reprezentance in predvsem poudarja, da noben vrhunski rezultat ni samoumeven.
Še vedno spremlja slovenske kajakaše in kanuiste in za njih navija.
Pogovarjava se na dan, ko so naši kajakaši na svetovnem prvenstvu v Oklahomi dosegli zgodovinsko ekipno zlato medaljo. Koliko še spremljate naše tekmovalce?
Seveda, še vedno sem pravi navijač in uživam ob vsakem rezultatu, ker zmagovati je težko. Tudi pri vseh naših dobrih tekmovalcih, ko pride takšna zmaga, vidiš, da ni čisto samoumevna. Zelo sem vesel vsakega uspeha naših, ker se seveda z vsemi poznam. Skratka, lepo jih je spremljati. Kadar imam možnost, prižgem televizijo in pogledam tekmo.
"Ko se je izteklo tisto obdobje, ko sva bila na vrhu, sva nekako oba začutila, da je to pravi trenutek za konec športne kariere."
Osem let je minilo, odkar ste končali športno kariero. Če se danes ozrete nazaj – ste bili pripravljeni na konec kariere?Mislim, da sem bil. Na to sem se pripravljal leto ali dve. Ta prehod ni prišel čez noč, ampak je potekal postopoma. Res je, da sem bil takrat s Petrom rezultatsko na vrhu, vendar sva oba tudi študirala in imela še druge stvari v življenju. Dosegla sva vrh in od tam naprej je bilo težko iti še višje.
Na tej poti sem res užival. Tudi danes, ko pogledam nazaj, ne razmišljam toliko o medaljah. Bolj se spominjam vseh trenutkov, ki smo jih doživeli. Veliko je bilo smeha, zabave in lepih trenutkov na vodi. To mi je ostalo najbolj v spominu.
Potem pa je na neki točki vse skupaj postalo predvsem delo. Ob tem so prihajale tudi druge obveznosti. Moral sem dokončati fakulteto, kar sem si vedno želel. Zato sem začel dajati prednost drugim stvarem. Ko se je izteklo tisto obdobje, ko sva bila na vrhu, sva nekako oba začutila, da je to pravi trenutek za konec športne kariere.
Čoln sta sestavljala dva tekmovalca. Kdo je dal pobudo, da ne bosta več skupaj veslala oziroma da bosta končala kariero? Verjetno partnerju ni lahko povedati, da se ne greš več vrhunskega športa.
S Petrom imam res dober odnos in tudi v čolnu sva vedno dobro sodelovala. Mislim, da sva imela oba podobne ambicije in sva se počasi začela umikati iz športa. Začela sva iskati nove življenjske cilje. Nikoli ni bilo tako, da bi eden drugemu rekel, zdaj je pa konec. Mislim, da sva iz tega sveta odšla skupaj in da je bila odločitev skupna.
Peter Žnidaršič in Luka Žganjar v čolnu
Tri leta sta bila dejansko v samem vrhu tega športa. Kaj vaju je po vašem mnenju krasilo, da sta bila tako dobra?
Tehnično je dvojec zelo specifična disciplina, pri kateri sta v čolnu dva tekmovalca. Midva sva tukaj res dobro "kliknila". Zanimivo je bilo gledati, da so bili nekateri odlični kanuisti posamezno, v dvojcu pa niso bili tako uspešni. Midva pa individualno nisva tako izstopala, sva pa bila skupaj v dvojcu zelo dobra. Dobro sva sodelovala in vsak je natančno razumel svojo vlogo. Veliko sva se pogovarjala, predvsem o napakah, ker takšni pogovori niso vedno lahki, sploh po tekmah. Mislim, da je bila prav ta komunikacija ena najinih največjih prednosti.
Ste imeli po koncu kariere krizo? Verjetno se je po športni karieri vaš vsakdan precej spremenil. Skoraj takoj po končanem študiju sem začel delati kot trener. Vzel sem manjšo skupino otrok, s katerimi sem začel delati, zato sem veliko časa preživel na vodi in veliko treniral z njimi. Še vedno sem bil v športu. Pravzaprav mi je celo ustrezalo, da sem nekoliko zmanjšal obseg, obenem pa sem še vedno ostal prisoten na smučeh, v kajaku in z otroki sem tudi tekel. To mi je bilo zelo všeč. Mislim, da mi je prav zaradi tega, ker sem postal trener, prehod po koncu športne kariere nekoliko olajšan.
Omenili ste, da ste po končanem študiju odšli v trenerske vode. Kako ste delovali kot trener?
V vlogi trenerja je našel srednjo pot.
Na začetku se nisem toliko opiral na izkušnje svojih trenerjev, ampak bolj na znanje, ki sem ga pridobil na fakulteti. Zanimivo pa je, da sem se pozneje vedno bolj vračal tudi k njihovim izkušnjam in na koncu našel neko srednjo pot. Sprva sem delal bolj po pravilih – fitnes, kondicijska priprava in vse, kar sem se naučil med študijem. Potem pa sem ugotovil, da so tudi naši trenerji zelo dobro vedeli, zakaj se v določenem obdobju določene stvari delajo. Veliko se naučiš, veliko pa tudi vzameš iz njihovih izkušenj. V prvih dveh ali treh letih sem se kot trener ogromno naučil. Skupaj z otroki sem rasel. Veliko jim daš, hkrati pa ti tudi oni veliko vrnejo.
Kaj vam je dala trenerska izkušnja?
Zdi se mi, da je trenerstvo, če gledam s pedagoškega vidika, danes zelo pomembno, ker otroku ponuja zdravo alternativo. Postaviš ga v okolje, kjer ni ves čas v isti skupini ljudi, ampak je izpostavljen novim izzivom, starejšim vrstnikom in določenim stresnim položajem, ki jih sicer morda ne bi doživel. Mislim, da klubi otrokom omogočajo prav to. S tega vidika sem v trenerstvu res užival. Imel sem svobodo pri komunikaciji z otroki, odnosi so bili iskreni. Še danes, ko jih srečam, smo veseli drug drugega. To je bila res lepa izkušnja. Rezultati so bili le majhen del vsega. Veliko več so pomenili vsi tisti drobni trenutki in stvari, zaradi katerih je bilo trenerstvo tako lepo.
Zakaj ste se potem umaknili iz trenerskega poklica?
Trenerstvo je življenjski slog. Moram povedati, da zame ni bilo mogoče biti trener, ki ne bi stremel tudi k rezultatu. Ne bi mogel priti na trening od treh do štirih in potem poslati otroke domov. Zelo mi je bilo všeč, da sem bil z njimi na svetovnih prvenstvih in upal na medalje. To ti kot nekdanjemu tekmovalcu veliko pomeni. Nisem pa imel občutka, da bi lahko kot trener napredoval oziroma počel še kaj drugega.
Po drugi strani pa nisem bil več pripravljen toliko časa preživeti na poti. Doma imam svoje prioritete. Rad sem z ženo, rad preživljam čas s prijatelji in si konec tedna vzamem čas tudi za druge stvari. Na neki točki je bilo treba sprejeti odločitev. Tako kot mi ni bilo težko končati športne kariere, mi tudi ni bilo težko zapustiti trenerskega dela. Seveda je bil to šok, ker je šlo za popolnoma novo življenjsko obdobje, vendar je bilo na koncu treba samo sprejeti odločitev.
Kako danes gleda na reko?
Danes delate na Direkciji Republike Slovenije za vode (DRSV). Vseeno ste nekako ostali povezani z vodo. Kaj pravzaprav je vaše delo?
Nekako je res povezano z vodo, čeprav je moje trenutno delo usmerjeno predvsem v plazove. Tako da nisem neposredno povezan s Tacnom ali s katerokoli reko. Voda pa je glavni razlog, da sploh prihaja do plazenja oziroma je temeljni dejavnik pri sanacijskih ukrepih. Pri teh se predvsem sledi logiki, da se voda odvede stran od brežine, da ta lahko ostane stabilna.
Kako danes gledate na reko? Včasih ste kot tekmovalec iskali idealne linije, kako pa danes? Ko gledam reko, jo še vedno gledam kot tekmovalec. Vsakokrat, ko se peljem čez Savo, pogledam linijo in pomislim, kako bi bilo najbolje peljati. Tega se ne morem otresti (smeh, op. p.). Seveda danes kdaj pogledam tudi s službenega vidika, ampak, iskreno povedano, se še vedno najraje zamotim s tem, kako bi peljal po reki. Mislim, da bo vedno tako. Reka bo zame vedno ostala nekaj posebnega.
"Na področju, kjer delam danes, gre za veliko bolj kompleksne zadeve, kot je zgolj opazovanje reke na površju."
Ali vam poznavanje rek in zakonitosti vode iz športne kariere vseeno kaj pomaga pri današnjem delu?
Na žalost ne. Večino časa sem še vedno precej oddaljen od terena in obkrožen s strokovnjaki. Zanimivo je, da sem bil v kajakaški reprezentanci obkrožen predvsem z ljudmi s podobnim ozadjem in podobnim načinom razmišljanja, medtem ko zdaj sodelujem z zelo različnimi strokovnjaki. Med njimi so pravniki, projektanti, gradbeniki in drugi. Vsak prispeva svoj del v celotnem mozaiku.
Na področju, na katerem delam danes, gre za veliko bolj kompleksne zadeve, kot je zgolj opazovanje reke na površju. Govorimo o tem, kako se voda obnaša pod zemljo, kakšne so plasti in kako vse to vpliva na plazenje. Na tem področju imajo strokovnjaki bistveno več znanja, zato se od njih tudi sam veliko učim.
Kot tekmovalec ste bili vajeni rezultatov. Sprinti so trajali minuto ali dve in postali ste svetovni prvak. V državni upravi so postopki in projekti veliko daljši in verjetno traja precej dlje, da pridete do želenih rezultatov. Ste se na to težko privadili?
Res je. Postopki in projekti so razmeroma dolgi, a tudi sprint v finalu je v resnici le zaključek neke daljše poti. Dinamika je sicer drugačna, a tudi tukaj so cilji in izzivi zame zelo zanimivi. Veliko razmišljam, veliko se učim in skoraj vsak dan naletim na kaj novega. Če sem iskren, sem si prav to želel. Monotonost dela mi nikoli ni ustrezala. Vesel sem, da lahko vsak dan pridem v službo in me čaka nov izziv.
Koliko vam je športna kariera pomagala pri delu? Športniki so znani kot dosledni, delavni ljudje.
Športna pot je pustila tudi posledice. Jaz je nisem odnesel brez poškodb. Če govorimo o vrhunskem športu, ta z vidika zdravja ni vedno najboljša stvar. Je pa šport nekaj, kar človeku privzgoji prave vrednote in delovne navade. Mislim, da to ne velja samo zame, ampak za večino športnikov. Kjerkoli jih danes vidiš, so navadno zelo zagnani. Če si samoiniciativen in pripravljen delati, lahko dosežeš marsikaj. To mi je šport zagotovo dal in to mi še danes zelo koristi pri delu.
"Človek se s časom spreminja in raste."
Ste si kdaj mislili, da boste po končani karieri pristali tam, kjer ste danes? Po koncu športne poti ste namreč dejali, da upate, da boste v prihodnje lahko sodelovali s Kajakaško zvezo Slovenije, danes pa ste pristali popolnoma drugje.
Mislim, da sem takrat na stvari gledal z drugačnimi očmi, kot gledam danes. Človek se s časom spreminja in raste. Seveda si takrat nisem predstavljal, da bom danes tukaj, kjer sem. Po drugi strani pa mislim, da pri tem nisem nobena izjema. Pravzaprav nihče ne ve, kje bo čez nekaj let ali jutri. Ni mi žal, da sem se odločil poskusiti nekaj zunaj športa. Mislim, da se vsak športnik enkrat vpraša, kakšno je življenje zunaj športa. In življenje je takšno, da ti ponuja priložnosti.
Preberite še:
