Novo poglavje Andreja Flajsa: Želja je, da tudi v trenerstvu postanem profesionalec

Dolga leta je bil Andrej Flajs zaščitni znak nekoč blejskega kolektiva, danes znanega pod imenom ACH Volley Ljubljana. Nekdanji sprejemalec je njegov dres z izjemo enega leta, ki ga je preživel v Franciji, nosil med sezonama 2004/05 in 2019/20, osvojil krepko več kot 20 domačih lovorik, med drugim več kot ducat naslovov državnega prvaka, bil del šampionske zasedbe, ki je slavila v pokalu Top Teams in zaigrala na zaključnem turnirju lige prvakov.

Dolga leta je bil sinonim in kapetan ACH-jevcev. Foto: Vid Ponikvar Sevničan je pečat pustil tudi v slovenski reprezentanci, s katero je nastopil na več evropskih prvenstvih in sodeloval pri postavljanju temeljev rezultatskih uspehov, ki jih slovenska odbojka žanje v zadnjem desetletju. Naslove državnega prvaka je osvajal tudi v odbojki na mivki.

Po koncu igralske kariere leta 2020 je hitro stopil na trenersko pot. Danes svoje izkušnje prenaša na mlajše generacije, v prihodnjih treh letih pa želi ugotoviti, ali bo trenerstvo postalo njegov dolgoročni vsakodnevni spremljevalec.

Sportal Zeljković: Prijatelji so imeli boljše kariere, a tudi v tem je nekaj dobrega

Ko sva se dogovarjala za pogovor, ste omenili, da ste se ravno vrnili z odbojkarskega tabora. Si pogosto s tabori zapolnjujete poletje?
Zadnjih deset let sem čez poletje navajen, da če ne treniram v klubih, najdem kakšen tabor za otroke, pa naj bo to odbojka na mivki ali pa v dvorani, in pomagam. Je zanimivo, še posebej, če je to na morju, ampak zna biti tudi nekoliko naporno, saj je veliko dogajanja. Tokrat sem sodeloval na BeachCampu, ki ga že dolgo časa vodita brata Sattler. Z Rokom sem igral, nekaj časa tudi resno odbojko na mivki, Tine pa je bil moj profesor na fakulteti in tudi moj trener, tako da se poznamo že zelo dolgo.

Na teh taborih lahko združiš prijetno s koristnim. Delaš z otroki, konec koncev gre tudi za nabiranje trenerskih izkušenj, hkrati pa se malo podružiš z nekaterimi igralci ali pa vidiš nekatere trenerje, ki jih med sezono nisi, kakšno rečeš in odneseš izkušnjo.

Po koncu igralske odbojkarske kariere ga je hitro odneslo v trenerske vode. Foto: osebni arhiv Andreja Flajsa

Omenili ste pridobivanje trenerskih izkušenj. Te ste v zadnji sezoni nabirali tako v Kostanjevici kot v POK Krško. Kakšne vse so bile vaše zadolžitve v klubih?
Iskreno si nisem mislil, da bom kot trener kdaj deloval v Posavju, saj sem menil, da je tu zanimanje manjše oziroma nisem niti vedel, da je v zadnjih letih tu toliko osnovnošolcev in srednješolcev zainteresiranih za odbojko.

Lani je med pogovorom z enim od direktorjev teh klubov padel predlog o skupni pogodbi klubov POK Krško in Athos Kostanjevica, da bi opravil določeno število treningov in tekem v Krškem ter določene v Kostanjevici. Sprejel sem ga. V Kostanjevici sem bil zadolžen za člansko ekipo, s katero smo igrali drugo člansko ligo, in kadete v prvi kadetski ligi, v Krškem pa sem treniral mladinke in imel vpogled tudi v kadetsko ekipo, prek katere sem lahko spremljal mlajše igralke, s katerimi smo zapolnili našo mladinsko ekipo.

Privabila me je predvsem ideja, da morda lahko s temi talenti, ki jih ni malo, nekaj naredimo. Zdi se mi, da so ravno toliko stari, da se od mene lahko naučijo tehnike, konec koncev pa tudi taktike. Se je pa po enem letu položaj nekoliko zapletel, ker se predvsem v enem klubu ubadajo z zmanjšanjem sponzorskih sredstev, tako da moja prihodnost v teh dveh klubih ni zagotovljena.

Pa ste se našli v delu z mlajšimi odbojkarji in odbojkaricami?
Že na začetku svoje trenerske kariere, že ko sem vodil drugo ekipo Kamnika in njihove mladince, sem videl, da mi to delo ustreza, saj so tehnično že tako dobri, da lahko začnemo dodajati še več taktičnih zamisli in dvignemo tako igralce kot ekipo na višjo raven.

Je pa res, da sem poskušal voditi tudi nekaj treningov mlajših, osnovnošolcev, tu pa sem kmalu videl, da morda nimam pravega potrpljenja, da se morda delajo res zelo enostavne stvari in da je konec koncev tudi njihova pozornost krajša, kot je pri srednješolcih.

V zadnji sezoni je v Krškem treniral mladinke in imel vpogled v kadetsko vrsto, v Kostanjevici pa je bil zadolžen za člansko ekipo, s katero so igrali drugo člansko ligo, in kadete. Foto: osebni arhiv Andreja Flajsa

Sem pa že v Celovcu delal z mlajšo ekipo, tudi s srednješolkami, tudi zdaj zadnje leto v Krškem in Kostanjevici, tako da moram reči, da sem užival. Ko so igralci in igralke videli, na kakšen način bi rad, da sodelujemo, menim, da smo lepo napredovali.

Bi rekli, da je bila trenerska pot po koncu profesionalne igralske kariere nekako naravna? Hitro ste "padli" v trenerstvo kot pomočnik trenerja v Kamniku pri Gregorju Jerončiču.
Niti ne. Še preden sem šel po poti profesionalnega športnika, sem si želel doštudirati na Fakulteti za šport. Hvaležen sem, da so mi, ko sem ostal pri ACH Volleyju, v klubu omogočili, da dopoldan obiskujem vaje in predavanja na fakulteti, tako da sem lahko študij pozneje zaključil.

Je pa res, da sem po praksi v osnovni in v srednji šoli ugotovil, da morda vseeno to delo ni zame, tako da sem opustil idejo o pedagoškem delu, o tem, da bom delal v šolah.

Me je pa zelo vleklo v trenerske vode. Lahko rečem, da je moj trenutni načrt A tak, da v naslednjih treh letih vidim, ali je trenerstvo nekaj, od česar lahko živim, in ali sem v tem lahko res dober. Če se mi v trenerstvu ne izide, imam tudi načrta B in C.

Kakšna sta?
Zagotovo sta povezano s športom, z odbojko, ampak morda ne toliko striktno s trenerstvom.

Če pogledate nazaj na teh šest let, katera lekcija vam je pri trenerstvu najbolj pomagala, vas največ naučila?
Vsaka sezona je bila na svoj način poučna in mi je dala pomembnih izkušenj, da mi je vsako leto lažje, še posebej delati z mladimi. Precej znanja o trenerstvu sem dobil že na fakulteti, predvsem teoretične osnove sem nato uporabljal na svojih treningih. Je pa zagotovo najboljša šola vedno praksa.

Prvo leto 2020 sem bil pomočnik trenerja Gregorja Jerončiča v Calcit Volleyju, ko smo osvojili tretje mesto v prvenstvu in slovenski pokal. V veselje mi je bilo delati s to zelo dobro ekipo v Sloveniji.  "Vsaka sezona je bila na svoj način poučna in mi je dala pomembne izkušenje, da mi je vsako leto lažje, še posebej delati z mladimi." Foto: Aleš Fevžer

Posebna izkušnja je bila tudi naslednja sezona, ko sem bil prvič sam glavni trener, imel svojo ekipo, organiziral treninge, kakor sem želel. Takrat sem se veliko naučil. 

Sem pa imel do zdaj vedno dokaj mlade ekipe. Treba je razumeti, da so današnje generacije drugačne, kot smo bili mi pred 30 leti. Ko delaš s srednješolci, se danes ukvarjaš z drugačnimi izzivi, kot če vodiš neko polprofesionalno ali pa profesionalno ekipo.

Ko pridejo porazi ali pa ko vidiš, da v slačilnici nekaj ne deluje, kot je treba, je treba najti izvor teh težav in jih čim prej rešiti. Pred vsako sezono dam svoji ekipi tako jasno vedeti, da se lahko z mano vedno pogovorijo o svojih težavah, o težavah v ekipi, glede treningov, lahko povedo tudi, ali imajo sami kakšne ideje glede izboljšav. To potem poskušam upoštevati na treningih in tudi na tekmah.

Morate biti tudi malce psihologa.
Zagotovo. Z mlajšimi, ki so na koncu osnovne šole ali pa v srednji šoli, še posebej, saj je treba znati pravilno speljati sezonsko pozornost ali pa včasih kar tedensko pozornost, poskrbeti, da je odbojka vseeno med top tremi stvarmi, o katerih razmišljajo, saj vemo, da imajo danes najstniki v mislih še 10 ali 15 drugih stvari. In če niso pravilno usmerjeni, odbojka lahko hitro postane zadnja skrb.

Kot trener je deloval tudi v Avstriji, na Koroškem je vodil žensko člansko ekipo. Foto: Guliverimage

Bi rekli, da je težje biti trener kot odbojkar?
Predvsem je zelo drugače. Ko delaš z mladimi, je včasih kot trener težko zgolj stati ob klopi. Še posebej morda zato, ker sem bil dolga leta del prvoligaške odbojke in sem imel izkušnje z osvajanjem državnih prvenstev. Potem je kakšno situacijo, ko mojim igralcem ni šlo po željah, težje razumeti in sprocesirati. Ampak sem se tudi tega postopoma naučil.

"Moj trenutni načrt A je, da v naslednjih treh letih vidim, ali je trenerstvo nekaj, od česar lahko živim, in ali sem v tem lahko dober." Foto: osebni arhiv Andreja Flajsa V naslednjih treh letih bi radi videli, ali je trenerstvo za vas ali ne. Kakšni so trenerski cilji v tem obdobju? Vas vleče na višjo raven, glede na to, da ste bili z ACH Volley vajeni zbiranja lovorik v slovenski prvi ligi, igrali na zaključnem turnirju lige prvakov, osvojili Top Teams?
Poskušam biti predvsem potrpežljiv. Morda so mi zaradi mojega imena kakšna vrata v trenerskem poslu prej odprta kot pa nekomu, ki je ravnokar opravil trenersko licenco. Moja želja je, da postanem tudi v trenerstvu profesionalec, da od tega lahko živim, bomo pa videli, kako se bo izšlo.

V Sloveniji bom rekel, da je to mogoče v top treh ženskih in moških klubih, ostalo so polprofesionalci, se pravi, da imajo neko osnovno dejavnost ali službo, ob tem pa delujejo še v odbojki.

Imam nekaj izkušenj iz tujine. Skoraj dve sezoni sem bil v Celovcu, v prvi ženski ligi. Morda se bom vrnil v Avstrijo, a bomo videli. Rad bi nabral še nekaj izkušenj.

Morda je obdobje treh let prekratko za to, a želim si, da bi, tako kot sem kot igralec osvajal najvišja mesta v državnem prvenstvu, to dosegel tudi kot trener.

Kaj pa pogled proti reprezentanci? Vas vleče tudi na ta teren? V ženski reprezentanci ste kot pomočnik in vodja ekipe že delovali.
Moja trenerska pot je bila povsem na začetku povezana tudi z zelo mlado reprezentanco, ko me je Živa Cof povabila v ekipo deklet U16. To je bila odlična izkušnja, naučil sem se kar nekaj stvari, spoznal tudi nekaj talentiranih deklet.

Kasneje sem dobil priložnost tudi kot "team manager", dve sezoni in pol sem deloval v ženski članski reprezentanci. Tudi v tem delu sem zelo užival, čeprav je bilo nekaj stvari, ki jih prej nikoli nisem delal, ampak sem se jih naučil. Deloval pa sem tudi kot pomočnik trenerja in aktivno sodeloval tudi na treningih.

V ženski reprezentanci je opravljal vlogo team managerja in pomočnika selektorja. Foto: Jure Banfi

Sem pa to zgodbo morda malo nenavadno končal, saj je selektor ženske reprezentance (Alessandro Orefice, op. a.) nenadno sporočil zvezi, da z menoj ne želi več sodelovati. 

V prihodnosti bi zagotovo spet želeli biti ali v vlogi pomočnika trenerja ali v vlogi vodje ekipe. Bi pa pohvalil Odbojkarsko zvezo Slovenije, da v zadnjih letih res najdejo vrhunske strokovnjake za mesto glavnega trenerja, od katerih se, bom rekel tako, mlajši slovenski trenerji lahko učimo in v marsičem napredujemo.

Metod Ropret nam je pred nekaj leti dejal, da je ženska reprezentanca rak rana njegovega obdobja v vlogi predsednika zveze, da bodo poskušali določene stvari spremeniti, dati več poudarka tudi ženski reprezentanci, da bi se poskušalo pripeljati vse najboljše odbojkarice. Trenutno je reprezentanca v vzponu. Kako vi gledate na zadnji dve sezoni, na vzpon?
Z veliko zdajšnjimi reprezentantkami sem sodeloval, na reprezentančnih pripravah smo se dobro spoznali. Videl sem, kako delujejo na treningu, kako na tekmah, ter si ustvaril neko svoje mnenje, kaj bi reprezentanca še potrebovala.

Za predolgo nazaj ne bi rad komentiral, saj ne poznam celotne zgodbe. V tistem trenutku, ko sem vstopil v to zgodbo, se mi je zdelo, da gre za nekakšen začaran krog. Pohvalil bi, da so se nekatere igralke vseeno vračale vsako poletje in poskušale dvigniti raven reprezentance. Tu imam v mislih predvsem kapetanko Sašo Planinšec, ki je vsa ta leta vztrajala. Verjamem, da je imela ogromno pogovorov tako z zvezo kot s selektorji in z ostalimi igralkami, tako da ima veliko zaslug pri tem, da je prepričala nekatere igralke, naj čez poletje prihajajo na priprave in se odpovedujejo svojemu prostemu času za to, da bi se reprezentančna ženska odbojka dvignila med top 15 na svetu.

"Videli smo napredek letos v evropski ligi, pa tudi že lani na svetovnem prvenstvu. Verjamem, da bomo tudi letos na evropskem prvenstvu videli rezultate tega dela. Verjamem, da bodo dekleta zaigrala tudi v ligi narodov." Foto: Aleš Fevžer

Videli smo napredek letos v evropski ligi, pa že lani na svetovnem prvenstvu. Verjamem, da bomo tudi letos na evropskem prvenstvu videli rezultate tega dela. Verjamem, da bodo dekleta zaigrala tudi v ligi narodov.

Ni pa to lahko. Te akcije so dolge, naporne in so na sporedu takoj po klubskih sezonah. Vključujejo veliko potovanj in tekem, kmalu po koncu reprezentančne sezone pa se mora večina teh igralk profesionalk že vrniti v svoje klube. Se pravi, da pravega odmora čez poletje ni.

O tem znajo veliko povedati tudi slovenski odbojkarji, ki zadnja leta praktično takoj po klubskih sezonah uspešno igrajo ligo narodov. Dolga leta ste bili tudi sami reprezentant in del ekipe, ki je postavljala temelje za uspehe zadnjih let. Kako se spominjate reprezentančnega obdobja?
Zame je preteklost sicer v preteklosti. Tudi če me zdaj vprašate, koliko kolajn sem osvojil, ne znam natančno povedati, saj sem bolj osredotočen na sedanjost in prihodnost.

Sem pa v reprezentanco prišel precej po spletu naključij. Takratni selektor Gregor Hribar me je najprej poklical kot libera, saj v tistem trenutku najboljša odbojkarja na tem položaju nista mogla igrati, tako da sem v reprezentanco prišel kot libero, kasneje pa sem se poskušal dokazovati kot sprejemalec.

Z reprezentanco je zaigral na več evropskih prvenstvih, zadnjič leta 2013, kar je bilo zadnje prvenstvo stare celine pred premierno slovensko kolajno na tem tekmovanju. Foto: Aleš Fevžer

V reprezentanci sem bil ravno nekje vmes, med odlično generacijo Šmuca, Čuturića, Pleška in zelo perspektivno generacijo z Urnautom, Šketom, Jakopinom in drugimi. Reprezentanci sem bil pridružen kot zelo mlad, se dokazoval kot vsi drugi. V mojih časih smo se začeli uvrščati na evropska prvenstva, potem pa so prišli preboji med osem, nato pa so fantje kar naenkrat začeli posegati po kolajnah. Dosežki zadnjega desetletja so res nekaj fantastičnega. Lepo je spremljati igralce, s katerimi sem včasih tudi igral, in videti, da zdaj posegajo po medaljah.

Žal mi je, da nisem bil vsaj pri tisti prvi kolajni zraven (evropsko prvenstvo 2015, op. a.), ampak nič tragičnega. Vesel sem za igralce in za reprezentanco, da je v zadnjih desetih letih naredila tak bum glede odbojke, da so dvorane ob domačih tekmah polne, da gredo ob himni kocine kar pokonci.

Omenili ste evropsko prvenstvo s prvo kolajno, ko vas ni bilo več zraven. Še pred kvalifikacijami zanj vas je ustavila poškodba kolena?
Da, tisto je bila verjetno moja zadnja reprezentančna akcija. Luka Slabe je bil takrat tudi moj klubski trener, vedel je, da sem se že med sezono mučil s kolenom.

Naredili smo vse mogoče preiskave, rezultati pa so se malo izključevali. Med sezono smo prišli tako daleč, da bi mogoče tudi operirali, da bi odprli koleno, ga operirali, če bi bilo treba, a je Slabe to zaustavil in mi rekel: "Do konca klubske sezone sta še dva meseca, dogovoriva se tako, da v tednih, ko te ne bom potreboval obremenjevati, te ne bom, za pomembne tekme, ko nam boš pa lahko pomagal, pa boš igral." Za to sem mu še vedno hvaležen.

Sem pa zaradi te poškodbe pozneje odpovedal takratno poletno reprezentančno akcijo. Vprašanje je, če bi si sploh izboril mesto med najboljšimi 14, saj so takratni fantje, sprejemalci, od Urnauta, Čebulja do Klobučarja, že toliko napredovali, da bi me najverjetneje že takrat prehiteli.

Ko je reprezentanco prevzel Giani (Andrea Giani, op. a.), je naredil svojo selekcijo, jaz pa sem se od takrat posvetil samo klubski odbojki. Nekako naravno je, da za nami pridejo višji, boljši, močnejši igralci in to se je potem tudi zgodilo.

"V mojih časih smo se začeli uvrščati na evropska prvenstva, potem so prišli preboji med osem, nato pa so fantje kar naenkrat začeli posegati po kolajnah." Foto: Aleš Fevžer

Giani vas ni več videl v svojih zamislih?
Nikoli se z njim nisem niti pogovarjal o tem. Na to sem gledal kot na neko naravno pot. Konec koncev sem videl, kakšna je takrat postajala konkurenca na mestu sprejemalca, tako da bi težko prišel zraven.

Pravite, da se želite osredotočiti na sedanjost in prihodnost, ampak vseeno poglejva še nekoliko v preteklost. V kolikšni meri ste izkoristili svoje potenciale kot odbojkar?
Rekel bom, da sem zelo zadovoljen s svojo kariero, ponosen sem tako na reprezentančno pot kot tudi na klubsko.

Glede na mojo štartno pozicijo, da sem štartal iz Sevnice, od koder prihajam, kjer bližnje odbojke ni bilo, da sem šele v srednji šoli, ko so nekateri imeli za seboj že 10 let odbojke, šele zares začenjal, sem lahko zadovoljen.

Praktično vso klubsko kariero je preživel v kolektivu, danes znanem kot ACH Volley Ljubljana. Foto: Aleš Fevžer Ponosen sem, da sem lahko takrat prek še odbojkarskega kluba Bleda, pa nato z vstopom Autocommercea v sponzorstvo ACH, bil del šampionske zasedbe ACH Volleyja in prišel tudi v reprezentanco. Z ACH smo osvojili Top Teams pokal v Modeni, se nato uvrstili na zaključni turnir lige prvakov. Lepi spomini, ob katerih ne morem imeti nobenih obžalovanj.

Tudi ko sem končal klubsko kariero, bilo je ravno covidno leto, sem se pred koncem sezone pogovoril z vodstvom kluba, ki mi je nekako dalo vedeti, da bodo šli v pomlajevanje. Takrat sem imel 36, 37 let, čeprav sem bil relativno zdrav in bi lahko mogoče še igral v kakem klubu v Ljubljani ali v okolici, se mi je nekako zdelo, da ko si 15 let nekako navajen določene ravni, treniranja dvakrat na dan in vsega tretmaja, ki je zraven, bi verjetno zelo težko prešaltal glavo na neko nižjo raven, na klub, ki se morda bori za obstanek v ligi.

Z oranžnimi zmaji je ob vseh domačih lovorikah osvojil pokal Top Teams in zaigral na zaključnem turnirju lige prvakov. Foto: Guliverimage

Po drugi strani pa tudi ne bi želel na koncu svoje kariere igrati kot konkurent proti klubu, katerega član sem bil 15 let. Takrat me je tudi prijela trenerska žilica, že zadnji dve, tri sezone v klubu sem opazoval trenerje, razmišljal, zakaj se trenira na določen način, način komunikacije, vse te male stvari, ki mi danes kot trenerju zelo pomagajo.

ACH Volley je zaznamoval vašo klubsko kariero, z njim ste osvojili več kot ducat naslovov slovenskega prvaka, pa pokalne lovorike, igrali v elitni ligi prvakov … Le enkrat ste vmes odšli v Francijo. Vas ni nikoli vleklo še kam prek meja?
Že moje srednješolske sanje so bile bolj usmerjene v študijsko smer, v to, kaj bom delal po fakulteti. Menil sem, da bo odbojka vedno nek obstranski del, a sem bil nekako na pravem mestu ob pravem času, kar se tiče odbojkarskega kluba Bleda in vstopa tega velikega sponzorja, s katerim so prišli boljši trenerji, boljši soigralci, osvajanje lovorik. Takrat sem res napredoval in ugotovil, da morda pa lahko od igranja tudi živim. Vsaj nekaj časa.

Po tistem, ko smo osvojili Top Teams, ta sezona je bila zame malo posebna, saj mi takratni trener med sezono ni najbolj zaupal. Čeprav sem treniral maksimalno, kar se je dalo, sem imel zelo postransko vlogo. Zdelo se mi, da si zaslužim več časa na igrišču, tako da sem se takrat že med sezono odločil, da bom naslednje leto poskusil v Franciji. Pri tem so mi takrat pomagali tudi slovenski soigralci.

Sezona v Franciji je bila zame fantastična. Prvič sem bil nekako za sebe v tujini, pa tudi klubsko smo imeli zelo dobro sezono. Osvojili smo peto mesto in francoski pokal. Takrat so me že med sezono kontaktirali spet iz ACH, da bodo naredili nekaj sprememb, da bodo sestavili zelo dobro ekipo, kar me je premamilo, da sem se vrnil v Slovenijo. Pri ACH mu je pripadla vloga kapetana. Foto: Aleš Fevžer

V tujino me je nato vleklo spet v letih, ko se je začela gospodarska kriza, ampak kriza je zajela celo Evropo. Za igralce srednjega razreda, kakor sem bil jaz, je bilo zahtevno najti dober klub. Čeprav sem si takrat morda želel v Nemčijo, Francijo ali pa mogoče kako nižjo italijansko ligo, se je takrat zelo hitro napolnilo oziroma so bile plače tako nizke, da se mi skoraj ni splačalo iti v tujino. Potem smo z ACH Volleyjem naredili dober kompromis, tako da so mi za nižjo plačo dovolili, da sem bil dopoldne več prost in sem lahko začel študirat.

Kaj bi označili za vrhunec kariere? Zaključni turnir lige prvakov?
Osebno mi je bila še lepša, kar se tiče ekipe in soigralcev, sezona, ko smo osvojili Top Teams. Mislim, da je bila tisto celo rekordna sezona, ko smo v celotni sezoni izgubili eno samo tekmo, pa še to po neumnosti. Takrat smo bili res neverjetno povezani, tako starejši igralci in mlajši.

Je pa težko izpostaviti zgolj en spomin, saj jih je ogromno. V trenerstvu pa bi morda izpostavil prvo sezono v Kamniku, ko sem prvič izkusil tudi, kako je iz druge strani spremljati in postransko vplivati na potek tekme.

Profesionalna športna pot prinese veliko izkušenj. Katere od njih so se po vašem mnenju izkazale za najbolj dragocene tudi v življenju po koncu igralske kariere?
Zagotovo sem se naučil dela v skupini in tega, kako pomembno je, kako postopaš, ko se pojavijo težave. Nekdanji soigralec je nekoč dobro rekel, da ko se zmaguje, smo vsi zadovoljni, tako gledalci kot trenerji, vodstvo in tudi igralci. Ko pa se izgublja oziroma ko si v težavah, pa se res pokaže značaj, tako individualni kot tudi ekipni. Pomembno je, kako se znaš rešiti iz teh težav.

To je nekaj, kar sem se naučil in mi pride prav tudi pri trenerstvu, ker sploh pri delu z mladimi ne moreš pričakovati, da bodo vsak teden na top ravni, da bo vsako soboto prišla zmaga. V zahtevnih trenutkih, ko se pokažejo iskrice in pridejo porazi, moraš znati pravilno usmeriti barko.

Odbojko še vedno igra rekreativno. Foto: osebni arhiv Andreja Flajsa

Še kaj igrate odbojko? 
Da. V prostem času še vedno tudi sam igram rekreativno odbojko, če se le da, tudi kdaj na mivki, predvsem pa v dvorani. Z odbojkarsko družbo obiščemo tudi kakšen rekreativni turnir. Moram reči, da za zdaj v tem zelo uživam.

Sportal Selektor Fabio Soli po deveti zmagi na 11 tekmah: To je nekaj izjemnega in zgodovinskega

Sportal Slovenski odbojkarji nadaljujejo zmagoviti niz: padli so tudi Turki

Sportal Slovenci znova navdušili, padel je tudi Iran

Sportal Kako med evropsko elito? ACH Volley ve zdaj vse.

Sportal Slovenke zapravile vodstvo, Švedinje po preobratu do lovorike, poškodba Sillah