Tadej Pogačar
Ponedeljek, 3. 8. 2026, 4.00
2 tedna
Tam, kjer se je vse začelo: Pogačarjeva starša o prvi zmagi, največjem ponosu in tem, kaj ju najbolj boli
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,28
Starša Tadeja Pogačarja Mirko in Marjeta sta že zelo zgodaj vedela, koliko vztrajnosti, truda in odrekanja je njun sin pripravljen vložiti v šport.
Ko se je Tadej Pogačar ta konec tedna vrnil v domačo Komendo, kjer so mu pripravili tridnevni kolesarski praznik Pogi Challenge, se je simbolično vrnil tudi tja, kjer se je začela pisati njegova zmagovalna zgodba. Nedeljski vzpon se je končal na Krvavcu, kjer je leta 2009 dosegel eno svojih prvih zmag. Proslavil jo je v slogu največjih zvezdnikov – z odvrženimi očali, ki jih je družina po dirki iskala ob cesti.
Takrat si najbrž nihče ni predstavljal, da bo droben deček, ki je bil za glavo manjši od vrstnikov in le redko zmagoval, nekoč postal eden največjih kolesarjev vseh časov. Njegova starša Marjeta in Mirko Pogačar pa sta že takrat dobro vedela, koliko vztrajnosti, truda in odrekanja je pripravljen vložiti v šport.
Ob robu dogodka Pogi Challenge, ki je Komendo za tri dni spremenil v epicenter slovenskih ljubiteljev kolesarstva, sta za Sportal spregovorila o družinskih koncih tedna na dirkah, prvih zmagah in porazih, varčevanju za kolesarsko opremo, levčkih z Dirke po Franciji ter trenutkih, na katere sta kot starša najbolj ponosna. Razkrila sta tudi, zakaj jima več kot same zmage pomenijo geste, s katerimi njun sin pokaže, kakšen človek je.
Življenje se ni začelo spreminjati šele s prvo zmago na Touru
Kdaj bi rekla, da se je zaradi Tadejevih rezultatov tudi vajino življenje začelo spreminjati?
Mirko: Meni se zdi, da predvsem takrat, ko je prvič zmagal na Touru.
Marjeta: Jaz mislim, da že precej prej. Najino življenje se je začelo spreminjati že leta 2008, ko sta se Tadej in njegov brat Tilen začela ukvarjati s kolesarstvom. Takrat smo vse konce tedna – lahko oba dneva, lahko pa samo soboto ali samo nedeljo – preživljali na dirkah po Sloveniji. Že takrat se je naš način življenja precej spremenil.
Tadej na začetku ni pogosto zmagoval, čeprav se danes včasih zdi, kot da drugega kot zmag sploh ne pozna. Kako je sprejemal poraze? Je bil žalosten ali jezen?
Marjeta: Ne, nikoli.
Mirko: Kot otrok je bil vsaj za glavo manjši od vrstnikov in zelo zgodaj se je naučil, da se mora, če želi v kolesarstvu karkoli doseči, res boriti. Že za uvrstitev med najboljših deset je moral dati vse od sebe.
Marjeta: Včasih mu je uspelo priti tudi med najboljših pet, zmagoval pa ni prav pogosto. Seveda je občasno zmagal, vendar pri njem nikoli ni bilo občutka, da mora zmagati in da bo, če mu ne bo uspelo, razočaran ali žalosten.
Njegovo razpoloženje torej ni bilo odvisno od rezultata?
Mirko: Ne. Vedel je, da je dal vse od sebe in naredil vse, kar je lahko, ne glede na končni rezultat. Uvrstitev mu zato ni bila tako pomembna.
Premišljeno odvržena očala
Prav na Krvavcu, kjer je bil tudi cilj letošnjega Pogi Challengea, je prvič zmagal.
Marjeta: Da, leta 2009.
Takrat je v slogu največjih zvezdnikov pred ciljem odvrgel očala, vi pa ste jih pozneje šli iskat. Ste jih našli?
Marjeta: Seveda. Dobro je vedel, kam jih je vrgel. Že takrat je bil zelo premišljen. Vedel je, da bodo, če jih bo vrgel na desno stran, padla na brežino, če pa bi jih vrgel na levo, bi lahko končala v prepadu. Iskali smo jih in jih tudi našli. Pozneje jih je še kar nekaj časa nosil.
Najbrž jih je kupil z lastnim denarjem? Se je že kot otrok zavedal, da v življenju stvari ne dobiš kar na pladnju?
Marjeta: Veliko stvari si je kupil sam, tistih očal pa še ne.
Mirko: Si je pa sam kupil prve obroče, nekoliko širše. Dolgo je varčeval in potem nekje kupil rabljene. Kupoval si je tudi kolesarske nogavice, očala in druge stvari, ki jih je potreboval za kolesarjenje.
Marjeta: Pravzaprav je skoraj vse svoje prihranke porabil za kolesarsko opremo.
Je šlo za denar, ki ga je dobil za rojstne dneve, dobra spričevala in podobno?
Marjeta: Da.
Je kdaj denar služil tudi s počitniškim delom, na primer z zlaganjem izdelkov na trgovske police?
Marjeta: Ne, na tak način ni delal, saj ob šoli in treningih ni imel časa. Je pa pomagal doma, pri gospodinjskih opravilih, pri stricu smo na primer pobirali krompir. Stric je otrokom nato dal pet ali deset evrov, odvisno od tega, koliko so naredili. Če so se bolj igrali in obmetavali s krompirjem, pa jim seveda ni plačal (smeh, op. p.).
Več kot zmage jima pomenijo njegove geste
Na letošnjem Touru se vama je menda najbolj vtisnil v spomin trenutek, ko je Tadej Isaacu del Toru prepustil etapno zmago. Kaj vaju kot starša najbolj navdaja s ponosom in kaj vaju pri odzivih javnosti najbolj zmoti?
Marjeta: Zame je bila najdragocenejša druga etapa, ko sta z Isaacom skupaj prišla v cilj. Zelo se me je dotaknilo tudi, ko ga je na Alpe d'Huezu spodbujal, da bi čim hitreje prišel do cilja. Takšne stvari mi res ogromno pomenijo. Na takšne geste sem zelo ponosna. Sem mama in te stvari doživljam zelo čustveno.
Mirko: Žalosti naju predvsem to, da nekateri navijači preprosto ne prenesejo, da je nekdo boljši od drugih, zato ga ob progi žalijo ali mu žvižgajo. Ne gre samo za navijače. Tudi iz nekaterih tujih medijev dobiva veliko vprašanj o dopingu in različnih namigovanjih.
Marjeta: Tudi midva sva doživela nekaj podobnega. S kolesoma sva se vzpenjala na enega od klancev. Imela sva gorski kolesi in seveda nisva bila prav hitra. Ker sva nosila dresa ekipe UAE, je neka gospa v francoščini pripomnila: "Aha, tukaj je pa elektrika." Namigovala je, da imava v kolesih motorček.
Ampak na splošno so ljudje zelo prijazni. Ko stojiva ob trasi, večinoma nihče ne ve, kdo sva. Šele ko razvijeva Tadejevo zastavo, ugotovijo, kam spadava. Takrat pristopijo in se želijo fotografirati z nama.
Če so levčki s Toura predolgo stlačeni, to vpliva na njihovo pričesko
Na novinarski konferenci pred petkovim kriterijem je bilo veliko govora tudi o levčkih, ki jih dobi zmagovalec Toura. Kje jih Tadej hrani in koliko jih imate doma?
Mirko: Nekaj jih imamo, vendar ne prav veliko. Vedno mora biti kakšen na zalogi, ker jih veliko namenijo za dobrodelne dražbe. Je pa tako, da še preden Tadej pride domov, mu jih polovico že poberejo.
Marjeta: Zdi se mi prav, da jih podari tudi sotekmovalcem in članom ekipe. Tudi oni so namreč ogromno prispevali k temu, da jih je lahko osvojil.
Sem pa ugotovila, da jih ne smeš preveč stlačiti. Če so predolgo stisnjeni, se jim pokvari pričeska. Zdaj jih bo treba spet nekoliko natupirati (smeh, op. a.).
Najraje imata Strade Bianche
Zanimiva ugotovitev. Če se odmaknemo od Toura, ki je dirka vseh dirk, hkrati pa tudi najbolj stresna in do zadnje podrobnosti analizirana, katero dirko pa vidva najraje spremljata na terenu?
Marjeta: Strade Bianche. Tam naju Miha Koncilja (Tadejev prvi trener, op. a.) res razvaja. Zdaj gremo običajno za dva dni, tako da tudi prespimo, zato je vse skupaj precej manj naporno. Miha nas pelje s kombijem, rezervira hišo z več sobami in poskrbi za vso organizacijo.
Menda vama omogoči, da kolesarje med dirko vidita na več različnih mestih.
Marjeta: Da, običajno jih vidimo kar štirikrat. Miha Strade Bianche res dobro pozna. Nama se ni treba ukvarjati z ničimer, zato lahko samo uživava.
Mirko: Tudi pokrajina je čudovita.
Tour je v primerjavi s tem verjetno precej bolj stresen?
Marjeta: Letos je bilo za naju manj stresno kot lani. Takrat se Tadej ni dobro počutil in seveda je bilo zaradi tega tudi za naju vse skupaj precej težje.
